Pred časom sem se znašel v pogovoru z neko »kreativko«. Ne bom trdil, da si kruha ne služi pošteno, kvečjemu nasprotno. Ni pa niti malo kritična. Beseda je nanesla na Rog ravno v času, ko so ga ob odprtju zglancali do današnje podobe »kreativne tovarne«. Omenil sem, da se tudi sam – vsaj na pol – ukvarjam s to problematiko, da predvsem premišljujem o njej, če že ne kaj drugega. Že ob sami besedi problematika je zastrigla z ušesi in skoraj refleksno, kot da bi jo stresla elektrika, izstrelila:

»Kaj pa misliš s tem, problematika?«

Namesto da bi zaničljivo razložil ali pa bi – kot v kakem trenutku manjšega samonadzora –izrekel misel o kantici bencina, dinamitu in simbolnem požigu vsega skupaj, tako kot so bile požgane sanje ljudi z vsaj kančkom kolektivne zavesti ob nasilni deložaciji, sem naredil obrat in ji vrnil žogico:

»Kako pa ti vidiš celotno situacijo?«

Veselo, samozavestno, brez zadržkov se je razgovorila, da razume zadevo z »začasnimi uporabniki«, ampak da tudi kreativci potrebujejo prostor. Da je njena kolegica dobila službo v Rogu, da je zdaj, ko se je vrnila iz tujine, končno vsaj začasno zaposlena. In da sama res ne more reči niti ene slabe besede.

Delno je imela morda celo prav, a s svojega individualnega zornega kota je spregledala širšo, sistemsko sliko. Nova podskupina fleksibilnega razreda izžetih, prekariziranih in pregorelih t. i. kreativcev res potrebuje prostore. Toda vprašanje je, kakšne prostore in za kakšno funkcijo. Prostore za regeneracijo ob matcha latteju? Morda. A za to še ni treba dokončno pohabiti živega, samoorganiziranega političnega telesa, ki je dolga leta delovalo kot kalilnica idej mogočega – in predvsem nepredstavljivega – za veljavni družbeni red. Kot da v Ljubljani res ne bi obstajal še kakšen prazen, nedokončan ali propadel objekt ali dva?

Kreativni razred brez kolektivne zavesti

Če bi ti kreativci imeli vsaj kanček kolektivne zavesti in ne bi zgolj bíli individualiziranega boja za lastno preživetje, bi se lahko skupaj ukvarjali s težavami mesta. Lahko bi se pridružili kopici, ki že leta, z utrujenimi glasilkami, kriči o kroničnem pomanjkanju dostopnih prostorov. A ker so razpršeni, nepovezani in hkrati ujeti v meglo individualiziranega lifestyla, se prepričujejo, da se bistveno razlikujejo od »anarhičnih radikalov«.

Ironično pa prav ti radikali pogosto veliko bolje razumejo, kaj mesto od njih v resnici želi: ekstrakcijo presežne vrednosti – ne le njihovega dela, temveč tudi njihove prisotnosti; njihovega videza, njihovega besednjaka, njihovega »kreativnega« habitusa, ki deluje kot simbolni kapital in neposredno povečuje tržno vrednost prostora. Če že kaj, je današnji Rog primer tega procesa: upor kot predhodnica, ustvarjalnost kot vaba, institucionalizacija kot zaključni udarec.

Moje nestrinjanje s »kreativko« ni v tem, da si njena kolegica ne bi zaslužila službe. Verjetno si jo zasluži. Ampak ne strinjam se s tem, kako je mesto pripravljeno zagotavljati službe in prostore: namesto s širjenjem skupnega to počne z izrivanjem skupnega in zamenjavo tega z imitacijo, ki je sicer popolnoma servisirana z javnimi sredstvi, a je predvsem v službi zasebnih interesov. Videz javnih servisov, ki naj bi jih ponujal Center Rog, se to trudi prikrivati, a če pogledaš pod pravim kotom, je to takoj jasno.

Skupno dobro ni stanje, ampak praksa

Prav zato je danes ključno vprašanje, kako – in ali sploh – ohraniti skupno dobro. Večina ljudi težave niti ne vidi. Ne vidi pravice do prostora. Ne vidi pravice do mesta. A mesto lahko preživi kot družba le, če ponuja osnovne razmere za kolektivno ustvarjanje, za solidarnost, za javno rabo in participacijo. Namesto tega se zdi, kot da mora biti vsak kvadratni meter tal vnaprej obsojen na to, da je namenjen bodisi neposredni potrošnji bodisi pasivnemu simbolnemu podrejanju oblasti.

