Leta 2017 je ljubljanska občina prek Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) razpisala natečaj za prenovo stadiona ŽAK v Šiški. Natečajna komisija je izbrala rešitev za 14,2 milijona evrov brez DDV, kar je približno toliko, kot je občina pred tem ocenila, da bo znašala vrednost naložbe. Glede na pričakovano ceno je bilo mogoče predvidevati, da bodo dotrajani stadion le obnovili, morda zgradili dvorano. A že takrat so bili predvideni bolj ali manj enaki bistveni deli atletskega centra kot danes, ko je znano, da bodo zgradili glavni stadion, atletsko dvorano s skupnimi prostori, ogrevalno dvorano in dvorano za mete, pomožni stadion s podzemno parkirno hišo, zunanje športne površine za trening metov, javne zunanje površine ter parkirne prostore, poleg tega pa bodo uredili še prometno in komunalno infrastrukturo (rekonstrukcija Magistrove ulice in Goriške ceste ter gradnja podhoda pod železniško progo). Glavni atletski in nogometni stadion bo imel 4700 pokritih sedežev, dvorana 1600, pomožni stadion pa 300. Na občini obljubljajo, da bo to eden najsodobnejših atletskih centrov v Evropi, ki bo primeren za velika mednarodna tekmovanja.

Velika razlika v ceni

A če današnje stanje primerjamo z rešitvijo, izbrano na natečaju, je očitna predvsem ogromna razlika v ceni projekta. Ta ne znaša več 14,2 milijona evrov (brez DDV), ampak skoraj desetkrat toliko: 135,8 milijona. Strokovnjaki iz arhitekturne stroke so nam povedali, da tolikšna podražitev nikakor ni običajna, do nje pa so še posebej kritični v Piratski stranki, v kateri opozarjajo tudi na netransparentno obveščanje javnosti.

Če današnje stanje primerjamo z rešitvijo, izbrano na natečaju, je očitna predvsem ogromna razlika v ceni projekta. Ta ne znaša več 14,2 milijona evrov, ampak skoraj desetkrat toliko: 135,8 milijona.

Mestni svetnik Piratske stranke Jasmin Feratović se sprašuje o ustreznosti proračunskega načrtovanja in o (ne)transparentnosti. Opozarja, da je občina projekt začela z nizko ceno, potem pa postopoma iz leta v leto zanj zagotavljala vse več denarja, dokler vrednost ni zrasla do ogromnega stroška (primerljivega s stroški gradnje dvorane in stadiona v Stožicah), namesto da bi občankam in občanom že na začetku povedali, kakšna bo cena, in podrobno razložili, kaj je vzrok za takšne podražitve. Prebivalke in prebivalci namreč nimajo niti časa, niti volje, niti znanja za brskanje po gorah dokumentacije, napisane v suhoparnem strokovnem jeziku.

Nazadnje so bili nekateri občinski svetniki presenečeni, ko so pred sejo mestnega sveta na mizo dobili predlog dopolnila k rebalansu proračuna, v katerem je župan popravil ocenjeno vrednost projekta s 108,7 milijona evrov na 135,8 milijona. »Znesek se je povečal z danes na jutri. Do zadnje podražitve je prišlo, ker je gradbinec vztrajal pri višjem znesku,« pravi Feratović in razloži, da je bilo že v 108,7 milijona evrov vključeno vse od odkupa potrebnih zemljišč do gradnje celotne infrastrukture. Zato ne verjame trditvi občine, da sploh ni šlo za podražitev, ampak le za nakup dodatnih zemljišč in gradnjo infrastrukture. Ko so decembra lani odpirali ponudbe, je bila sicer najnižja ponudba družbe CBE, vredna dobrih 120 milijonov evrov. Nazadnje je posel dobilo podjetje Makro 5 gradnje, ki je bilo sprva pripravljeno graditi za dobrih 136 milijonov. Gre za podjetje, ki redno sodeluje z ljubljansko občino in je zgradilo tudi sporni bazen Ilirija.

