Tisoči prebivalcev Makoka, zgodovinske naselbine na vodi v Lagosu, so januarja stali v laguni ob ruševinah svojih domov, potem ko je policija ob pomoči gradbene mehanizacije na mestni obali napravila novo vrzel. Kar vlada opisuje kot urbano prenovo in skrb za javno varnost, se z vodne perspektive kaže kot znana zgodba o izbrisu, prisilni razselitvi in prihodnosti nekega območja, ki se načrtuje brez tam že živečih ljudi.

Sporočilo iz lagune

Nekega večera na začetku januarja je telefon v Londonu zasvetil s sporočilom iz Makoka –slabo fotografijami starega prijatelja, ki jih je bilo težko razbrati. Ženske in otroci so do pasu stali v vodi, v rokah so držali lavorje, vzmetnice in lonce, medtem ko je jeklena roka bagra rušila lesene stene za njimi. Težko je bilo razločiti, kje se konča voda in kje se začnejo ruševine; le brnenje strojev in obrisi znanih hiš na kolih so razkrivali, da gre za skupnost, ki je pred več kot desetletjem sprejela tujca.

Dnevi so prinašali nove posnetke – buldožerji, ki so se približevali skupinam domov, dim solzivca, čolni, naloženi z lastnino, in starešine, ki so na plavajočih deskah, kjer so nekoč stale verande, poskušali barantati z uradniki.

Prijatelj je pošiljal glasovna sporočila o nočeh, preživetih v kanujih, ker suhe platforme ni bilo več, in o govoricah, da bi se meja rušenja lahko vsak trenutek pomaknila še globlje v laguno.

Prvi stik z Makokom

Makoko je v to zgodbo vstopil že dolgo pred zadnjimi rušitvami. Prvo potovanje v Lagos je bilo leta 2014 zaradi dela na zeleni šoli v Ikeji – ta projekt je bil začetek številnih vračanj v največje afriško mesto. Iz tistega časa je tudi prvo srečanje s Centrom za socialne in ekonomske pravice (SERAC), pisarno odločnih pravnikov za človekove pravice, ki od devetdesetih let branijo prebivalce lagoških neformalnih naselij, pogosto v sodnih dvoranah, kjer se od revnih pričakuje, da ostanejo nevidni.

SERAC je s sodnimi procesi izpodbijal prisilne deložacije po vsem Lagosu in ti procesi so dosegli celo Afriško komisijo za človekove pravice, in to z utemeljitvijo, da je z rušitvijo brez posvetovanja, obvestila ali preselitve kršena temeljna pravica do bivališča in dostojanstva. V sejni sobi so bili ob pravnih vlogah pritrjeni zemljevidie skupnosti, kot je Makoko, vsak kot opomnik, da bleščeče mestno obzorje stoji na ogroženih tleh/vodi svojih najrevnejših prebivalcev.

Skupnost na vodi

Naselbina Makoko leži nasproti najdaljšega afriškega mostu; je gosto prepletena mreža lesenih hiš na kolih in ozkih mostičkov, ki jih povezujejo leseni kanuji. Pogosto je imenovana “afriške Benetke”, nastala pa je v 18. stoletju kot ribiška vasica. Danes v njej živi več deset tisoč ljudi, večinoma pripadnikov etnične skupine Egun, ki so se preselili iz Badagryja in Benina, ekološko in ekonomsko odvisnih od lagune.

Makokova arhitektura, drugače od umetno nasutih otokov, ki se razglašajo za prihodnost Lagosa, je naravni odgovor na plimovanje, neurja in pomanjkanje: domovi, dvignjeni nad vodo, kanuji, ki se uporabljajo kot šolski avtobusi, in improvizirane akcije čiščenja odpadkov, ki združujejo mlade v vzdrževanju kanalov.

Težave so resnične – preobremenjene šole, negotova sanacija, občasna elektrika in omejena zdravstvena oskrba –, vendar jih skupnost obvladuje brez večje državne pomoči, v samoupravnem okolju, ki je že dolgo mojster življenja na obrobju.

Rušitve po metrih

Po uradnih navedbah so zadnje rušitve del varnostne operacije: zgradbe naj bi bile preblizu daljnovodom, zato jih je treba odstraniti, da se prepreči morebitna nesreča. Prebivalci in organizacije za človekove pravice pa opozarjajo, da se podobni izgovori pojavijo vedno, ko obvodna zemljišča pridobijo vrednost, in da je izvajanje zakonov v mestu, kjer so v luksuznih naseljih rutinsko kršeni prostorski predpisi, izrazito selektivno.

To ni Makokovo prvo srečanje z buldožerjem. Leta 2012 in 2013 so dele naselja porušili skoraj brez opozorila, tisoče ljudi pa pustili brez doma, čemur so sledile domače in mednarodne obsodbe. Vzorec spominja na druge razvpite deložacije v Lagosu, tudi na uničenje naselja Maroko leta 1990, ko je bilo izseljenih več kot 300.000 ljudi, da bi sprostili prostor za luksuzno in hotelsko gradnjo ob obali, kjer so danes varovana naselja in zasebne plaže.

