15. junija 2026 je Državni zbor Republike Slovenije sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o lokalnih volitvah. Predstavniki manjšinskih skupnosti in civilnodružbenih organizacij so stopili skupaj ter začeli zbirati podpise za referendumsko pobudo, ker “ta sprememba našim sokrajanom, soprebivalcem in soljudem odvzema volilno pravico na lokalni ravni oziroma pravico, da sodelujejo pri odločanju o skupnosti, v kateri živijo.” Danes so v parlament dostavili…
Tema
Rušitev Makoka: Izbris skupnosti, preoblečen v prenovo
Tisoči prebivalcev Makoka, zgodovinske naselbine na vodi v Lagosu, so januarja stali v laguni ob…
To je edini način, da nas slišijo
Kot brezposelna socialna delavka, ki je zapustila nevladno organizacijo, ker se nisem strinjala in se…
Velika nejavna farsa o sežigalnici
Župan Zoran Janković je 31. marca napovedal »veliko javno tribuno« o sežigalnici. Z njo naj…
Razmislek po ogledu razstave Tvoj Boris
Evropska prestolnica kulture je zrasla iz občutljivosti Goriške za likovnost, ki se je razcvetela v…
V zadnjih letih Ljubljana postaja vse manj prijazna do brezdomcev in odvisnikov. Teh je vse več, prostora zanje pa vse manj, saj je znano, da občina z zapiranjem parkov in podhodov, kjer razglaša varovana območja, krči njihov prostor. Preganjanje ene najranljivejših skupin v mestu ni novo, ampak ima vsaj tridesetletno zgodovino. Taubi, eden od najbolj znanih poznavalcev preteklosti ljubljanskih ulic in vodič po brezdomski Ljubljani, pravi, da bodo…
Kolumna
Slovenija je znova dobila desno vlado. Sledijo predvidljiva ofenziva na delavske standarde, demontaža javnih institucij in penasti kulturni boj proti manjšinam. Seveda sledi tudi obredje, s katerim se najbolj konformističen del družbe, njeno meščansko izobraženstvo, spremeni v partizansko avantgardo. Ko si direktorji javnih zavodov, profesorji, uredniki in javni intelektualci nadenejo Chejevo baretko in se poženejo na fronto političnega boja. Vrste visokega uradništva, navajene institucionalne varnosti, ugleda in dobrih plač, morajo znova odkriti svoj srednješolski idealizem in – kar je težje – prepričati tudi širše množice, da se pridružijo njihovi revoluciji. Med drugim se obeta, da bo kulturno prizorišče znova postalo politično bojišče. Konec maja smo videli primer meščanske gverilske akcije na gradbišču pred stavbo bivše Drame. V protest proti spodleteli obnovi, ki je gledališčnike izgnala v industrijsko cono na Litostrojski cesti, je ansambel nacionalnega teatra pred veliko množico uprizoril Cankarjevo klasiko Za narodov blagor. Marsikateri izmed gledalcev je morda prvič stopil na gradbišče, ulični oder, sestavljen iz improviziranih rekvizitov (gajbe za pivo, roštilj in mizice za piknik), je pričaral občutek nehierarhičnega ljudskega happeninga. Kot bi bili spet v šestdesetih letih! »Igrali bomo pred našo hišo. Na šodru. Udarniško. Gverilsko. Na svoji zemlji. Pod soncem. Pod vedrim nebom,« je ob tem zapisala ravnateljica Drame Ivana Djilas. »20. maja bo minil že 705. dan, odkar je Drama v eksilu. Eno leto, 11 mesecev in šest dni od selitve iz naše stavbe. Šestnajst premier pozneje delo v zvezi s prenovo še vedno stoji. Vstop v stavbo je zaradi nevarnosti prepovedan. Delo pa stoji. Zato je geslo naše naslednje sezone: NEGOTOVOST.« Bolj ciničnim opazovalcem seveda ni ušlo, da je vodstvo gledališča negotovost odkrilo šele 705. dan, v času, ko je stara vlada dokončno odšla, nova pa še ni zasedla položajev. Zakaj ni bilo podobnih prireditev, ko so odgovorni ljudje na ministrstvu za kulturo dejansko še imeli politične funkcije? Zakaj ni bilo udarnih gledaliških akcij na dan, ko so razodeli invazivne arhitekturne načrte Bevk Perovič arhitektov (ob pogledu na depresivne predstavitvene renderje se zdi, kot da so načrte za Dramo pomešali s tistimi za zapor v Dobrunjah … res ne znamo več graditi drugega kot jeklene hangarje in razbeljene ploščadi?)? Ali na dan, ko so se gradbinci lotili poseka starega kostanja? Ali na dan, ko…
