Iniciativa za Štepanjsko naselje poziva vse Ljubljančane in Ljubljančanke k oddaji podpisa za referendum proti nedavno sprejetemu odloku Mestne občine Ljubljana, ki: omejuje dovolilnice na eno na stanovanje – ne glede na velikost družine, življenjske situacije ali omejeno mobilnost; namerno diskriminira lastnike po ZVEtL-1 in dela upor drag za vse, ki ne želijo občinskega prevzema parkirišč; prelaga 20 let neuspešne politike javnega prevoza na…
Tema
Geneza ljubljanskih socialističnih sosesk
Ljubljana ima danes skoraj 300.000 prebivalcev, od tega jih slaba polovica živi v stanovanjskih soseskah,…
Kaj manjka javnemu prometu v Ljubljani?
Ko se človek z Ljubljančankami in Ljubljančani pogovarja o mestnem potniškem prometu (LPP), se večkrat…
Politično zaspano Ljubljano je iz zimskega sna prebudil nenadejani revolt prebivalcev v Štepanjskem naselju proti represivnemu parkirnemu režimu ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Namesto iskanja rešitev s prebivalci je ta odgovoril s kaznimi, odvozi s pajki in nevzdržnim zaračunavanjem parkirnine – in to na parkiriščih, ki pripadajo naselju. Da se vrenje ni izpelo v golo izražanje jeze, ampak se je organiziralo v artikuliran upor, osredinjen okrog Iniciative za Štepanjsko…
Kolumna
Ko smo prvič brali Šutarjev zakon, je takoj postalo jasno, da njegova vsebina ni zgolj odziv na dogodke v Novem mestu lanskega oktobra. Nemogoče bi bilo tako kompleksen omnibus represivnih ukrepov zasnovati, spisati, medresorsko uskladiti in spraviti skozi parlamentarni postopek v pičlih treh tednih. To se ne zgodi nikoli. Zakon je moral izhajati iz osnutkov, ki so se že dlje prelagali po predalih na ministrstvu za notranje zadeve in čakali na dovolj razgreto politično ozračje, da jih bo neka vlada dejansko zmožna obravnavati. Neki policijski direktor je moral imeti že vse spisano in je le čakal, da naleti na dovolj obupanega premiera, ki bo želel pokazati narodu, da zna udariti po mizi. Zgolj zgodovinsko naključje je, da je bil ta premier Robert Golob – dejanski ukrepi so produkt daljših političnih procesov, ki so v desetletjih zaznamovali razvoj naših mest in razrednih odnosov v njih. O okoliščinah nastajanja prvotnega besedila lahko le špekuliramo, toda izvor tistega zajetnega kosa zakona, ki določa policijska pooblastila na tako imenovanih varnostno tveganih območjih, lahko skoraj zagotovo identificiramo: pisec ni imel v mislih romskih naselij, napisal ga je z namenom, da se izpraznijo skvoti. Ko sem bral odstavke o “varnostni akciji”, pri kateri “smejo policisti z namenom preprečevanja, odkrivanja in dokazovanja kaznivih dejanj, hujših kršitev javnega reda (…) opraviti varnostno akcijo na varnostno tveganih območjih”, se mi je pred očmi takoj odvila evikcija Avtonomne tovarne Rog. Prav vse v zakonu, od “vstopa in pregleda tujega stanovanja, drugih prostorov ali prevoznega sredstva z namenom takojšnjega zasega strelnega orožja” do “odstranitve osebe in prepovedi približevanja gostinskemu obratu” zveni, kot da bi bilo pred desetletjem spisano po naročilu Zorana Jankovića, ko se je zaman trudil poiskati pravno pot do deložacije Roga. Potreba po takšnih ukrepih je nastala skupaj s potrebo kapitala, da se polasti vseh kvadratnih metrov prestolnice, ki so ostajali nedostopni tržni ekstrakciji. Rogovski družbeni eksperiment je lahko preživel prvo desetletje gentrifikacije in turistifikacije Ljubljane prav zaradi zakonske praznine, ki je oblastem onemogočala odstranitev oseb iz prostorov brez izvršbenega akta. Ker smo se skvoterji vztrajno upirali formalizaciji svojega položaja, smo za občino ostajali pravno neulovljivi; z izvršbenikom bi lahko uradno odstranila tistih osem oseb, ki so imele priznano posest, ne pa tudi stotine preostalih uporabnikov, katerih lastniški odnos…
