Iniciativa za Štepanjsko naselje poziva vse Ljubljančane in Ljubljančanke k oddaji podpisa za referendum proti nedavno sprejetemu odloku Mestne občine Ljubljana, ki: omejuje dovolilnice na eno na stanovanje – ne glede na velikost družine, življenjske situacije ali omejeno mobilnost; namerno diskriminira lastnike po ZVEtL-1 in dela upor drag za vse, ki ne želijo občinskega prevzema parkirišč; prelaga 20 let neuspešne politike javnega prevoza na…
Tema
Geneza ljubljanskih socialističnih sosesk
Ljubljana ima danes skoraj 300.000 prebivalcev, od tega jih slaba polovica živi v stanovanjskih soseskah,…
Kaj manjka javnemu prometu v Ljubljani?
Ko se človek z Ljubljančankami in Ljubljančani pogovarja o mestnem potniškem prometu (LPP), se večkrat…
Politično zaspano Ljubljano je iz zimskega sna prebudil nenadejani revolt prebivalcev v Štepanjskem naselju proti represivnemu parkirnemu režimu ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Namesto iskanja rešitev s prebivalci je ta odgovoril s kaznimi, odvozi s pajki in nevzdržnim zaračunavanjem parkirnine – in to na parkiriščih, ki pripadajo naselju. Da se vrenje ni izpelo v golo izražanje jeze, ampak se je organiziralo v artikuliran upor, osredinjen okrog Iniciative za Štepanjsko…
Kolumna
Na senčni strani lamp – socialna cyberpunk satira
Koncept »sense of place« smo tako dolgo žulili, da smo prižulili njegov najsmiselnejši prevod – čut za kraj. Ta ni le vprašanje arhitekture, postavitve klopi ali grafita na steni – čeprav ima klopca tu še največ potenciala. Kraj skupaj s čutom nastane, ko prostor dobi pomen – po navadi skupnostni ali osebni – ki je, kot so nas feministke dobro poučile, političen. Metelkova je bila vrsto let paradigmatičen primer tega procesa, a zadnja leta se njena politična skupnost z eno samo samcato častno izjemo vse bolj otepa političnega delovanja tako zelo, da je po zadnjem dogajanju moč sklepati, da je območje že tretjič degradirano. Prvič že na samem začetku, ko so tam naredili kasarno, drugič, ko je klubsko dogajanje preglasilo politično, in tretjič sedaj, ko ga krasi ganz nov status nevarnega območja. Tako je to, ko je vodilna politična misel ta, da je dovolj, da nekaj že samo po sebi obstaja, ker spolzka so pota med delovanjem in nedelovanjem sile, ki le biva v prostoru – in mu kljubuje. V devetdesetih letih je Metelkova sicer utelešala sense of place nove, samozavestne Slovenije, ki se je z izgonom vojaškega škornja želela priključiti zahodnim idealom svobode in je bila sama v celoti civilnodružbena alternativa dotedanji socialistični družbi – zato so bile kljub represiji, pritiskom in birokratskim oviram tudi tovrstne alter alternative v svojem bistvu dobrodošle. Desetletja kasneje so ne le dobrodošle, temveč tudi okronane s priznanjem v uradnih turističnih pamfletih občine. A kar je sledilo, je bilo še hujše: zadovoljevanje s tem, da Metelkovi ni treba biti nič več kot to, da pač je; imamo jo in to naj bi zadoščalo. Dovolj je bilo, da stoji sredi vse manj postsocialističnega in vse bolj gentrificiranega mesta kot nekakšno osvobojeno ozemlje, pasivno sprejema njegove odrinjene, kot eklatanten primer osrediščenja politične energije na ideal svobode in ne enakosti. To pa je, kot pravi pokojni Tonči Kuzmanić, del osnovne naloge postsocializma: razgradnja skupnosti, da bi »oblikoval« družbo. Tri desetletja kasneje je Metelkova prostor na novo (in drugače) politizirane družbenosti, v vsej svoji (ne)moči pa je tudi izvrstno ogledalo te države, ki je postsocialistično pot na Zahod, kot kaže, končala in zdaj ne gre nikamor več. Zgolj še nepremično stoji. Tako je – če med vrsticami berete…
