Ko je leta 1989 padel zid, se je Berlin znašel v stanju, ki ga je težko opisati z eno samo besedo. Bil je zlom, a hkrati rojstvo. Mesto, razsekano na dvoje, se je naenkrat znašlo v praznini, saj so se stare strukture sesule, nove pa še niso obstajale. Vzhodni Berlin je postal nekakšen urbani terrain vague, območje brez jasnega lastnika, brez jasnega pomena. Stanovanja so se praznila, stroji v tovarnah so utihnili, zapuščeni kompleksi pa so ležali ob reki Spree kot naplavine propadle težke industrije sovjetskega bloka.

V tem vakuumu se je začelo tisto, kar so nekateri poimenovali »poletje anarhije«, obdobje, v katerem je bilo na Mainzerstraße v Friedrichshainu hkrati zasedenih dvanajst stavb, območje okoli Oranienburger Tora pa je bilo preplavljeno z improviziranimi bari in klubi. Berlin je postal eksperimentalni laboratorij. V mesto brez reda so vstopili ljudje, ki so v zahodnem Berlinu pogosto čutili utesnjenost zaradi potrošniške in finančne rutine. Umetniki, študenti, boemi in iskalci novih svoboščin so se selili čez mejo, saj so v vzhodnem delu našli nekaj, česar na Zahodu ni bilo več: prostor, ki so ga lahko napolnili z lastno vizijo.

Prvi val: kultura upora in njena apropriacija

Med najznamenitejšimi simboli tega časa je bila stavba Tacheles na Oranienburger Straße. Gre za nekdanjo veleblagovnico, zgrajeno v slogu zgodnje modernistične arhitekture, poškodovano v vojni, delno porušeno, a nikoli docela obnovljeno. Na zunaj je bila videti kot ogromen mestni okostnjak: razbita okna, fasada, na kateri so se plastili grafiti in transparenti, dvorišče, ki je bilo hkrati galerija in smetišče. V notranjosti pa so se hodniki širili v improvizirane ateljeje, delavnice, koncertne in kinodvorane. Kaotično, a smiselno, predvsem pa polno zagona in zamisli. Eno od dvorišč je celo gostilo zapuščeno lovsko letalo MiG-21, staro letečo sovjetsko kovinsko pošast, ki je postala umetniška instalacija. Tacheles ni bil le skvot; postal je ikona tistega Berlina, ki iz ruševin ni gradil institucij, ampak vizije; prostora anarhične svobode, neposredne, dostopne, brezmejne umetnosti. A kaj kmalu je postal tudi žrtev svoje ikoničnosti.

Nemška država in berlinski uradniki so začeli postopno »urejati« dediščino preteklosti. Številne stavbe lastniško niso bile prazne, saj so lastniki »izginili« med drugo svetovno vojno ali so se izselili, njihovi dediči pa so v devetdesetih letih začeli uveljavljati lastniške pravice. Skvoti so se znašli pod pritiskom in pred vprašanjem, ali se umakniti ali najti nov način preživetja. Iz tega je nastala ena izmed bolj tragičnih zgodb. Tacheles je v devetdesetih letih utelešal anarhično svobodo vzhodnega Berlina, danes je grotesken spomenik neoliberalizaciji mesta.

Po deložaciji in nepričakovano medlem odporu umetnikov leta 2012 so investitorji stavbo ohranili, a jo preoblikovali tako, da deluje kot parodija svoje preteklosti. Grafite, razbite stene, zapise iz uporniških let so pustili kot dekoracijo. Krvavi madeži razreza urbane zgodovine so postali vizualni okras, estetizirani dokaz »avtentičnosti« mesta, ki ga zdaj trži kapital. Ostanke zidov in skelete prostorov so preoblikovali v nekaj, kar spominja na Frankensteinovo pošast, ki jo je skupaj sešil lepotni kirurg. Ruševina je oblečena v nove, bleščeče materiale; DIY-galerije in ateljeje so nadomestile pisarne, »posh« trgovine in restavracije ter luksuzna stanovanja. Kar je bilo nekoč neposredni izraz vzpona svobodnega duha, je danes berlinski kič, simulacija ravno te »ustvarjalne« svobode, zapakirana v estetiko, ki jo je mogoče prodajati turistom in vlagateljem. Se sliši znano? Wink, wink, Rog …

Drugi val: trajnostne alternative

Tacheles je zgolj primer, resda najpovednejši, tega, kako lahko upor, anarhična svoboda in čista ustvarjalnost na pogorišču starega ustvarijo novo urbano vizijo, a hkrati tudi učbeniški opomin, kako krhka je ta svoboda. To je bila lekcija: spontani izbruhi ustvarjalnosti so lahko siloviti, a brez dolgoročnih mehanizmov varovanja jih kapital prej ali slej prežveči in prebavi.

