Urbane prerokbe: Energija v Ljubljani 2100?
V ponedeljek, 1. junija ob 18. uri bo v dvorani Rastlinjak (pritličje Tobačne, Tržaška 2, Ljubljana) potekal nov dogodek iz cikla Urbanih prerokb, tokrat na temo Energija v Ljubljani 2100? Vojna v Iranu je pokazala, kako nestabilen in nezanesljiv je trenutni energetski sistem: dogodek na drugem koncu sveta je v trenutku vplival na porabo in preskrbo z energijo v Ljubljani. Do leta 2100 lahko na področju…
Tema
Splošno soglasje o potrebi po zadovoljivem javnem prometu
V četrtek, 7. maja 2026, se je v sončnem poznem popoldnevu v prijetnem okolju parka…
Štepanjsko naselje: zgodba o načrtu in njegovi preizkušnji v času
Zgodovinski okvir Stanovanjska politika je bila eden ključnih razvojnih stebrov socialistične Jugoslavije, saj je država…
Pilotni projekt Superblok Stara Šiška
Nekega oktobrskega večera se je v telovadnici Osnovne šole Spodnja Šiška zbrala nenavadno raznolika skupina…
Arhitekt in urbanist Marko Peterlin je vodja projektov na Inštitutu za politike prostora (IPoP), kjer od leta 2006 deluje kolektiv strokovnjakinj in strokovnjakov z znanjem in izkušnjami iz arhitekture, krajinske arhitekture, urbanizma in družboslovja. Inštitut se v zadnjem času veliko ukvarja predvsem s temami trajnostne mobilnosti in prometne politike, odpornega mesta in krepitve skupnosti. Pri tem sodeluje s civilno družbo, lokalnimi skupnostmi, izobraževalnimi in javnimi ustanovami ter zasebnimi…
Kolumna
Lobby Hotela Evropa: poslednji aneks k zgodovini
Predzgodovina. Marx se obrača v grobu. Brodnjak je “pun ko brod”. Podrobnosti se sicer urejajo na jahtah. Takoj ko NLB ali Petrol trzne z zvišanjem katere od tarif, VSI PO VRSTI DRAŽIJO. Na srečo je tale država še vedno majhna, vsi so nekako povezani: župan pokliče šolskega prijatelja, ki ima firmo, da skupaj s firmo sosedine hčerke in sina učiteljice njegovih otrok zrihtajo fasado na občinski stavbi, material naročajo prek ženine sestrične, njena tašča pa je računovodkinja. “Naj samo Pero napiše račun – bomo zrihtali.” Tako to gre. VSI V VERIGI BOGATIJO. Avti teh ljudi postajajo vse večji in večji, ni ti treba biti več tajkun, da bi imela vsa družina, vsa država ogromna vozila. Na ulicah ni več prostora. Z izrinjanjem konkurence in podražitvami storitev si menedžerji izplačujejo bonuse in nagrade. Tam nekje na verandi v Grosuplju neki s. p.-jevec ploska temu uspešnemu poslovanju, predvsem, ker si tudi sam želi bonusa. Na neki drugi verandi neki »jugonostalgik« preklinja kasto bonus brodnjakov, oklicuje jih namreč za – pogoltneže. 1990–2030: Fenomen protestnika Iste fraze kot pred desetimi, 20, 30 leti niso več zavzemale javnega prostora, kot so si protestniki mislili, temveč so vse bolj odmevale v praznem prostoru, ki se je raztezal med oblastjo, delavci in t. i. aktivisti. Ta prostor se je leta 2010 začel širiti precej hitreje, kot se širi vesolje. In tudi če je bilo še nekaj (lahko)miselnosti med takrat še živečimi YU-dinozavri, ki to mitično državo še pomnijo, in med YU-nostalgiki, ki bi jo radi pomnili, da jih bo svet pogoltništva počakal na njihovi poti v socializem, eko med in domače mleko, jih je svet brodnjaštva in nagrad gladko pogoltnil. Še vedno je po raznih kuloarjih slišati špekulacije, zakaj revolucija ni uspela – ali je šlo za napako v ideologiji, strategiji ali taktiki. Nekateri trdijo, da je že sam način upora proti pogoltništvu po letu 1990 de facto obstal v času pred letom 1990. Neke peticije, protesti, brez zveze. Vsekakor je vsega tega direndaja zdaj konec. Edino, česar se še vsi spomnijo, je, da so nazadnje neki pisani študenti v množični psihozi z rdečimi zastavami krožili po mestu, se obmetavali s pamfleti, vlačili popisane stare rjuhe ter kričali nekaj za parkirišča ali proti turistom – nekaj takega.…
Arhitekt in urbanist Marko Peterlin je vodja projektov na Inštitutu za politike prostora (IPoP), kjer od leta 2006 deluje kolektiv strokovnjakinj in strokovnjakov z znanjem in izkušnjami iz arhitekture, krajinske arhitekture, urbanizma in družboslovja. Inštitut se v zadnjem času veliko ukvarja predvsem s temami trajnostne mobilnosti in prometne politike, odpornega mesta in krepitve skupnosti. Pri tem sodeluje s civilno družbo, lokalnimi skupnostmi, izobraževalnimi in javnimi ustanovami ter zasebnimi…
Aktualno
Urbane prerokbe: Energija v Ljubljani 2100?
