“Socializem ni nikjer deloval, samo poglej grde socialistične bloke!” Če ste poskušali sogovornike kdaj prepričati o superiornosti planskega gospodarstva, ste zagotovo med drugim naleteli tudi na estetski odpor. Kako lahko zagovarjaš državno gradnjo, ali nisi videl, kakšne grozljive stvore je ta zidala? Trditve so bile po navadi pospremljene z grozečimi podobami vzhodnoevropskih blokovskih monolitov ali pa še srhljivejših praznih kitajskih “ghost cities”, neskončnih betonskih puščav brez sledi človeškega življenja. Ena sama sivina, uniformiranost, monotonija, depresija … Fotograf Roman Bezjak je nekoč ob svoji razstavi Socialistični modernizem pokomentiral, da »prepoznava grdoto ne zgolj kot pomanjkanje lepote, pač pa kot njeno pozitivno zanikanje. To pa kaže tako na spodletelo arhitekturo kot na socialni sistem, ki jo je načrtoval.« Mar ne vidite, kam pelje vaš marksistični utopizem? V megalomanijo, potratnost, disfunkcionalnost, predvsem pa v neizrekljivo arhitekturno ostudnost! Vprašanje estetike je že dolgo eden izmed najudarnejših argumentov proti socialističnemu planiranju in zdi se, da je marsikdo bolj kot za gulage in holodomor občutljiv za zločine proti arhitekturi.
Seveda bo levi komentator brez težav vrnil udarec s primeri arhitekturnih grozodejstev kapitalizma, njegovih kaotičnih prestolnic, prostranih slumov, neokusnih bogataških “McMansionov” in suburbane sivine … Dejstvo je, da je vsak režim proizvedel svoj delež grdih in disfunkcionalnih stavb. Te po navadi nastajajo v neidealnih okoliščinah, ki se izmikajo vplivu arhitektov in urbanistov – večinoma ne gre za uresničevanje urbanih utopij, ampak za panično lovljenje rokov in improvizacijo s proračuni. Le malokrat pa lahko v praksi vidimo izčiščeno podobo blokovskega naselja, kakršno bi v idealnih razmerah želela graditi socialistična družba, niti ne najdemo naselij, ki bi nastala v razmerah čistega prostotržnega kapitalizma. S tega vidika bi lahko rekli, da smo se obema idealoma še najbolj približali prav v Ljubljani, saj smo pri nas doživeli državno plansko urbanizacijo in neoliberalni gradbeni razcvet. Na eni strani so bili arhitekti, ki jih je v 60. letih država angažirala za izvedbo Generalnega plana urbanističnega razvoja Ljubljane, na drugi devetdesetaški biroji, ki jih je v snovanje profitnih stanovanjskih projektov pognal prosti trg. In primera, ko so se snovalci morda še najbolj približali uresničitvi svoje utopije, sta celo drug poleg drugega, vsak na svoji strani Celovške ceste: to sta Šišenska soseska 6 in soseska okoli Aleje. Že dolgo gojim neke vrste obsesijo z obema.
Davno, preden me je začela zanimati urbanistična zgodovina, sem se z veliko fascinacijo sprehajal po pešpoti med bloki SŠ6 od koseške tržnice do Knjižnice Šiška. Pot vijuga med grički, otroškimi igrišči, vrtcem, zelenicami, vrtovi.
… in še preden sem bil nagnjen k ekosocialističnemu romantiziranju, se mi je soseska zdela kot čarobni urbani gozd – stanovanjski bloki, kakor da bi bili drugotnega pomena in nevsiljivo lebdijo nad razgibanim terenom, posutim z različnimi vrstami dreves. Za vsakim vogalom se odpira nova jasa, v vsaki kotlinici se skriva košarkarsko igrišče ali sklop otroških igral. Gozd je poln spontanega življenja, ljudje sprehajajo pse, otroci se podijo po parkcih, najstniki kadijo okoli svojih skuterjev, penzionisti se pomenkujejo na klopcah … V naselju živi 15.000 ljudi, vse skupaj pa je kljub temu zaprto v balon tišine, nikjer ni videti ali slišati mestnega prometa. Že od prvega sprehoda sem se spraševal: ali je mogoče, da smo v Sloveniji izumili idilično blokovsko življenje?
Nič manj fascinantna pa ni soseska na drugi strani ceste. Za SŠ6 je torej značilna urbanistična kontinuiteta, prostor med Celovško cesto in Cesto Ljubljanske brigade pa bi lahko opisali le kot urbanistično dezartikulacijo – babilon kričečih arhitekturnih kreacij, ki rastejo v nebo z velikega parkirišča. Središče soseske je bleščeči trgovski center, nasproti njega dve zlati stolpnici nad zlatim Lidlom, kockasti poslovno-stanovanjski kompleks z začetka tisočletja in štiri črno-bele stopničaste stolpnice z grmičevjem na terasah. Kot bi želel kdo obrniti stari urbanizem na glavo, tu je edino zelenje na strehah stavb, zemlja pa je do zadnjega prostega milimetra pokrita z asfaltom in betonom. Na vsakem koraku vas obdajajo trobeča vozila, da pa bi zaužili malo narave, morate biti lastnik penthouse stanovanja na vrhu ene izmed stolpnic ali pa vsaj naročiti pijačo v zgornjem štuku Aleje. In čeprav je soseska hrupna in živahna, med bloki – tam, kjer naj bi živeli ljudje – vlada srhljiva tišina.
Organsko sosedsko življenje je povsem izrinila potrošnja, podobe otroške igre in staršev z vozički pa najdete naslikane na fasadah Celovških dvorov – kot zbledele stenske poslikave, ki pripovedujejo zgodbe iz nekih drugih časov.
