Če se ob četrtem Občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana (OPN) za trenutek morda nekoliko naivno postavimo v položaj občine, lahko zdaj že skoraj leto dni veljavne spremembe razumemo predvsem kot poskus gašenja požara, ki se je v Ljubljani, še toliko bolj pa v njenem središču razplamtel v času okrevanja po svetovni finančni krizi in vzporedno z delovanjem oziroma vladavino sedanje mestne garniture.

Požar netita nedopustno pomanjkanje zdrave mestne prostorske in gradbene politike ter gentrifikacijska mašinerija, s katero se središče Ljubljane po kapljicah spreminja v potrošništvu podrejeno zabavišče, ki sta si ga podjarmila kapital in turizem. Požar je cene dobrin, storitev in nepremičnin pognal v nebo, vse bolj na rob mesta preganja tiste, ki z njim ne morejo shajati, pogoltne pa tiste, ki se mu postavijo po robu. Opuščeni in svobodni prostor prepušča pridobitnim dejavnostim. A namesto da bi MOL zavzela aktivnejšo vlogo pri zaviranju takšnih sprememb, je s svojimi dejanji ravno omogočila in dejavno podprla to, da je ogenj prodrl vse do samega središča Ljubljane.

Pozoren meščan je v zadnjih dveh letih na špancirju po mestnem središču gotovo opazil kar nekaj novih hotelov, predvsem pa v oči bode, da so ti kot gobe po dežju začeli rasti globoko v historičnem središču. Večina novonastalih hotelov stavi na petično klientelo, poplavi teh hotelov pa botrujejo prej omenjeni požar, lakomnost investitorjev, ki hlepijo po visoko donosnih storitvah za turiste in – konkretne poteze občinskega vodstva. To, namesto da bi bilo primarni branik pred gentrifikacijo, raje dejavno in neposredno sodeluje pri spreminjanju mesta v zabavišče. Kako?

Hudič je v podrobnostih. Najprej omenimo Dvorni trg 1, znani Ljubljanski dvor. To zdaj že leta napol propadajočo stavbo, v kateri je pritlična restavracija in v kateri je čisto po naključju imel župan Janković lani tudi predvolilni štab, namerava lastnik prenoviti in v praznih stanovanjih v zgornjih nadstropjih urediti hotel. To lahko gospod Ivan Kapetanović zdaj stori, ker je mestni svet, navdušen nad njegovim zunajserijskim konceptom butičnega hotela, leta 2019 v stavbi dovolil odmik od izvirne namembnosti z dodatkom “12111 Hotelske in podobne stavbe ter 12112 Gostilne, restavracije in točilnice”. Stavba na Dvornem trgu 1 tako ne bo več stanovanjska, prav tako ne bo namenjena kulturi, bo pa zato še naprej namenjena bivanju – turistov.

Manj kot lučaj gorvodno ob Ljubljanici se je še en trg iz pretežno stanovanjske rabe v zadnjih nekaj letih prelevil v butičnohotelski minipleks. Iz kultne Zlate ladjice na naslovu Jurčičev trg 1 je MOL po letih sodne sage izselila stanovalce in stanovalke, prodala stavbo in s spremembo namembnosti dopustila, da se je ta spremenila v hotel. A za stavbo Zlate ladjice se skriva še nekoliko zanimivejša zgodba. Stanovanja na naslovu novega butičnega hotela Heritage v hiši na Čevljarski 2, ki je v lasti petih najbogatejših Slovencev, družine Lah, in v kateri je poprej v pritličju pod stanovanji bivala Galerija Ars, je imela do leta 2017 v lasti – uganili ste – Mestna občina Ljubljana. Če povzamemo besede Dnevnikove novinarke Vanje Brkić, bodo v novih hotelih ob Ljubljanici streho nad glavo odslej našli turisti.

A tudi to vsekakor ni edini ekscesni primer, ni edina nepremičnina, ki se je iz občinske lastnine z leti prelevila v butični hotel. Starejši se gotovo spominjajo časov, ko si je stavbo na naslovu Mestni trg 15 lastila mestna občina. V njej je deloma delovala mestna uprava, prostore pa je tam imel tudi takratni oddelek za kulturo in raziskovalno dejavnost MOL. Leta 2016 je občina stavbo najprej neuspešno prodajala za 3,2 milijona evrov, nazadnje pa jo je za manj kot polovico te cene (1,36 milijona evrov) prodala podjetju Učila International. Danes tudi v tej stavbi, nekdanji lastnini vseh meščank in meščanov, delujeta nova prestižna butična hotel in restavracija.

Pozorno oko pa bo že v bližnji okolici, na naslovu Cankarjevo nabrežje 27, gotovo opazilo še en butični hotel v nekdaj stanovanjski stavbi, menda pa se podoben scenarij pripravlja tudi za sosednjo historično stavbo na naslovu Pod trančo 2. Nedaleč stran, na Gosposki ulici 19 se ob izteku Križevniške ulice izpod gradbenih odrov prav tako namesto stanovanj rojeva naslednji biser hotelskega prestiža v mestnem središču.

Mestni občini Ljubljana torej niso dovolj ogromni hotelski kompleksi na robovih mestnega središča, ki tam rastejo v megalomanskem obdobju turistifikacije mesta. Ne, občina dovoljuje njihovo razrast v samo mestno središče, ob pomoči investitorjev pa izvaja nezaslišano krčenje stanovanjskih površin v zameno za nove, drage hotelske in druge potrošniške vsebine. Še več, nepremičnine investitorjem odstopa oziroma prodaja kar sama, s spremembami namembnosti pa je netivo za ogenj gentrifikacije spravljeno prav na Magistratu. Tako lahko sklenemo, da Mestna občina Ljubljana neposredno sodeluje pri gentrifikaciji mestnega središča. Kako lahko torej ogenj z novim prostorskim načrtom gasi nekdo, ki ga pravzaprav neti? Z ukrivljanjem predpisov, pri katerih voda na mlin teče investitorjem, javni interes preprosto izvisi. No, vsaj vemo, kje bodo turisti jutri spali in kdo je poskrbel za to.