Politično zaspano Ljubljano je iz zimskega sna prebudil nenadejani revolt prebivalcev v Štepanjskem naselju proti represivnemu parkirnemu režimu ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Namesto iskanja rešitev s prebivalci je ta odgovoril s kaznimi, odvozi s pajki in nevzdržnim zaračunavanjem parkirnine – in to na parkiriščih, ki pripadajo naselju. Da se vrenje ni izpelo v golo izražanje jeze, ampak se je organiziralo v artikuliran upor, osredinjen okrog Iniciative za Štepanjsko…
Aktualno
Iniciativa za Štepanjsko naselje poziva vse Ljubljančane in Ljubljančanke k oddaji podpisa za referendum proti nedavno sprejetemu odloku Mestne občine Ljubljana, ki: omejuje dovolilnice na eno na stanovanje – ne glede na velikost družine, življenjske situacije ali omejeno mobilnost; namerno diskriminira lastnike po ZVEtL-1 in dela upor drag za vse, ki ne želijo občinskega prevzema parkirišč; prelaga 20 let neuspešne politike javnega prevoza na…
Tema
Klemen Fajs: »Na lokalni ravni je možnost za gradnjo skupnosti, ki bodo ustvarjale zgodovino«
Politično zaspano Ljubljano je iz zimskega sna prebudil nenadejani revolt prebivalcev v Štepanjskem naselju proti…
Od železniških tirov do Aleje zvezd
Stara Šiška nosi v sebi zanimive plasti zgodovine, ki se prepletajo s sodobnim vsakdanjikom in…
Kolumna
Na senčni strani lamp – socialna cyberpunk satira
Koncept »sense of place« smo tako dolgo žulili, da smo prižulili njegov najsmiselnejši prevod – čut za kraj. Ta ni le vprašanje arhitekture, postavitve klopi ali grafita na steni – čeprav ima klopca tu še največ potenciala. Kraj skupaj s čutom nastane, ko prostor dobi pomen – po navadi skupnostni ali osebni – ki je, kot so nas feministke dobro poučile, političen. Metelkova je bila vrsto let paradigmatičen primer tega procesa, a zadnja leta se njena politična skupnost z eno samo samcato častno izjemo vse bolj otepa političnega delovanja tako zelo, da je po zadnjem dogajanju moč sklepati, da je območje že tretjič degradirano. Prvič že na samem začetku, ko so tam naredili kasarno, drugič, ko je klubsko dogajanje preglasilo politično, in tretjič sedaj, ko ga krasi ganz nov status nevarnega območja. Tako je to, ko je vodilna politična misel ta, da je dovolj, da nekaj že samo po sebi obstaja, ker spolzka so pota med delovanjem in nedelovanjem sile, ki le biva v prostoru – in mu kljubuje. V devetdesetih letih je Metelkova sicer utelešala sense of place nove, samozavestne Slovenije, ki se je z izgonom vojaškega škornja želela priključiti zahodnim idealom svobode in je bila sama v celoti civilnodružbena alternativa dotedanji socialistični družbi – zato so bile kljub represiji, pritiskom in birokratskim oviram tudi tovrstne alter alternative v svojem bistvu dobrodošle. Desetletja kasneje so ne le dobrodošle, temveč tudi okronane s priznanjem v uradnih turističnih pamfletih občine. A kar je sledilo, je bilo še hujše: zadovoljevanje s tem, da Metelkovi ni treba biti nič več kot to, da pač je; imamo jo in to naj bi zadoščalo. Dovolj je bilo, da stoji sredi vse manj postsocialističnega in vse bolj gentrificiranega mesta kot nekakšno osvobojeno ozemlje, pasivno sprejema njegove odrinjene, kot eklatanten primer osrediščenja politične energije na ideal svobode in ne enakosti. To pa je, kot pravi pokojni Tonči Kuzmanić, del osnovne naloge postsocializma: razgradnja skupnosti, da bi »oblikoval« družbo. Tri desetletja kasneje je Metelkova prostor na novo (in drugače) politizirane družbenosti, v vsej svoji (ne)moči pa je tudi izvrstno ogledalo te države, ki je postsocialistično pot na Zahod, kot kaže, končala in zdaj ne gre nikamor več. Zgolj še nepremično stoji. Tako je – če med vrsticami berete…
