Osebna arheologija Roga Ljubljanskemu kiču je kljubovalo kar nekaj vročih točk v posredni in neposredni bližini mestnega središča. Poleg pisane druščine na Kongresnem trgu, pri Cukrarni, Metelkovi in Šumiju je – še posebej po svetovnem finančnem zlomu nesposobnih bank in skladov – kolo antikapitalizma vodila veličastna umazanija za zidom na Trubarjevi ulici. Zdaj uglajena fasada je bila takrat vsa porisana, zdaj popeglana notranjost pa je bila polna kreativnih snovi, ki se jih prav nihče tam notri ni bal. Ravno nasprotno. Spomnim se trenutka, ko sem odkrila Rog. Bila je zima leta 2008 in vedoželjno sem se iztrgala iz udobja Rožne doline, da bi se sprehodila po prazničnem mestnem središču. Ljubljana leta 2008 še ni bila predmet množičnega butičnega turizma, bila je še neznana nova Evropa. Edina skupina tujcev je bila pravzaprav res fina druščina Američanov, tu živečih že več let, ki so imeli slovenske partnerice, otroke in službe. Kakorkoli, sprehod po praznični Ljubljani tistega leta v ničemer ni bil svetovljanski, pravzaprav je bil rahlo odtujen, saj so se čez Prešernov trg premikale trume prijateljev ali so čezenj drseli parčki – vsak namenjen proti nekemu konkretnemu cilju. Hitro so se izmikali svetlobi lučk ter izginjali v odprta usta takrat še ne tako požrešnih lokalov. Tu in tam je bilo videti nekaj tujcev, ki so prišli praznovat svoj prosti čas v mesto, a po večini je šlo za študente iz programa Erasmus, prijatelje, ki so se spoznali na izmenjavi ter se vsako leto srečevali v domačem mestu enega iz skupine. Za Balkance je še vedno veljal strožji vizumski režim, zato ni bilo slišati toliko jugoslovanščine, razen v nekaterih lokalih in prehranskih obratih, kot to narekuje trebuh, ki išče kruh – in to na obeh straneh šanka. Skratka, gledati te vesele, zimsko opravljene ljudi, ki hitijo po opravkih, utegne postati turobno, kajti zdi se, da so vsi kam namenjeni v okviru zaključenega dejstva in predvsem zaključene družbe. Težko se je seznaniti z ljudmi, če je druženje zaključeno: če se jim mudi na že dogovorjeno lokacijo, na zabavo za zaprtimi vrati, še posebej, če je namenjena tistim z debelimi denarnicami. Tako je moje izurjeno oko sčasoma vse laže prepoznavalo tipe ljudi, odnosov, načinov druženja in pričakovanj družbe – že po hitrosti in načinu hoje,…