Pred volitvami priporočamo v branje dva odlična prispevka. O volitvah kot disciplinskem mehanizmu je za Disenz pisal tudi naš kolumnist Miha Blažič – N’toko. O javnomnenjskem inženiringu v slovenski politiki pa na svojem blogu In media res Boris Vezjak. “Če kaj, nam meseci pred volitvami kažejo, kako izpraznjena lahko postane parlamentarna demokracija, ko ni soočena z nobenimi zunanjimi pritiski. Saj ste videli soočenja.…
Tema
Stara Šiška nosi v sebi zanimive plasti zgodovine, ki se prepletajo s sodobnim vsakdanjikom in med Tivolijem in železniško progo ustvarjajo edinstveno vzdušje. Pogosto se sprehajam med Medvedovo in Frankopansko, Polakovo in Lepodvorsko in opazujem stare fasade in življenje na dvoriščih – obešanje perila in pletje vrtov ali preprosto klepetanje sosedov ob pomladnem večeru. V poletnih dneh je v zraku še vedno izrazit vonj po železu, po železniških…
Kolumna
Na senčni strani lamp – socialna cyberpunk satira
Koncept »sense of place« smo tako dolgo žulili, da smo prižulili njegov najsmiselnejši prevod – čut za kraj. Ta ni le vprašanje arhitekture, postavitve klopi ali grafita na steni – čeprav ima klopca tu še največ potenciala. Kraj skupaj s čutom nastane, ko prostor dobi pomen – po navadi skupnostni ali osebni – ki je, kot so nas feministke dobro poučile, političen. Metelkova je bila vrsto let paradigmatičen primer tega procesa, a zadnja leta se njena politična skupnost z eno samo samcato častno izjemo vse bolj otepa političnega delovanja tako zelo, da je po zadnjem dogajanju moč sklepati, da je območje že tretjič degradirano. Prvič že na samem začetku, ko so tam naredili kasarno, drugič, ko je klubsko dogajanje preglasilo politično, in tretjič sedaj, ko ga krasi ganz nov status nevarnega območja. Tako je to, ko je vodilna politična misel ta, da je dovolj, da nekaj že samo po sebi obstaja, ker spolzka so pota med delovanjem in nedelovanjem sile, ki le biva v prostoru – in mu kljubuje. V devetdesetih letih je Metelkova sicer utelešala sense of place nove, samozavestne Slovenije, ki se je z izgonom vojaškega škornja želela priključiti zahodnim idealom svobode in je bila sama v celoti civilnodružbena alternativa dotedanji socialistični družbi – zato so bile kljub represiji, pritiskom in birokratskim oviram tudi tovrstne alter alternative v svojem bistvu dobrodošle. Desetletja kasneje so ne le dobrodošle, temveč tudi okronane s priznanjem v uradnih turističnih pamfletih občine. A kar je sledilo, je bilo še hujše: zadovoljevanje s tem, da Metelkovi ni treba biti nič več kot to, da pač je; imamo jo in to naj bi zadoščalo. Dovolj je bilo, da stoji sredi vse manj postsocialističnega in vse bolj gentrificiranega mesta kot nekakšno osvobojeno ozemlje, pasivno sprejema njegove odrinjene, kot eklatanten primer osrediščenja politične energije na ideal svobode in ne enakosti. To pa je, kot pravi pokojni Tonči Kuzmanić, del osnovne naloge postsocializma: razgradnja skupnosti, da bi »oblikoval« družbo. Tri desetletja kasneje je Metelkova prostor na novo (in drugače) politizirane družbenosti, v vsej svoji (ne)moči pa je tudi izvrstno ogledalo te države, ki je postsocialistično pot na Zahod, kot kaže, končala in zdaj ne gre nikamor več. Zgolj še nepremično stoji. Tako je – če med vrsticami berete…