Iz te lekcije je izšel naslednji val delovanja, pri katerem ne gre zgolj za trenutni upor, ampak za dolgotrajnejše modele, zmožne preživetja onkraj logike tržne apropriacije. Na tej točki postane očitno, zakaj je bil potreben globalni okvir za razmislek o mestih in njihovem razvoju. Leta 2016 je bil na konferenci Habitat III v Quitu sprejet dokument New Urban Agenda, ki ni ostal le pri lepih sloganih o »pametnih« in »zelenih« mestih, temveč je jasno določil, da so za trajnost potrebne tri povezane dimenzije: gospodarska, družbena in ekološka. Agenda je poudarila, da mesta ne morejo biti zgolj motorji rasti in potrošnje, ampak morajo zagotavljati dostopne prostore, javne dobrine, pravične postopke odločanja ter spoštovati okoljske meje.

A trajnost se meri na časovni lestvici desetletij in ravno s tem trči ob logiko sodobnega mesta, ki deluje pri hitrih obratih: s projekti, ki se zaključijo v enem mandatu, investicijami, ki morajo prinesti donos v nekaj letih, življenjskim slogom, ki se menjava z vsakim algoritmom. Nezdružljivost teh dveh časovnih dimenzij nazadnje pritisne na posameznika: da se vozi s kolesom, da ločuje odpadke, da nakupuje »odgovorneje«. Toda te trenutne in vsakodnevne mikroodločitve ne spremenijo dejstva, da živi v predmestju, vsak dan preživi več ur na cesti in nakupuje v nakupovalnih središčih, vpetih v globalne verige izkoriščanja. To je prepletena mreža življenjskih slogov, ki so v svojem jedru nevzdržni in iz katere se posameznik težko iztrga. Prave, nujne spremembe se lahko zgodijo le na kolektivni ravni v skupnostih, ki prevzemajo odgovornost. Ravno v tem se kaže pomen skupnih prostorov, ki niso zgolj naložba, merjena v kvadratnih metrih, ampak forumi za skupno odločanje, za novo učenje solidarnosti, za eksperimentiranje s tem, kako bi lahko živeli drugače.

Prvi val v Berlinu je bil torej zgrajen na anarhični energiji in spontanosti, drugi val pa temelji na dediščini prvega in zavestnih poskusih, da se oblikujejo trajnostni modeli. In ravno v Berlinu danes najdemo paradigmatične primere vseh treh dimenzij trajnosti (ekonomske, družbene in ekološke).

Prave, nujne spremembe se lahko zgodijo le na kolektivni ravni v skupnostih, ki prevzemajo odgovornost. Ravno v tem se kaže pomen skupnih prostorov, ki niso zgolj naložba, merjena v kvadratnih metrih, ampak forumi za skupno odločanje, za novo učenje solidarnosti, za eksperimentiranje s tem, kako bi lahko živeli drugače.

Ekonomska trajnost – Mietshäuser Syndikat

Eden ključnih primerov ekonomske trajnosti in boja proti tržnemu špekuliranju je Mietshäuser Syndikat, ki se je oblikoval v Freiburgu konec osemdesetih let in se od tam razširil v Berlin ter po vsej Nemčiji. Danes povezuje že več kot 140 hiš in projektov, s čimer se uvršča v sam vrh evropskih rešitev, kar zadeva alternativno lastništvo. Njegova posebnost je dvojna struktura lastništva: vsaka hiša je organizirana kot društvo (Hausverein), ki je neposredni lastnik nepremičnine, hkrati pa je solastnik tudi krovna organizacija. S tem se vzpostavi poseben varovalni mehanizem: nepremičnina se nikoli ne more prodati na prostem trgu brez soglasja mreže. Ta mehanizem učinkovito preprečuje privatizacijo in dolgoročno varuje hiše pred špekulacijo.

Model pa ni zgolj pravni ščit, temveč tudi finančni eksperiment solidarnosti. Nakupi nepremičnin se financirajo s kombinacijo malih posojil (t. i. Direktkredite), ki jih zagotavljajo posamezniki, prijatelji, podporniki, ter dodatnih bančnih posojil. Ker so posojila pogosto brez obresti ali z minimalnimi obrestmi, hiše niso obremenjene z visokimi stroški. Ko so dolgovi odplačani, se najemnine znižajo na stroškovno raven, presežki pa se stekajo v solidarnostni sklad. Ta financira nove projekte in omogoča, da že vključene hiše solidarno podpirajo tiste, ki šele vstopajo v mrežo. Tako posamezna hiša ni izoliran projekt, temveč del širše infrastrukture vzajemnosti, ki zagotavlja finančno stabilnost in pravno varstvo.

