V tokratnem intervjuju se pogovarjamo z Anjo Lazar, strokovno sodelavko Inštituta za študije stanovanj in prostora (IŠSP) in članico zadruge Zadrugator. Pogovor se osredotoča na projekt Sosedstvo za odporne soseske in demokratizacijo javne stanovanjske preskrbe, pri katerem IŠSP skupaj s stanovalci Novega Brda med drugim osmišlja prostor skupnostnega paviljona v soseski z javnimi najemnimi stanovanji Novo Brdo. Leta 2025 je projekt prejel manjša sredstva Mreže za prostor. V intervjuju je sodeloval tudi stanovalec, eden od predstavnikov Skupnosti stanovalcev soseske Novo Brdo (SSSNB), in predstavil svojo izkušnjo sodelovanja pri projektu in pri oblikovanju skupnostnih prostorov v soseski.
Kakšna je vloga Inštituta za študije stanovanj in prostora (IŠSP) v slovenskem prostoru in posebej na področju javnih stanovanjskih politik in preskrbe?
Anja Lazar (AL): Na inštitutu se ukvarjamo z raziskovanjem stanovanjske preskrbe, saj menimo, da je za dobro razumevanje tega področja in sprejemanje ustreznih ukrepov nujno imeti kakovostne podatke in jasen vpogled v stanje. A raziskovanje ni naš cilj samo po sebi, trudimo se, da ima tudi akcijski učinek. Na podlagi ugotovitev pripravljamo predloge politik na stanovanjskem področju, hkrati pa skušamo prispevati tudi k razvoju konkretnih praks v prostoru. Naše delo torej poteka na dveh ravneh: raziskovanje in zagovorništvo za boljše stanovanjske politike ter udejanjanje konkretnih praks, kjer je to mogoče.
Kaj pravzaprav pomeni »odporna soseska« in zakaj je ta koncept danes tako pomemben?
AL: »Odporna soseska« ne pomeni le odpornosti v smislu ekološke trajnosti, temveč je zelo pomemben družbeni vidik. Raziskave kažejo, da je v času vročinskih valov ali drugih kriz odločilno, kako socialno vključen je posameznik in kakšno podporo ima v svojem okolju. Če smo bolj povezani v skupnost, to pomeni, da smo bolje obveščeni, da imamo v težavah koga, na kogar se lahko obrnemo, in da skupaj lažje premagujemo težave. To bistveno prispeva k večji odpornosti celotne skupnosti.
Pri tem nista nepomembna fizični prostor in infrastruktura, ki lahko spodbujata povezovanje. V soseski Novo Brdo smo denimo prepoznali, da nekateri skupnostni prostori že obstajajo. Niso idealni, a ponujajo temelj, na katerem je mogoče graditi. Prepričani smo, da bi bilo mogoče narediti še veliko več za to, da se ljudje spoznajo, povežejo in se organizirajo na podlagi potreb, ki jih sami prepoznavajo v soseski.
Če smo bolj povezani v skupnost, to pomeni, da smo bolje obveščeni, da imamo v težavah koga, na kogar se lahko obrnemo, in da skupaj lažje premagujemo težave. To bistveno prispeva k večji odpornosti celotne skupnosti.
V soseski Novo Brdo je lastnik stanovanj Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana, stanovalci pa so najemniki brez pravice upravljanja. Kako ste si zamislili organizacijo stanovalcev znotraj stanovanjskega sklada MOL? Ali vidite možnosti za vzpostavitev trajnostnih struktur soodločanja?
AL: V soseski Novo Brdo so stanovanja republiškega in mestnega stanovanjskega sklada. Najemniki imajo s skladom podpisane pogodbe, vendar skorajda ni formalnih mehanizmov, ki bi jim omogočali, da se v posameznem bloku organizirajo in odločajo o skupnih vprašanjih. Na primer, v stanovanjskih blokih republiškega sklada bi se lahko organizirali za rabo skupnostnih prostorov, ki so umeščeni v pritličje vsakega bloka. Ti bi lahko živeli kot skupnostna dnevna soba, ki bi ponudila razširitev razmeroma majhnega bivalnega prostora v individualnih stanovanjih in priložnost za druženje s sosedi. Te skupnostne prostore javni najemniki dejansko odplačujejo z najemnino, a jih ne morejo uporabljati, ker jih je lastnik zaprl in zaklenil, še preden so zaživeli in bi lahko zanje oblikovali pravila rabe.
