Peticija za ohranitev svetovne dediščine Plečnikove tržnice
Na spletu trenutno poteka zbiranje podpisov pod peticijo za ohranitev svetovne dediščine Plečnikove tržnice in spomenikov na Vodnikovem trgu. Svoj podpis lahko oddate na tej povezavi. Te dni odmeva odločitev Ministrstva za naravne vire in prostor, ki daje zeleno luč gradnji podzemne garaže na Vodnikovem trgu v Ljubljani. Spomnimo, da je prostor zaradi Plečnikove pokrite tržnice del območja, vpisanega na UNESCO seznam svetovne dediščine…
Tema
Štepanjsko naselje: zgodba o načrtu in njegovi preizkušnji v času
Zgodovinski okvir Stanovanjska politika je bila eden ključnih razvojnih stebrov socialistične Jugoslavije, saj je država…
Pilotni projekt Superblok Stara Šiška
Nekega oktobrskega večera se je v telovadnici Osnovne šole Spodnja Šiška zbrala nenavadno raznolika skupina…
Grožnja z garažo pod tržnico: urbicid sredi stare Ljubljane?
Začnimo s prispodobo: novodobni »ljubljanski zmaj« grozi, da bo mestnemu organizmu iz njegovega najožjega, najvitalnejšega…
Ko so potrebe prebivalcev v središču razvoja
Soseski Hackney Wick in Fish Island v vzhodnem Londonu sta eklektična mešanica subkultur in zagonskih…
Sodeč po študiji Mestne občine Ljubljana (MOL) o potovalnih navadah, je za prebivalke in prebivalce ljubljanske urbane regije uporaba javnega prevoza zadnja izbira (8,8 %). Na predzadnjem mestu je zaradi podobno neugodnih razmer kolesarjenje (13,7 %). Hoja (38 %) in, žal, avtomobil (38,3 %) pa si delita prvo mesto. Zakaj je kljub precejšnjim izboljšavam voznega parka, enostavnosti plačila in pokritosti omrežja delež javnega potniškega prometa še vedno tako…
Kolumna
Lobby Hotela Evropa: poslednji aneks k zgodovini
Predzgodovina. Marx se obrača v grobu. Brodnjak je “pun ko brod”. Podrobnosti se sicer urejajo na jahtah. Takoj ko NLB ali Petrol trzne z zvišanjem katere od tarif, VSI PO VRSTI DRAŽIJO. Na srečo je tale država še vedno majhna, vsi so nekako povezani: župan pokliče šolskega prijatelja, ki ima firmo, da skupaj s firmo sosedine hčerke in sina učiteljice njegovih otrok zrihtajo fasado na občinski stavbi, material naročajo prek ženine sestrične, njena tašča pa je računovodkinja. “Naj samo Pero napiše račun – bomo zrihtali.” Tako to gre. VSI V VERIGI BOGATIJO. Avti teh ljudi postajajo vse večji in večji, ni ti treba biti več tajkun, da bi imela vsa družina, vsa država ogromna vozila. Na ulicah ni več prostora. Z izrinjanjem konkurence in podražitvami storitev si menedžerji izplačujejo bonuse in nagrade. Tam nekje na verandi v Grosuplju neki s. p.-jevec ploska temu uspešnemu poslovanju, predvsem, ker si tudi sam želi bonusa. Na neki drugi verandi neki »jugonostalgik« preklinja kasto bonus brodnjakov, oklicuje jih namreč za – pogoltneže. 1990–2030: Fenomen protestnika Iste fraze kot pred desetimi, 20, 30 leti niso več zavzemale javnega prostora, kot so si protestniki mislili, temveč so vse bolj odmevale v praznem prostoru, ki se je raztezal med oblastjo, delavci in t. i. aktivisti. Ta prostor se je leta 2010 začel širiti precej hitreje, kot se širi vesolje. In tudi če je bilo še nekaj (lahko)miselnosti med takrat še živečimi YU-dinozavri, ki to mitično državo še pomnijo, in med YU-nostalgiki, ki bi jo radi pomnili, da jih bo svet pogoltništva počakal na njihovi poti v socializem, eko med in domače mleko, jih je svet brodnjaštva in nagrad gladko pogoltnil. Še vedno je po raznih kuloarjih slišati špekulacije, zakaj revolucija ni uspela – ali je šlo za napako v ideologiji, strategiji ali taktiki. Nekateri trdijo, da je že sam način upora proti pogoltništvu po letu 1990 de facto obstal v času pred letom 1990. Neke peticije, protesti, brez zveze. Vsekakor je vsega tega direndaja zdaj konec. Edino, česar se še vsi spomnijo, je, da so nazadnje neki pisani študenti v množični psihozi z rdečimi zastavami krožili po mestu, se obmetavali s pamfleti, vlačili popisane stare rjuhe ter kričali nekaj za parkirišča ali proti turistom – nekaj takega.…
