Ko smo prvič brali Šutarjev zakon, je takoj postalo jasno, da njegova vsebina ni zgolj odziv na dogodke v Novem mestu lanskega oktobra. Nemogoče bi bilo tako kompleksen omnibus represivnih ukrepov zasnovati, spisati, medresorsko uskladiti in spraviti skozi parlamentarni postopek v pičlih treh tednih. To se ne zgodi nikoli. Zakon je moral izhajati iz osnutkov, ki so se že dlje prelagali po predalih na ministrstvu za notranje zadeve in čakali na dovolj razgreto politično ozračje, da jih bo neka vlada dejansko zmožna obravnavati. Neki policijski direktor je moral imeti že vse spisano in je le čakal, da naleti na dovolj obupanega premiera, ki bo želel pokazati narodu, da zna udariti po mizi. Zgolj zgodovinsko naključje je, da je bil ta premier Robert Golob – dejanski ukrepi so produkt daljših političnih procesov, ki so v desetletjih zaznamovali razvoj naših mest in razrednih odnosov v njih. O okoliščinah nastajanja prvotnega besedila lahko le špekuliramo, toda izvor tistega zajetnega kosa zakona, ki določa policijska pooblastila na tako imenovanih varnostno tveganih območjih, lahko skoraj zagotovo identificiramo: pisec ni imel v mislih romskih naselij, napisal ga je z namenom, da se izpraznijo skvoti. Ko sem bral odstavke o “varnostni akciji”, pri kateri “smejo policisti z namenom preprečevanja, odkrivanja in dokazovanja kaznivih dejanj, hujših kršitev javnega reda (…) opraviti varnostno akcijo na varnostno tveganih območjih”, se mi je pred očmi takoj odvila evikcija Avtonomne tovarne Rog. Prav vse v zakonu, od “vstopa in pregleda tujega stanovanja, drugih prostorov ali prevoznega sredstva z namenom takojšnjega zasega strelnega orožja” do “odstranitve osebe in prepovedi približevanja gostinskemu obratu” zveni, kot da bi bilo pred desetletjem spisano po naročilu Zorana Jankovića, ko se je zaman trudil poiskati pravno pot do deložacije Roga. Potreba po takšnih ukrepih je nastala skupaj s potrebo kapitala, da se polasti vseh kvadratnih metrov prestolnice, ki so ostajali nedostopni tržni ekstrakciji. Rogovski družbeni eksperiment je lahko preživel prvo desetletje gentrifikacije in turistifikacije Ljubljane prav zaradi zakonske praznine, ki je oblastem onemogočala odstranitev oseb iz prostorov brez izvršbenega akta. Ker smo se skvoterji vztrajno upirali formalizaciji svojega položaja, smo za občino ostajali pravno neulovljivi; z izvršbenikom bi lahko uradno odstranila tistih osem oseb, ki so imele priznano posest, ne pa tudi stotine preostalih uporabnikov, katerih lastniški odnos…