Ljubljana ima danes skoraj 300.000 prebivalcev, od tega jih slaba polovica živi v stanovanjskih soseskah, zgrajenih med letoma 1960 in 1990. Zaradi izjemnih arhitekturnih in urbanističnih značilnosti so nekatere od njih prepoznane kot značilna območja Ljubljane in pomembni gradniki njene identitete.

Po drugi svetovni vojni je Slovenija postala del nove države, Socialistične federativne republike Jugoslavije, z novo družbenopolitično ureditvijo, samoupravnim socializmom, ki je temeljil na družbeni lastnini in socialni enakosti. Povojna obnova se je začela s podržavljenjem zasebne lastnine in sočasno »gradnjo« nove države.

Med prednostnimi nalogami socialnega programa mlade države sta bili obnova stanovanjskega fonda in izboljšanje stanovanjskih razmer. Za povojno stanovanjsko gradnjo so bili značilni v pravilno geometrijsko mrežo razpostavljeni prostostoječi tipizirani dvo- do štirinadstropni dolgi bloki, grajeni v funkcionalističnem slogu, določenem z univerzalnimi rešitvami in tehnološkim racionalizmom. Uniformna, socialno in poklicno homogena delavska naselja so bila deležna vedno hujših kritik, v Sloveniji oziroma Jugoslaviji in na mednarodni ravni. Zato so načrtovalci začeli razvijati nove koncepte organizacije stanovanjske gradnje v prenovljeni različici modernizma, pri čemer so upoštevali regionalni, zgodovinski in družbeni kontekst.

Začela se je družbeno organizirana solidarnostna stanovanjska gradnja večinoma večstanovanjskih objektov in sosesk, za katero je država zagotovila zemljišča in tudi financiranje.

Z racionalnimi in ekonomičnimi rešitvami je bilo treba čim hitreje zagotoviti boljšo kakovost bivanja za čim širšo populacijo. Začela se je družbeno organizirana solidarnostna stanovanjska gradnja večinoma večstanovanjskih objektov in sosesk, za katero je država zagotovila zemljišča in tudi financiranje. Financiranje je bilo urejeno sistemsko, z načrtnim zbiranjem sredstev v obliki obveznega stanovanjskega prispevka od osebnega dohodka zaposlenih.

V Ljubljani je ključne projekte prenove in razvoja mesta prevzela mlada generacija arhitektov pod vodstvom Edvarda Ravnikarja. Že leta 1955 je bila na Ljubljanski šoli za arhitekturo v Ravnikarjevem seminarju izdelana študija geografsko pogojenega krakastega razvoja Ljubljane, ki je predlagala obzidavo glavnih mestnih vpadnic z visokimi nizi stanovanjskih objektov, med kraki pa ohranila dolge kline nepozidanih zelenih površin vse do mestnega središča.

Sočasno so po skandinavskih zgledih razvijali tudi koncept idealne soseske, sociološke in fizične grupacije, ki omogoča boljšo organizacijo prostorskega razvoja mesta. Za osnovo so uporabili model soseske: stanovanjskega naselja s 5000 prebivalci, načrtovanega po meri človeka, z ulicami in potmi za pešce, z osnovno šolo v središču, kakršno je leta 1929 zasnoval ameriški urbanist Clarence Perry za regionalni načrt New Yorka. Soseska, zasnovana kot samostojna avtonomna ozemeljska enota, je bila razdeljena na manjše stanovanjske četrti. Da bi spodbudili raznolikost v sestavi prebivalstva, so v model soseske vključili različne stanovanjske tipologije, od visokih stanovanjskih stavb do individualnih hiš. Znotraj soseske so bile predvidene vse za vsakdanje bivanje prebivalcev bistvene funkcije: socialni, izobraževalni, kulturni in storitveni programi, kot so šole, kulturne ustanove, trgovine, pošta, banka, vrtec … Posebno skrbno so bile oblikovane prostorne odprte skupne površine soseske, poudarek je bil na zagotavljanju optimalnih pešpoti in velikih zelenih površin. Središče soseske je bilo poudarjeno z visokimi stolpnicami, ki so oblikovale prepoznavno identifikacijsko točko naselja. Bilo je na zunanjem robu soseske, ob glavni cesti; v bližini je bila postaja mestnega avtobusa. Prometne poti so bile popolnoma ločene od površin za pešce; tranzitni motorni promet znotraj soseske ni bil mogoč, avtomobilski promet pa je bil omejen na ceste na obodu območja. Nastal je model zaokrožene avtonomne celote, v kateri so posamezni objekti med seboj povezani z različno oblikovanimi javnimi (zelenimi) površinami, bistvenimi za zdravo bivalno okolje in estetsko vrednost soseske, ki hkrati spodbujajo tudi družabne stike med prebivalci.

