Protest v solidarnosti z Rožavo
Sinoči je v Ljubljani potekal solidarnostni shod v podporo Rožavi in proti vojni nad kurdskimi ter drugimi skupnostmi v Siriji. Kljub slabemu vremenu se je protesta udeležilo okoli 200 ljudi, med njimi tudi tukaj živeča kurdska skupnost. Na shodu so spregovorili predstavniki kurdske diaspore, Antiavtoritarne platforme, Liste demokratičnega študentstva, sindikata ZASUK, Ambasade Rog, stranke Mi, socialisti, ter Solidarnostnega odbora za Rožavo. V govorih so…
Tema
Naša vizija Bežigrajskega stadiona
Leta 2025 je minilo sto let od postavitve temeljnega kamna in začetka gradnje Stadiona za…
Praznični december je bil v slovenskem prostoru tradicionalno povezan s snežno idilo, ki jo marsikdo še vedno nosi v spominu. Bele strehe, zasneženi gozdovi in svežina hladnega zraka so bili značilni za zimski čas. Nekoč samoumevno sneženje je ustvarjalo prepoznavno podobo praznikov ter vplivalo na družabne navade in lokalno gospodarstvo, zlasti na turističnih in alpskih območjih. Sneg je bil nekoč nepogrešljiv sestavni del decembrske prazničnosti – simbol skupnosti,…
Kolumna
Podlistek o izgubi, peklu, kiču in azbestu, 2. del
Osebna arheologija Roga Ljubljanskemu kiču je kljubovalo kar nekaj vročih točk v posredni in neposredni bližini mestnega središča. Poleg pisane druščine na Kongresnem trgu, pri Cukrarni, Metelkovi in Šumiju je – še posebej po svetovnem finančnem zlomu nesposobnih bank in skladov – kolo antikapitalizma vodila veličastna umazanija za zidom na Trubarjevi ulici. Zdaj uglajena fasada je bila takrat vsa porisana, zdaj popeglana notranjost pa je bila polna kreativnih snovi, ki se jih prav nihče tam notri ni bal. Ravno nasprotno. Spomnim se trenutka, ko sem odkrila Rog. Bila je zima leta 2008 in vedoželjno sem se iztrgala iz udobja Rožne doline, da bi se sprehodila po prazničnem mestnem središču. Ljubljana leta 2008 še ni bila predmet množičnega butičnega turizma, bila je še neznana nova Evropa. Edina skupina tujcev je bila pravzaprav res fina druščina Američanov, tu živečih že več let, ki so imeli slovenske partnerice, otroke in službe. Kakorkoli, sprehod po praznični Ljubljani tistega leta v ničemer ni bil svetovljanski, pravzaprav je bil rahlo odtujen, saj so se čez Prešernov trg premikale trume prijateljev ali so čezenj drseli parčki – vsak namenjen proti nekemu konkretnemu cilju. Hitro so se izmikali svetlobi lučk ter izginjali v odprta usta takrat še ne tako požrešnih lokalov. Tu in tam je bilo videti nekaj tujcev, ki so prišli praznovat svoj prosti čas v mesto, a po večini je šlo za študente iz programa Erasmus, prijatelje, ki so se spoznali na izmenjavi ter se vsako leto srečevali v domačem mestu enega iz skupine. Za Balkance je še vedno veljal strožji vizumski režim, zato ni bilo slišati toliko jugoslovanščine, razen v nekaterih lokalih in prehranskih obratih, kot to narekuje trebuh, ki išče kruh – in to na obeh straneh šanka. Skratka, gledati te vesele, zimsko opravljene ljudi, ki hitijo po opravkih, utegne postati turobno, kajti zdi se, da so vsi kam namenjeni v okviru zaključenega dejstva in predvsem zaključene družbe. Težko se je seznaniti z ljudmi, če je druženje zaključeno: če se jim mudi na že dogovorjeno lokacijo, na zabavo za zaprtimi vrati, še posebej, če je namenjena tistim z debelimi denarnicami. Tako je moje izurjeno oko sčasoma vse laže prepoznavalo tipe ljudi, odnosov, načinov druženja in pričakovanj družbe – že po hitrosti in načinu hoje,…