Feratović se sicer strinja z gradnjo objekta, ki bi športnikom zagotovil vse, kar potrebujejo za nemoteno vadbo, a je prepričan, da bi bilo to mogoče tudi s precej manj denarja. »Kakšnih 50, 60 milijonov evrov bi bilo dovolj za vse, kar atleti potrebujejo.« Obnovo stadiona ŽAK oziroma gradnjo novega primerja z gradnjo drugih večjih objektov v Ljubljani, saj pravi, da se projekti brez potrebe dražijo zaradi luksuznih podrobnosti, kot je na primer ogromen nadstrešek nad bazenom Ilirija. Za ponazoritev, kakšne so izkušenj iz tujine, je navedel nekaj referenčnih primerov, za katere ima podatke: neprimerno večji stadion (s 54.000 sedišči) Slaska v Chorzowu na Poljskem je stal 160 milijonov evrov, večfazna prenova mestnega stadiona v Ostravi na Češkem (s 15.000 sedišči) 37 milijonov, prenova atletskega stadiona v Banski Bistrici na Slovaškem (s 7000 sedišči) 14 milijonov.

Njegovim besedam o pretiranih stroških pritrjuje arhitekt Arne Vehovar. »Glede na to, kar se vidi iz natečajnih rešitev, ne gre za posebno zapletene rešitve, da bi morale biti zelo drage. Ne gre za nič izjemnega,« pravi. Po njegovem mnenju je nenavadna že zelo nizko ocenjena začetna vrednost naložbe iz leta 2017, prav tako cena rešitve (obe sta znašali dobrih 14 milijonov evrov), ki je bila izbrana na natečaju. Med prijavljenimi rešitvami se mu zdi najrealnejša tista s ceno 52,7 milijona evrov (brez DDV), ki jo je postavil eden od ponudnikov, a ta na natečaju ni osvojil nobene od treh nagrad. »Celoten projekt je absolutno preplačan. Ko izpelješ natečaj, sploh tak, v katerem je navedena pričakovana vrednost, naj bi imel svetovalca, ki lahko prek palca oceni stroške z recimo 20-odstotno ali največ 30-odstotno možnostjo napake,« pravi Vehovar. Meni, da bi bila realna cena ob upoštevanju vseh podražitev v zadnjih letih lahko približno 70 milijonov evrov (brez DDV).

»Celoten projekt je absolutno preplačan. Ko izpelješ natečaj, sploh tak, v katerem je navedena pričakovana vrednost, naj bi imel svetovalca, ki lahko prek palca oceni stroške z recimo 20-odstotno ali največ 30-odstotno možnostjo napake.« – Arne Vehovar, arhitekt

ZAPS ne vidi nenavadnosti

Rešitev je na natečaju izbrala ocenjevalna komisija, ki sta jo imenovala ZAPS in naročnik, torej ljubljanska občina. ZAPS je imenoval tri člane in namestnika predsednika, občina pa štiri in predsednika, to je bil tedanji podžupan Janez Koželj. Izbrali so rešitev skupine arhitektov iz Srbije v sodelovanju s Kristijanom Čukom oziroma njegovim birojem Fin Ars iz Zagorja.

V ZAPS pri razvoju projekta ne vidijo nenavadnosti. Pojasnjujejo, da je bila prvotna ocena naložbe v višini približno 14 milijonov evrov navedena kot orientacijska vrednost v eni od začetnih faz oziroma v času natečaja. »Stroški izvedbe se s časom bistveno spremenijo zaradi različnih dejavnikov, kot so inflacija, spremembe zakonodaje, zvišanje cen materialov in delovne sile ter dodatne zahteve, ki se pojavijo med projektiranjem,« pravijo.