V ponedeljek, 1. junija ob 18. uri bo v dvorani Rastlinjak (pritličje Tobačne, Tržaška 2, Ljubljana) potekal nov dogodek iz cikla Urbanih prerokb, tokrat na temo Energija v Ljubljani 2100? Vojna v Iranu je pokazala, kako nestabilen in nezanesljiv je trenutni energetski sistem: dogodek na drugem koncu sveta je v trenutku vplival na porabo in preskrbo z energijo v Ljubljani. Do leta 2100 lahko na področju…
Tema
»Pri prometni politiki je najmodreje, da ponudiš korenček in palico«
Arhitekt in urbanist Marko Peterlin je vodja projektov na Inštitutu za politike prostora (IPoP), kjer…
Velika nejavna farsa o sežigalnici
Župan Zoran Janković je 31. marca napovedal »veliko javno tribuno« o sežigalnici. Z njo naj…
Splošno soglasje o potrebi po zadovoljivem javnem prometu
V četrtek, 7. maja 2026, se je v sončnem poznem popoldnevu v prijetnem okolju parka…
Kolumna
Lobby Hotela Evropa: poslednji aneks k zgodovini
Predzgodovina. Marx se obrača v grobu. Brodnjak je “pun ko brod”. Podrobnosti se sicer urejajo na jahtah. Takoj ko NLB ali Petrol trzne z zvišanjem katere od tarif, VSI PO VRSTI DRAŽIJO. Na srečo je tale država še vedno majhna, vsi so nekako povezani: župan pokliče šolskega prijatelja, ki ima firmo, da skupaj s firmo sosedine hčerke in sina učiteljice njegovih otrok zrihtajo fasado na občinski stavbi, material naročajo prek ženine sestrične, njena tašča pa je računovodkinja. “Naj samo Pero napiše račun – bomo zrihtali.” Tako to gre. VSI V VERIGI BOGATIJO. Avti teh ljudi postajajo vse večji in večji, ni ti treba biti več tajkun, da bi imela vsa družina, vsa država ogromna vozila. Na ulicah ni več prostora. Z izrinjanjem konkurence in podražitvami storitev si menedžerji izplačujejo bonuse in nagrade. Tam nekje na verandi v Grosuplju neki s. p.-jevec ploska temu uspešnemu poslovanju, predvsem, ker si tudi sam želi bonusa. Na neki drugi verandi neki »jugonostalgik« preklinja kasto bonus brodnjakov, oklicuje jih namreč za – pogoltneže. 1990–2030: Fenomen protestnika Iste fraze kot pred desetimi, 20, 30 leti niso več zavzemale javnega prostora, kot so si protestniki mislili, temveč so vse bolj odmevale v praznem prostoru, ki se je raztezal med oblastjo, delavci in t. i. aktivisti. Ta prostor se je leta 2010 začel širiti precej hitreje, kot se širi vesolje. In tudi če je bilo še nekaj (lahko)miselnosti med takrat še živečimi YU-dinozavri, ki to mitično državo še pomnijo, in med YU-nostalgiki, ki bi jo radi pomnili, da jih bo svet pogoltništva počakal na njihovi poti v socializem, eko med in domače mleko, jih je svet brodnjaštva in nagrad gladko pogoltnil. Še vedno je po raznih kuloarjih slišati špekulacije, zakaj revolucija ni uspela – ali je šlo za napako v ideologiji, strategiji ali taktiki. Nekateri trdijo, da je že sam način upora proti pogoltništvu po letu 1990 de facto obstal v času pred letom 1990. Neke peticije, protesti, brez zveze. Vsekakor je vsega tega direndaja zdaj konec. Edino, česar se še vsi spomnijo, je, da so nazadnje neki pisani študenti v množični psihozi z rdečimi zastavami krožili po mestu, se obmetavali s pamfleti, vlačili popisane stare rjuhe ter kričali nekaj za parkirišča ali proti turistom – nekaj takega.…
Arhitekt in urbanist Marko Peterlin je vodja projektov na Inštitutu za politike prostora (IPoP), kjer od leta 2006 deluje kolektiv strokovnjakinj in strokovnjakov z znanjem in izkušnjami iz arhitekture, krajinske arhitekture, urbanizma in družboslovja. Inštitut se v zadnjem času veliko ukvarja predvsem s temami trajnostne mobilnosti in prometne politike, odpornega mesta in krepitve skupnosti. Pri tem sodeluje s civilno družbo, lokalnimi skupnostmi, izobraževalnimi in javnimi ustanovami ter zasebnimi…
Aktualno
Urbane prerokbe: Energija v Ljubljani 2100?