V zadnjih letih Ljubljana postaja vse manj prijazna do brezdomcev in odvisnikov. Teh je vse več, prostora zanje pa vse manj, saj je znano, da občina z zapiranjem parkov in podhodov, kjer razglaša varovana območja, krči njihov prostor. Preganjanje ene najranljivejših skupin v mestu ni novo, ampak ima vsaj tridesetletno zgodovino. Taubi, eden od najbolj znanih poznavalcev preteklosti ljubljanskih ulic in vodič po brezdomski Ljubljani, pravi, da bodo…
Aktualno
15. junija 2026 je Državni zbor Republike Slovenije sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o lokalnih volitvah. Predstavniki manjšinskih skupnosti in civilnodružbenih organizacij so stopili skupaj ter začeli zbirati podpise za referendumsko pobudo, ker “ta sprememba našim sokrajanom, soprebivalcem in soljudem odvzema volilno pravico na lokalni ravni oziroma pravico, da sodelujejo pri odločanju o skupnosti, v kateri živijo.” Danes so v parlament dostavili…
Tema
Od “Hotela Hilton” do socialnega čiščenja
V zadnjih letih Ljubljana postaja vse manj prijazna do brezdomcev in odvisnikov. Teh je vse…
Razmislek po ogledu razstave Tvoj Boris
Evropska prestolnica kulture je zrasla iz občutljivosti Goriške za likovnost, ki se je razcvetela v…
Pri prometni politiki je najmodreje, da ponudiš korenček in palico
Arhitekt in urbanist Marko Peterlin je vodja projektov na Inštitutu za politike prostora (IPoP), kjer…
Kolumna
Slovenija je znova dobila desno vlado. Sledijo predvidljiva ofenziva na delavske standarde, demontaža javnih institucij in penasti kulturni boj proti manjšinam. Seveda sledi tudi obredje, s katerim se najbolj konformističen del družbe, njeno meščansko izobraženstvo, spremeni v partizansko avantgardo. Ko si direktorji javnih zavodov, profesorji, uredniki in javni intelektualci nadenejo Chejevo baretko in se poženejo na fronto političnega boja. Vrste visokega uradništva, navajene institucionalne varnosti, ugleda in dobrih plač, morajo znova odkriti svoj srednješolski idealizem in – kar je težje – prepričati tudi širše množice, da se pridružijo njihovi revoluciji. Med drugim se obeta, da bo kulturno prizorišče znova postalo politično bojišče. Konec maja smo videli primer meščanske gverilske akcije na gradbišču pred stavbo bivše Drame. V protest proti spodleteli obnovi, ki je gledališčnike izgnala v industrijsko cono na Litostrojski cesti, je ansambel nacionalnega teatra pred veliko množico uprizoril Cankarjevo klasiko Za narodov blagor. Marsikateri izmed gledalcev je morda prvič stopil na gradbišče, ulični oder, sestavljen iz improviziranih rekvizitov (gajbe za pivo, roštilj in mizice za piknik), je pričaral občutek nehierarhičnega ljudskega happeninga. Kot bi bili spet v šestdesetih letih! »Igrali bomo pred našo hišo. Na šodru. Udarniško. Gverilsko. Na svoji zemlji. Pod soncem. Pod vedrim nebom,« je ob tem zapisala ravnateljica Drame Ivana Djilas. »20. maja bo minil že 705. dan, odkar je Drama v eksilu. Eno leto, 11 mesecev in šest dni od selitve iz naše stavbe. Šestnajst premier pozneje delo v zvezi s prenovo še vedno stoji. Vstop v stavbo je zaradi nevarnosti prepovedan. Delo pa stoji. Zato je geslo naše naslednje sezone: NEGOTOVOST.« Bolj ciničnim opazovalcem seveda ni ušlo, da je vodstvo gledališča negotovost odkrilo šele 705. dan, v času, ko je stara vlada dokončno odšla, nova pa še ni zasedla položajev. Zakaj ni bilo podobnih prireditev, ko so odgovorni ljudje na ministrstvu za kulturo dejansko še imeli politične funkcije? Zakaj ni bilo udarnih gledaliških akcij na dan, ko so razodeli invazivne arhitekturne načrte Bevk Perovič arhitektov (ob pogledu na depresivne predstavitvene renderje se zdi, kot da so načrte za Dramo pomešali s tistimi za zapor v Dobrunjah … res ne znamo več graditi drugega kot jeklene hangarje in razbeljene ploščadi?)? Ali na dan, ko so se gradbinci lotili poseka starega kostanja? Ali na dan, ko…
