Tole besedilo je politično nekorektno do lastnih zaveznikov – someščanov. Ne ponuja jim tolažbe, ne ponuja katarze in bralcu ter bralki ne dovoljuje, da se počutita »pametno in kul«. V najboljšem primeru ju prisili, da se vprašata, ali sta morda prav onadva tista, ki blokirata zadnji del avtobusa. »Volitve lahko izgubim le, če me ujamejo v postelji z živim fantom ali mrtvim dekletom,« je nekoč dejal guverner Louisiane Edwin Edwards, citiral pa ga je novinar Dražen Lalić za Slobodno Dalmacijo. Lalić je s tem poskušal ponazoriti, da je bil guverner tako priljubljen, da so ga v obdobju od začetka sedemdesetih let do sredine devetdesetih celo štirikrat izvolili na funkcijo. Zmagal je na 24 volitvah od skupno 25, na katerih je sodeloval. Podobno, navaja Lalić, je tudi zagrebški Milan Bandić nekoč zatrdil: »V Zagrebu sploh nimam nasprotnika. Jaz sem, tako kot Mesić, svoj največji nasprotnik.« Sklep novinarja je bil, da volivci izbirajo tiste politike, ki izražajo njihove življenjske vrednote in vzorce vedenja. No, in mi imamo Jankovića. Industrijske cone – odlagališča delavskega razreda Bil je 17. julij 2025, ko je budilka zazvonila v zoro ob petih, kot da prinaša vznemirljivo pot na letališče, nato pa na dopust. A v bistvu je potekala ena najgrozljivejših sodobnih tragedij, povzeta z dilemo: očistiti tuj drek ali scati čezenj? To vprašanje se je izkazalo za ključno, ne samo glede mojega življenja, temveč kot ključno vprašanje naše mestne politike, obenem pa tudi kot ključna dilema družbe za vnaprej. Naj pojasnim: vprašanje pobiranja tujega dreka je namreč lakmusov papir za teorije o »skupnem dobrem« na ravni vsakdanjega življenja.  Čiščenje tujega dreka se je tistega jutra, 17. julija, iz kafanske dileme razvilo v širše družbenopolitično vprašanje, takšna res publica je denimo usoda skupnostne oziroma družbene lastnine. Pri meni se je to vprašanje dobesedno postavilo tisto jutro 17. julija, ko sem po utišanju budilke vstal za v službo. Šel sem na WC in ugotovil, da je cimra, s katero moram živeti (verjemite, tu ni nobene »skupnosti«), spet pustila umazano školjko. Po navadi samodejno počistim, a tokrat se mi je vse skupaj prvič zazdelo ne kot vprašanje oikosa oziroma skupne ekonomije in »oiko-nomije« (življenjskega prostora, skupne ekologije), ampak kot politično vprašanje. To dilemo sem sicer imel že prej, ko sem…