Obe soseski sta seveda plod utopičnega razmišljanja. Generacija arhitektov, zbranih okoli Edvarda Ravnikarja, ki je v 60. letih snovala razvoj Ljubljane, je skušala uresničiti koncept idealne soseske – mesta v mestu, zgrajenega po meri človeka. V nasprotju z modernimi prepričanji o monstruoznih socialističnih blokih je bila takratna stroka kritična do funkcionalistične gradnje iz prvih let socializma – arhitekti, osvobojeni povojne revščine in nareka hitre urbanizacije, so načrtovali nove serije gradenj kot odmik od funkcionalizma. Zamisli so si sposojali povsod, od Skandinavije do New Yorka, blokovsko naselje pa so razumeli kot celovit skupnostni prostor, ki mora imeti svoje vrtce, šole, pošte, banke, kulturne domove, parke in telovadnice. Iz Plana so poskušali izvleči utopijo, iz nabora državnih zemljišč in gradbenih surovin zgraditi nov svet. Realizacija seveda nikoli ni bila idealna, a pomembno je razumeti, da planski urbanizem v Jugoslaviji ni bil le enkraten dogodek partijske megalomanije, ampak tudi proces izobraževanja in samokritike, na podlagi katere so se nato razvijali projekti, kot so SŠ6, terasasti bloki v Kosezah, Ruski car, BS3, Trnovski bloki in Fužine – torej živa nasprotja stereotipnih komunističnih meganaselij, kakršno je Magnitogorsk.
Nič manj utopično navdihnjena pa ni bila generacija arhitektov, ki so ustvarjali komplekse na drugi strani ceste: Celovške dvore, Spektro, Kvartet in Alejo. Sprehod po arhivih razkrije neverjetno pretencioznost snovalcev, saj je bila vsaka izmed gradenj zamišljena kot konceptualno najnaprednejši projekt svojega časa. Hilda Tovšak je ob položitvi temeljnega kamna za Celovške dvore povedala, da polaga temelje “največjemu stanovanjskemu projektu v zgodovini gradnje Slovenije. Temeljni kamen polnega, zdravega življenja, ki ga bodo lahko živeli prebivalci.” Ključna razlika pa je bila v družbeni ureditvi – nove generacije arhitektov ni vodil državni plan, pač pa narek zasebnega kapitala. Tako se je cilj idealne soseske umaknil cilju maksimalne donosnosti investicij. Ključno vprašanje gradbene operacije je postalo, kako čim manj zapraviti pri gradnji in prodati kvadratne metre za čim več denarja. Odgovor je bil jasen: varčuj pri materialih, izčrpaj delavce, nategni podizvajalce, stavbe pa našminkaj v dizajnerski kič, da jih lahko prodajaš kot luksuzne. Celovški dvori so bili vzorčni primer tranzicijskega gradbenega razcveta, sodobno oblikovana mešanica trgovin in stanovanj iz najcenejših materialov, ki so med krizo ostala prazna in hitro propadala. Nazadnje je bil za reševanje vendarle potreben državni plan – pristala so pri slabi banki, v očeh javnosti pa obveljala za nekakšen plastik fantastik geto sredi gradbenih jam.
Po krizi se developerji niso več niti pretvarjali, da naj bi v njihovih stavbah kdo živel …
Pozabite, da nikjer v bližini ni šole, vrtca, parka, kulturnega doma ali pošte – stolpnice Kvartet by Corwin (“Kjer se pogledi na Alpe srečajo z urbanim pridihom!”) so stlačene med vozliščem električnih napeljav transformatorske postaje in parkiriščem LPP… Še zgodnji industrijski delavci iz Magnitogorska bi zavrnili takšno bivanje kot nehumano. Kompleks Spektra (“Stanovanjski projekt prihodnosti!”) pa svojo funkcijo artikulira že z dizajnom dveh velikanskih zlatih ploščic nad najhrupnejšim križiščem v mestu: to ni bivališče, ampak finančni asset, kamor lahko investitorji varno položijo svoje presežke. Trgovski center Aleja (oblikovalci so jo menda želeli umestiti v ljubljansko tradicijo s tem, da svetleča luskasta fasada spominja na zmajevo kožo) tu nastopa kot edini preostali javni forum, potem ko so bili prebivalci zreducirani na vlogo potrošnikov … Ni šole, vrtca, parka, kulturnega doma ali pošte, lahko pa kupiš 170 različnih znamk dizajnerskih obuval. Shopping center je žalosten preostanek družbenega življenja, ki so si ga prisvojile in ga razkosale korporacije.
Planskemu gospodarstvu po navadi očitamo utopične pretenzije, da je mogoče s človeškim umom zaobjeti vse kompleksne družbene procese in jih usmerjati k nekemu idealnemu izidu – takšne pretenzije se menda lahko končajo le v katastrofah velikih lakot ali velikih grdih stavb. Če kaj, so jugoslovanski eksperimenti družbenega inženiringa pokazali, da so ljudje, ki služijo Planu, kdaj zmožni tudi samorefleksije in da socialistični aparatčiki lahko poleg jeklarn in partizanskih kipov gradijo tudi idilična delavska stanovanja ob zelenih jasah. Zadnjih trideset let razvoja pa je diskreditiralo tudi utopične zamisli kapitalistov: idejo, da je mogoče opustiti razmišljanje o družbenih procesih in jih v celoti zaupati nareku tržnih silnic. Idejo, da so zemljišča, stavbe in domovi le blago, s katerim mora nekdo ustvariti dobiček. Arhitekturni primer takšne opustitve človeškega mišljenja danes vidimo na vzhodni strani Celovške ceste.
