V noči s 26. na 27. april 1941 je bila le štirinajst dni po tem, ko so okupatorji zavzeli in razkosali slovensko ozemlje, v vili družine Vidmar v Rožni dolini ustanovljena Protiimperialistična fronta, kasneje preimenovana v Osvobodilno fronto (OF). Ljubljana je bila okupirana kar 1495 dni, najprej jo je okupirala Italija in nato Nemčija. V celoti je bila ograjena z žico. Na dnevnem redu so bile aretacije, ustrelitve, ustrahovanje. Prepovedana je bila slovenska kultura. Med ljudmi so delovali izdajalci, informanti in kolaboranti. A ljudstvo se kljub vsem strahotam nikoli ni vdalo, temveč se je organiziralo. Po stenah so nastajali sloviti grafiti OF, skrivoma se je delil propagandni material, usmerjen proti okupatorju, v mestu sta delovala protiimperialistični Radio Kričač in mreža tiskarn, med okupatorji in kolaboranti je strah sejala varnostno-obveščevalna služba. Ljudje so odhajali v partizane, drugi so jih oskrbovali in jih negovali, potem ko so se ranjeni vrnili. Ljubljančanke so protestirale proti ustrelitvam talcev, delavci so stavkali v tovarnah, redno so se izvajale sabotaže okupacijskega sistema, poleg tega se je zbirala pomoč za internirance v koncentracijskih taboriščih in pridobivale so se informacije o njih. Vstaja junaškega mesta in slovenskega naroda je bila tako temeljita, da je italijanska oblast obupavala, nemška pa izgubljala živce, vse dokler nista bili 9. maja prisiljeni priznati dokončnega poraza. Danes, 80 let po tej veličastni zmagi, je Ljubljana ponovno okupirana. Čeprav vanjo ni vkorakala vojska in si z vojaško silo podredila mesta, so znaki okupacije vse očitnejši. Nekoč so okupatorji in njihovi kolaboranti nastopali v vojaških uniformah, danes se pojavljajo v oblekah in kravatah, namesto z vojaškimi priznanji pa mahajo s sumljivo pridobljenimi ali celo našimi skupnimi milijoni. Mesta ne obkroža žica, ampak obvoznica, ki se kljub neprestanemu širjenju vedno bolj duši v tranzitnem prometu, z njo pa tudi prebivalci in prebivalke mesta, o čemer priča podatek, da se je Ljubljana pozimi po kakovosti zraka vsaj za en dan uvrstila med deset najbolj onesnaženih mest na svetu. Kljub temu nam grozijo še s sežigalnico odpadkov, z neverjetno lahkoto kljub vedno širšemu odporu množično sekajo mestna drevesa, usodo za najhitreje segrevajoče se mesto na svetu izjemno pomembnega krajinskega parka pa prepuščajo glasovalnemu stroju politične koalicije v mestnem svetu. Skupen, dostopen, odprt prostor v mestu se bliskovito krči.…