Filipika o mestu: žrtev lastne lepote Občudovanja vredna je zmota, da ravnilo mestnega urada in njegova druščina podjetnih prijateljev lahko uspešno narišeta genius loci – dušo nekega kraja, še posebej, ko je ravnilo tu le zato, da tiska denar. S podporo poslovnih interesov gradbenih, nepremičninskih in turističnih podjetij MOL načrtuje in izvaja milijonske nepremičninske posle, razvoj opira na trženjske podobe, »duša« pa je dejansko le blagovna znamka. Dobro mesto pravzaprav nastane, ko pijani kipar pleše na trgu, ko študentje ob 23. uri še vedno sedijo na stopnicah filofaksa in ko se sosedi zberejo na klopci pred blokom. Tega pa ni mogoče kar tako vključiti v razvojni načrt. Povprečni prebivalec bi sicer rade volje pričakoval razpršitev »zanimivosti, dobrot in ugodnosti«, ki jih projekt #najlepšegamesta obljublja, a kot potrjujejo potekajoči gradbeni megaprojekti – mestna vizija spet gladko fuša. Zunaj središča, pa tudi v samem središču je preprosto dolgčas. Resnici na ljubo, še huje je zunaj Ljubljane. Tu in tam so nekoč dejavni občani degradirani v »uporabnike storitev«, nastanjeni (ali ne) v dvodimenzionalni razglednici. Trdovratna prepričanja, da je rešitev za vitalnost mesta v nadaljnjem lišpanju, so le znak duhovne in duševne stagnacije mestne oblasti, ki občutek in doživljanje enega prostora zlepa ali zgrda obravnava kot produkt, ustvarjen za prodajo. Ključ do dobrega mesta vsekakor ni v novem asfaltu in betonu, temveč v pogumu, ki ga MOL očitno nima, da se občanom prepusti avtonomija. Duša se namreč oblikuje »od spodaj«, ko imajo občani kaj besede pri odločanju o svoji okolici, s čimer bi se gotovo zmanjšala njihova odvisnost od centra … in trgovskih centrov. Poleg očitne rešitve – zadušitve pohlepa – pa je zdravilo za dolgčas najti v mreži živahnih, mikrourbanih žarišč, ki jih sooblikujejo občani ob pomoči dolgoročne vizije razpršitve oziroma decentralizacije mesta. Turistična iluzija … Moram priznati, da že nekaj časa vztrajno čutim nepopisno čast, ko se podalpski direndaj pred mojimi očmi spreminja v butični muzej za kratkoročne popotnike. Priznam, imponira mi, da je pri vseh švicarskih lepotah in tajskih otokih prav Ljubljana s širokim konsenzom razglašena za neki nadstandardni raj, ki se veselo sveti na naslovnicah reklamnih brošur, namenjenih »evropskemu načinu življenja« v nizkocenovnih letalih, poleg fotk kikirikijev. Stvarnost pa je vse prej kot švicarska. Ker če je kdo menil, da…