Takšen razvoj projekta, kakršen je potekal pri atletskem centru v Spodnji Šiški, so pričakovali, sicer pa na splošno ugotavljajo, da se od leta 2015 stroški izvedbe v povprečju povečajo za približno 80 odstotkov glede na prvotno ocenjeno investicijo natečajnika. Pravijo, da bi se pri stadionu ŽAK 14 milijonov evrov (brez stroška zemljišč in infrastrukture) iz leta 2017 do danes zaradi podražitev dela in materialov povzpelo na 20 do 25 milijonov evrov. »Zdaj ocenjenih 135 milijonov evrov je predvsem posledica razširitve projekta v večnamenski športni kompleks z višjimi standardi in večjimi kapacitetami. Cena vključuje tudi stroške odkupa nepremičnin in vlaganja v okolico,« pravijo.

Toda že na renderjih in v obrazložitvi, objavljeni ob razglasitvi rezultatov natečaja, vidimo in beremo, da so bili predvideni stadion, pomožni stadion, dvorana (pa ogrevalna dvorana) in center za mete, ki bodo tudi glede na zadnjo fazo projekta bistveni deli novega atletskega centra. Podobno je z večnamenskostjo objekta. Na enem od renderjev je večnamenskost dvorane na primer predstavljena v podobi kolesarjev, ki tekmujejo na kolesarski stezi. Zakaj se je cena kljub temu tako zvišala in v čem se je projekt vsebinsko razširil v primerjavi s prvotno rešitvijo, smo vprašali ljubljansko občino, vendar odgovora v zakonsko predpisanem roku sedem delovnih dni nismo prejeli.

Občina: Ni šlo za podražitev

Zakaj se je cena kljub temu tako zvišala in v čem se je projekt vsebinsko razširil v primerjavi s prvotno rešitvijo, smo vprašali ljubljansko občino in odgovore prejeli precej po zakonsko določenem roku. Na občini pravijo, da so »osnovne stavbne mase« (stadion, atletska dvorana, ogrevalna dvorana, dvorana za mete) res vidne že v natečajni rešitvi, a da se je po zaključku natečaja »projekt vsebinsko, funkcionalno in tehnično bistveno razširil, kar vpliva na končno investicijsko vrednost«. Navedli so ključne razloge za razliko v ceni: bistvena nadgradnja idejne zasnove (upoštevali so tudi zahteve pristojnih športnih zvez, strokovnih organov in investitorja); vsebinske dopolnitve (VIP-prostori, prostori za kontrolo dopinga, prostori za masažo, garderobe, funkcionalne zahteve za ogrevalno dvorano in več drugih spremljajočih funkcij; prilagoditev objekta za organizacijo mednarodnih atletskih in nogometnih tekem skupaj s kategorizacijo NZS za prvo nogometno ligo; prilagoditev objekta glede na zahteve poti uporabnika, tekmovalca, obiskovalca, delegata, novinarskih ekip ipd.; povečanje prostorskih kapacitet, torej večje dimenzije, več nadstropij, več opreme in napeljav); kompleksnejša gradnja zaradi ovalne zasnove; naraščanje cen gradbenih materialov.

Pirate je zmotila zadnja podražitev, na občini pa trdijo, da sploh ni šlo za podražitev in da ne drži, da gradbinec ni želel ponuditi nižje cene, to pa so podkrepili tudi z izpisom poteka pogajanj. Šlo naj bi za vključevanje vseh spremljajočih storitev, potrebnih za izvedbo investicije. Skupna vrednost projekta naj bi po vsem tem znašala 137,8 milijona evrov (89,2 milijona brez DDV): od tega bo za izvedbo gradbenih in obrtniških del ter zunanjo ureditev namenjenih 108,9 milijona evrov, preostalo pa za spremljajoče storitve, kot so dokumentacija, inženiring, gradnja infrastrukture in cest ter že opravljeni nakupi nepremičnin na območju gradnje.

Še vedno se krešejo mnenja, ali je bilo res treba tako povečati projekt, jasno pa je: četudi sprejmemo vse utemeljitve občine in ne podvomimo o nobenem podatku, ki ga navaja, je 89,2 milijona evrov vendarle skoraj 20 milijonov več, kot je arhitekt Arne Vehovar ocenil, da bi bila realna cena gradnje takšnega objekta.