Mestna občina Ljubljana (MOL) je skrbnica številnih nepremičnin, tudi tistih, v katerih delujejo šole, vrtci, kulturne, športne, zdravstvene in druge javne ustanove; v njeni domeni je upravljanje, urejanje in vzdrževanje lokalne javne infrastrukture, kot so ceste, trgi, kolesarske steze in pločniki, parkirišča, parki, otroška igrišča, kopališča, pokopališča; pa tudi vzdrževanje in skrb za ljubljanske mestne gozdove. Nepremičnega premoženja in z njim povezanih obveznosti ima torej ogromno, vzdrževanje in prenova pa potekata pod geslom “Prenavljamo. Za vas.”
To geslo je v očeh MOL piarovsko izvrstno. Neposredno naj bi nagovarjalo prebivalce Ljubljane ter druge uporabnike mesta in jim dajalo občutek, da je prav vsa energija, vložena v projekte prenove, namenjena le njim: izboljšanju njihovega bivalnega okolja in izboljšanju kakovosti življenja v že tako “najlepši prestolnici”. Osnovna premisa gesla je, da vse izhaja iz čudovito skrbnega odnosa do javnega dobra in dobra vsakokratnega prebivalca.
Žal je resničnost povsem drugačna.

Primer prenove Trga mladinskih delovnih brigad (Trg MDB)

Prostor nenavadne, skoraj trikotne oblike na stičišču Tržaške ceste, Aškerčeve in Rimske ulice ter Prešernove ceste in Groharjeve ulice so leta 1956 poimenovali Trg mladinskih delovnih brigad in tako simbolično počastili spomin na organizirane delovne skupine mladih prostovoljcev, ki so zlasti v povojnem obdobju v nekdanji Jugoslaviji opravljale dela javnega pomena.
Na severnem delu območja, prepredenega s prometnimi cestami in precej zasedenega s parkiranimi avtomobili, je bil umeščen manjši park z zelenico in brezovim gajem, ob katerem sta stala tramvajska vagona z gostinsko ponudbo. V prostoru so bila precej zaznavna visoka drevesa ob križišču Rimske ulice in Prešernove ceste, ki so v vročih poletnih dneh s prijetno senco ščitila letni vrt nekdanje gostilne Lovec.
V zadnjih letih MOL na tem območju nadaljuje intenzivno in invazivno prenovo prometne infrastrukture. Celoviti prenovi Tržaške ceste je leta 2021 sledila še korenita prenova Trga MDB z uradnim namenom “zvišati kakovost javnega prostora in Trgu mladinskih delovnih brigad povrniti vlogo trga, območje pa narediti privlačnejše tudi za ponudnike poslovno-trgovskih storitev”. Projekt urbanistično-arhitekturne ureditve je bil, kljub investiciji, ki presega zakonsko določeno vrednost, naročen brez javnega natečaja, njegova predstavitev in javna obravnava pa nejasni in zavajajoči.

Na severnem delu trga tako avtomobilov ni več, tramvajska vagona sta izginila, odstranjenih je bilo tudi nekaj zdravih in košatih dreves. Urejena je bila enotna ploščad za mešani promet pešcev in kolesarjev, v osi Tržaške ceste stoji nov spomenik braniteljem mesta Ljubljane leta 1991. Na novi ploščadi je tudi prostor za parkiranje lastniških koles in postajališče za Bicikelj, ne manjka niti pitnik – unikatno oblikovana skulptura. Obseg zelenih površin je radikalno zmanjšan – zelenice, ohranjen brezov gaj in nekaj na novo zasajenih drevesc so ujeti v pravilne okrogle izreze v novem tlakovanju. Močno zaznaven in prepoznaven element nove urbane opreme so dolge klopi in okrogli nizki elementi iz svetlega teraca, ki “usmerjajo” oziroma – bolje rečeno – ovirajo poti pešcev in kolesarjev, hkrati pa preprečujejo dostop avtomobilom. Celota po svoje deluje sterilno, hkrati pa je prenasičena z elementi urbane opreme. Da bi prostor lahko postal prijeten za preživljanje prostega časa, ni zelo verjetno, saj je povezava trga proti izredno prometni cesti premočna in preveč odprta.
Trg MDB ima novo, svetlejšo fizično podobo, urejeno in očiščeno neželenih avtomobilov, vendar s tem tudi preprečen dostop z avtomobili stanovalcem in ponudnikom poslovno-trgovskih storitev do stavb na zahodni strani ploščadi. Mogoče je estetsko nadgrajena ploščad res privlačnejša, a gotovo manj praktična za ponudnike poslovno-trgovskih storitev, nikakor pa ne pripomore k boljši kakovosti življenja okoliških stanovalcev, še manj k varnejšemu in prijetnejšemu doživljanju prostora za vse, tudi za naključne obiskovalce.