Politično zaspano Ljubljano je iz zimskega sna prebudil nenadejani revolt prebivalcev v Štepanjskem naselju proti represivnemu parkirnemu režimu ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Namesto iskanja rešitev s prebivalci je ta odgovoril s kaznimi, odvozi s pajki in nevzdržnim zaračunavanjem parkirnine – in to na parkiriščih, ki pripadajo naselju. Da se vrenje ni izpelo v golo izražanje jeze, ampak se je organiziralo v artikuliran upor, osredinjen okrog Iniciative za Štepanjsko…
Aktualno
Iniciativa za Štepanjsko naselje poziva vse Ljubljančane in Ljubljančanke k oddaji podpisa za referendum proti nedavno sprejetemu odloku Mestne občine Ljubljana, ki: omejuje dovolilnice na eno na stanovanje – ne glede na velikost družine, življenjske situacije ali omejeno mobilnost; namerno diskriminira lastnike po ZVEtL-1 in dela upor drag za vse, ki ne želijo občinskega prevzema parkirišč; prelaga 20 let neuspešne politike javnega prevoza na…
Tema
Klemen Fajs: »Na lokalni ravni je možnost za gradnjo skupnosti, ki bodo ustvarjale zgodovino«
Politično zaspano Ljubljano je iz zimskega sna prebudil nenadejani revolt prebivalcev v Štepanjskem naselju proti…
Od železniških tirov do Aleje zvezd
Stara Šiška nosi v sebi zanimive plasti zgodovine, ki se prepletajo s sodobnim vsakdanjikom in…
Kolumna
Ko smo prvič brali Šutarjev zakon, je takoj postalo jasno, da njegova vsebina ni zgolj odziv na dogodke v Novem mestu lanskega oktobra. Nemogoče bi bilo tako kompleksen omnibus represivnih ukrepov zasnovati, spisati, medresorsko uskladiti in spraviti skozi parlamentarni postopek v pičlih treh tednih. To se ne zgodi nikoli. Zakon je moral izhajati iz osnutkov, ki so se že dlje prelagali po predalih na ministrstvu za notranje zadeve in čakali na dovolj razgreto politično ozračje, da jih bo neka vlada dejansko zmožna obravnavati. Neki policijski direktor je moral imeti že vse spisano in je le čakal, da naleti na dovolj obupanega premiera, ki bo želel pokazati narodu, da zna udariti po mizi. Zgolj zgodovinsko naključje je, da je bil ta premier Robert Golob – dejanski ukrepi so produkt daljših političnih procesov, ki so v desetletjih zaznamovali razvoj naših mest in razrednih odnosov v njih. O okoliščinah nastajanja prvotnega besedila lahko le špekuliramo, toda izvor tistega zajetnega kosa zakona, ki določa policijska pooblastila na tako imenovanih varnostno tveganih območjih, lahko skoraj zagotovo identificiramo: pisec ni imel v mislih romskih naselij, napisal ga je z namenom, da se izpraznijo skvoti. Ko sem bral odstavke o “varnostni akciji”, pri kateri “smejo policisti z namenom preprečevanja, odkrivanja in dokazovanja kaznivih dejanj, hujših kršitev javnega reda (…) opraviti varnostno akcijo na varnostno tveganih območjih”, se mi je pred očmi takoj odvila evikcija Avtonomne tovarne Rog. Prav vse v zakonu, od “vstopa in pregleda tujega stanovanja, drugih prostorov ali prevoznega sredstva z namenom takojšnjega zasega strelnega orožja” do “odstranitve osebe in prepovedi približevanja gostinskemu obratu” zveni, kot da bi bilo pred desetletjem spisano po naročilu Zorana Jankovića, ko se je zaman trudil poiskati pravno pot do deložacije Roga. Potreba po takšnih ukrepih je nastala skupaj s potrebo kapitala, da se polasti vseh kvadratnih metrov prestolnice, ki so ostajali nedostopni tržni ekstrakciji. Rogovski družbeni eksperiment je lahko preživel prvo desetletje gentrifikacije in turistifikacije Ljubljane prav zaradi zakonske praznine, ki je oblastem onemogočala odstranitev oseb iz prostorov brez izvršbenega akta. Ker smo se skvoterji vztrajno upirali formalizaciji svojega položaja, smo za občino ostajali pravno neulovljivi; z izvršbenikom bi lahko uradno odstranila tistih osem oseb, ki so imele priznano posest, ne pa tudi stotine preostalih uporabnikov, katerih lastniški odnos…