Politično zaspano Ljubljano je iz zimskega sna prebudil nenadejani revolt prebivalcev v Štepanjskem naselju proti represivnemu parkirnemu režimu ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Namesto iskanja rešitev s prebivalci je ta odgovoril s kaznimi, odvozi s pajki in nevzdržnim zaračunavanjem parkirnine – in to na parkiriščih, ki pripadajo naselju. Da se vrenje ni izpelo v golo izražanje jeze, ampak se je organiziralo v artikuliran upor, osredinjen okrog Iniciative za Štepanjsko…
Aktualno
Iniciativa za Štepanjsko naselje poziva vse Ljubljančane in Ljubljančanke k oddaji podpisa za referendum proti nedavno sprejetemu odloku Mestne občine Ljubljana, ki: omejuje dovolilnice na eno na stanovanje – ne glede na velikost družine, življenjske situacije ali omejeno mobilnost; namerno diskriminira lastnike po ZVEtL-1 in dela upor drag za vse, ki ne želijo občinskega prevzema parkirišč; prelaga 20 let neuspešne politike javnega prevoza na…
Kolumna
Na senčni strani lamp – socialna cyberpunk satira
Koncept »sense of place« smo tako dolgo žulili, da smo prižulili njegov najsmiselnejši prevod – čut za kraj. Ta ni le vprašanje arhitekture, postavitve klopi ali grafita na steni – čeprav ima klopca tu še največ potenciala. Kraj skupaj s čutom nastane, ko prostor dobi pomen – po navadi skupnostni ali osebni – ki je, kot so nas feministke dobro poučile, političen. Metelkova je bila vrsto let paradigmatičen primer tega procesa, a zadnja leta se njena politična skupnost z eno samo samcato častno izjemo vse bolj otepa političnega delovanja tako zelo, da je po zadnjem dogajanju moč sklepati, da je območje že tretjič degradirano. Prvič že na samem začetku, ko so tam naredili kasarno, drugič, ko je klubsko dogajanje preglasilo politično, in tretjič sedaj, ko ga krasi ganz nov status nevarnega območja. Tako je to, ko je vodilna politična misel ta, da je dovolj, da nekaj že samo po sebi obstaja, ker spolzka so pota med delovanjem in nedelovanjem sile, ki le biva v prostoru – in mu kljubuje. V devetdesetih letih je Metelkova sicer utelešala sense of place nove, samozavestne Slovenije, ki se je z izgonom vojaškega škornja želela priključiti zahodnim idealom svobode in je bila sama v celoti civilnodružbena alternativa dotedanji socialistični družbi – zato so bile kljub represiji, pritiskom in birokratskim oviram tudi tovrstne alter alternative v svojem bistvu dobrodošle. Desetletja kasneje so ne le dobrodošle, temveč tudi okronane s priznanjem v uradnih turističnih pamfletih občine. A kar je sledilo, je bilo še hujše: zadovoljevanje s tem, da Metelkovi ni treba biti nič več kot to, da pač je; imamo jo in to naj bi zadoščalo. Dovolj je bilo, da stoji sredi vse manj postsocialističnega in vse bolj gentrificiranega mesta kot nekakšno osvobojeno ozemlje, pasivno sprejema njegove odrinjene, kot eklatanten primer osrediščenja politične energije na ideal svobode in ne enakosti. To pa je, kot pravi pokojni Tonči Kuzmanić, del osnovne naloge postsocializma: razgradnja skupnosti, da bi »oblikoval« družbo. Tri desetletja kasneje je Metelkova prostor na novo (in drugače) politizirane družbenosti, v vsej svoji (ne)moči pa je tudi izvrstno ogledalo te države, ki je postsocialistično pot na Zahod, kot kaže, končala in zdaj ne gre nikamor več. Zgolj še nepremično stoji. Tako je – če med vrsticami berete…