Trg MDB leži ob enem najprometnejših križišč v mestnem središču in se po podatkih ARSO uvršča med točke v mestu, najbolj onesnažene s prašnimi delci. Da bi se okoljski kazalniki izboljšali, so si najbližji sosedje ob napovedani prenovi želeli predvsem obširnejše ozelenitve tega območja in zasaditve gostih zelenih ovir med glavno prometnico in trgom. Opravljena prenova tako nikakor ne izpolnjuje pričakovanj, hkrati pa tudi ne sledi najnovejšim trendom trajnostnega razvoja, ki jih določa boj proti podnebnim spremembam: na območju je precej manj travnatih in veliko več tlakovanih površin kot pred prenovo, popolnoma po nepotrebnem so podrli več zdravih, odraslih dreves, tudi vse kostanje, ki so rasli pred nekdanjo gostilno Lovec. Nekatera odstranjena drevesa so bila sicer nadomeščena z mladimi drevesci, a ta še dolga leta ne bodo mogla tako blagodejno učinkovati na mikroklimo tega območja, kot bi ohranjeno vitalno odraslo drevje – vprašanje pa je, ali se ne bodo prej posušila, tako kot številna mlada drevesa, ki jih je na enak način v beton in pesek posadila MOL. Velike tlakovane površine, četudi svetle, položaj le še dodatno poslabšujejo.
Stanovalci hiš na zahodni strani trga, ki večinoma živijo v najemniških stanovanjih, so bili po prenovi območja postavljeni pred neprijetno dejstvo, da čez novo ploščadi z avtomobili nimajo več dostopa do hiš, niti v posebnih primerih ali primerih nujne intervencije (dostava, rekonstrukcija, reševalno vozilo, gasilci id.). Najprej je bilo sicer načrtovano, da bo na prenovljenem trgu promet urejen po načelu skupne rabe prostora (shared space), vendar je še v času gradnje “zaradi neprimernega ravnanja nekaterih voznikov motornih vozil, ki so z nevestno vožnjo in parkiranjem uničili nove površine”, prišlo do enostranske in z oškodovanimi prebivalci neusklajene spremembe. Trg je postal le pešcem in kolesarjem namenjeno območje, kjer pa poti pešcev in kolesarjev niso jasno razmejene. Ker je območje kolesarsko zelo obremenjeno, je taka ureditev manj primerna, saj se zaradi nje oboji, pešci in kolesarji, pogosto znajdejo v nevarnih, stresnih in konfliktnih situacijah.
Dostop do objektov na zahodni strani trga ob novi ploščadi je mogoč le z zadnje, to je dvoriščne strani, čez funkcionalna zemljišča in dvorišča v notranjosti območja stanovanjskih blokov Vrtača, zamejenega z zapornico. Lastniki problematiziranih objektov, ki v njih praviloma ne živijo, so mestu – za ceno asfaltiranja notranjih dvorišč na račun investicije za prenovo trga – tako rešitev potrdili. Etažni lastniki funkcionalnih zemljišč, po katerih služnostna pot poteka, pa dodatni obremenitvi z avtomobili za dovoz do stavb, za katere služnost ni dogovorjena, nasprotujejo. Argumenti za nasprotovanje temeljijo na povečanju prometa skozi sosesko, s čimer je zmanjšana varnost na dovozu brez urejenega pločnika, preozkem za dvosmerni promet, povečane so obremenitve okolja z izpuhi in hrupom, vse to pa občutno poslabšuje bivalne razmere v soseski.
Oškodovani stanovalci so oktobra 2021 na MOL naslovili nasprotovanje in zahtevo, naj se dostop z motornimi vozili do objektov ob novi ploščadi ponovno zagotovi. Z mestne občine so prejeli odgovor, da prenovitvena dela še niso končana in da je sedanje stanje “le začasna ureditev”. Na pobudo stanovalcev je bil na lokaciji sklican tudi sestanek z ljubljanskim županom, ki se je razvil v neprijeten dogodek, na katerem so bili stanovalcem arogantno predstavljeni “močni” argumenti, bolje rečeno argumenti moči, zakaj bo začasna ureditev (p)ostala stalna: “Zato, ker sem se jaz tako odločil.”