Naše razmišljanje je šlo v smeri, kako stanovalcem omogočiti povezovanje in soodločanje, najprej na ravni bloka, nato širše v soseski, pa tudi znotraj samih stanovanjskih skladov. Šele tako bi lahko postali sogovorniki pri oblikovanju stanovanjskih politik, ki neposredno vplivajo na njihov položaj. Za zdaj nimamo združenja najemnikov javnih stanovanj, ki bi jih zastopalo, to pomeni, da njihov glas pogosto sploh ne pride do tistih, ki odločajo in pišejo zakone. A že na primeru stanovalcev na Novem Brdu vidimo, da imajo veliko zamisli in predlogov, ki bi lahko izboljšali njihov položaj, stanovanjske bivalne razmere in skupnostno življenje, in da so se v zvezi z njimi pripravljeni angažirati.
Sama sem bila presenečena, ko sem ugotovila, da javni najemniki v resnici nimajo nobene formalne možnosti vključevanja v strukture upravljanja ali nadzora stanovanjskih skladov. Če primerjamo: v domovih za starejše ali v socialnovarstvenih zavodih imajo stanovalci svoje predstavnike vključene v svete zavodov. Pri javnih najemnih stanovanjih pa takega mehanizma sploh ni, kar se mi zdi zelo nedemokratično.
Mislim, da bi bilo smiselno vzpostaviti vsaj osnovni okvir za soupravljanje. Na primer, da se vsi, ki živijo v nekem bloku, enkrat na leto sestanejo, se pogovorijo o tem, kaj deluje, kaj ne, rešijo nesoglasja in izrazijo potrebe. Na takšnem srečanju bi moral biti prisoten tudi predstavnik sklada kot lastnika, saj ta odloča o številnih stvareh, ki neposredno vplivajo na življenje stanovalcev.
Trenutno smo res še na začetku. Najprej je treba to temo sploh načeti, preučiti tuje zglede, se pogovarjati in iskati mogoče rešitve za demokratizacijo stanovanjskih odnosov. Zdaj se pripravlja nov nacionalni stanovanjski program za prihodnje desetletje in prav bi bilo, da bi bilo vprašanje vključevanja stanovalcev ena od njegovih ključnih tem. Če želimo, da bodo soseske bolje delovale in da bodo skupnostno naravnane, moramo narediti ta korak naprej.
Na Novem Brdu že obstaja skupnostni paviljon in več dodatnih skupnih prostorov v posameznih blokih. Katere vsebine in dejavnosti pa boste z novim projektom dodali, da bi ti prostori postali pravo središče povezovanja skupnosti?
AL: Za začetek smo se odločili, da se bomo ukvarjali predvsem s skupnostnim paviljonom, ki je sicer v upravljanju Službe za lokalno samoupravo MOL. Ta ga daje v uporabo različnim javnim zavodom in nevladnim organizacijam za izvajanje programov, ki jih sofinancira MOL (npr. Mali ulici, Mladim zmajem, Kraljem ulice), ter v najem drugim zainteresiranim za različne prireditve, na primer praznovanje rojstnih dni.
Naš namen ni bil, da bi za te prostore vnaprej pripravili natančno določen program, temveč smo želeli odpreti prostor za pobude in skupno odzivanje nanje. Vseeno pa smo prepoznali nekaj konkretnih stvari, ki manjkajo in bi lahko bistveno prispevale k ustvarjanju skupnosti.
Ena prvih je skupna kuhinja, bodisi stalna bodisi mobilna, kjer bi lahko ljudje preživljali čas ob hrani. Čeprav so bile zanjo v paviljonu že predvidene inštalacije, ni bila nikoli nameščena. V tujini pa prav kuhinja pogosto velja za osnovni del dobro delujočih skupnostnih prostorov.
Druga pomembna stvar so knjige. Povezali smo se s Knjižnico pod krošnjami, ki deluje v okviru zavoda Divja misel. V uporabo smo dobili opremo in knjižne police. Tako je v poletnih mesecih ob paviljonu zaživel knjižni kotiček, ki je stanovalce vabil k listanju knjig in medsosedskemu spoznavanju. Knjige so pogosto dober povod za pogovor in tudi način, kako v skupne prostore pritegniti nove ljudi.
Omeniti velja še skupnostne grede. Stanovalci so sami izrazili željo, da bi v bližini paviljona uredili visoke grede, kjer bi lahko skupaj gojili zelišča, jagodičevje ali celo zelenjavo. To bi imelo dvojno funkcijo. Bilo bi prijetno in poučno, hkrati pa bi bila to priložnost, da se stanovalci srečajo in povežejo. V soseski se zdaj največ družijo otroci in mladostniki, odrasli pa precej manj. Skupna obdelava vrtnih gred bi lahko bila način, kako se odrasli bolj vključijo in ustvarijo nove vezi.
