V začetku leta 2025 so občinske oblasti v Mariboru pompozno napovedale celovito prenovo javnega potniškega prometa v mestu. Ob predstavitvi so zapisale, da so se preureditve lotile z namenom zagotavljanja večje dostopnosti javnega potniškega prometa, ki naj bi prispevala k povečanju števila potnic in potnikov. Za to skrbno pripravljeno piarovsko fasado so se skrivali ukinitve številnih prog, zmanjšanje frekvence voženj na posameznih relacijah in s tem (še) manjša dostopnost javnega potniškega prometa vsem prebivalkam in prebivalcem Maribora.

Trgovski centri so za občinske funkcionarje precej bolj pomembni kot starejši in invalidi.

Spremembe, ki so bile pripravljene in uvedene na dobro znan avtoritaren, nedemokratičen in strokovnjaško-piarovski način, brez vključitve delavk in delavcev občinskega avtobusnega podjetja ter občank in občanov, so imele dejanske negativne posledice za delovne ljudi. Delavkam in delavcem so otežile prihod na delovna mesta, zmanjšale so se možnosti starejših in bolnih, da brez dodatnih stroškov pridejo do zdravstvenih ustanov, številnim šolarjem, dijakom in študentom pa so spremembe onemogočile pravočasen prihod v izobraževalno okolje.

Na samonikli, ljudski upor v Mariboru ni bilo treba dolgo čakati. Najprej so se dvignili na Teznem. V tej mestni četrti, ki je nekoč veljala za industrijsko središče Maribora, so angažirane prebivalke in prebivalci zagnali peticijo in v kratkem času zbrali 1500 podpisov. Z njo so zahtevali vrnitev proge 1 na staro traso in s tem ponovno zagotovitev neposrednega dostopa prebivalkam in prebivalcem Teznega do Univerzitetnega kliničnega centra (UKC). Nekaj tednov za tem se je družbeni boj za dostopnejši in kakovostnejši javni potniški promet razširil na celotno mesto. Peticijo “Avtobusi za ljudi, ne za župana” je podpisalo dodatnih 1000 ljudi, aprila 2025 je sledila javna tribuna z enakim naslovom, na njej pa so udeleženke in udeleženci s skupnimi močmi oblikovali 22 zahtev za boljši in pravičnejši javni potniški sistem. Te so obsegale takojšnjo ureditev najakutnejših prog, povečanje frekventnosti javnega potniškega prometa, demokratizacijo procesov odločanja, izboljšanje delovnih razmer voznic in voznikov ter dolgoročno podružbljanje celotnega sistema javnega potniškega prometa (medkrajevnega in mestnega), ki bi zagotavljalo, da bi bil ta dejansko namenjen zadovoljevanju družbenih potreb.

Ker se občina in vodstvo Marproma nista odzvala na zahteve, je takrat že vzpostavljena Pobuda za boljši JPP junija pripravila protest za boljši javni potniški promet in na njem so svoje zahteve predstavili tudi delavke in delavci ter predstavniki okoljskih organizacij. Celo po protestu je občinska oblast ostala popolnoma gluha za zahteve ljudi. Organiziranje za boljši javni potniški promet v mestu ob Dravi pa se nadaljuje. Pobuda za boljši JPP bo v prihodnjih tednih in mesecih opravila obsežno anketo med mlajšimi uporabnicami in uporabniki avtobusnega prometa ter med voznicami in vozniki z namenom ugotavljanja celovitega stanja in povezovanja bojev. O razlogih za aktivacijo, pomembnosti povezovanja različnih družbenih bojev in širših načrtih za prihodnjo ureditev javnega potniškega prometa so spregovorili štirje člani in članice te pobude.

Franci Žiberna: Niso avtobusi tisti, ki prometno bremenijo mesto, ampak avtomobili.

Franci Žiberna, starejši paraplegik, ki je trajno vezan na invalidski voziček, opozarja, da je nova avtobusna proga G1 izključila postanke na štirih pomembnih postajališčih. Tezenčani nimajo neposredne povezave do UKC, Zdravstvene postaje Magdalena, Glavnega trga in Druge gimnazije. Za invalide in starejše je takšna sprememba proge življenjskega pomena.