Zaradi glasno in odločno izraženega nezadovoljstva z novo ureditvijo so bili kritiki deležni celo obiska inšpekcije MOL: zahtevala je odstranitev zapornic, ki naj bi bile postavljene nepravilno. Zapornice so ostale, saj je bilo v nadaljnjih postopkih dokazano, da nepravilnosti ni – postavljene so bile skladno s pridobljenim soglasjem pristojnih služb že leta 1998.
Čeprav bi bila ureditev omejenega in nadzorovanega dostopa z motornimi vozili do objektov preprosto rešljiva z vgradnjo enega samega potopnega stebrička, ki bi zamenjal en betonski omejitveni element, je po več kot letu položaj še vedno nespremenjen.

V realizaciji projekta, ki ne prispeva k okoljskim izboljšavam in ne upošteva socioloških elementov, to je potreb in želja okoliških stanovalcev – ki so v resnici izredno skromne in bi jim bilo preprosto ustreči – poleg tega pa je njegova ekonomska upravičenost vprašljiva, se kaže dejanski odnos načrtovalcev in mestne oblasti do meščanov in mestnega proračuna.

Primer prenove Plečnikovega podhoda

Vzporedno s prenovitvenimi deli na Trgu MDB je potekala tudi preobrazba Plečnikovega podhoda (povezave parka Zvezda s Plečnikovim trgom pred Maximarketom), le 14 let po zadnji – celoviti – prenovi. Kaj je bil razlog za to popolnoma nepotrebno, več kot milijon evrov vredno investicijo, lahko samo špekuliramo, kajti na spletni strani MOL najdemo zgolj skopo obvestilo: “S prenovo smo popestrili in oživili prostor podhoda in ga naredili privlačnejšega, predvsem pa varnejšega za uporabnike. Obnovili smo talne, stropne in stenske površine, uredili lokale ter javne sanitarije.” Konkretnih razlogov, ki bi klicali po takojšnji intervenciji, kot so zamakanje, nevarni tlaki, poškodbe, ni bilo. Prenova, ki je bila namenjena izključno “face-liftingu”, je bila, kot kaže, pravzaprav izkoriščena za umestitev novih lokalov ob stranice podhoda. Prvotna ureditev je bila preprosta, funkcionalna in trpežna, posebna zaradi zanimivih kovinskih oblog sten, namenjena pa je bila izključno povezavi med trgoma za pešce in kolesarje. Zamenjala jo je modna podoba z velikimi steklenimi vitrinami iz krivljenega stekla, za katerimi samevajo prazni lokali, saj zanje ni nobenega zanimanja; pešci in kolesarji pa so prisiljeni vijugati po preostalem, močno zoženem vmesnem prostoru.
Gre za šolski primer privatizacije urbanega prostora in podrejanja tržni logiki, ki pa se v tem primeru glede na samevanje novih prostorov ne more upravičiti niti s pričakovanim dobičkom, kar pomeni, da gre za še en propadel posel, zaradi katerega je javni prostor okrnjen.

