Ministrstvo za naravne vire in prostor (MNVP), ki je za zdaj še v domeni Gibanja Svoboda, iz ozadja pa ga po potrebi usmerja ljubljanski župan Zoran Janković, je 21. aprila investitorici Mestni občini Ljubljana (MOL) izdalo integralno gradbeno dovoljenje za projekt prenove osrednje ljubljanske tržnice. Bistveni del dovoljenja je dovoljenje za gradnjo garažne hiše pod odprtim delom tržnice, s čimer je ministrstvo občini dejansko podelilo pravico, da uniči nacionalno in svetovno kulturno dediščino, zavarovano z vpisom na Unescov seznam.

O nepotrebnosti, škodljivosti in pomanjkljivosti projekta je bilo že veliko napisanega. Zato se nesmisla in nevarnosti predvidenega posega gotovo že dolgo zavedajo skoraj vsi vpleteni. A očitno jim strah pred arogantnim in maščevalnim avtokratom, pa tudi rigidnost administrativnih postopkov ne omogočata dejanske vsebinske presoje in umika. Tako je Zoranu Jankoviću v zadnjem trenutku pred menjavo ministra uspelo izsiliti še eno škodljivo gradbeno dovoljenje.

Ustna obravnava projekta na dveh maratonskih seansah v za vse udeležence in njihove pooblaščence premajhni sejni sobi ministrstva, ob prepovedi snemanja, pomanjkljivem vodenju zapisnika, nezakonitem omejevanju časa posameznim govorcem in pogosto arbitrarnem prekinjanju njihovih govorov ni bila nič drugega kot farsa.

Da imajo uradniki ministrstva, ki so vodili integralni upravni postopek, zelo jasno nalogo, je bilo mogoče razbrati iz celotnega postopka izdaje dovoljenja. Prostorska in gradbena zakonodaja, ki regulira pridobivanje dovoljenj, je v številnih pogledih premalo natančna. Vsem, ki sodelujejo pri pripravi projektov in presoji njihove ustreznosti, dopušča veliko možnosti različnih interpretacij in s tem arbitrarnega odločanja. V tem pogledu je povedna odločitev MNVP, da Društvu arhitektov Ljubljane, ki ima priznan status nevladne organizacije, delujoče v javnem interesu na področju kulture in prostora, ni priznalo statusa stranskega udeleženca v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja za tržnico – z razlago, da nima izrecno priznanega statusa na področju varovanja okolja. Pojasnila, da je skrb za varovanje kulturne dediščine in prostora integralni del varovanja okolja in bi morala imeti pri odločanju o gradnji garažne hiše sredi zgodovinskega mestnega jedra, obdanega s spomeniki državnega pomena, absolutno prednost, uradniki ministrstva kljub pritožbi niso bili pripravljeni razumeti.
Ustna obravnava projekta na dveh maratonskih seansah v za vse udeležence in njihove pooblaščence premajhni sejni sobi ministrstva, ob prepovedi snemanja, pomanjkljivem vodenju zapisnika, nezakonitem omejevanju časa posameznim govorcem in pogosto arbitrarnem prekinjanju njihovih govorov ni bila nič drugega kot farsa. Kot je razvidno iz 117 strani dolgega izreka gradbenega dovoljenja, so bile prav vse strokovno utemeljene pripombe – kot običajno v postopkih, v katerih kot investitor nastopa MOL – zavrnjene. Večinoma brez ustrezne obrazložitve.

Kot je razvidno iz 117 strani dolgega izreka gradbenega dovoljenja, so bile prav vse strokovno utemeljene pripombe – kot običajno v postopkih, v katerih kot investitor nastopa MOL – zavrnjene. Večinoma brez ustrezne obrazložitve.

Ker je tržnica še zadnji preostali socialni prostor meščank in meščanov v mestnem središču, je izredno dragocena in nepogrešljiva. Velja splošno soglasje, da jo je treba prenoviti in smiselno odpraviti nekatere pomanjkljivosti. A občinski projekt »prenove«, ki s podzemno garažno hišo sega več kot 20 metrov globoko (to je kar deset metrov pod raven dna korita Ljubljanice), je nepotreben in strokovno sporen. Projektna dokumentacija v več segmentih predvideva, da bodo končne projektne rešitve definirane v fazi izvedbenega projekta, ko bo ugotovljeno dejansko stanje. Nekatere od njih bi na objekt in način gradnje lahko vplivale tako, da bo potrebna sprememba gradbenega dovoljenja. Nekatera mnenja soglasodajalcev (Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Ministrstva za okolje, podnebje in energijo id.) vsebujejo pogoje, ki predvidevajo prilagoditev projekta glede na ugotovljeno stanje na začetku izvedbe ali med njo. Tudi te spremembe lahko privedejo do začasne ustavitve gradnje ali potrebe po izvajanju posegov, za katere bo potrebno pridobivanje novih soglasij in dovoljenj. Vsi ti postopki bodo predvidoma dvoletno trajanje gradnje nedvomno močno podaljšali. Če bodo zapleti večji, se lahko razvleče v desetletje ali celo dlje. To pa bi pomenilo dokončno uničenje pomena in vloge tržnice v mestu, saj bi se v tako dolgem časovnem obdobju navade uporabnic in uporabnikov zagotovo nepovratno spremenile.