Prvi celoviti urbanistični dokument Ljubljane po drugi svetovni vojni je bil Generalni plan urbanističnega razvoja Ljubljane (1966), ki je upošteval krakasti model razvoja mesta, kot temeljno organizacijsko načelo urbanistične politike pa je opredelil sosesko. Leta 1965 je bila izpeljana tudi stanovanjska reforma, ki je sprožila začetek gradnje stanovanj za trg in spodbudila prvo udejanjenje koncepta soseske. Nadaljnji razvoj mesta je potekal z intenzivno gradnjo stanovanjskih sosesk vse do konca osemdesetih let 20. stoletja.

Soseske so bile grajene po načelu uporabe zadnjih dosežkov gradbene tehnologije: v kombinaciji na mestu litega betona, različnih sistemov montažne gradnje in rabe prefabriciranih betonskih elementov, kar je omogočalo hitro in učinkovito, pa tudi funkcionalno in ekonomsko sprejemljivo gradnjo. Arhitekti so razvijali različne napredne tehnične rešitve in zasnovo objektov načrtovali skladno z izbranimi načeli gradnje, gradbenih postopkov in uporabljenih materialov. Standardizirana stanovanja, ki naj bi zadovoljila potrebe čim več ljudi, so bila zasnovana gospodarno, sledeč takrat veljavnim prostorskim predpisom. Tudi v najmanjših stanovanjih so inovativne rešitve omogočile sodoben standard bivanja. Zunanji prostor, vsaj v obliki balkona ali lože, je postal sestavni del vsakega stanovanja. Z veliko pozornostjo so reševali funkcionalne težave, povezane z osvetlitvijo, hrupom in zasebnostjo. Stanovanja so bila sodobno opremljena, v skladu z najnovejšo tehnologijo. Urejene so bile od motornega prometa ločene obsežne parkovne površine, zasajene z visokodebelnim drevjem in opremljene z otroškimi igrišči ter z ozelenjenimi zemeljskimi brežinami razdeljene na intimnejše sklope.

Tudi v najmanjših stanovanjih so inovativne rešitve omogočile sodoben standard bivanja.

Prva realizirana samostojna urbanistična stanovanjska soseska v Ljubljani, izvedena po načelih idealne soseske, je bila Šišenska soseska ŠS-6 (1964–1972) za 10.000 prebivalcev ob Celovški cesti. Pahljačasta zasnova soseske je določena z višinsko hierarhično strukturirano pozidavo, mrežo poti in elementi tradicionalnega mesta, kot so ulice in trgi, in je že pomenila pomemben odklon od funkcionalističnega urbanizma. Zgrajena je bila stanovanjska soseska Koseze (1968–1974), kjer živi 3000 ljudi, zanjo so značilni terasasti bloki, ki združujejo prednosti stanovanjskega bloka in enodružinske hiše. Izjemen primer visoke gostote pozidave v Sloveniji je bežigrajska stanovanjska soseska Ruski car za 10.000 prebivalcev (1967–1972). Jasno berljiv tloris je oblikovan z uporabo ulice – simbola mestnosti in prostora srečevanja kot osnovnega gradnika zasnove naselja in z veliko osrednjo parkovno površino, umeščeno v središče soseske. Primer kompleksne zasnove je soseska BS 3 za Bežigradom (1971–1981), kjer sta urbanizem in arhitektura neločljivo povezana, kar se odraža v ureditvi zunanjih prostorov, uporabi različnih tipov stanovanjskih objektov in oblikovanju skupnega zunanjega prostora in prometnega omrežja. V neposredni bližini mestnega jedra je bila zgrajena soseska VS-1, Trnovski bloki (1972–1983) za 3000 prebivalcev. Ena zadnjih družbeno načrtovanih prostorskih ureditev, s katero se je hkrati zaključila kontinuiteta gradnje stanovanjskih sosesk v Sloveniji, pa je soseska Fužine (1978–1986), največja stanovanjska soseska v Ljubljani, kjer živi okoli 13.500 ljudi. V primerjavi s prvimi izvedbami sosesk je območje gosteje pozidano z višjimi stanovanjskimi stavbami. Vmesni prostor zapolnjujejo javni programi (šole, vrtci, domovi za starejše …) in stavbe z družbenimi vsebinami. Motorni promet poteka le po obodu naselja. Notranjost naselja, prepletena s pešpotmi ter odprtimi javnimi in zelenimi površinami, ki segajo prav do bregov Ljubljanice, v sklopu katerih so urejena otroška igrišča in prostori za rekreacijo, je rezervirana za pešce.

