Odvetnik Andrej Razdrih opozori, da današnji izraz Ilirski bloki ni pravilen, kajti pravi izraz je Ilirjanski bloki, kakor so stari prebivalci Spodnje Šiške poimenovali območje stanovanjskih kvadrantov, ki se raztezata med Celovško in Medvedovo cesto ter Rusko in Malgajevo ulico. Kako je nastalo to ime? Znameniti slovenski letalski konstruktor, športnik in načrtovalec športnih objektov Stanko Bloudek je iskal primeren prostor za prvo ljubljansko nogometno igrišče nogometnega kluba Ilirija. Vedel je, v kakšnih finančnih težavah se je znašel lastnik Cekinovega gradu in Pivovarne Union Josip Kozler, zato mu je ponudil 900 kron na leto za najem travnika, ki je segal vse od Celovške ceste do gorenjskega kolodvora. Tako je Ilirija tu postavila prvo nogometno igrišče, denar je zbralo članstvo kluba s prispevki, igrišče pa so uporabljali vse od leta 1919 do leta 1934, ko se je končala zgodba takrat najtrofejnejšega slovenskega nogometnega moštva. Na mestu nekdanjega igrišča so vse od leta 1936 gradili stanovanjske bloke. Te stari Ljubljančani še vedno imenujejo “ilirjanski”, po klubu, ki je nekoč domoval na tem mestu.
Ilirjanski bloki so se gradili postopoma, med njimi so nastajale tako imenovane škrbine. Stanovanjske enote so po videzu različne, saj so bile zgrajene v različnih obdobjih, gradili pa so jih tudi raznorazni investitorji. Eden izmed bolj znanih investitorjev je bil Maks Klodič, vitez Sabladolski, ki se je po diplomi iz gradbeništva na dunajski Tehniški visoki šoli posvetil gradnji železniških prog. Ni gradil le na Celovški cesti, sodeloval je pri gradnji bohinjske, belokranjske (proga Novo mesto–Metlika–Karlovec) in turske železniške proge ter povezave Gorice s Trbižem. Načrtoval in projektiral je železniške zveze Dubica–Ogulin–Sušak, Kočevje–Vrbovsko–Moravice. Bil je glavni zagovornik železniške povezave Slovenije z morjem in gospodarsko smotrne dopolnitve celotne slovenske železniške mreže, tudi reševanja ljubljanskega železniškega vozlišča, ter generalni direktor Kraljevih jugoslovanskih železnic. Po navadi so investitorji stanovali v enem izmed stanovanj, druga so oddajali. V enem izmed stanovanj na Celovški cesti je živel tudi Maks Klodič z družino vse do konca druge svetovne vojne.
Upokojeni ekonomski tehnik Jakob Hribar, ki ga je mama povila prav leta 1938 v še svežem stanovanju na Celovški cesti, se spominja gospoda Rituperja, ki je bil investitor bloka na Malgajevi 6 – klicali so ga “Amerikanec”, ker je živel in delal v rudnikih po Ameriki – pa investitorja Rešiča, trgovca z lesom, italijanskega državljana, poročenega s Slovenko, ki so ga leta 1945 usmrtili v Šentvidu. Malgajevo 4 je zidal Anton Mihevc, ki se je z družino izselil v Ameriko. Dramaturg Blaž Lukan, ki se je na Celovško preselil pred 20 leti, omenja še investitorje s priimki Pehani, Lukman, Bonač in se spominja gospe Pehani, ki je imela največje stanovanje in se je zjutraj v kopalnem plašču sprehodila po časopis. Na podstrešju je odkril ogromno skrinjo, polno lepih knjig, s prvimi izdajami pesniških zbirk izpred vojne – največ je bilo nemških. S podstrešja je Jakob Hribar, ko je bil otrok, skupaj z drugimi prebivalci opazoval, kako se je iz tovarne Rašica v Gameljnah valil gost dim, in vsi so vpili: »Joj, to je pa grozno!«