Kako pa nameravate stanovalce vključiti v samo načrtovanje in izvajanje aktivnosti? In kako boste spodbujali tiste, ki so v soseski manj dejavni?
AL: Najprej je ključno dobro obveščanje. Do ljudi poskušamo priti prek različnih komunikacijskih kanalov: spleta, obvestil v blokih, osebnih stikov. Pomembno je tudi, da smo redno prisotni v soseski in da sproti prilagajamo aktivnosti glede na to, kaj se izkaže za uspešno.
Junija smo prvič pripravili Brdovanje, ki smo ga zastavili kot praznovanje soseske. S precej truda in promocije lahko rečemo, da je za prvič dobro uspelo. Prireditev smo med drugim izkoristili tudi za zbiranje pobud stanovalcev in ugotavljanje, kdo bi bil pripravljen kaj prispevati za uresničitev teh pobud. A za zdaj se veliko stvari dogaja precej neformalno, z neposrednim vključevanjem in sprotnim prilagajanjem.
V prihodnjih mesecih želimo vzpostaviti redni termin, v katerem bo postal paviljon odprt prostor za srečevanje stanovalcev in bo med drugim ponudil priložnost za izvedbo skupnih dejavnosti in za razmislek ter oblikovanje predlogov za bolj vključujočo javno stanovanjsko preskrbo.
Pogovoru se pridruži stanovalec Novega Brda in pove nekaj o dosedanjih izkušnjah s samoorganiziranjem stanovalcev:
V soseski Novo Brdo E1 smo organizirani po vhodih, vsak vhod ima predstavnika v odboru stanovalcev. Tam zbiramo in obravnavamo pobude in težave, ki so skupne več stanovalcem ali celotni soseski.
Težava je, da je stanovalce težko dolgoročno aktivirati. Ko je soseska Novo Brdo pred štirimi leti zaživela, smo stanovalci hitro zaznali prve težave, oblikovali predloge za izboljšave in zamisli za dogajanje ter ustanovili skupnost stanovalcev. A ker se marsikaj z odgovornimi (lastnikom JSS MOL in upravnikom Zarja) ni reševalo tako hitro, kot smo pričakovali, je zanimanje postopoma upadlo. Soseska je postala nekoliko apatična in ljudi je danes težje spodbuditi k sodelovanju, ker (na podlagi izkušenj) težko verjamejo, da lahko kaj spremenimo.
Že takrat smo naredili anketo med vsemi stanovalci, da bi preverili interese. Izkazalo se je, da je bilo volje in energije na začetku veliko. Sčasoma se je to začelo spreminjati in začele so se kazati tudi napetosti v medsosedskih odnosih. Takšne stvari se težko sanirajo, če se na začetku ne postavijo jasni okviri.
Javni stanovanjski sklad MOL je bil sprva zelo zainteresiran in smo imeli skupne sestanke, kjer smo predstavili seznam več kot 50 predlogov in težav (od banalnih, kot je delovanje garažnih vrat, do zahtevnejših, kot je vlaga v kletnih prostorih, ki še do danes ni odpravljena, čeprav imamo z njo ogromne težave). A kmalu smo dobili odgovor, da imajo kadrovske primanjkljaje, zato se je marsikaj ustavilo. Ostale so predvsem tekoče težave, ki se ponavljajo iz leta v leto – hrup in zbiranje mladih ponoči, nespoštovanje hišnega reda ipd. Rešitev je pogosto preložena na policijo, saj je to uradna pot, čeprav menimo, da bi veliko lahko naredil tudi JSS MOL, ki ima vse potrebne vzvode in mehanizme za to.
Občutek imam, da lastnik in stanovalci premalo zaznavajo, da gre za skupni prostor, kjer veljajo pravila. Zato je pomembno, da gradimo skupnost. V soseski Novo Brdo E1 smo organizirani po vhodih, vsak vhod ima predstavnika v odboru stanovalcev. Tam zbiramo in obravnavamo pobude in težave, ki so skupne več stanovalcem ali celotni soseski. Posamezne težave pa vsak stanovalec rešuje sam neposredno z lastnikom ali upravnikom.
