Življenje v glavnem mestu si lahko privošči vse manj ljudi. Cene rabljenih stanovanj so od leta 2015 do leta 2022 zrasle za 94 odstotkov, povprečna plača pa za približno 30 odstotkov. Vse več gospodinjstev je tako prisiljenih najemati na trgu, na katerem zaradi velikega povpraševanja in skromne ponudbe najemnine prav tako rastejo, kakovost bivanja pa se slabša. Razmere na ljubljanskem stanovanjskem trgu so posledica odnosa med pasivno državno politiko in aktivno mestno politiko. Država se je po osamosvojitvi tako rekoč odpovedala resnim posegom v stanovanjsko preskrbo, mestna politika revitalizacije, spodbujanja turizma in gradnje luksuznih projektov pa je dodatno spodbudila rast vrednosti stanovanj in možnost ustvarjanja velikih dobičkov z lastništvom teh. Tako je Ljubljana postala mesto, v katerem so stanovanja odlična naložba za najbogatejše, druge pa gentrifikacija vse bolj izrinja na obrobje.

Območje Stolpniške ulice je eno redkih zemljišč v javni lasti znotraj ljubljanske obvoznice, ki omogočajo gradnjo nekoliko večje soseske s prepotrebnimi neprofitnimi stanovanji.

Prav zdaj je v pripravi občinski podrobni prostorski načrt – OPPN 234: Soča J, ki bo podrobneje definiral vsebine in urbanizem območja. Na tem območju stoji tudi PLAC – Participativna ljubljanska avtonomna cona, ki je v zadnjih letih postal ključni mestni prostor za kritično misel, neodvisno ustvarjanje ter povezovanje raznolikih posameznikov in skupin onkraj institucionalnega ali tržnega okvira. Kljub temu je bil v izhodiščih za pripravo OPPN povsem spregledan. Ta namreč predvidevajo rušitev vseh objektov na območju, tudi PLAC-a. Vladna koalicija, ki naj bi glede na predvolilne obljube in zaveze avtonomne prostore varovala in podpirala, se na predvideno rušitev očitno požvižga.

Lastnica zemljišča je Družba za svetovanje in upravljanje, d. o. o., (DSU), preko Slovenskega državnega holdinga (SDH) pa ga je podedovala od slabe banke (DUTB). Čeprav se je vlada v koalicijski pogodbi zavezala, da bo zemljišča, primerna za stanovanjsko gradnjo, s slabe banke prenesla na javne stanovanjske sklade za namene gradnje neprofitnih stanovanj, naj bi DSU ravno nasprotno na teh zemljiščih zdaj zagotavljala profitna »javna najemna stanovanja« s 3,5-odstotnim letnim donosom. Odstotek dovoljenega donosa pa lahko ministrstvo za finance kadarkoli spremeni. Država torej ne zagotavlja obljubljenega odmika od obravnave stanovanj kot naložbe, temveč vzpostavlja svoj špekulativni model za izkoriščanje najemnikov, začenši prav na Stolpniški ulici.

V pobudo Kaj bomo s Stolpniško? smo se organizirali angažirani urbanisti, arhitekti, sociologi in drugi aktivni posamezniki ter zainteresirani občani, siti snovanja prostora, ki je vse prevečkrat prepuščeno predvsem željam investitorjev in s tem težnjam po ekonomičnosti in zaslužku. Da bi opozorili na dejanske potrebe sedanjih in prihodnjih uporabnikov območja, smo se lotili vključujočega snovanja alternativne, skupnostne vizije za Stolpniško ulico. Lani smo pripravili idejni predlog razvoja območja na podlagi srečanj z deležniki in šestih participativnih urbanističnih delavnic, na katerih so vlogo načrtovalcev prevzeli udeleženci. V proces snovanja vizije za Stolpniško ulico so se vključili raznoliki glasovi: od stanovalcev Savskega naselja do sedanjih uporabnikov ŠD Zarja, Športnega parka Savsko naselje in PLAC-a. Udeleženci so bili različnih starosti – otroci, mladi in starejši – med njimi pa so bili iskalci stanovanj in ustvarjalci brez primernih prostorov za delo itd.

