Soseski Hackney Wick in Fish Island v vzhodnem Londonu sta eklektična mešanica subkultur in zagonskih podjetij, za to pa se morata zahvaliti ohranjanju tradicije vzhodnega Londona s pionirskim sodelovanjem med kulturno interesno skupino, lokalnim časopisom The Wick in nepremičninskim skupnostnim razvojnim skladom. Ta model ponazarja, kako lahko pobude, ki jih vodijo lokalne iniciative, urbane prostore spremenijo v uspešne ekosisteme ustvarjalnosti, odpornosti in vključenosti.

Vzhodni London je bil že precej pred razvojem olimpijskega parka in poslovnega centra Stratford središče kulturne ustvarjalnosti in športa, v katerem so v nekonvencionalnih klubih glasbeniki, kot je Dua Lipa, odkrivali svojo nadarjenost in katerega bogato boksarsko zgodovino zdaj opevajo televizijski mejniki, kakršna je ikonična nanizanka EastEnders. Korenine gibanja za ohranitev vzhodnega Londona pa je mogoče izslediti v ključnem trenutku leta 2008, ko so se umetniki in ustvarjalci združili in postavili razstavo svojih del. V postindustrijski umetniški soseski zraven olimpijskega parka je bilo več kot 610 umetniških studiev in ustvarjalnih delovnih prostorov, tam je bila koncentracija umetnikov in ustvarjalcev ena največjih na svetu (Muf, 2009). Umetniki, od katerih so številni živeli in delali v nekdanjih industrijskih halah v Hackneyju, so imeli zaradi razvoja obsežnega območja za olimpijske igre leta 2012 težave z izgubo cenovno dostopnih prostorov, bistvenih za svoje preživetje. Razstave se je udeležilo več kot 35 tisoč obiskovalcev, ki so tako skupaj z razstavljavci protestirali proti grožnji z izselitvijo.

Will Chamberlain, ki je bil sprva odvetnik župana Kena Livingstona pri pripravi projekta kandidature za olimpijske igre, se je, ganjen nad ustvarjalnostjo umetnikov, odločil zagovarjati lokalno iniciativo za ohranitev umetniške skupnosti. Njegova prizadevanja so privedla do oblikovanja kulturne interesne skupine (angl. Cultural Interest Group – CIG), koalicije članov lokalne skupnosti, ki se zavzemajo za povezovanje in obveščanje lokalnega ustvarjalnega sektorja. CIG deluje tudi še po igrah in se sestaja vsakih štirinajst dni. Hitro je postal pomemben forum za obravnavo lokalnih vprašanj, za zagotavljanje, da mestni politiki in urbanisti spoštujejo potrebe skupnosti, in za zagovarjanje politik, ki dajejo prednost ustvarjalnemu sektorju. Leta 2018 je imel osrednjo vlogo pri vzpostavitvi zakonskega okvira za kulturno-podjetniška območja (angl. Creative Enterprise Zones). To je namenjeno: 1. zagotavljanju cenovno dostopnih ustvarjalnih prostorov, in sicer z uredbo, ki umetnikom in malim podjetjem zagotavlja trajno cenovno dostopnost in ustvarjanje novih delovnih prostorov za najemnino, nižjo od tržne; 2. podpori kreativnim podjetjem v obliki podjetniškega usposabljanja in finančne podpore za posameznike in organizacije; in 3. spodbujanju ustvarjalne skupnosti kot ključnega tkiva sosesk z vključujočimi ustvarjalnimi praksami in sodelovanjem z izobraževalnimi ustanovami. Projekt je pokazal, kako lahko kulturne prakse pomagajo pri ustvarjanju bolj povezanih trajnostnih sosesk, in tako postal zgled za projekte urbanega razvoja v drugih mestnih četrtih.

Po vzpostavitvi je kulturna interesna skupina ustanovila tudi lokalni časopis The Wick. Glasilo za širjenje pomembnih informacij in glasov prebivalcev in iniciativ deluje kot medijska platforma za sodelovanje in povezovanje ljudi z izmenjavo zgodb, zamisli in ustvarjalnih del. S spodbujanjem preglednosti in odprte komunikacije je časnik The Wick za skupnost postal zaupanja vreden vir in katalizator družbene kohezije.