“Sprašujem se, ali so te spremembe res potrebne. Izvedene so bile brez upoštevanja potreb ranljivih skupin. Občinski ljudje zagotavljajo, da bo manj prometa v neposredni bližini UKC, ampak menim, da je zdaj ravno nasprotno.” Gibalno ovirani in starejši, ki so prej tja lahko prišli z avtobusom, morajo zdaj prositi katerega od svojcev, da jih na pregled odpelje z avtomobilom. “Niso avtobusi tisti, ki prometno obremenijo mesto, ampak avtomobili.”

Dodaja, da je mesto že imelo uspešne programe za integracijo starejših in invalidov, kot je brezplačen avtobusni prevoz s prilagojenimi avtobusnimi postajališči. “Zdaj te spremembe ogrožajo ves pretekli trud in dosežke,” pravi. Prepričan je, da bi bilo treba spremembe avtobusnih prog temeljito načrtovati s precej empatije. Te spremembe diskriminirajo ranljive skupine, kot so invalidi in starejši. Prvo in najpomembnejše merilo za postavljanje prog bi moralo biti to, da je vsem občanom obrobnih mestnih četrti omogočen nemoten dostop do UKC Maribor.

Emi Zlatoper: Primestni potniški promet se je poslabšal, ko so avtobusna podjetja dobila koncesije in si razdelila področja.

Emi Zlatoper se zdi pomembno, da jo avtobus pripelje od točke A do točke B, ne da mora neprestano prestopati in čakati na drug avtobus z drugim voznim redom. Razočarana je, ker je videti, da so trgovska središča za občinske funkcionarje precej pomembnejša kot starejši in invalidi. Pri takšnih prenovah javnega prometa bi po njenem mnenju morali biti vključeni uporabniki, in to tako, da bi bili njihovi predlogi upoštevani. “Ne pa tako kot zdaj, ko so nas klicali, ko je bilo že vse mimo, in še to samo zato, da zadostijo pogojem projekta, brez namena, da bi dejansko upoštevali naše predloge.”

Opozarja, da se je primestni potniški promet poslabšal, ko so avtobusna podjetja dobila koncesije in si razdelila področja, saj zdaj sploh ne vozijo po vsej Sloveniji. “Pri tem pa pravijo, da ne bi smeli uporabljati avtomobilov. Kaj pa naj?!”

Pred spremembami voznih redov je z avtobusom večkrat odpotovala do Kopra na izlet, zdaj to ni več mogoče, pravi. “Lani smo s prijateljicami želele na morje in edini avtobus, ki pelje do Kopra, je iz Murske Sobote. Ko je prišel na postajo, je bilo na voljo samo še pet prostih mest. Tisti hitrejši so se prerinili naprej, zunaj nas je ostalo vsaj kakšnih 15. Vsi smo imeli s seboj kopalke in brisače, zato smo potem namesto na morje razočarano odšli na Mariborski otok. Kako je mogoče, da Maribor nima povezave z Ljubljano in Koprom? Če hočeš iti z vlakom, pa samo do Ljubljane potuješ tri ure!”

A to ni edina negativna izkušnja. Pred časom je morala v UKC Ljubljana na poseg, termin je bil zgodaj zjutraj. Edina možnost za pot z javnim potniškim prometom bi bila sredi noči skozi Slovenj Gradec. “Če želim na izlet, grem na izlet, ne bom pa skozi vso Slovenijo hodila v Ljubljano! V UKC sem jih prosila, ali lahko pridem pozneje, pa so rekli, da če lahko vsi pridejo, lahko tudi jaz. Imela sem možnost, da grem opolnoči na vlak, kar zame niti po naključju ni prijetno, saj sem starejša ženska. Ali pa taksi, za katerega pa kot upokojenka pač nimam denarja. Nazadnje sem prespala pri prijateljici in zjutraj me je odpeljala do bolnišnice.”

Franc Krištofelc: Da bi ljudje potniški promet redno uporabljali, bi ta moral biti bolj učinkovit.