Skupno dobro, tisto, kar presega logiko trga, ni naravno dano. Nastaja med procesi: z rabo, s konfliktom, z vztrajanjem kolektivov in skupnosti, ki prostor uporabljajo, ga odpirajo in ga hkrati branijo pred poblagovljenjem. »Skupno« zato ni stanje, temveč praksa. Je stalen boj. Vsakič, ko se skupni prostor spremeni v tržno blago, je ta boj izgubljen. In pravica do mesta v tem kontekstu ni retorična floskula, temveč vprašanje preživetja: ali bo mesto ostalo prostor za ljudi ali pa bo dokončno postalo stroj za akumulacijo.

Življenje v mestu postaja vse bolj kruto prav zato, ker je vse manj površin, kjer bi lahko posamezniki in skupnosti obstajali zunaj te hegemonske ideologije. Ideologije, ki naj bi ponujala sprostitev, a v resnici izčrpava. Ki troši življenjsko energijo prebivalcev, njihove sanje in njihov čas – čas, ki bi lahko bil namenjen skupnemu.

Tukaj se končno približamo pravi poanti tega prispevka. Kako sploh razumeti pojem trajnosti v urbanem razvoju, ko ta ni le ekološka kategorija, temveč hkrati tudi družbena in ekonomska? In predvsem: kaj to pomeni za Ljubljano?

O pojmu trajnosti, ki ni le ekološka kategorija, temveč hkrati tudi družbena in ekonomska, preberite v prvem delu prispevka z naslovom Ko trajnost ni le slogan: lekcije iz Berlina.

2008: ko se je mesto odzvalo s parkirišči

Boji, ki jih je nekoč utelešal Rog, so danes razpršeni po mestu, a najbolj osredotočeni v Participativni ljubljanski avtonomni coni PLAC. Ko razmišljam o njej, nekako vedno naredim miselni preskok na Rog in leto 2008. Finančna kriza ni pomenila le zloma finančnih trgov, temveč je v mestih po vsej Evropi odprla razpoke v prostoru. Gradbišča so obstala, investicije so zamrznili, po mestih so se razlezli gradbene jame in nedokončani projekti – monumentalni betonski opomniki gospodarskega zastoja. Ta območja so bila hkrati ekonomsko in družbeno mrtva: izvzeta iz rabe, izvzeta iz javnega življenja.

V Ljubljani smo na te razmere dolgo odgovarjali z najbolj banalno rešitvijo – začasnimi parkirišči. S tem smo mirujoče prostore prepustili avtomobilom in dodatno povečali odvisnost od individualnega prometa – v popolnem nasprotju z vsako resno trajnostno vizijo mesta. Obenem pa je takšna rešitev priznanje nemoči: namesto da bi se mesto vprašalo, kaj bi ti prostori lahko pomenili za družbo, jih je obravnavalo kot praznino, ki jo je treba hitro »zapolniti« z nečim, kar prinaša vsaj minimalen red in minimalen prihodek.

A prav v tem obdobju so se pojavile tudi druge prakse. Kolektivi, nevladne organizacije in neformalne skupine so se začeli na praznino odzivati drugače, z začasno rabo, skupnostnimi prostori, eksperimentalnimi oblikami javnega prostora – to ni bil hobi, ampak odgovor na krizo. Rog pa je takrat v tistem trenutku že živel kot nova realnost.

Skvot kot trajnostna družbeno-prostorska praksa

Če trajnost razumemo široko – ne kot zeleno nalepko, ampak kot dolgoročno sposobnost mesta, da ohranja življenje – potem skvotiranje ni le »kršitev reda«, temveč trdoživa intervencija v urbano tkivo. Gre za prakso, ki se pojavi tam, kjer sistem prostora ne zna ali noče upravljati drugače kot za dobiček; kjer nastane praznina – ne le materialna, ampak družbena.

Zato skvoti niso zgolj kulturna prizorišča, so veliko več: prostori, kjer se v praksi prepletajo tri dimenzije trajnosti. Družbeno trajnost udejanjajo s tem, da omogočajo vključevanje, skupnostno življenje, kolektivno organizacijo, druženje in učenje sobivanja; ekološko trajnost s tem, da aktivirajo strukture, ki že obstajajo, in zmanjšujejo pritisk na novo gradnjo, preusmerjajo logiko »podri in zgradi« v logiko »uporabi in popravi« ter ustvarjajo bližnje, dostopne programe, ki zmanjšujejo potrebo po mobilnosti; ekonomsko trajnost pa s tem, da vzpostavljajo rabo prostora zunaj rentne logike, stroške razporedijo kolektivno in uporabo postavijo pred prodajo.