Stara Šiška nosi v sebi zanimive plasti zgodovine, ki se prepletajo s sodobnim vsakdanjikom in med Tivolijem in železniško progo ustvarjajo edinstveno vzdušje. Pogosto se sprehajam med Medvedovo in Frankopansko, Polakovo in Lepodvorsko in opazujem stare fasade in življenje na dvoriščih – obešanje perila in pletje vrtov ali preprosto klepetanje sosedov ob pomladnem večeru. V poletnih dneh je v zraku še vedno izrazit vonj po železu, po železniških…
Aktualno
Pred volitvami priporočamo v branje dva odlična prispevka. O volitvah kot disciplinskem mehanizmu je za Disenz pisal tudi naš kolumnist Miha Blažič – N’toko. O javnomnenjskem inženiringu v slovenski politiki pa na svojem blogu In media res Boris Vezjak. “Če kaj, nam meseci pred volitvami kažejo, kako izpraznjena lahko postane parlamentarna demokracija, ko ni soočena z nobenimi zunanjimi pritiski. Saj ste videli soočenja.…
Tema
Od železniških tirov do Aleje zvezd
Stara Šiška nosi v sebi zanimive plasti zgodovine, ki se prepletajo s sodobnim vsakdanjikom in…
Kaj manjka javnemu prometu v Ljubljani?
Ko se človek z Ljubljančankami in Ljubljančani pogovarja o mestnem potniškem prometu (LPP), se večkrat…
Kolumna
Na senčni strani lamp – socialna cyberpunk satira
Koncept »sense of place« smo tako dolgo žulili, da smo prižulili njegov najsmiselnejši prevod – čut za kraj. Ta ni le vprašanje arhitekture, postavitve klopi ali grafita na steni – čeprav ima klopca tu še največ potenciala. Kraj skupaj s čutom nastane, ko prostor dobi pomen – po navadi skupnostni ali osebni – ki je, kot so nas feministke dobro poučile, političen. Metelkova je bila vrsto let paradigmatičen primer tega procesa, a zadnja leta se njena politična skupnost z eno samo samcato častno izjemo vse bolj otepa političnega delovanja tako zelo, da je po zadnjem dogajanju moč sklepati, da je območje že tretjič degradirano. Prvič že na samem začetku, ko so tam naredili kasarno, drugič, ko je klubsko dogajanje preglasilo politično, in tretjič sedaj, ko ga krasi ganz nov status nevarnega območja. Tako je to, ko je vodilna politična misel ta, da je dovolj, da nekaj že samo po sebi obstaja, ker spolzka so pota med delovanjem in nedelovanjem sile, ki le biva v prostoru – in mu kljubuje. V devetdesetih letih je Metelkova sicer utelešala sense of place nove, samozavestne Slovenije, ki se je z izgonom vojaškega škornja želela priključiti zahodnim idealom svobode in je bila sama v celoti civilnodružbena alternativa dotedanji socialistični družbi – zato so bile kljub represiji, pritiskom in birokratskim oviram tudi tovrstne alter alternative v svojem bistvu dobrodošle. Desetletja kasneje so ne le dobrodošle, temveč tudi okronane s priznanjem v uradnih turističnih pamfletih občine. A kar je sledilo, je bilo še hujše: zadovoljevanje s tem, da Metelkovi ni treba biti nič več kot to, da pač je; imamo jo in to naj bi zadoščalo. Dovolj je bilo, da stoji sredi vse manj postsocialističnega in vse bolj gentrificiranega mesta kot nekakšno osvobojeno ozemlje, pasivno sprejema njegove odrinjene, kot eklatanten primer osrediščenja politične energije na ideal svobode in ne enakosti. To pa je, kot pravi pokojni Tonči Kuzmanić, del osnovne naloge postsocializma: razgradnja skupnosti, da bi »oblikoval« družbo. Tri desetletja kasneje je Metelkova prostor na novo (in drugače) politizirane družbenosti, v vsej svoji (ne)moči pa je tudi izvrstno ogledalo te države, ki je postsocialistično pot na Zahod, kot kaže, končala in zdaj ne gre nikamor več. Zgolj še nepremično stoji. Tako je – če med vrsticami berete…