Pomen modela pa presega samo lastništvo in financiranje. Mietshäuser Syndikat je postal primer, kako lahko pobude, organizirane od spodaj navzgor, v katerih se skupnosti stanovalcev želijo iztrgati logiki trga, uspešno sodelujejo s strukturami, ki delujejo od zgoraj navzdol, in tako uporabljajo mestne subvencije, ugodne regulacije in v nekaterih primerih tudi javna zemljišča. S tem model ponuja nekaj, česar na kapitalističnem stanovanjskem trgu skorajda ni: dolgoročno varnost pred izrinjanjem in možnost stabilnega, dostopnega bivanja, ki se meri v desetletjih, ne v investicijskih ciklih.

S tem je Mietshäuser Syndikat eden redkih primerov, v katerih ekonomska trajnost ni obravnavana kot abstrakten cilj, ampak kot operativni okvir s kombinacijo pravnih in finančnih instrumentov, ki dejansko omogočajo življenje onkraj logike špekulacije.

Družbena trajnost – Haus der Statistik

Kompleks nekdanje administrativne stavbe v središču Berlina je bil po dolgotrajnem propadanju predviden za rušenje in komercialni razvoj, a leta 2015 se je okoli stavbe oblikovala koalicija umetnic, arhitektov, aktivistov in lokalnih prebivalcev ter z javnimi kampanjami in političnim pritiskom dosegla, da se je mesto odreklo načrtom za prodajo.

Prelomni trenutek je bil leta 2015, ko so umetniki, aktivisti in lokalne pobude na fasado obesili transparent »Hier entscheiden die Nutzerinnen!« (»Tukaj odločajo uporabnice!«, op. a.). S tem preprostim, a močnim dejanjem so se spremenila pravila igre: prazna stavba se je iz simbola sovjetske birokracije preobrazila v polje političnega boja za skupni prostor. Od spodaj organizirani pritisk je mestne oblasti prisilil v dialog, to pa je pripeljalo do oblikovanja inovativnega zavezništva med civilno družbo, nevladnimi organizacijami, arhitekti in mestom. Leta 2017 je objekt odkupila zvezna vlada in ga namenila skupnostno usmerjenemu razvoju, s čimer se je odprla pot za enega najvelikopoteznejših modelnih projektov v Berlinu.

Haus der Statistik danes obsega več kot 50.000 kvadratnih metrov, ki jih postopoma preoblikujejo v hibridno urbano infrastrukturo, kjer se prepletajo umetnost, kultura, socialne dejavnosti, izobraževanje in stanovanja. Posebnost projekta je koproduktivni model upravljanja, ki ga soustvarja pet glavnih partnerjev: mestna uprava, stanovanjska družba WBM, nepremičninska družba BIM, civilnodružbena zadruga ZUsammenKUNFT Berlin eG ter umetniško-aktivistična pobuda »Initiative Haus der Statistik«. To pomeni, da lokalna skupnost ni zgolj končni uporabnik, temveč enakovreden udeleženec v fazi načrtovanja in odločanja.

Že v zgodnji fazi prenove so začeli izvajati tako imenovane pionirske rabe, ki so omogočile, da se prostori uporabljajo za skupnostne kuhinje, gledališke predstave, delavnice za begunce, vrtne projekte, koncerte in druga srečanja. Ti začasni programi so se izkazali za več kot vmesno rešitev, saj delujejo kot laboratorij, v katerem se preizkušajo nove oblike skupne rabe prostora, ki se nato lahko institucionalizirajo v dolgoročnih programih.

Vizija Haus der Statistik je v svojem jedru usmerjena v zagotavljanje družbene pravičnosti z ustvarjanjem dostopnih in vključujočih prostorov, namenjenih raznolikim skupnostim. S tem se hkrati ohranja kulturna raznolikost, saj projekt dejavno odpira prostor umetniški in ustvarjalni produkciji, obenem pa ima tudi stanovanjsko komponento: predvidena je gradnja približno 290 cenovno dostopnih stanovanj. V projekt je vgrajena še ekološka plat, saj k obnovi stavb in novi gradnji sodijo energetsko učinkoviti sistemi, krožna raba materialov in prehod na obnovljive vire energije.

Haus der Statistik je tako postal več kot gradbeni projekt: je politična izjava in hkrati družbeni eksperiment, ki kaže, da lahko zapuščeni objekti v mestnem središču postanejo skupna dobrina, če se oblikujejo modeli, ki povezujejo javne institucije in civilno družbo. Gre za enega redkih primerov, pri katerih sta solidarnost in participacija premagali komercializacijo, zato ne preseneča, da je postal referenčna točka v evropskih razpravah o prihodnosti trajnostnega urbanega razvoja.