Za vse omenjene soseske so značilni močna, izrazita in jasna urbanistična in arhitekturna zasnova z dobro vpetostjo v okoliški prostor in kakovostne bivalne razmere. So v bližini zelenih rekreacijskih površin, imajo vso sodobno infrastrukturo, zaradi lege ob mestnih vpadnicah imajo dobre prometne povezave s središčem mesta in širšo okolico ter dobro dostopnost javnega prometa. Posebna vrednota v socialističnih soseskah pa so vsem dostopne velikopotezne ureditve kakovostnih skupnih zunanjih zelenih površin, danes bogato zaraščenih z visokim drevjem, ki so bistvenega pomena za visoko kakovost bivanja.

Z razpadom Jugoslavije in osamosvojitvijo Slovenije leta 1991 se je začel prehod v novo družbenoekonomsko ureditev, ki temelji na zasebni lastnini. Organizirana stanovanjska gradnja velikih stanovanjskih sosesk, ki so bile v socialistični družbi simbol sodobnosti in so bile namenjene izboljševanju življenjskih razmer za vse, se je s tem končala.

Posebna vrednota v socialističnih soseskah pa so vsem dostopne velikopotezne ureditve kakovostnih skupnih zunanjih zelenih površin, danes bogato zaraščenih z visokim drevjem, ki so bistvenega pomena za visoko kakovost bivanja.

Po prehodu iz socialističnega gospodarstva v kapitalistično ureditev se je spremenilo tudi prostorsko načrtovanje. Njegovi prednostni nalogi sta ‘gospodarnejša raba’ prostora in večja izkoriščenost prostih/opuščenih zemljišč znotraj mestnega tkiva. Zato novejša večstanovanjska naselja niso več celostno načrtovana, pogosto so usmerjena le v zapolnjevanje ‘prostorskih vrzeli’. Poleg tega je urejanje stanovanjske problematike v Sloveniji od osamosvojitve večidel prepuščeno prostemu trgu. Na trgu stanovanjske gradnje so se pojavili zasebni investitorji, večstanovanjsko gradnjo – razen nekaj primerov, kjer so gradnjo prevzeli javni stanovanjski skladi – obvladuje finančni kapital. To pomeni, da je gradnja stanovanj v prvi vrsti sredstvo za izredno donosno plemenitenje kapitala. Ker so zemljišča za gradnjo draga, prodajajo pa se kvadratni metri stanovanj, so parcele v celoti podkletene s podzemnimi garažami, nad terenom pa maksimalno pozidane. Razmiki med objekti so zato minimalni – razdalje med stavbami so premajhne, da bi stanovalcem omogočale zasebnost. Čeprav so kakovostne, z visokodebelnim drevjem zasajene zunanje površine znotraj naselij prepoznane kot bistvene za zagotavljanje kakovostnega življenjskega okolja, jih v novih večstanovanjskih naseljih tako rekoč ni (in jih zaradi podkletenosti celotnih parcel niti ni mogoče urediti). Zunanje bivalne površine, ki so urejene na strehah podzemnih garaž, so pogosto zagotovljene le v minimalnem zahtevanem obsegu, oblikovane in opremljene pa neprivlačno za uporabo in druženje stanovalcev ter ograjene, kar močno prispeva k segregaciji in individualizaciji družbe.