Stara Šiška nosi v sebi zanimive plasti zgodovine, ki se prepletajo s sodobnim vsakdanjikom in med Tivolijem in železniško progo ustvarjajo edinstveno vzdušje. Pogosto se sprehajam med Medvedovo in Frankopansko, Polakovo in Lepodvorsko in opazujem stare fasade in življenje na dvoriščih – obešanje perila in pletje vrtov ali preprosto klepetanje sosedov ob pomladnem večeru. V poletnih dneh je v zraku še vedno izrazit vonj po železu, po železniških…
Aktualno
Pred volitvami priporočamo v branje dva odlična prispevka. O volitvah kot disciplinskem mehanizmu je za Disenz pisal tudi naš kolumnist Miha Blažič – N’toko. O javnomnenjskem inženiringu v slovenski politiki pa na svojem blogu In media res Boris Vezjak. “Če kaj, nam meseci pred volitvami kažejo, kako izpraznjena lahko postane parlamentarna demokracija, ko ni soočena z nobenimi zunanjimi pritiski. Saj ste videli soočenja.…
Kolumna
Na senčni strani lamp – socialna cyberpunk satira
Koncept »sense of place« smo tako dolgo žulili, da smo prižulili njegov najsmiselnejši prevod – čut za kraj. Ta ni le vprašanje arhitekture, postavitve klopi ali grafita na steni – čeprav ima klopca tu še največ potenciala. Kraj skupaj s čutom nastane, ko prostor dobi pomen – po navadi skupnostni ali osebni – ki je, kot so nas feministke dobro poučile, političen. Metelkova je bila vrsto let paradigmatičen primer tega procesa, a zadnja leta se njena politična skupnost z eno samo samcato častno izjemo vse bolj otepa političnega delovanja tako zelo, da je po zadnjem dogajanju moč sklepati, da je območje že tretjič degradirano. Prvič že na samem začetku, ko so tam naredili kasarno, drugič, ko je klubsko dogajanje preglasilo politično, in tretjič sedaj, ko ga krasi ganz nov status nevarnega območja. Tako je to, ko je vodilna politična misel ta, da je dovolj, da nekaj že samo po sebi obstaja, ker spolzka so pota med delovanjem in nedelovanjem sile, ki le biva v prostoru – in mu kljubuje. V devetdesetih letih je Metelkova sicer utelešala sense of place nove, samozavestne Slovenije, ki se je z izgonom vojaškega škornja želela priključiti zahodnim idealom svobode in je bila sama v celoti civilnodružbena alternativa dotedanji socialistični družbi – zato so bile kljub represiji, pritiskom in birokratskim oviram tudi tovrstne alter alternative v svojem bistvu dobrodošle. Desetletja kasneje so ne le dobrodošle, temveč tudi okronane s priznanjem v uradnih turističnih pamfletih občine. A kar je sledilo, je bilo še hujše: zadovoljevanje s tem, da Metelkovi ni treba biti nič več kot to, da pač je; imamo jo in to naj bi zadoščalo. Dovolj je bilo, da stoji sredi vse manj postsocialističnega in vse bolj gentrificiranega mesta kot nekakšno osvobojeno ozemlje, pasivno sprejema njegove odrinjene, kot eklatanten primer osrediščenja politične energije na ideal svobode in ne enakosti. To pa je, kot pravi pokojni Tonči Kuzmanić, del osnovne naloge postsocializma: razgradnja skupnosti, da bi »oblikoval« družbo. Tri desetletja kasneje je Metelkova prostor na novo (in drugače) politizirane družbenosti, v vsej svoji (ne)moči pa je tudi izvrstno ogledalo te države, ki je postsocialistično pot na Zahod, kot kaže, končala in zdaj ne gre nikamor več. Zgolj še nepremično stoji. Tako je – če med vrsticami berete…