Ampak – in to je ključni »ampak« – takšni prostori niso kar samodejno uspešni. Od znotraj zahtevajo ogromno nevidnega dela: usklajevanja, skrbi, vzdrževanja, dogovorov, reševanja nesoglasij. V praksi je pogosto tako, da se skupnostni ideal spotakne ob materialno stvarnost: če želiš marginalizirane ljudi vključevati enakovredno, potrebuješ kapacitete, čas, potrpežljivost, infrastrukturo podpore. In ravno tega takšne iniciative navadno nimajo na pretek. To pa institucionalni akterji pogosto uporabijo kot strelivo proti samoorganiziranim kolektivom. Zato so skvoti hkrati najboljši dokaz, da je drugačno mesto mogoče, in najboljši dokaz, kako težko ga je graditi brez institucionalne podpore ali vsaj brez aktivnega oviranja.

Mestno središče kot ustroj izključevanja

Če se premaknemo s teorije nazaj v Ljubljano, je slika v zadnjih letih precej jasna: mestno središče se vse bolj preoblikuje v prostor potrošnje, če ne celo v Disneyland za odrasle. Komercialne dejavnosti, usmerjene v turiste in potrošnike, se širijo. Prireditve postajajo večje, bolj spektakelske, »prijaznejše do blagovne znamke mesta«. Turistična nastanitev je občutno narasla – število turističnih ležišč v mestu se je v manj kot desetletju povečalo za več kot polovico, pri čemer je rast najmočnejša ravno na centralnih območjih. Sočasno postaja stanovanjska dostopnost slabša, cene nepremičnin rastejo najhitreje prav tam, kjer je mesto najbolj »kul« – v središču.

Temu sledijo premiki ljudi. Včasih so to dramatične izselitve zaradi investicij in prenov. Pogosteje pa gre za tiho izrinjanje: višje najemnine, luksuzne prenove, preobrazba stanovanj v takšna za kratkoročne najeme, platformizacija nepremičnin. Družbena infrastruktura, ki je v središču nekoč omogočala raznolike rabe – za študente, migrante, delavce, subkulture – se s tem tanjša.

Stolpniška: ko se urbani konflikt zgosti v en kos zemlje

V tem kontekstu je območje Stolpniške v širšem prostoru Savskega naselja primer tega, kako se urbani konflikt zgosti v nekaj parcel. Gre za enega zadnjih večjih nepozidanih kosov zemlje v bližini urbanega jedra, kjer se v isti točki presekajo tri temeljne, med seboj pogosto nezdružljive težnje: potreba po dostopnih stanovanjih, potreba po skupnostni infrastrukturi in pritisk kapitalsko gnane pozidave.

Območje je razdeljeno na dva glavna sklopa: vzhodni del, ki ga uporablja industrijski subjekt in na njem za zdaj ne načrtuje večjih sprememb, ter zahodni del, ki je v državni lasti in je postal glavno bojišče. Prav tam je PLAC.

Ko poslušam razprave o Stolpniški ulici, pogosto dobim občutek, da je vse že odločeno: »stanovanja, stanovanja, stanovanja«. Stanovanja so seveda nujna. Ampak vprašanje je, kakšna stanovanja in za koga.

Če je odgovor »za trg«, potem govorimo o nadaljevanju istega vzorca, ki mesto že leta razjeda, glavni zažiralec pa je prav vodilna mestna garnitura. Če pa je odgovor »za ljudi«, potem so nujno potrebni drugačni instrumenti: drugačno upravljanje zemljišča, drugačna razporeditev moči, drugačen odnos do skupnostnih praks. In ravno tu nastopi PLAC: za trg kot moteč element, ki v to samodejno enačbo vnaša sporno spremenljivko; za ljudi pa kot uporabno, živo, skupnostno, ki ga ni mogoče zlahka prevesti v ekonomski izračun dobičkonosnosti.