Bloki so se tedaj gradili z opeko, na najsodobnejši način, zato še danes izvirna zazidava omogoča najboljšo mogočo mikroklimo. Gradili so najsodobnejša stanovanja za srednji razred z visokimi stropi, velikimi dvojnimi okni, tedaj modernim teracem v ložah, kopalnicah, kuhinjah, na stopniščih, v drugih stanovanjskih prostorih je bil hrastov parket. Stanovanja so bila enosobna, dvosobna, trisobna in štirisobna. Štirisobna so imela po dve kopalnici. Veliko stanovalcev je imelo gospodinjske pomočnice, ki so prihajale s podeželja in stanovale z družinami, po navadi v kabinetih oziroma sobicah, namenjenih prav njim. Številni prebivalci in sogovorniki se še vedno spominjajo izvirnih velikih štedilnikov na drva, kaminov in visokih lončenih peči. Dr. Špela Vintar se z izjemno nostalgijo spominja izvirnega stanovanja iz leta 1938 z bakelitnimi stikali in prosto stoječo litoželezno kadjo. Andrej Razdrih se spominja velikanske pločevinaste peči v kopalnici, ki je ogrevala vodo le enkrat na teden, po navadi v soboto, da so se namočili v kadi, saj so morali biti zelo varčni. Spominja se tudi velikih pralnic v kleti, v nekaterih hišah še dandanes vidimo mogočne kotle, v katerih se je kuhalo perilo. Sušili so ga navadno po balkonih ali na dvorišču v notranjosti kvadranta. Na dvorišču še vedno stojijo betonski stebri z železnimi drogovi, na katerih so stepali preproge. Upokojenki Katja Dragoš in Tatjana Bukovec se spominjata dvometrskega zidu, ki je ločeval stanovalce Malgajeve 2 in 4 od vrtičkov. Andrej Razdrih pa, kako so, ko so bili otroci, vsako poletje rabutali češnje in kako so vanje jezni stanovalci metali vrečke, napolnjene z vodo.
Vsepovsod se je širil vonj po pivu, iz tovarne Torbica, torbarstva Okršlar (kasneje tovarna TOKO) na mestu današnje Jesenkove 1 in 3, je dišalo po usnju in slišalo se je močno tolčenje usnja. Blaž Lukan je v načrtih iz zemljiške knjige odkril, da je bil še po vojni na dvorišču kozji hlev. Vsi se z radostjo spominjajo kostanjevega drevoreda, ki se je raztezal ob Celovški cesti in metal senco v poletni vročini. Pripovedujejo, kako so doma zamesili kruh, oblikovali štruce in jih nesli peč v pekarno na Medvedovo. Kako je bila na Malgajevi mlekarna, kjer si dobil mleko in jogurt na litre, če si prinesel svojo embalažo, in kako jih je ob petih zjutraj budil ropot steklenic, ko so jih prelagali in raztovarjali po hišah. Nekoč je bila tam trgovina dveh sester Korenki z mešanim blagom, nasledil jo je Kekec trgovskega podjetja Grmada, ki je v Šiški imel tudi trgovini Mojca in Tinkara. V vseh omenjenih trgovinah si nakupoval tako, da si sam prinesel embalažo, vanjo pa so ti potem naložili, kar si želel, npr. moko, riž, zelenjavo itd. Domačini še dandanes Mercatorjevo trgovino na vogalu imenujejo Kekec. Jakob Hribar se spominja, kako so jih starši pošiljali z večjim kozarcem v pivovarno po pivsko peno, saj je bila bogata z vitaminom B in odlična za rast otrok. Drugi se spominjajo, kako so po Celovški cesti topotale konjske vprege in kako je škripal tramvaj. Igrišče prvotnih stanovalcev Ilirjanskih blokov je segalo vse do zapornic, današnjega podhoda, pa globoko v Tivoli, kamor je prihajal cirkus in z njim sladkorna pena. Katja Razdrih se spominja, kako so se otroci igrali tako, da so poskakali na vozove s konjsko vprego in se peljali do zapornic. Upokojenka Breda Južina z Medvedove se spominja, kako so lahko prečkali vrt diagonalno, da so prišli na Rusko, kako so hodili v kino na Medvedovi, ki se je najprej imenoval Kino Sava, potem Kino Šiška in kasneje Kino Mojca. V sklopu Celovške je bil vedno tudi frizerski salon, najprej Frizer Fon, potem so to prevzele Brivnice in česalnice. Pa zlatar Zupančič na mestu, kjer je danes skladišče za trgovino Mercator, ter trgovina s čevlji Peko, kjer je danes pralnica.
