Podlistek o izgubi, peklu, kiču in azbestu, 1. del
Z obrambo Roga se upiramo tudi politikam zategovanja pasu, gentrifikaciji, rasizmu in temu, da mesto ni vsem enako dostopno. To ni le najlepše mesto na svetu, ampak je tudi mesto razlik. Je mesto revnih in bogatih. Revni so rekli ne nekaterim načrtom mesta. Ali imamo to pravico? Da, imamo jo. – Aigul Hakimova v Dnevniku Tišina po »adiju« je glasna Aiguline besede so vsekakor temelj tega besedila, a pravzaprav ga je navdihnila predstava gledališkega kolektiva v odstopu Beton Ltd. Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli, ki sem jo pred dvanajstimi leti imela priložnost gledati v Stari mestni elektrarni in se mi je takrat vtisnila v spomin kot stalen opomin na občutek, da je nekaj prisotno in to vseskozi ali vedno znova dejavno spregledam – medtem ko živim. Popotnica besedila so tudi Nevidna mesta Itala Calvina in dnevniški zapisi Emine Bužinkić v zvezi s potresom, ki je leta 2020 pretresel Siško-moslavinsko županijo z epicentrom nekaj kilometrov od mesta Petrinje, kjer se reka Petrinjčica izliva v Kolpo. Vse tri reference aludirajo na podoben občutek: nekaj neizrečenega, nevidnega, spregledanega, porušenega. Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli že v samem naslovu, ravno tako pa tudi v svoji esenci odpira okno v prostor refleksije, kjer se človek v svoji globoki intimi lahko končno vpraša, kaj je tisto, kar mu polzi skozi prste, tisto, kar ravno tu in zdaj pri njegovi polni zavesti in odprtih očeh potihoma in neopazno izginja; katere odločitve so tiste, ki jih sprejema, in katere tiste, ki so ga čakale ob poti, medtem ko je hitel naprej … Kaj je vse tisto, kar izgublja, medtem ko živi. Sicer izvrstna igralska ekipa zgodbo uprizori v obliki vinjet iz sedemdesetih let, dogajalni prostor je Penthouse hotel Haludovo v Jugoslaviji, ki je v tistem času Krku vbrizgal obrat v potrošništvo, kič in blišč in kjer so kasneje, med vojnami v devetdesetih letih, začasno zatočišče našli begunci iz Slavonije. Devetdeseta leta in tranzicija pa so nekaj, kar nas skupaj z igralsko ekipo pripelje v današnjost – takšno, kakršna je: kompleks Haludovo je kupil ruski investitor in danes je zgradba povsem razžrta lupina nekdanjega blišča. Glede na stopnjo razpadanja se bo od nje treba kmalu posloviti, ji reči »adijo«, tako kot je bilo…