Res pa je, da sestanki pogosto postanejo prostor za izražanje nezadovoljstva in dolgih seznamov težav, kar zmanjša produktivnost. A razlog za to je predvsem počasno reševanje težav z lastnikom in upravnikom. Poleg tega pogosto naletimo na številne ovire pri uresničevanju pobud, tudi pri projektih, za katere je financiranje zagotovljeno. To ustvarja občutek, da se trud vedno znova zaleti v zid. Pa vendar moram poudariti, da stvari počasi premikamo naprej, saj nam lastnik in drugi deležniki čedalje pogosteje prisluhnejo in prepoznavajo naše konkretne potrebe in predloge rešitev, za katere verjamemo, da lahko pripomorejo k boljši soseski. Zato pa so potrebni tudi novi formati: skupnostne razprave o javni najemniški politiki, redne čajanke za sosede, stvari, kot je Knjižnica pod krošnjami, ki se je že izkazala za zelo pozitivno. Namen je ustvariti prostore za srečevanje, pogovor in reševanje nesoglasij, še preden se vključijo uradni organi. Tako lahko odbor postane resnično orodje skupnosti in dober povezovalni člen med stanovalci in lastnikom.
Ni pa povsod tako. V Avstriji, na primer, arhitekti, ki zgradijo sosesko, s stanovalci sodelujejo še desetletja po gradnji, da skupaj sproti rešujejo konkretne težave.
AL:
Točno to. Stanovalcem se dejavno omogoča soustvarjanje stanovanjskih sosesk, spodbujajo jih k temu. Bolj vključujoče načrtovanje, oblikovanje in upravljanje prostora in stanovanjske preskrbe prispeva k temu, da ljudje z bivalnim okoljem in sostanovalci čutijo večjo povezanost in izražajo zanje večjo skrb.
Naše občine vlagajo v raznovrstne mladinske, otroške in socialne programe ter projekte, ki seveda prispevajo h kakovosti bivanja. Za udejanjanje pobud, ki pridejo od spodaj neposredno od različnih skupin prebivalcev, pa je podpornih mehanizmov zelo malo. Tudi participacija, ki je omogočena občanom v prostorskem in stanovanjskem načrtovanju, je žal pogosto le navidezna.
Drugače kot na Dunaju pri nas investitorji izginejo, ko je gradnja končana. Tako so bili na primer prostori za skupnost zgrajeni, a prave vizije zanje ni bilo, nihče ni razmislil, kako bodo zaživeli. Čeprav se o teh prostorih govori kot o skupnostnih in naj bi bili zatorej namenjeni potrebam skupnosti, stanovalci nimajo dovolj besede, ko pride do odločanja o njihovi opremi, načinu organiziranja, programu.
Na koncu je lažje zakleniti vrata kot pa se ukvarjati z vprašanji in zamislimi stanovalcev. Ni dovolj le zgraditi skupnostno infrastrukturo, treba je tudi ustvariti mehanizme, ki bodo omogočili in podprli njeno delovanje.
Stanovalec:
Sedaj imamo že nekaj organizacij, ki uporabljajo skupnostni paviljon in ustvarjajo programe v soseski. Ampak trajalo je eno leto od vselitve, da je skupnostni prostor sploh postal dostopen, ker ni bil vzpostavljen sistem ključev in najema. Šele kasneje so ga odprli in danes se najema za rojstnodnevne zabave, jogo, bralne krožke itd. Pritlični skupnostni prostori v stanovanjskih blokih republiškega stanovanjskega sklada pa, kot že rečeno, še vedno samevajo pod ključem.
Za rojstne dneve prostor deluje, ker je cenejši kot drugje. A ko gre za redne dejavnosti (vadbe, srečanja, zajtrke), zmanjka sredstev. Idealno bi bilo imeti manjši sklad, iz katerega bi se krili stroški za tovrstne pobude.
Kateri so naslednji koraki pri tem projektu? Če prav razumem, ste ga prijavili na razpis prek »idejnega zajtrka« (projekt Mreže za prostor, ki financira manjše idejne projekte članic mreže). Boste naslednjič poskusili z vzpostavitvijo kuhinje?
AL:
V prihodnje bomo razmišljali predvsem o tem, kako demokratizirati javno stanovanjsko preskrbo. To je ključna tema, ki jo bomo raziskali, pregledali bomo tuje zglede in v posvete o različnih možnostih vključili javne najemnike in druge deležnike.
Kuhinja kot srce vsakega skupnostnega prostora pa je naslednja konkretna akcija v prostoru, ki se je bomo lotili, a vsi posegi in dejavnosti v paviljonu morajo biti usklajeni s Službo za lokalno samoupravo MOL, ki prostor upravlja, ta služba jih mora tudi odobriti.
