Predzgodovina. Marx se obrača v grobu. Brodnjak je “pun ko brod”. Podrobnosti se sicer urejajo na jahtah. Takoj ko NLB ali Petrol trzne z zvišanjem katere od tarif, VSI PO VRSTI DRAŽIJO. Na srečo je tale država še vedno majhna, vsi so nekako povezani: župan pokliče šolskega prijatelja, ki ima firmo, da skupaj s firmo sosedine hčerke in sina učiteljice njegovih otrok zrihtajo fasado na občinski stavbi, material naročajo prek ženine sestrične, njena tašča pa je računovodkinja. “Naj samo Pero napiše račun – bomo zrihtali.” Tako to gre. VSI V VERIGI BOGATIJO. Avti teh ljudi postajajo vse večji in večji, ni ti treba biti več tajkun, da bi imela vsa družina, vsa država ogromna vozila. Na ulicah ni več prostora. Z izrinjanjem konkurence in podražitvami storitev si menedžerji izplačujejo bonuse in nagrade. Tam nekje na verandi v Grosuplju neki s. p.-jevec ploska temu uspešnemu poslovanju, predvsem, ker si tudi sam želi bonusa. Na neki drugi verandi neki »jugonostalgik« preklinja kasto bonus brodnjakov, oklicuje jih namreč za – pogoltneže. 1990–2030: Fenomen protestnika Iste fraze kot pred desetimi, 20, 30 leti niso več zavzemale javnega prostora, kot so si protestniki mislili, temveč so vse bolj odmevale v praznem prostoru, ki se je raztezal med oblastjo, delavci in t. i. aktivisti. Ta prostor se je leta 2010 začel širiti precej hitreje, kot se širi vesolje. In tudi če je bilo še nekaj (lahko)miselnosti med takrat še živečimi YU-dinozavri, ki to mitično državo še pomnijo, in med YU-nostalgiki, ki bi jo radi pomnili, da jih bo svet pogoltništva počakal na njihovi poti v socializem, eko med in domače mleko, jih je svet brodnjaštva in nagrad gladko pogoltnil. Še vedno je po raznih kuloarjih slišati špekulacije, zakaj revolucija ni uspela – ali je šlo za napako v ideologiji, strategiji ali taktiki. Nekateri trdijo, da je že sam način upora proti pogoltništvu po letu 1990 de facto obstal v času pred letom 1990. Neke peticije, protesti, brez zveze. Vsekakor je vsega tega direndaja zdaj konec. Edino, česar se še vsi spomnijo, je, da so nazadnje neki pisani študenti v množični psihozi z rdečimi zastavami krožili po mestu, se obmetavali s pamfleti, vlačili popisane stare rjuhe ter kričali nekaj za parkirišča ali proti turistom – nekaj takega.…