PLAC na obrobju: strategija preživetja, tveganje izbrisa, legitimnost vsakdanjika in cena vključevanja

V nasprotju z Rogom, ki je bil v središču in je bil zato stalno na očeh – hkrati izpostavljen spektaklu, turističnim tokovom in logiki simbolnega kapitala – je PLAC v bolj perifernem kontekstu, na robu urbanega jedra, v soseski, kjer kulturna produkcija ni samoumevno »tržno zanimiva« in kjer avtonomna cona težje zdrsne v tisto, kar se v drugih primerih pogosto zgodi: v utrjeno nočno ekonomijo, v rutino scene, v svoj mali disko kartel. Ta premik na obrobje zato ni umik, temveč strateška reorientacija: manj vidnosti pomeni manj spektakla, manj takojšnjega investitorskega pritiska in več časa za konsolidacijo skupnosti ter infrastrukture. Toda v isti gesti je tudi tveganje. V Ljubljani »obrobje« hitro postane sinonim za »zunaj poti«: če ni spotoma, se ljudem ne da; če ni v središču, se o njem manj govori; in če se o njem ne govori, se lažje izbriše – tiho, birokratsko, brez velike drame. Tu se pokaže paradoks: PLAC je lahko trajnejši prav zato, ker ni v središču, a ravno zaradi tega je tudi ranljivejši, ker ga radar večine ne zazna.

Ravno zato postane toliko pomembneje, kako se prostor zasidra v neposrednem okolju – ne z velikimi izjavami, ampak z mikroritmi vsakdanjega sobivanja. Ena izmed najdragocenejših stvari pri avtonomni coni PLAC je prav ta odnos do okolice, in tu se vedno znova vračam k drobni, skoraj banalni anekdoti, ki pa je pomembnejša od marsikatere okrogle mize: natakar iz Zarje je pred meseci rekel, da z »onimi tam čez« ni imel še nikoli težav, da so prijazni, da vedno prinesejo kozarce nazaj, da so ljudje, kakršnih danes primanjkuje – in da bi, če bi ga kdo vprašal, brez zadržkov povedal tudi na televiziji, kako vesel je, da so tu. To je vsakdanja stvarnost, ki je neizmerljiva. V tabelah prostorskega načrtovanja ni kategorije »prijazni ljudje, ki vračajo kozarce«, ni indikatorja »neposredna legitimnost v soseski«. In vendar se ravno tu gradi trajnost: v tem, da sosedje ne kličejo policije, v tem, da prostor ni viden kot grožnja, ampak kot prispevek; v skupnih čistilnih akcijah, v vzpostavljanju minimalnega zaupanja, v drobnih dejanjih, ki v resnici odločajo, ali se skupnost razraste ali pa ostane izoliran mikrokozmos.

PLAC je imel doslej tudi specifično srečo, ki je bila delno strateško premišljena: izoliranost in degradiranost lokacije pomenita, da ni stalnih konfliktov zaradi hrupa, ni dežurnih težakov, ni prisilnih mediacij, ki postanejo strelivo proti prostoru. A to ni trajna varnost, to je začasen pogoj – prav zato se vprašanje družbene trajnosti tukaj šele zares začne. Med terenskim delom je vedno znova na plano prihajala ena izmed ključnih napetosti: kako ustvariti res vključujoč avtonomen prostor, če imajo ljudje, ki prihajajo vanj, pogosto sami izkušnje marginalizacije? V avtonomnih prostorih tudi samega vključevanja ni mogoče romantizirati. Če postaviš pravila, da bi bil prostor varen in funkcionalen, lahko s tem nehote izključiš ljudi, ki teh pravil ne zmorejo upoštevati ali ne razumejo. Če pravil ni, lahko prostor postane neprijazen za mnoge. Ravnotežje ni stabilno stanje. Je stalno pogajanje. To je točka, na kateri je potrebno skrbstveno delo, to pa ne zraste na arhitekturnih natečajih.

Ekološka trajnost: aktivacija že zgrajenega namesto nove gradnje

Ko danes govorimo o Stolpniški ulici, se vse vrti okoli novih stanovanj. Ampak tudi stanovanjska gradnja ima ekološki odtis – in to ne majhen. Vsaka nova pozidava pomeni materialne tokove, energijo, infrastrukturo, promet, pogosto tudi dodatno utrjevanje tal in slabše upravljanje vode. Na delavnicah o prihodnosti območja je bilo danih veliko predlogov, ki so šli v smeri celostne trajnosti: drenažni sistemi, upravljanje meteorne vode, zelene površine, zmanjševanje pregrevanja, skupnostni prostori, dostojno in dobro življenje – predvsem starejših, ki v soseski živijo že desetletja. To so tisti konkretni, skoraj »nevidni« elementi, ki naredijo razliko med tem, ali bo soseska zgolj spalno naselje ali pa bo res prostor življenja.

PLAC je na tej točki zanimiv prav zato, ker v praksi kaže drugo logiko: ne gradi novega, ampak aktivira tisto, kar že je. Ne širi mesta, ampak ga reciklira. In če bi mesto znalo razmišljati o trajnosti kot o metabolizmu, ne kot o PR, bi prav takšne prakse moralo jemati kot resno infrastrukturo – ne kot motnjo.

