Letos spomladi je minilo 20 let od ustanovitve Društva za urbano okolje – Odbora za lepšo staro Šiško – DUO. Čas pred dvajsetimi leti je bil obdobje, ko se je prostorski razvoj mesta še držal celostnih urbanističnih načrtov. Pojavljale pa so se že razpoke v obliki posegov, ki so prinašali divji zahod na področju stanovanjske gradnje v Ljubljani. Pojavili so se investitorji, katerih pravi obraz se je razkril mnogo let kasneje pri gradnji kompleksa Schellenburg. Takrat smo javno poslušali o eliti, ki ne potrebuje urbanistične urejenosti, ampak so dovolj zgolj nadstandardni kvadratni metri stanovanja. Slovenijavino je 10. januarja 2006 v časniku Finance, v članku Ali je v Šiški še kaj nepozidanega? navedel, da se je lotil priprave občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN), ki bi na njegovi lokaciji v Spodnji Šiški dopuščal gradnjo stanovanj.

Krajani stare Šiške smo v tem videli poslabšanje bivanjskega okolja. Poznali smo takrat še veljaven Odlok o ureditvenem načrtu (Ur. l. 70/95). Odlok morda ni bil najnovejši, bil pa je razgrnjen lokalni skupnosti, usklajen in strokovno urbanistično izdelan. Vseboval je predvsem pogoje urbanističnega in arhitekturnega oblikovanja, merila in pogoje za oblikovanje zelenih površin, merila in pogoje za prometno urejanje območja, za varovanje okolja. Krajani smo nasprotovali urejanju prostora po koščkih, saj je pred tem v tej okolici že zraslo prek 200 novih stanovanj (Drogerija – Vegrad in Plutal – Spekter Invest). Stara Šiška pa je ostala z obstoječimi dvosmernimi ozkimi ulicami, trgovine in storitveni lokali so bili zaprti ali so se zapirali, zaprt je bil tudi bivši Kino Mojca. V času prireditev v Hali Tivoli je bil vsakič v soseski prometni kaos. Povečeval se je pritisk na parkirišča, ker smo bili zadnje parkirno območje brez posebnih omejitev pred centrom Ljubljane. Ogrožena je bila varnost šolskih poti.

Ni nam bilo vseeno, da je občina na vse te težave pozabila in samo podpirala nove in nove stanovanjske gradnje, pobirala komunalni prispevek in ga vlagala drugam. Zahtevali smo celovito urejanje prostora stare Šiške in začeli opozarjati tudi na podobne probleme v mestu. Povezovati smo se začeli s sorodnimi društvi, zavodi in civilnimi pobudami v Ljubljani in širše v Sloveniji. Z vključevanjem v prostorske postopke in javne razgrnitve smo skušali doseči upoštevanje naših zahtev. Posamezne pobude so našle pot do uresničitve, žal pa jih je veliko obležalo v predalih. Po modernejših projektih se je obnovil del Verovškove med Drenikovo in Gasilsko, vpeljal se je prometni režim enosmernih ulic in parkirne dovolilnice, izboljšali so se pogoji za kolesarje in šolske poti, v soseski smo dobili bankomat in večjo trgovino z živili ter spet nekaj storitvenih lokalov. Obeta se tudi povezava za pešce med Gorenjskim kolodvorom in Bežigradom pri džamiji. Žal pa se urejanje prostora še vedno odvija po koščkih. Vse prevečkrat se še vedno gleda na posamezne projekte, prezre pa se, kaj bo to pomenilo za kakovost bivanjskega okolja v celotni Stari Šiški. Upam, da bomo v Stari Šiški dočakali dan, ko bo načelo, ki je iskalo samo hiter dobiček in ki smo ga slišali pred dvajsetimi leti – »Ali je v Šiški še kaj nepozidanega?« – končno šlo na odpad.