Po letu zagnanih prizadevanj smo dosegli, da je Mestna občina Ljubljana (MOL) pobudo povabila k izdelavi ene izmed treh različic rešitev prostorskega razvoja zemljišča, na podlagi katerih se bo pripravil OPPN. Odziv na povabilo so spremljali strokovni in politični pomisleki podpornikov pobude. Nekatera izhodišča za pripravo rešitve so bila vprašljiva z vidika trajnostnega razvoja in bi rešitev potiskala stran od vizije razvoja soseske po meri ljudi in okolja. Obstajalo je tudi tveganje, da bi MOL z dosedanjim delom pobude in njeno vključitvijo v institucionalizirane postopke upravičevala sodelovanje javnosti, ne da bi to dejansko izvajala.

Ker pa je priprava variantnih rešitev vseeno eden od najkonkretnejših načinov opozarjanja na potrebe in želje v mestu ter obenem poskus vplivanja na prihodnji razvoj območja Stolpniške ulice, smo vabilo sprejeli in za strokovno pomoč angažirali biro MONOMO arhitekti. V želji po nadaljevanju participativnega procesa in konkretizaciji rešitve smo izpeljali dodatno delavnico, na njej pa smo skupaj z udeleženci oblikovali programska izhodišča za območje Stolpniške ulice. Mesec kasneje je delavnico dopolnil še javni posvet, na katerem smo predstavili vmesne rešitve, ki so bile zasnovane na podlagi rezultatov delavnice.

Trimesečno obdobje se je za pripravo resnično vključujočih variantnih rešitev izkazalo za prekratko. Za uspešno organizacijo in promocijo participativnih delavnic ter drugih prireditev so potrebni priprave in čas ter namenska sredstva, zahteven pa je tudi prenos rezultatov v končne prostorske rešitve. Poleg tega se je za oviro izkazala sama časovnica izvedbe procesa v času poletnih počitnic. Tako niso bile vzpostavljene temeljne možnosti za participacijo javnosti, obenem pa sta bili vzporedno v pripravi še dve variantni rešitvi, ki participacije sploh nista vključevali. Vključevanje in sodelovanje javnosti prav tako ni predvideno pri izbiri najprimernejše variantne rešitve in pri nadaljnji pripravi OPPN. Tako ostaja participacija tudi pri razvoju Stolpniške ulice zgolj navidezna, to pomeni, da je javnost sicer povabljena k podajanju mnenj na javnih razgrnitvah in obravnavah, vendar šele po tem, ko so temeljne odločitve že sprejete.

Jeseni so bile vse tri variantne rešitve predstavljene predstavnikom DSU in MOL. Osrednji vodili pri načrtovanju variantne rešitve, ki je nastala na podlagi prizadevanj pobude Kaj bomo s Stolpniško?, sta bili družbena in okoljska trajnost. Prva bi se v soseski zagotavljala z raznolikimi stanovanjskimi možnostmi in družbeno-kulturnim programom ter večnamenskimi skupnostnimi prostori, ki bi stanovalcem in uporabnikom soseske ponujali možnost za kakovostno preživljanje prostega časa in medsosedsko povezovanje. Druga bi temeljila na okoljsko vzdržni gradnji, prilagojeni ponovni uporabi stavb, ki že stojijo, prilagajanju podnebnim spremembam in spodbujanju trajnostne mobilnosti ter sonaravnih praks, kot so vzpostavitev zelenih koridorjev in skupnostnih vrtov.

Kljub kakovostnim urbanističnim in programskim rešitvam, čemur so pritrjevali tudi kazalci števila stanovanj in servisov, racionalne izrabe prostora in deleža zelenih površin, je bila variantna rešitev za investitorja manj sprejemljiva. Temu sta botrovali predvsem umestitev študentskega doma in zadružnih stanovanj ter ohranitev obstoječih stavb, česar preostali variantni rešitvi nista predvideli, investitorju pa ni v interesu, saj ga zanima predvsem zapolnitev zemljišča s čim manj stroški in čim več profitnimi stanovanji. Postopek izbire najprimernejših predlogov in oblikovanje sintezne rešitve se je nadaljeval za zaprtimi vrati občinskega oddelka za urbanizem.

V pobudi pa se bomo še naprej zavzemali, da se na območju zgradi soseska, ki bo zagotavljala takšna stanovanja in prostore, kakršne Ljubljana resnično potrebuje; soseska, ki si bo upala presekati s preživetimi urbanističnimi, družbenimi in ekonomskimi praksami ter zastaviti stvari drugače, ob upoštevanju in vključevanju vsega dobrega in pomembnega, kar v tem prostoru že obstaja – s PLAC-om vred.