V ponedeljek, 1. junija ob 18. uri bo v dvorani Rastlinjak (pritličje Tobačne, Tržaška 2, Ljubljana) potekal nov dogodek iz cikla Urbanih prerokb, tokrat na temo Energija v Ljubljani 2100? Vojna v Iranu je pokazala, kako nestabilen in nezanesljiv je trenutni energetski sistem: dogodek na drugem koncu sveta je v trenutku vplival na porabo in preskrbo z energijo v Ljubljani. Do leta 2100 lahko na področju…
Kolumna
Lobby Hotela Evropa: poslednji aneks k zgodovini
Predzgodovina. Marx se obrača v grobu. Brodnjak je “pun ko brod”. Podrobnosti se sicer urejajo na jahtah. Takoj ko NLB ali Petrol trzne z zvišanjem katere od tarif, VSI PO VRSTI DRAŽIJO. Na srečo je tale država še vedno majhna, vsi so nekako povezani: župan pokliče šolskega prijatelja, ki ima firmo, da skupaj s firmo sosedine hčerke in sina učiteljice njegovih otrok zrihtajo fasado na občinski stavbi, material naročajo prek ženine sestrične, njena tašča pa je računovodkinja. “Naj samo Pero napiše račun – bomo zrihtali.” Tako to gre. VSI V VERIGI BOGATIJO. Avti teh ljudi postajajo vse večji in večji, ni ti treba biti več tajkun, da bi imela vsa družina, vsa država ogromna vozila. Na ulicah ni več prostora. Z izrinjanjem konkurence in podražitvami storitev si menedžerji izplačujejo bonuse in nagrade. Tam nekje na verandi v Grosuplju neki s. p.-jevec ploska temu uspešnemu poslovanju, predvsem, ker si tudi sam želi bonusa. Na neki drugi verandi neki »jugonostalgik« preklinja kasto bonus brodnjakov, oklicuje jih namreč za – pogoltneže. 1990–2030: Fenomen protestnika Iste fraze kot pred desetimi, 20, 30 leti niso več zavzemale javnega prostora, kot so si protestniki mislili, temveč so vse bolj odmevale v praznem prostoru, ki se je raztezal med oblastjo, delavci in t. i. aktivisti. Ta prostor se je leta 2010 začel širiti precej hitreje, kot se širi vesolje. In tudi če je bilo še nekaj (lahko)miselnosti med takrat še živečimi YU-dinozavri, ki to mitično državo še pomnijo, in med YU-nostalgiki, ki bi jo radi pomnili, da jih bo svet pogoltništva počakal na njihovi poti v socializem, eko med in domače mleko, jih je svet brodnjaštva in nagrad gladko pogoltnil. Še vedno je po raznih kuloarjih slišati špekulacije, zakaj revolucija ni uspela – ali je šlo za napako v ideologiji, strategiji ali taktiki. Nekateri trdijo, da je že sam način upora proti pogoltništvu po letu 1990 de facto obstal v času pred letom 1990. Neke peticije, protesti, brez zveze. Vsekakor je vsega tega direndaja zdaj konec. Edino, česar se še vsi spomnijo, je, da so nazadnje neki pisani študenti v množični psihozi z rdečimi zastavami krožili po mestu, se obmetavali s pamfleti, vlačili popisane stare rjuhe ter kričali nekaj za parkirišča ali proti turistom – nekaj takega.…