Praznični december je bil v slovenskem prostoru tradicionalno povezan s snežno idilo, ki jo marsikdo še vedno nosi v spominu. Bele strehe, zasneženi gozdovi in svežina hladnega zraka so bili značilni za zimski čas. Nekoč samoumevno sneženje je ustvarjalo prepoznavno podobo praznikov ter vplivalo na družabne navade in lokalno gospodarstvo, zlasti na turističnih in alpskih območjih. Sneg je bil nekoč nepogrešljiv sestavni del decembrske prazničnosti – simbol skupnosti,…
Aktualno
Protest v solidarnosti z Rožavo
Sinoči je v Ljubljani potekal solidarnostni shod v podporo Rožavi in proti vojni nad kurdskimi ter drugimi skupnostmi v Siriji. Kljub slabemu vremenu se je protesta udeležilo okoli 200 ljudi, med njimi tudi tukaj živeča kurdska skupnost. Na shodu so spregovorili predstavniki kurdske diaspore, Antiavtoritarne platforme, Liste demokratičnega študentstva, sindikata ZASUK, Ambasade Rog, stranke Mi, socialisti, ter Solidarnostnega odbora za Rožavo. V govorih so…
Tema
Naša vizija Bežigrajskega stadiona
Leta 2025 je minilo sto let od postavitve temeljnega kamna in začetka gradnje Stadiona za…
Kolumna
Podlistek o izgubi, peklu, kiču in azbestu, 2. del
Osebna arheologija Roga Ljubljanskemu kiču je kljubovalo kar nekaj vročih točk v posredni in neposredni bližini mestnega središča. Poleg pisane druščine na Kongresnem trgu, pri Cukrarni, Metelkovi in Šumiju je – še posebej po svetovnem finančnem zlomu nesposobnih bank in skladov – kolo antikapitalizma vodila veličastna umazanija za zidom na Trubarjevi ulici. Zdaj uglajena fasada je bila takrat vsa porisana, zdaj popeglana notranjost pa je bila polna kreativnih snovi, ki se jih prav nihče tam notri ni bal. Ravno nasprotno. Spomnim se trenutka, ko sem odkrila Rog. Bila je zima leta 2008 in vedoželjno sem se iztrgala iz udobja Rožne doline, da bi se sprehodila po prazničnem mestnem središču. Ljubljana leta 2008 še ni bila predmet množičnega butičnega turizma, bila je še neznana nova Evropa. Edina skupina tujcev je bila pravzaprav res fina druščina Američanov, tu živečih že več let, ki so imeli slovenske partnerice, otroke in službe. Kakorkoli, sprehod po praznični Ljubljani tistega leta v ničemer ni bil svetovljanski, pravzaprav je bil rahlo odtujen, saj so se čez Prešernov trg premikale trume prijateljev ali so čezenj drseli parčki – vsak namenjen proti nekemu konkretnemu cilju. Hitro so se izmikali svetlobi lučk ter izginjali v odprta usta takrat še ne tako požrešnih lokalov. Tu in tam je bilo videti nekaj tujcev, ki so prišli praznovat svoj prosti čas v mesto, a po večini je šlo za študente iz programa Erasmus, prijatelje, ki so se spoznali na izmenjavi ter se vsako leto srečevali v domačem mestu enega iz skupine. Za Balkance je še vedno veljal strožji vizumski režim, zato ni bilo slišati toliko jugoslovanščine, razen v nekaterih lokalih in prehranskih obratih, kot to narekuje trebuh, ki išče kruh – in to na obeh straneh šanka. Skratka, gledati te vesele, zimsko opravljene ljudi, ki hitijo po opravkih, utegne postati turobno, kajti zdi se, da so vsi kam namenjeni v okviru zaključenega dejstva in predvsem zaključene družbe. Težko se je seznaniti z ljudmi, če je druženje zaključeno: če se jim mudi na že dogovorjeno lokacijo, na zabavo za zaprtimi vrati, še posebej, če je namenjena tistim z debelimi denarnicami. Tako je moje izurjeno oko sčasoma vse laže prepoznavalo tipe ljudi, odnosov, načinov druženja in pričakovanj družbe – že po hitrosti in načinu hoje,…