Občinski projekt »prenove«, ki s podzemno garažno hišo sega več kot 20 metrov globoko (to je kar deset metrov pod raven dna korita Ljubljanice), je nepotreben in strokovno sporen. Če bodo zapleti večji, se lahko razvleče v desetletje ali celo dlje. To pa bi pomenilo dokončno uničenje pomena in vloge tržnice v mestu, saj bi se v tako dolgem časovnem obdobju navade uporabnic in uporabnikov zagotovo nepovratno spremenile.

In to je le vrh ledene gore težav, ki nas, če bo projekt uresničen, čakajo v prihodnje: neskladje s celostno prometno strategijo mesta, uničenje arheološke dediščine, skrajno nepietetna nadomestitev meščanskih grobov s parkirišči (33 parkirnih mest za dostavna vozila in 245 parkirnih mest za osebna vozila), kritično ogrožanje okoliških spomenikov med gradnjo z obsežnimi in invazivnimi gradbenimi posegi, nepredvidljive posledice gradnje zaradi preusmerjanja tokov podzemnih voda, slabe funkcionalne rešitve in že v izhodišču nerazumno visoko ocenjena investicija – več kot 61 milijonov evrov oziroma skoraj 200.000 evrov na parkirno mesto – ki pa bo po dosedanjih izkušnjah z mestnimi projekti nedvomno še občutno narasla …

Gre torej za projekt, za katerega bi bila potrebna nesorazmerno visoka javna sredstva glede na dejansko funkcionalno vrednost predvidenega posega. Gre za projekt, ki močno presega okvir običajne infrastrukturne prenove in se približuje paradigmi investicij, pri katerih se tveganje prenese na družbo, prostorski in kulturni učinki pa ostanejo trajno breme skupnosti. Takšen poseg v mestno tkivo ne more imeti demokratične legitimnosti. Vse navedeno bi moralo zadostovati, da bi uradniki MNVP pomanjkljivo zakonodajo kljub političnim pritiskom razlagali restriktivno in v skladu z načelom varstva javnega interesa zavrnili izdajo gradbenega dovoljenja. Pa je niso. Tako je, žal, tudi pri tržnici politika moči, podprta s partikularnimi kapitalskimi interesi, prevladala nad močjo strokovnih argumentov in družbenim interesom.

Ker bodo zelo verjetno vsi, ki jim je bil priznan status stranskih udeležencev (Nadškofija Ljubljana, civilna iniciativa Tržnice ne damo, Alpe Adria Green) vložili tožbe na upravnem sodišču – kar je pri izdaji gradbenega dovoljenja po integralnem postopku edini mogoč način ugovora – gradbeno dovoljenje vsaj do končne odločitve sodišča ne bo postalo pravnomočno. V tem času lahko pričakujemo nastop nove vlade in ta utegne biti manj izpostavljena županovim pritiskom. Novo ministrstvo bo imelo možnost ponovno razmisliti o tehtnosti strokovnih utemeljitev, ki dokazujejo spornost gradnje škodljive garaže.

Pri vsiljenem in izsiljenem projektu garažne hiše pod tržnico je dolžnost civilne družbe, da izkoristi vse možnosti, tudi različne oblike državljanske nepokorščine, da projekt, za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje, prepreči in s tem županu odvzame pravico do uničevanja mesta.

V izogib podobnim konfliktnim situacijam, ki so sicer stalnica pri vseh večjih projektih, je nujno potrebna ustrezna sprememba prostorske in gradbene zakonodaje. Slovenija je sopodpisnica Aarhuške konvencije, ključnega mednarodnega pravnega dokumenta, ki naj bi zagotavljal okoljsko demokracijo. Konvencija, ki je v Sloveniji začela veljati leta 2004, predvideva dostop javnosti do vseh okoljskih informacij, zahteva njeno udeležbo pri odločanju in ji zagotavlja dostop do pravnega varstva. Evidentno je, da se postulati konvencije v pomembnih prostorskih odločitvah upoštevajo izrazito selektivno – predvsem kot administrativni alibi za že sprejete politične odločitve. Postopki so dejansko vodeni arbitrarno in mimo javnosti, tej participacija ni omogočena, tako da bi to pripeljalo do optimalnih, za večino sprejemljivih rešitev. Kot ključen del problema se kaže nerazumno določilo, da zahtevane prostorske in okoljske presoje naroča in financira investitor, ki seveda pričakuje (in plača) predvsem utemeljitev nespornosti svojega projekta. S tem se izvajalci presoje znajdejo v očitnem navzkrižju interesov. Presoje tudi niso predmet neodvisnih revizij, to pa pomeni, da je edino merilo njihove verodostojnosti podpis pooblaščenega strokovnjaka, ki je finančno odvisen od investitorja. Pri tem velja poudariti, da upravni organi v postopku izdaje dovoljenj nimajo ustreznih znanj, predvsem pa nimajo pravice vsebinske presoje.

Če torej želimo objektivno presojo primernosti prostorskih posegov in zanje potrebnih projektnih rešitev, moramo kot družba zahtevati spremembo zakonodaje, ki bo pri procesih odločanja že v izhodiščna razmišljanja dosledno vključevala strokovno in zainteresirano laično javnost ter zahtevala neodvisne revizije projektov in vanje vključenih presoj. Sprememba mora vključevati zahtevo po obveznem javnem nadzoru izvedbe vseh večjih projektov, ki pomembno vplivajo na prostor kot nesporno javno dobro. Pri vsiljenem in izsiljenem projektu garažne hiše pod tržnico je dolžnost civilne družbe, da izkoristi vse možnosti, tudi različne oblike državljanske nepokorščine, da projekt, za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje, prepreči in s tem županu odvzame pravico do uničevanja mesta.