V zadnjih letih Ljubljana postaja vse manj prijazna do brezdomcev in odvisnikov. Teh je vse več, prostora zanje pa vse manj, saj je znano, da občina z zapiranjem parkov in podhodov, kjer razglaša varovana območja, krči njihov prostor. Preganjanje ene najranljivejših skupin v mestu ni novo, ampak ima vsaj tridesetletno zgodovino. Taubi, eden od najbolj znanih poznavalcev preteklosti ljubljanskih ulic in vodič po brezdomski Ljubljani, pravi, da bodo…
Aktualno
15. junija 2026 je Državni zbor Republike Slovenije sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o lokalnih volitvah. Predstavniki manjšinskih skupnosti in civilnodružbenih organizacij so stopili skupaj ter začeli zbirati podpise za referendumsko pobudo, ker “ta sprememba našim sokrajanom, soprebivalcem in soljudem odvzema volilno pravico na lokalni ravni oziroma pravico, da sodelujejo pri odločanju o skupnosti, v kateri živijo.” Danes so v parlament dostavili…
Kolumna
Slovenija je znova dobila desno vlado. Sledijo predvidljiva ofenziva na delavske standarde, demontaža javnih institucij in penasti kulturni boj proti manjšinam. Seveda sledi tudi obredje, s katerim se najbolj konformističen del družbe, njeno meščansko izobraženstvo, spremeni v partizansko avantgardo. Ko si direktorji javnih zavodov, profesorji, uredniki in javni intelektualci nadenejo Chejevo baretko in se poženejo na fronto političnega boja. Vrste visokega uradništva, navajene institucionalne varnosti, ugleda in dobrih plač, morajo znova odkriti svoj srednješolski idealizem in – kar je težje – prepričati tudi širše množice, da se pridružijo njihovi revoluciji. Med drugim se obeta, da bo kulturno prizorišče znova postalo politično bojišče. Konec maja smo videli primer meščanske gverilske akcije na gradbišču pred stavbo bivše Drame. V protest proti spodleteli obnovi, ki je gledališčnike izgnala v industrijsko cono na Litostrojski cesti, je ansambel nacionalnega teatra pred veliko množico uprizoril Cankarjevo klasiko Za narodov blagor. Marsikateri izmed gledalcev je morda prvič stopil na gradbišče, ulični oder, sestavljen iz improviziranih rekvizitov (gajbe za pivo, roštilj in mizice za piknik), je pričaral občutek nehierarhičnega ljudskega happeninga. Kot bi bili spet v šestdesetih letih! »Igrali bomo pred našo hišo. Na šodru. Udarniško. Gverilsko. Na svoji zemlji. Pod soncem. Pod vedrim nebom,« je ob tem zapisala ravnateljica Drame Ivana Djilas. »20. maja bo minil že 705. dan, odkar je Drama v eksilu. Eno leto, 11 mesecev in šest dni od selitve iz naše stavbe. Šestnajst premier pozneje delo v zvezi s prenovo še vedno stoji. Vstop v stavbo je zaradi nevarnosti prepovedan. Delo pa stoji. Zato je geslo naše naslednje sezone: NEGOTOVOST.« Bolj ciničnim opazovalcem seveda ni ušlo, da je vodstvo gledališča negotovost odkrilo šele 705. dan, v času, ko je stara vlada dokončno odšla, nova pa še ni zasedla položajev. Zakaj ni bilo podobnih prireditev, ko so odgovorni ljudje na ministrstvu za kulturo dejansko še imeli politične funkcije? Zakaj ni bilo udarnih gledaliških akcij na dan, ko so razodeli invazivne arhitekturne načrte Bevk Perovič arhitektov (ob pogledu na depresivne predstavitvene renderje se zdi, kot da so načrte za Dramo pomešali s tistimi za zapor v Dobrunjah … res ne znamo več graditi drugega kot jeklene hangarje in razbeljene ploščadi?)? Ali na dan, ko so se gradbinci lotili poseka starega kostanja? Ali na dan, ko…