Franc Krištofelc je poudaril, da v mariborskem javnem potniškem prometu ni dovolj denarja za pokritje stroškov, ker ljudje premalo uporabljajo javni potniški promet. Da pa bi ga redno uporabljali, bi moral biti učinkovitejši. Zato bi morali zagotoviti bistveno boljši javni prevoz pred vstopom v mesto po glavnih in regionalnih cestah pa po železnici in avtocestah. Le tako bi lahko delovno aktivno prebivalstvo spodbudili, da bi ga uporabljalo, in s tem bi se vanj steklo tudi več denarja. Konkretno to pomeni, da bi za potovanja v mesta iz sosednjih občin in s širšega območja z medkrajevnimi avtobusi in vlaki ob vseh postajališčih JPP uredili parkirišča P + R, da bi lahko delovni migranti na javni prevoz v mesta prestopili čim bližje prebivališču.

Predvsem pa bi bilo nujno zagotoviti kakovosten avtobusni prevoz po avtocestah, tako da se v mestih in na vseh drugih avtocestnih priključkih zgradijo avtobusna postajališča in v bližini uredijo parkirišča, ki bi delovnim migrantom omogočala hiter prestop na avtobus. S tem bi ljudem s periferije omogočili, da prestopijo na avtobus čim bližje prebivališču. V vseh mestih, kjer je veliko dnevnih migrantov, bi morali vzpostaviti visokofrekventne krožne proge in omogočiti hiter prestop nanje z avtobusnih prog, ki po avtocestah vodijo do mest. Ob tem pa je treba na primernih razdaljah vzpostaviti še povezovalne proge v vse mestne predele in na postajališčih ob krožni progi omogočiti hitro prestopanje nanje. Poudarja še, da bi bila gradnja takšne infrastrukture precej cenejša kot pa dograjevanje pasov na avtocestah.

Fredi Magdič: Ljudje plačujemo dajatve, jih dajemo državi v upanju, da bomo mi kot skupnost imeli kaj od tega, ampak žal se v praksi kaže, da od naših dajatev večinoma profitira kapital.

Frediju Magdiču je jasno, da v stotisočglavem mestu ne more biti uslišana želja vsakega posameznika. “Nekaj drugega pa je, če je celotna skupnost prikrajšana za stvari, ki so včasih že bile, zdaj pa so nam jih odvzeli. Naše dajatve se večajo, hkrati pa je teh stvari, ključnih za skupnost, vedno manj. Ljudje plačujemo dajatve, jih dajemo državi v upanju, da bomo mi kot skupnost imeli kaj od tega, ampak žal se v praksi kaže, da od naših dajatev večinoma profitira kapital. To se je zgodilo pri prenovi javnega potniškega prometa v Mariboru, najslabše smo jo odnesli na Teznem. Izgubili smo povezavo z nekaterimi šolami in tudi z UKC. Tezenčani in Tezenčanke smo zbrali več kot 1500 podpisov, pa nas niso uslišali. In če so že bili pripravljeni ignorirati takšno množico ljudi, kaj šele bi bilo, če bi vsak posamično pisal na občino. Zato se nam zdi zelo pomembno, da se združujemo ne samo kot posamezniki s Teznega, ampak tudi iz različnih organizacij in gibanj. Le tako lahko zgradimo močno gibanje, ki ga občinski in državni funkcionarji ne bodo mogli ignorirati.”

Žal kolektivna zavest ljudi od osamosvojitve Slovenije slabi, meni. Ob naravnih nesrečah še znamo biti dobrodelni, pri takšnih stvareh, kot je slab javni potniški promet, pa tisti, ki ga ne uporabljajo, ne priskočijo na pomoč. ”Pozabljamo, da je družba močna toliko, kot zmore poskrbeti za najšibkejši člen. Zdaj pa se zdi, kot da najbolj skrbi predvsem za najbogatejše. Delitve na mlade, stare, invalide, najemnike, Ljubljančane, Mariborčane nam kot družbi škodujejo. Takšne delitve koristijo samo kapitalu. Ker se ne postavimo za sočloveka, ne moremo pričakovati, da bo kdo nam priskočil na pomoč, ko jo bomo potrebovali. Samo z združevanjem in organiziranjem bomo lahko izzvali vodilne strukture in jih prisilili, da se držijo svojih predvolilnih obljub.”