Praznični december je bil v slovenskem prostoru tradicionalno povezan s snežno idilo, ki jo marsikdo še vedno nosi v spominu. Bele strehe, zasneženi gozdovi in svežina hladnega zraka so bili značilni za zimski čas. Nekoč samoumevno sneženje je ustvarjalo prepoznavno podobo praznikov ter vplivalo na družabne navade in lokalno gospodarstvo, zlasti na turističnih in alpskih območjih. Sneg je bil nekoč nepogrešljiv sestavni del decembrske prazničnosti – simbol skupnosti,…
Aktualno
Protest v solidarnosti z Rožavo
Sinoči je v Ljubljani potekal solidarnostni shod v podporo Rožavi in proti vojni nad kurdskimi ter drugimi skupnostmi v Siriji. Kljub slabemu vremenu se je protesta udeležilo okoli 200 ljudi, med njimi tudi tukaj živeča kurdska skupnost. Na shodu so spregovorili predstavniki kurdske diaspore, Antiavtoritarne platforme, Liste demokratičnega študentstva, sindikata ZASUK, Ambasade Rog, stranke Mi, socialisti, ter Solidarnostnega odbora za Rožavo. V govorih so…
Kolumna
Podlistek o izgubi, peklu, kiču in azbestu, 2. del
Osebna arheologija Roga Ljubljanskemu kiču je kljubovalo kar nekaj vročih točk v posredni in neposredni bližini mestnega središča. Poleg pisane druščine na Kongresnem trgu, pri Cukrarni, Metelkovi in Šumiju je – še posebej po svetovnem finančnem zlomu nesposobnih bank in skladov – kolo antikapitalizma vodila veličastna umazanija za zidom na Trubarjevi ulici. Zdaj uglajena fasada je bila takrat vsa porisana, zdaj popeglana notranjost pa je bila polna kreativnih snovi, ki se jih prav nihče tam notri ni bal. Ravno nasprotno. Spomnim se trenutka, ko sem odkrila Rog. Bila je zima leta 2008 in vedoželjno sem se iztrgala iz udobja Rožne doline, da bi se sprehodila po prazničnem mestnem središču. Ljubljana leta 2008 še ni bila predmet množičnega butičnega turizma, bila je še neznana nova Evropa. Edina skupina tujcev je bila pravzaprav res fina druščina Američanov, tu živečih že več let, ki so imeli slovenske partnerice, otroke in službe. Kakorkoli, sprehod po praznični Ljubljani tistega leta v ničemer ni bil svetovljanski, pravzaprav je bil rahlo odtujen, saj so se čez Prešernov trg premikale trume prijateljev ali so čezenj drseli parčki – vsak namenjen proti nekemu konkretnemu cilju. Hitro so se izmikali svetlobi lučk ter izginjali v odprta usta takrat še ne tako požrešnih lokalov. Tu in tam je bilo videti nekaj tujcev, ki so prišli praznovat svoj prosti čas v mesto, a po večini je šlo za študente iz programa Erasmus, prijatelje, ki so se spoznali na izmenjavi ter se vsako leto srečevali v domačem mestu enega iz skupine. Za Balkance je še vedno veljal strožji vizumski režim, zato ni bilo slišati toliko jugoslovanščine, razen v nekaterih lokalih in prehranskih obratih, kot to narekuje trebuh, ki išče kruh – in to na obeh straneh šanka. Skratka, gledati te vesele, zimsko opravljene ljudi, ki hitijo po opravkih, utegne postati turobno, kajti zdi se, da so vsi kam namenjeni v okviru zaključenega dejstva in predvsem zaključene družbe. Težko se je seznaniti z ljudmi, če je druženje zaključeno: če se jim mudi na že dogovorjeno lokacijo, na zabavo za zaprtimi vrati, še posebej, če je namenjena tistim z debelimi denarnicami. Tako je moje izurjeno oko sčasoma vse laže prepoznavalo tipe ljudi, odnosov, načinov druženja in pričakovanj družbe – že po hitrosti in načinu hoje,…