Ekološka trajnost – Floating University

Mietshäuser Syndikat torej odgovarja na vprašanje ekonomske pravičnosti, Haus der Statistik na vprašanje družbene vključenosti, Floating University pa je eksperimentalni laboratorij ekološke trajnosti. Projekt je bil vzpostavljen leta 2018 po zasnovi kolektiva Raumlabor Berlin v zaraščenem deževnem bazenu (Regenwasserrückhaltebecken) v Kreuzbergu, ki je bil zgrajen v šestdesetih letih kot del tehnične infrastrukture za odvodnjavanje Tempelhofskega letališča. Prav ta nenavadna lokacija, hibrid med naravo in industrijsko infrastrukturo, je postala poligon za razmislek o novih oblikah urbanega sobivanja z ekosistemi.

Arhitektura projekta Floating University je zavestno začasna in modularna. Strukture so zgrajene iz lesa, recikliranih materialov in improviziranih konstrukcij, ki se dvigajo nad vodo. Kompleks sestavljajo laboratoriji, učilnice na prostem, kuhinja, gledališče in platforme za opazovanje okolja. Toda njegova vrednost ni v estetiki, temveč v tem, da prostor deluje kot pedagoški eksperiment. Tu se srečujejo študenti arhitekture, umetniki, znanstveniki in lokalni prebivalci, da bi raziskovali kroženje vode, čiščenje zraka, kompostiranje in ustvarjanje energetskih zank.

Ekološki eksperiment Floating University temelji na logiki learning from the swamp: močvirnati teren postane učitelj, ki kaže, da so človeške strukture neposredno odvisne od naravnih razmer. Ni sterilen urbani prostor, ampak je prizorišče, na katerem rastline, živali, voda in ljudje ustvarjajo prepleten sistem. Univerza je torej več kot teoretski forum, je živi laboratorij, v katerem se preizkuša, kako lahko urbani metabolizem deluje z omejenimi viri in pod vplivom podnebnih sprememb.

Posebna vrednost projekta Floating University je v njegovi mednarodni in pedagoški razsežnosti. V sodelovanju z univerzami iz Berlina in tujine se v projekt vključujejo študenti, ki se učijo paradigmatskih premikov v urbanizmu: od dojemanja mesta kot fiksne, betonske strukture do pojmovanja mesta kot ekosistema, ki diha, se spreminja in uči. V tem pogledu Floating University ni le prostorski eksperiment, temveč tudi konceptualno dejanje, ki pokaže, da ekološka trajnost v urbanem kontekstu ni zgolj stvar dodatkov (več dreves, več kolesarskih stez), ampak spremembe logike gradnje in rabe prostora.

Vsi trije berlinski primeri dokazujejo, da trajnost ni le dodatna plast urbanistične retorike, temveč dolgoročna zaveza: graditi skupnosti, ki se lahko uprejo kratkoročnim pritiskom trga, vključujejo izrinjene glasove in preizkušajo sobivanje z naravnimi sistemi.

Vsi ti trije berlinski primeri – Mietshäuser Syndikat, Haus der Statistik in Floating University – pokažejo, da trajnostni urbani razvoj ni enodimenzionalen pojem, ampak preplet ekonomskih, družbenih in ekoloških rešitev. Vsi trije so nastali v prelomnih trenutkih, ko je prostor izgubil svojo vnaprej določeno funkcijo in se odprl kot priložnost za eksperiment. Dokazujejo, da trajnost ni le dodatna plast urbanistične retorike, temveč dolgoročna zaveza: graditi skupnosti, ki se lahko uprejo kratkoročnim pritiskom trga, vključujejo izrinjene glasove in preizkušajo sobivanje z naravnimi sistemi.

Pri tem se postavlja vprašanje prenosa teh rešitev v druga mesta, kjer so zgodovinske, družbene in prostorske razmere drugačne. Berlin je specifičen zaradi svoje razklane zgodovine, praznih prostorov po padcu zidu in močne tradicije urbanih gibanj. Ljubljana je drugačna: manjša, bolj homogena, a zato nič manj ujetnica tržnih pritiskov in kratkoročnih političnih interesov.

Prav zato bo v drugem delu prispevka v središču PLAC, ljubljanski skupnostni prostor, v katerem se prepletajo vprašanja ekonomije, družbene vključenosti in ekologije. Berlin ponuja lekcije o tem, kako lahko mesto postane laboratorij trajnostnih praks, v Ljubljani se postavlja vprašanje, kako te lekcije prevesti v kontekst mesta, za katero bi lahko rekli, da je – po Jamesu Joyceu – vedno znova »pet let v zaostanku«.