Zadnje mesece smo osvojili knjižnico pod krošnjami kot skupni prostor, zdaj pa razmišljamo o spletni platformi, kjer bi stanovalci našli informacije in lahko prijavili pobude za uporabo prostora. Veliko zamisli nastaja sproti: predlogi za čajanko, plesni večeri, telovadba starejših gospa itd. To so drobne, a pomembne pobude. S preprostimi pravili in minimalno podporo bi jih lahko hitro uresničili.
Stanovalec:
Imeli smo tudi sestanek s četrtno skupnostjo in občinskimi službami, kjer smo predstavili konkretne rešitve, ki bi jih lahko izpeljali sami. A birokracija je toga, uradniki se težko odzovejo na sprotne pobude. Za zdaj je na primer najem prostora odvisen od fizično oddanega obrazca z lastnoročnim podpisom, namesto da bi zadevo uredili elektronsko.
Težava je, da se skupnostni prostori razumejo kot upravni objekti, ne kot živi deli soseske. Če bi jih dojemali kot skupnostne dobrine, bi bili stanovalci vanje pripravljeni vlagati čas, znanje in sredstva. Namesto zaupanja prevladujeta strah in rigidnost. Mi pa želimo pokazati, da so mogoči bolj odprti in na zaupanju utemeljeni modeli upravljanja.
Torej vidite projekt kot pilotnega v okviru MOL, nekaj, kar bi se lahko preneslo tudi v druge soseske?
Stanovalec:
Tako je. Novo Brdo je nova, sodobna soseska, idealna za vzpostavitev modela, ki bi ga bilo mogoče razširiti na druge javnonajemniške soseske v Ljubljani ali celo Sloveniji. Do marca velikih premikov ne bo, saj je obdobje prekratko, bomo pa naredili prve korake. Glavni cilj je uveljaviti participacijo javnih najemnikov. Področje, ki je pri nas skoraj nerazvito.
Novo Brdo je nova, sodobna soseska, idealna za vzpostavitev modela, ki bi ga bilo mogoče razširiti na druge javnonajemniške soseske v Ljubljani ali celo Sloveniji.
Projekt se bo zaključil z javnim posvetom o demokratizaciji javne stanovanjske preskrbe. Kaj pričakujete?
Stanovalec:
Želimo ustvariti prostor, kjer bodo odločevalci slišali glas javnih najemnikov. Predstavili bomo svoje izkušnje z Novega Brda in tuje primere, ki dokazujejo, da participacija deluje. Namen je pokazati, da lahko s pravim okvirom ustvarimo veliko več kot zgolj zidove, ustvarimo lahko skupnosti.
Ko je bil pripravljen osnutek novele stanovanjskega zakona, smo bili med redkimi, morda celo edini javni najemniki, ki smo se dejavno vključili. Pripravili smo devet strani pripomb in jih predstavili na javni tribuni v organizaciji Stanovanjskega bloka, jih poslali na ministrstvo, nato pa imeli tam sestanek, na katerem so nam povedali, katere rešitve lahko vključijo. Obljubili so, da bodo nekatere upoštevali v podzakonskih aktih.
Ena ključnih pripomb se je nanašala na formulo za izračun najemnine. Po predlagani metodologiji bi se nam najemnine skoraj podvojile, predvsem zato, ker je inflacija v formuli večkrat upoštevana in ker so bila napačno postavljena merila za obračunavanje starih in novih stanovanj ter amortizacijske dobe, ta se je s 60 let skrajšala na 30. Takšne spremembe so neutemeljene in vnašajo tržno logiko v javno stanovanjsko preskrbo, ki naj bi bila neprofitna.
Pri tem naj povem, da so se najemnine od leta 2021, ko smo se vselili v to sosesko, do danes, torej v zgolj štirih letih, v povprečju zvišale že za več kot 53 odstotkov – na primer za dvoinpolsobno stanovanje s prvotnih 280 evrov na 430 evrov – na podlagi vmesne spremembe zakonodaje oziroma pravilnika za obračun vrednosti točke. To je ogromno povečanje. Če primerjam s prijatelji v Berlinu, kjer za podobno stanovanje plačujejo 350 evrov, je jasno, da naš sistem ne deluje.
Seveda razumemo, da mora biti javna stanovanjska preskrba tudi ekonomsko vzdržna, a pri teh cenah se investicija povrne v 20 letih. Postavlja se vprašanje, kam gre denar po tem. O tem bi morali začeti razpravljati.