Notranji dvorišči sta si bili v obeh kvadrantih po zasnovi izjemno podobni vse do leta 1961, na obeh so se razprostirali vrtički za vsakega stanovalca, med njimi so bile peščene potke. Ko se je Jakob Hribar leta 1961 vrnil s služenja vojaškega roka, nekdanjega dvorišča ni več prepoznal. Po naročilu ene izmed pomembnih stanovalk, prvoborke, sestre sive eminence slovenske politike Ivana Mačka Matije, so ga spremenili v park. Imela je razsvetljeno zamisel, da se namesto vrtičkov, ki so pomenili zaplankanost, omejenost in utesnjenost, ustvari notranji park brez mej, park svobode, kakor ga lahko občudujemo še danes v kvadrantu med Malgajevo, Rusko, Jesenkovo in Celovško.
Tako kot danes, ko te kvadrante naseljujejo zanimivi prebivalci iz različnih vetrov, je bilo prebivalstvo na tem območju vedno mešano in pestro. Na vogalu Medvedove in Ruske je živel pisatelj Tone Seliškar, na Celovški skladatelj Lucijan Marija Škerjanc, pisatelj France Bevk, na Malgajevi znameniti kardiolog, profesor Anton Jagodic, vrhovni sodnik Lojze Perica, tudi sestra Staneta Dolanca. Na vogalu Ruske in Jesenkove je bila prosvetna hiša, v katero so naselili prosvetne delavce, po vojni so nekatera prazna stanovanja dobile partizanske družine. Na Medvedovi sta stanovali Pavla Mencej, ki je imela partizansko knjigarno, in Marjana Draksler, partizanka, zavedna Slovenka in ena od ustanoviteljic Slovenske protifašistične ženske zveze. Na Celovški je živel tudi Tomaž Pengov, če omenim le nekatere izmed številnih.
Prebivalci kvadranta med Malgajevo, Rusko, Jesenkovo in Celovško so se zadnja leta aktivirali in začeli skupne delovne akcije, na katerih se zbirajo in urejajo notranje dvorišče, lani poleti so pripravili celo predvajanje filma. Ko so se nekega dne v notranjem parku znašli zapičeni geometrski količki, so zagnali medsosedski alarm in z odvetniki oddrveli na MOL. Grožnja z zamislijo o pozidavi parka je vsekakor združila prebivalce v skupnostno akcijo, da bi obdržali prvotno idealno stanje svobodnega parka.
Ilirjanski bloki so zgrajeni skorajda idealno za mestno življenje: niso v samem središču mesta, umaknjeni so od mestnega vrveža, hkrati pa je mesto tik pred njihovimi vrati. Karejska gradnja je oblikovana tako, da razporeditev vseh stanovanj, ki so primernih gabaritov za bivanje, omogoča poglede na obe strani: na ulico in tudi na svobodni park. Poleg tega je njihova višina človeku primerna: v štirih nadstropjih se na vhod nabere prav toliko prebivalcev, da med sabo lahko komunicirajo. Lahko bi bil način te gradnje, ki je značilna za celotno Evropo, zgled za bodoče mestne arhitekturne stvaritve in opomin, da v sodobnem svetu še vedno lahko idealno deluje zgradba, ki so jo smiselno zasnovali pred drugo svetovno vojno.