Sodeč po študiji Mestne občine Ljubljana (MOL) o potovalnih navadah, je za prebivalke in prebivalce ljubljanske urbane regije uporaba javnega prevoza zadnja izbira (8,8 %). Na predzadnjem mestu je zaradi podobno neugodnih razmer kolesarjenje (13,7 %). Hoja (38 %) in, žal, avtomobil (38,3 %) pa si delita prvo mesto. Zakaj je kljub precejšnjim izboljšavam voznega parka, enostavnosti plačila in pokritosti omrežja delež javnega potniškega prometa še vedno tako…
Aktualno
Peticija za ohranitev svetovne dediščine Plečnikove tržnice
Na spletu trenutno poteka zbiranje podpisov pod peticijo za ohranitev svetovne dediščine Plečnikove tržnice in spomenikov na Vodnikovem trgu. Svoj podpis lahko oddate na tej povezavi. Te dni odmeva odločitev Ministrstva za naravne vire in prostor, ki daje zeleno luč gradnji podzemne garaže na Vodnikovem trgu v Ljubljani. Spomnimo, da je prostor zaradi Plečnikove pokrite tržnice del območja, vpisanega na UNESCO seznam svetovne dediščine…
Tema
Splošno soglasje o potrebi po zadovoljivem javnem prometu
V četrtek, 7. maja 2026, se je v sončnem poznem popoldnevu v prijetnem okolju parka…
Štepanjsko naselje: zgodba o načrtu in njegovi preizkušnji v času
Zgodovinski okvir Stanovanjska politika je bila eden ključnih razvojnih stebrov socialistične Jugoslavije, saj je država…
Kolumna
Lobby Hotela Evropa: poslednji aneks k zgodovini
Predzgodovina. Marx se obrača v grobu. Brodnjak je “pun ko brod”. Podrobnosti se sicer urejajo na jahtah. Takoj ko NLB ali Petrol trzne z zvišanjem katere od tarif, VSI PO VRSTI DRAŽIJO. Na srečo je tale država še vedno majhna, vsi so nekako povezani: župan pokliče šolskega prijatelja, ki ima firmo, da skupaj s firmo sosedine hčerke in sina učiteljice njegovih otrok zrihtajo fasado na občinski stavbi, material naročajo prek ženine sestrične, njena tašča pa je računovodkinja. “Naj samo Pero napiše račun – bomo zrihtali.” Tako to gre. VSI V VERIGI BOGATIJO. Avti teh ljudi postajajo vse večji in večji, ni ti treba biti več tajkun, da bi imela vsa družina, vsa država ogromna vozila. Na ulicah ni več prostora. Z izrinjanjem konkurence in podražitvami storitev si menedžerji izplačujejo bonuse in nagrade. Tam nekje na verandi v Grosuplju neki s. p.-jevec ploska temu uspešnemu poslovanju, predvsem, ker si tudi sam želi bonusa. Na neki drugi verandi neki »jugonostalgik« preklinja kasto bonus brodnjakov, oklicuje jih namreč za – pogoltneže. 1990–2030: Fenomen protestnika Iste fraze kot pred desetimi, 20, 30 leti niso več zavzemale javnega prostora, kot so si protestniki mislili, temveč so vse bolj odmevale v praznem prostoru, ki se je raztezal med oblastjo, delavci in t. i. aktivisti. Ta prostor se je leta 2010 začel širiti precej hitreje, kot se širi vesolje. In tudi če je bilo še nekaj (lahko)miselnosti med takrat še živečimi YU-dinozavri, ki to mitično državo še pomnijo, in med YU-nostalgiki, ki bi jo radi pomnili, da jih bo svet pogoltništva počakal na njihovi poti v socializem, eko med in domače mleko, jih je svet brodnjaštva in nagrad gladko pogoltnil. Še vedno je po raznih kuloarjih slišati špekulacije, zakaj revolucija ni uspela – ali je šlo za napako v ideologiji, strategiji ali taktiki. Nekateri trdijo, da je že sam način upora proti pogoltništvu po letu 1990 de facto obstal v času pred letom 1990. Neke peticije, protesti, brez zveze. Vsekakor je vsega tega direndaja zdaj konec. Edino, česar se še vsi spomnijo, je, da so nazadnje neki pisani študenti v množični psihozi z rdečimi zastavami krožili po mestu, se obmetavali s pamfleti, vlačili popisane stare rjuhe ter kričali nekaj za parkirišča ali proti turistom – nekaj takega.…