Vizije arhitektov in aktivistov

Makoko že dolgo privablja arhitekte, urbaniste in strokovnjake z vsega sveta, ki jih očarata njegovo tvegano, a nenavadno okolje in izziv, kako oblikovati “lagoške Benetke”. V sodelovanju z organizacijo SERAC so fakultete od Züricha do New Yorka pripravljale delavnice, ki so si zamislile plavajoče šole, klinike in domove, s katerimi bi lahko izboljšali razmere, ne da bi razselili sedanje prebivalce.

Najslavnejši poskus je bila Plavajoča šola Makoko (Makoko Floating School MFS), ki jo je zasnoval nigerijski arhitekt Kunlé Adeyemi kot prototip učilnice, odporne proti poplavam. Trikotna lesena struktura, ki je plavala na platformi, je prejela svetovno priznanje in srebrnega leva na Beneškem arhitekturnem bienalu leta 2016 ter postala simbol afriške iznajdljivosti v času podnebnih tveganj.

Od prototipa do politične praznine

Mednarodni uspeh plavajoče šole pa se ni prelil v konkretno prenovo Makoka. Po neurju leta 2016 se je prototip delno zrušil, izboljšana različica MFS II pa je odpotovala v Benetke – toda v laguni ni zrasla nobena nova flota lebdečih učilnic. Prebivalcem se je obje nagradi postavilo neprijetno vprašanje: če lahko Makoko navduši žirijo v Benetkah, zakaj ne more prepričati oblasti v Lagosu, naj raje vlagajo v infrastrukturo, občutljivo za vodo, kot pa v nove rušitve?

Po prejšnjih deložacijah sta SERAC in skupina arhitektov, urbanistov in skupnostnih organizatorjev pripravila alternativni razvojni načrt, ki je temeljil na lokalnih izboljšavah, sodelovanju prebivalcev in ohranjanju virov preživetja. Predlagala sta preproste, a izvedljive ukrepe – sanitarne otoke, varnejše poti, podnebno odporne domove –, ki bi jih bilo mogoče postopoma uresničiti brez množične razselitve prebivalcev. A načrt je obstal v birokratskem kolesju, ki sanja le o megalomanskih in sterilnih projektih.

Utvara novih otokov

Le nekaj kilometrov stran bleščeči panoji oglašujejo projekte, kot je Eco Atlantic – umetne otoke, napovedane kot afriški odgovor na Dubaj. Ti projekti obljubljajo poplavno varno življenje v stolpnicah na zemljiščih, nasutih iz Atlantika, kritiki pa opozarjajo, da poslabšujejo poplavne razmere v revnejših četrtih, saj se zaradi njih voda premika, poleg tega uničujejo naravne zaščitne pasove. Ob močnem tropskem deževju pogostoodseki urbanega Lagosa – avtoceste, zaprta naselja in nakupovalna središča – pogosto končajo pod vodo, hiše v Makoku pa vztrajajo nad plimo.

Ironije ni težko spregledati. Skupnost, ki jo najpogosteje označujejo za “nezakonito”, je razvila eno najbolj prilagodljivih mestnih arhitektur, državne “ekomestne” vizije pa se posedajo v pesek in morje, ki naj bi ju obvladale.

Kakšna bo prihodnost afriških mest?

Na lanskem Svetovnem kongresu oblikovanja je britanski arhitekt Norman Foster pohvalil indijski projekt, ki je neformalno naselje prenovil s sodelovanjem lokalnih prebivalcev. Poudaril je, da prihodnost urbanizma niso čisti, sterilni projekti, ampak potrpežljivo razumevanje kultur in potreb skupnosti. Hkrati je opozoril, da buldožersko brisanje dediščine in gradnja steklenih stolpov ustvarjata mesta, ki niso ne družbeno odporna ne trajna.

Lagos in kot številna druga afriška velemesta že danes ponujajo drugačno možnost: mesto, kjer ultramoderne stolpnice na otoku Victoria sobivajo s četrtmi pod vodstvom tradicionalnih poglavarjev; kjer pogrebni obredi, tržnice in vodni obredi še vedno oblikujejo rabo prostora. Urbanistični teoretiki od Rema Koolhaasa trdijo, da so prav takšna “neurejena”, improvizirana mesta laboratoriji inovacij, ker zavračajo stroge zahodne načrte in norme.

Vztrajanje v laguni

Ko letošnje januarske rušitve prodirajo vse globlje v Makoko, tamkajšnji prebivalci ne branijo le svojih domov, temveč način življenja – krhek, a rahločuten način bivanja na ekološko ogroženi obali.

Z vsako porušeno hišo izgine ne le streha nad glavo, temveč tudi mikroekonomija ribolova, gradnje čolnov, varstva otrok in neformalnega izobraževanja, ki je ni mogoče preprosto preseliti v begunsko taborišče na kopnem.

Na razdalji do telefonskega zaslona, čeprav tisoče kilometrov stran, se prizor zdi hkrati znan in neznosno nov: buldožerji, policija, ženske v vodi, otroci, ki opazujejo, kako se dom spreminja v kup ruševin. Pravo vprašanje za Lagos in za vsa mesta, ki želijo postati “globalna” s kopiranjem istih obvodnih silhuet, pa je, ali bo njihova prihodnost zgrajena na ruševinah skupnosti, kot je Makoko, ali pa z njimi, na sodelovalnih, trajnostnih temeljih, zakoreninjenih v kulturah, ki so sploh omogočile nastanek mesta.