V zadnjih letih smo imeli polna usta Jožeta Plečnika. A koliko smo ga sploh sposobni in pripravljeni razumeti skozi njegovo delo? Si ob njegovem imenu prikličemo stavbe ali koncepte? Ali v njih vidimo odskočno desko za poskok turističnih obiskov, cen nepremičnin in dobičkov ali dobro življenje v lepem, odprtem, zgodovinsko umeščenem in vizionarsko urejenem prostoru? Čeprav je bil del njegove dediščine na seznam svetovne kulturne in naravne dediščine vpisan predvsem zaradi njegovih vrednot (odprtost, večfunkcionalnost, večpomenskost, navezava na kontekst), ki so bile tako kot njegove stvaritve oblikovane po meri človeka, vse kaže, kot da se te ključne lekcije od njega nismo sposobni in pripravljeni naučiti. Žal o tem najbolj povedno priča prav ravnanje z njegovo dediščino in dediščino na splošno, ki pa je zgolj simptom ravnanja s človekom. Iz dveh osi, ki zaokrožata Plečnikovo svetovno dediščino, se izrisujeta dve možni poti razvoja mesta in naših vrednot, kot je v intervjuju lepo ponazoril koordinator krovnega upravljavca Plečnikove dediščine Tomaž Štoka. Vodna os je tista, ki se na plečih Plečnika razvija v smeri vedno večje monofukcionalnosti za kovanje (političnih in finančnih) dobičkov s turizmom. Domačini in domačinke se ji ponavadi najraje kar izognemo, če se ji le lahko. Razvija se izrazito po meri kapitala in vedno manj po meri človeka, ki se stisnjen v primež gostinskih vrtov, gruč enodnevnih turistov in vrtoglavih cen počuti prej utesnjeno in oropano kot pa odprto in obogateno. Kapitalska os se kot epidemija širi tako po vsem mestu, o čemer pričajo megalomanski projekti, ki ponižujejo človeka in našo skupno dediščino, kot v glavah veljakov, ki vehementno mahajo s svojimi in davkoplačevalskimi milijoni. Kopenska os, po kateri tisti, ki se redno premikamo po središču mesta, zaradi njene odprtosti in humanosti kar intuitivno zavijemo, je os kulture, umetnosti, znanja, izobraževanja, revolucije. Po njej tekajo srednješolci, v skladovnicah znanja se izgubljajo študentke, v parkih pa lahko poslušamo glasbo nastajajočih in obstoječih genijev – razen ko je kontaminirana s kapitalsko osjo v obliki pregrad in varnostnih služb. Na simbolnem križišču obeh, v Križankah, nam grozi, da se nam bo streha krasnega novega sveta podrla na glavo in pod seboj zdrobila vse, kar bo ostalo – če ne bomo sposobni vzpostaviti odprtega in demokratičnega sobivanja ter skozi njiju obnoviti dobrega, skupnega življenja.