Politično zaspano Ljubljano je iz zimskega sna prebudil nenadejani revolt prebivalcev v Štepanjskem naselju proti represivnemu parkirnemu režimu ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Namesto iskanja rešitev s prebivalci je ta odgovoril s kaznimi, odvozi s pajki in nevzdržnim zaračunavanjem parkirnine – in to na parkiriščih, ki pripadajo naselju. Da se vrenje ni izpelo v golo izražanje jeze, ampak se je organiziralo v artikuliran upor, osredinjen okrog Iniciative za Štepanjsko…
Aktualno
Iniciativa za Štepanjsko naselje poziva vse Ljubljančane in Ljubljančanke k oddaji podpisa za referendum proti nedavno sprejetemu odloku Mestne občine Ljubljana, ki: omejuje dovolilnice na eno na stanovanje – ne glede na velikost družine, življenjske situacije ali omejeno mobilnost; namerno diskriminira lastnike po ZVEtL-1 in dela upor drag za vse, ki ne želijo občinskega prevzema parkirišč; prelaga 20 let neuspešne politike javnega prevoza na…
Kolumna
Ko smo prvič brali Šutarjev zakon, je takoj postalo jasno, da njegova vsebina ni zgolj odziv na dogodke v Novem mestu lanskega oktobra. Nemogoče bi bilo tako kompleksen omnibus represivnih ukrepov zasnovati, spisati, medresorsko uskladiti in spraviti skozi parlamentarni postopek v pičlih treh tednih. To se ne zgodi nikoli. Zakon je moral izhajati iz osnutkov, ki so se že dlje prelagali po predalih na ministrstvu za notranje zadeve in čakali na dovolj razgreto politično ozračje, da jih bo neka vlada dejansko zmožna obravnavati. Neki policijski direktor je moral imeti že vse spisano in je le čakal, da naleti na dovolj obupanega premiera, ki bo želel pokazati narodu, da zna udariti po mizi. Zgolj zgodovinsko naključje je, da je bil ta premier Robert Golob – dejanski ukrepi so produkt daljših političnih procesov, ki so v desetletjih zaznamovali razvoj naših mest in razrednih odnosov v njih. O okoliščinah nastajanja prvotnega besedila lahko le špekuliramo, toda izvor tistega zajetnega kosa zakona, ki določa policijska pooblastila na tako imenovanih varnostno tveganih območjih, lahko skoraj zagotovo identificiramo: pisec ni imel v mislih romskih naselij, napisal ga je z namenom, da se izpraznijo skvoti. Ko sem bral odstavke o “varnostni akciji”, pri kateri “smejo policisti z namenom preprečevanja, odkrivanja in dokazovanja kaznivih dejanj, hujših kršitev javnega reda (…) opraviti varnostno akcijo na varnostno tveganih območjih”, se mi je pred očmi takoj odvila evikcija Avtonomne tovarne Rog. Prav vse v zakonu, od “vstopa in pregleda tujega stanovanja, drugih prostorov ali prevoznega sredstva z namenom takojšnjega zasega strelnega orožja” do “odstranitve osebe in prepovedi približevanja gostinskemu obratu” zveni, kot da bi bilo pred desetletjem spisano po naročilu Zorana Jankovića, ko se je zaman trudil poiskati pravno pot do deložacije Roga. Potreba po takšnih ukrepih je nastala skupaj s potrebo kapitala, da se polasti vseh kvadratnih metrov prestolnice, ki so ostajali nedostopni tržni ekstrakciji. Rogovski družbeni eksperiment je lahko preživel prvo desetletje gentrifikacije in turistifikacije Ljubljane prav zaradi zakonske praznine, ki je oblastem onemogočala odstranitev oseb iz prostorov brez izvršbenega akta. Ker smo se skvoterji vztrajno upirali formalizaciji svojega položaja, smo za občino ostajali pravno neulovljivi; z izvršbenikom bi lahko uradno odstranila tistih osem oseb, ki so imele priznano posest, ne pa tudi stotine preostalih uporabnikov, katerih lastniški odnos…