Zadnji košček v sestavljanki uspešne zgodbe so nepremičnine za zagotovitev dolgoročne cenovne dostopnosti. Nepremičninski sklad za razvoj skupnosti (angl. Community Development Trust – CDT) se osredotoča na ohranjanje kulturne identitete sosesk Hackney Wick in Fish Island z zagotavljanjem dolgoročnega najema (za devet in 90 let) in skupnostnega lastništva prostorov. CDT zagotavlja, da ti prostori ostanejo dostopni in relevantni za lokalno prebivalstvo, saj ponuja trajno dostopne najemnine (v višini tretjine komercialnih najemnin) in kuriranje ponudbe pritličnih poslovnih prostorov za zadovoljevanje lokalnih potreb. Z ustanovitvijo prve stanovanjske zadruge znotraj olimpijskega parka pa zagotavlja tudi cenovno dostopna stanovanja. S sodelovanjem z mestnimi organi, stroko in razvijalci je CDT zavaroval na tisoče kvadratnih metrov komercialnih površin in podprl lokalna podjetja, s čimer je vzhodnemu Londonu zagotovil neizmerno okoljsko in socialno vrednost.

Iniciativa za ohranitev umetniške skupnosti v vzhodnem Londonu je pri tem naletela na številne preizkušnje. Gentrifikacija je izrinila nekatere dolgoletne prebivalce, ko je mesto izpraznilo stolpiče s socialnimi stanovanji na Carpenter Lanu, ki zdaj prazni samevajo sredi novih steklenih nebotičnikov. Urbane vrtičke je pogubil razvoj olimpijskega parka. Vendar je sodelovanje med kulturno interesno skupino, lokalnim časopisom in skladom za razvoj skupnosti ublažilo te vplive in zagotovilo, da bodo spremembe v prihodnje koristile tudi lokalnemu prebivalstvu.

Model regeneracije od spodaj za Hackney Wick in Fish Island se je pojavil kot odziv lokalne skupnosti na olimpijske igre v Londonu leta 2012, ki ga je vodil odpor umetnikov proti razseljevanju in gentrifikaciji. Umetniški festival Hackney Wicked Art, ki se je začel leta 2008, je postal osrednje dejanje protesta za ohranitev cenovno dostopnih prostorov za ustvarjanje. S pobudami, kot sta skupnostna umetniška galerija v opuščeni prekajevalnici lososa in ustanovitev interesne skupine Hackney Wick and Fish Island Community Interest Company (CIC) leta 2013 je model formaliziral pristop “regeneracije od znotraj navzven”. Ta strategija je opolnomočila umetnike in že delujočo ustvarjalno skupnost s povezovanjem razvojnih politik in lokalnih akterjev, spodbujanjem trajnostnega razvoja in nasprotovanjem negativnim učinkom gentrifikacije.

Skupnostni model vzhodnega Londona poudarja moč kolektivnega delovanja, ustvarjalnosti in inovativnosti pri oblikovanju trajnostnih mestnih sosesk. Hackney Wick se še naprej razvija in deluje kot opomnik, kako lahko soseske uspevajo, ko so prebivalci in njihove potrebe postavljeni v središče razvoja. Pokazal je, da lahko vključujoče urejanje sosesk in razvoj, ki ga vodi skupnost, spodbujata zagotavljanje cenovno dostopnejših sosesk s spoštljivim odnosom do preteklosti. Z iskreno vključitvijo predstavnikov lokalnih skupnosti, odprto komunikacijo in transparentnim upravljanjem javnih sredstev model ponuja dragocene lekcije za urbana območja drugod po svetu. Z načrti za razširitev podobnih modelov v druga mesta, skupaj s pobudami za cenovno dostopna stanovanja in ustvarjalne, skupnostne prostore v Ljubljani, bi to sodelovanje lahko navdihnilo svetovno gibanje za trajnostni urbani razvoj.