Koncept »sense of place« smo tako dolgo žulili, da smo prižulili njegov najsmiselnejši prevod – čut za kraj. Ta ni le vprašanje arhitekture, postavitve klopi ali grafita na steni – čeprav ima klopca tu še največ potenciala. Kraj skupaj s čutom nastane, ko prostor dobi pomen – po navadi skupnostni ali osebni – ki je, kot so nas feministke dobro poučile, političen. Metelkova je bila vrsto let paradigmatičen primer tega procesa, a zadnja leta se njena politična skupnost z eno samo samcato častno izjemo vse bolj otepa političnega delovanja tako zelo, da je po zadnjem dogajanju moč sklepati, da je območje že tretjič degradirano. Prvič že na samem začetku, ko so tam naredili kasarno, drugič, ko je klubsko dogajanje preglasilo politično, in tretjič sedaj, ko ga krasi ganz nov status nevarnega območja. Tako je to, ko je vodilna politična misel ta, da je dovolj, da nekaj že samo po sebi obstaja, ker spolzka so pota med delovanjem in nedelovanjem sile, ki le biva v prostoru – in mu kljubuje. V devetdesetih letih je Metelkova sicer utelešala sense of place nove, samozavestne Slovenije, ki se je z izgonom vojaškega škornja želela priključiti zahodnim idealom svobode in je bila sama v celoti civilnodružbena alternativa dotedanji socialistični družbi – zato so bile kljub represiji, pritiskom in birokratskim oviram tudi tovrstne alter alternative v svojem bistvu dobrodošle. Desetletja kasneje so ne le dobrodošle, temveč tudi okronane s priznanjem v uradnih turističnih pamfletih občine. A kar je sledilo, je bilo še hujše: zadovoljevanje s tem, da Metelkovi ni treba biti nič več kot to, da pač je; imamo jo in to naj bi zadoščalo. Dovolj je bilo, da stoji sredi vse manj postsocialističnega in vse bolj gentrificiranega mesta kot nekakšno osvobojeno ozemlje, pasivno sprejema njegove odrinjene, kot eklatanten primer osrediščenja politične energije na ideal svobode in ne enakosti. To pa je, kot pravi pokojni Tonči Kuzmanić, del osnovne naloge postsocializma: razgradnja skupnosti, da bi »oblikoval« družbo. Tri desetletja kasneje je Metelkova prostor na novo (in drugače) politizirane družbenosti, v vsej svoji (ne)moči pa je tudi izvrstno ogledalo te države, ki je postsocialistično pot na Zahod, kot kaže, končala in zdaj ne gre nikamor več. Zgolj še nepremično stoji. Tako je – če med vrsticami berete…