Primer Slovenske ceste

Posledice fenomena privatizacije urbanega prostora so dobro opazne na osrednji ljubljanski ulici – Slovenski cesti, kjer se je občina lotila zahtevne naloge preobrazbe glavne mestne prometnice (po kateri je bila vožnja s kolesom prepovedana) v javni prostor, namenjen pešcem, kolesarjem in uporabnikom javnega potniškega prometa. Že leta 2013 je bila na osrednjem delu Slovenske ceste uvedena sprememba prometnega režima, s katero je bila odpravljena tranzitna pot za osebni motorni promet, omogočila pa je vožnjo kolesarjem. Sledila je celovita prenova: na osrednjem delu površine je urejeno ožje cestišče s svetlim betonskim tlakom, namenjeno avtobusom in dostavi, široke površine na obeh straneh cestišča, v sklopu katerih je bil zasajen tudi nov drevored malih jesenov, pa so namenjene uporabi pešcev in kolesarjev.
A navidezno razkošne površine, namenjene pešcem in kolesarjem, so se hitro začele krčiti. Že izvorno so bile na teh površinah urejene sive in sterilne avtobusne postaje z dolgimi linijami nadstrešnic, načrtovana pa je bila tudi umestitev številnih elementov urbane opreme, kot so klopi, stojala za kolesa, koši za smeti. Kasneje so se pojavili prostostoječi tristrani panoji in osvetljene vitrine za reklamno oglaševanje, katerih število se neprestano povečuje, čeprav ovirajo pešce in kolesarje, zmanjšujejo preglednost nad prostorom, odvračajo pozornost mimoidočih in preprečujejo oziroma uničujejo razgled na tako imenovano najlepše mesto na svetu. Najspornejša pa je ureditev zunanjih “teras” gostinskih lokalov, umeščenih ob Slovenski cesti, ki vsako sezono zasedajo več kvadratnih metrov javnega prostora. Gre za tiho polaščanje in prikrito privatizacijo mestnega prostora, ki je vedno bolj izpostavljen tržni logiki. Prebivalci smo vse manj “lastniki” oziroma “upravniki” svojega mesta, to razlastninjenje pa poteka pod krinko napredka in izboljšav.
Žal tudi na severnem in osrednjem delu Slovenske ceste, enako kot na Trgu MDB, površine, namenjene vožnji s kolesom, niso jasno opredeljene, tako da morajo kolesarji najti najugodnejšo pot glede na trenutne razmere: če na cesti ni avtobusov, je seveda izbira cestišče (kolesarjenje z avtobusom tik za hrbtom ni prijetno, obvoz na postaji stoječega avtobusa po sredini cestišča pa je, če v nasprotni smeri pripelje drug avtobus, skoraj smrtno nevarno početje, saj med voziloma ni dovolj prostora za varno vožnjo), sicer pa so prisiljeni v iskanje poti med vsemi v prostor umeščenimi “ovirami” in pešci. Kolesarji so sicer dobili dovoljenje za vožnjo skozi mestno središče, a kako se bodo skozenj prebili, se morajo odločiti sami. Načeloma je zanje priporočena uporaba peščevih površin, hitrost vožnje pa mora biti prilagojena hitrosti hoje. Dejansko večina kolesarjev, ki uporabljajo peščeve površine, kljub priporočilom ne prilagaja hitrosti vožnje hitrosti pešcev, hkrati pa veliko pešcev popolnoma prezre to, da so površine namenjene skupni rabi, in na kolesarje niso pozorni. Plod trenutne prometne ureditve in prometne (ne)kulture udeležencev so nevarne situacije za pešce, mimo katerih nevarno hitro in nevarno blizu švigajo živčni ljudje na kolesih, in za kolesarje, ki jim nepozorni pešci brez nakazane namere, da bodo spremenili smer hoje, nepričakovano zaprejo pot. To pravzaprav za kolesarje ni velika pridobitev.

Primer prenove Tavčarjeve ulice in Miklošičevega parka

V istem obdobju kot Trg MDB je bila prenovljena tudi Tavčarjeva ulica skupaj z Miklošičevim parkom. Javne površine so dobile nove tlake, javno razsvetljavo, nekaj elementov nove urbane opreme, poskrbljeno je bilo za ureditev zelenih parkovnih površin, izvedene so bile izboljšave za pešce in javni potniški promet. A bistvena bi bila ureditev dvosmernega prometa za kolesarje v sicer enosmerni ulici. Posebej označena kolesarska steza je urejena v smeri vožnje motornega prometa, kolesarska steza, ki bi bila namenjena vožnji v nasprotni smeri, pa ni bila izvedena, da so ob cesti lahko uredili pas parkirišč in da sta za motorni promet ostala dva ločena vozna pasova, eden za zavijanje na desno in drugi na levo.
Zamujena je bila torej lepa priložnost za izvedbo prenove ulice in uvedbo nove prometne ureditve, ki bi bila skladna s smernicami Prometne politike MOL in Celostne prometne strategije, katerih ključni cilj je omejevanje osebnega motornega prometa in spodbujanje ljudi, da uporabljajo bolj trajnostne načine transporta – pešačenje, kolesarjenje in javni prevoz.

MOL prenavlja. Brez nas.

MOL prenavlja. Domnevno za nas, meščanke in meščane, a pravzaprav brez nas. Brez pravočasnega dialoga z javnostjo, brez upoštevanja potreb in želja meščanov in najpogosteje s popolnim neupoštevanjem oziroma zavračanjem dobronamernih opozoril glede pomanjkljivosti predvidenih ali izvedenih rešitev.
MOL prenavlja. Za nas. A brez nas. Kot da MOL bolje od nas ve, kaj potrebujemo in kaj je za nas koristno. Naše pripombe in kritike niso samo nezaželene, pogosto so prezrte in še večkrat cinično zavrnjene, so tudi namerno utišane. V zameno pa v MOL pričakujejo, da bomo prebivalci in prebivalke Ljubljane samo tiho hvaležni in veseli, ker naj bi oblastniki tako dobro skrbeli za nas in za naše skupno dobro. Če ljubljanske mestne oblasti ne morejo razumeti, da je njihova poglavitna vloga braniti splošni interes in skrbeti za kakovostno urejanje prostora ZA VSE, ki v mestu živijo, potem moramo kaj ukreniti. Če MOL deluje invazivno, moramo prebivalci ukrepati radikalno.