Sodeč po študiji Mestne občine Ljubljana (MOL) o potovalnih navadah, je za prebivalke in prebivalce ljubljanske urbane regije uporaba javnega prevoza zadnja izbira (8,8 %). Na predzadnjem mestu je zaradi podobno neugodnih razmer kolesarjenje (13,7 %). Hoja (38 %) in, žal, avtomobil (38,3 %) pa si delita prvo mesto. Zakaj je kljub precejšnjim izboljšavam voznega parka, enostavnosti plačila in pokritosti omrežja delež javnega potniškega prometa še vedno tako…
Aktualno
Peticija za ohranitev svetovne dediščine Plečnikove tržnice
Na spletu trenutno poteka zbiranje podpisov pod peticijo za ohranitev svetovne dediščine Plečnikove tržnice in spomenikov na Vodnikovem trgu. Svoj podpis lahko oddate na tej povezavi. Te dni odmeva odločitev Ministrstva za naravne vire in prostor, ki daje zeleno luč gradnji podzemne garaže na Vodnikovem trgu v Ljubljani. Spomnimo, da je prostor zaradi Plečnikove pokrite tržnice del območja, vpisanega na UNESCO seznam svetovne dediščine…
Kolumna
Lobby Hotela Evropa: poslednji aneks k zgodovini
Predzgodovina. Marx se obrača v grobu. Brodnjak je “pun ko brod”. Podrobnosti se sicer urejajo na jahtah. Takoj ko NLB ali Petrol trzne z zvišanjem katere od tarif, VSI PO VRSTI DRAŽIJO. Na srečo je tale država še vedno majhna, vsi so nekako povezani: župan pokliče šolskega prijatelja, ki ima firmo, da skupaj s firmo sosedine hčerke in sina učiteljice njegovih otrok zrihtajo fasado na občinski stavbi, material naročajo prek ženine sestrične, njena tašča pa je računovodkinja. “Naj samo Pero napiše račun – bomo zrihtali.” Tako to gre. VSI V VERIGI BOGATIJO. Avti teh ljudi postajajo vse večji in večji, ni ti treba biti več tajkun, da bi imela vsa družina, vsa država ogromna vozila. Na ulicah ni več prostora. Z izrinjanjem konkurence in podražitvami storitev si menedžerji izplačujejo bonuse in nagrade. Tam nekje na verandi v Grosuplju neki s. p.-jevec ploska temu uspešnemu poslovanju, predvsem, ker si tudi sam želi bonusa. Na neki drugi verandi neki »jugonostalgik« preklinja kasto bonus brodnjakov, oklicuje jih namreč za – pogoltneže. 1990–2030: Fenomen protestnika Iste fraze kot pred desetimi, 20, 30 leti niso več zavzemale javnega prostora, kot so si protestniki mislili, temveč so vse bolj odmevale v praznem prostoru, ki se je raztezal med oblastjo, delavci in t. i. aktivisti. Ta prostor se je leta 2010 začel širiti precej hitreje, kot se širi vesolje. In tudi če je bilo še nekaj (lahko)miselnosti med takrat še živečimi YU-dinozavri, ki to mitično državo še pomnijo, in med YU-nostalgiki, ki bi jo radi pomnili, da jih bo svet pogoltništva počakal na njihovi poti v socializem, eko med in domače mleko, jih je svet brodnjaštva in nagrad gladko pogoltnil. Še vedno je po raznih kuloarjih slišati špekulacije, zakaj revolucija ni uspela – ali je šlo za napako v ideologiji, strategiji ali taktiki. Nekateri trdijo, da je že sam način upora proti pogoltništvu po letu 1990 de facto obstal v času pred letom 1990. Neke peticije, protesti, brez zveze. Vsekakor je vsega tega direndaja zdaj konec. Edino, česar se še vsi spomnijo, je, da so nazadnje neki pisani študenti v množični psihozi z rdečimi zastavami krožili po mestu, se obmetavali s pamfleti, vlačili popisane stare rjuhe ter kričali nekaj za parkirišča ali proti turistom – nekaj takega.…