Ekonomska trajnost: raba pred menjavo, življenje pred rento

Ekonomski problem Ljubljane ni le pomanjkanje stanovanj, temveč prevlada logike, v kateri prostor obstaja predvsem kot naložba. Ko se to zgodi, se mestni prostor začne obnašati kot finančni instrument, ljudje pa kot začasni uporabniki, ki jih je mogoče premikati po potrebi. Skvot in avtonomna cona sta v tem smislu radikalno preprosta: rabo postavita pred menjavo, življenje pred rento. To je ekonomska trajnost v praksi – ne kot rast, ampak kot odpornost proti izžemanju. Ampak hkrati je to tudi razlog, zakaj sta takšna prostora sistemsko nezaželena: ker dokazujeta, da je mogoče živeti drugače.

Rog, Metelkova, Mačjak: kontinuiteta in opozorila

PLAC je v marsičem »afterlife« Roga: mreže, znanja, izkušnje, kadri in tudi rane. Ljudje so po zaprtju Roga takoj začeli iskati novo lokacijo. Trajalo je, da so jo našli. In ko so jo, je bila odločitev strateška: manj vidna, manj »idealna«, a potencialno vzdržnejša. Hkrati je v tej kontinuiteti tudi kritika. Rog je v nekem trenutku postal univerzum zase: prostor, ki je bil tako poln lastnih pravil, lastne dinamike, lastne mikropolitike, da je tvegal izgubo širše družbene perspektive. Metelkova je še starejša lekcija: kako se lahko avtonomna cona postopno preoblikuje v območje nočnega režima, zaprtih scen in utrjenih rutin, ki jih mlajše generacije pogosto doživljajo kot nekaj, česar »nočejo ponoviti«.

Potem je tu še Mačjak – primer, ki se pogosto spregleda, a je pomemben, ker pokaže najbolj tipično obliko izrivanja: ne spektakularne deložacije, ampak počasno izginjanje pod pritiskom nove »razvojne faze« luksuzne gradnje, kar danes grozi tudi avtonomni coni PLAC daleč stran od luči javnosti. Ko te zgodbe zložiš skupaj, dobiš zemljevid: Ljubljana nima težav z ustvarjalnostjo. Ljubljana ima težave s tem, da ne zna zavarovati skupnega.

Največji cinizem sodobnega urbanizma je, da se je naučil govoriti jezik vključevanja. Delavnice, okrogle mize, natečaji, predstavitve, »deležniki«. Vse je polno besed. Ampak dejstvo je, da ni pomembno, koliko besed je izrečenih, ampak kdo ima zadnjo besedo. Če imajo zadnjo besedo lastnik zemljišča, finančni interes in logika profita, potem je participacija dekoracija. Če ima zadnjo besedo skupnost, ki v prostoru živi, potem je participacija resnična redistribucija moči. V Ljubljani prepogosto gledamo prvo, le da je zapakirana v mehkejše izraze kot nekoč.

Ko oblast začne avtonomni prostor »jemati resno«, to ni nujno zmaga. To je lahko začetek procesa, v katerem se radikalnost postopno zamenja z upravljivostjo. Ne s policijo in varnostnimi službami. Z dialogom. Z vabili. Z obljubami. In nato s tišino.

PLAC kot test: ali lahko mesto dopusti prostor, ki ni namenjen takojšnjemu donosu?

V tem kontekstu PLAC ni le še en skvot. Je testno polje. Ne le za skupnost, ki ga gradi, temveč za mesto samo. Kot družbeni in politični proces, ki zahteva dolgoročno odpoved popolnemu nadzoru nad prostorom.

Vprašanje torej ni, ali PLAC moti razvoj. Vprašanje je, ali je mesto sploh še zmožno razvoja, ki ne temelji na izrinjanju. Rog je bil primer, kako se lahko samoorganizirana javnost uporabi kot nosilec razvoja kulturno-industrijskega območja, PLAC je preizkusno polje vprašanja, ali se je Ljubljana iz te zgodbe sploh kaj naučila – ali pa bo znova dopustila, da se skupno dobro uporabi kot prehodna faza do njegove lastne ukinitve.

Odgovora na to vprašanje ne bomo dobili na razpisih, natečajih ali okroglih mizah. Dobili ga bomo z odločitvijo, da mesto zmore dopustiti prostore, ki niso namenjeni takojšnjemu donosu, temveč kolektivom, skupnosti in družbi, ki v njih že obstajajo.