Začnimo s prispodobo: novodobni »ljubljanski zmaj« grozi, da bo mestnemu organizmu iz njegovega najožjega, najvitalnejšega dela starega mestnega jedra, iz njegove znamenite tržnice, »iztrgal srce« in mu s tem ukradel tudi »dušo«, njegov »elan vital«, ki se skriva v večplastnem, pisanem in živahnem fenomenu te posebne, javne, odprte tržnice.

Nadaljujmo strokovno: pri t. i. prenovi tržnice, katere ključni del v njeni sredici, na območju nekdanjega samostana, predvideva ogromno podzemno garažo, gre za velik anahronizem, za poskus promocije že davno preživelega koncepta, ki se v času svetovnih metakriz, nujnosti vzdržnega razvoja, zelenega prehoda, odzivov na podnebne spremembe, trajnostne mobilnosti, participacije – v odprti, sodobni, demokratični družbi nikakor ne bi smel zgoditi! Garaža v ta prostor ne sodi po nobenem od strokovnih ali življenjskih meril kakovostne presoje: po prometnem, urbanističnem, arhitekturnem, dediščinskem, arheološkem, geološkem, hidrološkem, gradbeno-tehničnem, socialnem, pietetnem, simbolnem, duhovnem, agrikulturnem id.

Oglejmo si pobliže ta napovedani poseg, ki bi bil za izjemne okoliške stavbe in ljudi med njimi katastrofalen in ireverzibilen!

 

Urbicid je izraz, ki opisuje namerno uničevanje ali »ubijanje mesta«, z neposrednimi ali posrednimi sredstvi. Izraz so sprva uporabljali urbanisti in arhitekti za opis praks prestrukturiranja mest v Združenih državah Amerike v 20. stoletju. Za uničevanje materialnega in duhovnega bogastva ter življenja v mestu se sicer uporabljajo različna sredstva (bombardiranje, neustrezni urbani posegi, prenaseljenost ob preveliki gostoti, onesnaževanje z nečistimi tehnologijami in druga).

Kratka zgodovina povsem preživelega projekta

Leta 2009 je bila izdana posebna številka mednarodne revije za teorijo arhitekture Arhitektov bilten z naslovom Gradbišče Ljubljana. V njej se nas je kar nekaj avtorjev ukvarjalo z grožnjo načrtovane garaže pod osrednjo ljubljansko tržnico, pa tudi z drugimi bolj ali manj spornimi gradbeno-arhitekturnimi temami v prestolnici.

Sam sem svoj prispevek naslovil Ljubljana; Potemkinova vas? Turbo urbanizem in arhitektura na primeru Ljubljane in njene tržnice in v njem na celovit način prikazal razloge, zakaj je gradnja garaže pod tržnico v vseh pogledih nelegitimna: strokovno, družbeno, ekološko in etično.

Zgodba se je začela že nekaj let prej, leta 2006, takoj po volitvah, ko je župan s svojo ekipo napovedal projekt garaže pod tržnico. Takrat je bila ustanovljena civilna iniciativa »Tržnice ne damo«, ki smo se ji pridružili generacijsko, strokovno in človeško zelo različni zaskrbljeni prebivalci mesta.

Že takrat pa je bilo kritičnemu strokovnemu pogledu kristalno jasno, da gre za zastaran projekt iz nekih povsem drugih časov, ko je bila modernizacija Evrope po vojni imperativ in je odmev generičnega modernizma s svojim mobilizacijskim potencialom, ki je ignoriral stara mesta, dediščino in tradicijo, na naši celini s svojimi posegi naredil več škode kot med vojno Luftwaffe, kot se je z obžalovanjem, a duhovito izrazil nobelovec Josif Brodski.

Po opravljeni temeljiti kritiki moderne, smo soočeni s povsem drugačnimi preizkušnjami. Goli »progresizem«, ki je zagovarjal prostorski napredek za vsako ceno, je že vsaj od sedemdesetih let (»meje rasti«), jasneje od devetdesetih (Agenda 21 in načela trajnostnega razvoja) in še posebej danes popoln anahronizem. Preživel je predvsem v manj demokratičnih okoljih, kjer neodvisna strokovnost in transparentna participacija javnosti nista spoštovani. Takšna družbena okolja (ljubljanska demokratura je značilen primer) niso ozavestila spremenjene paradigme, ki izhaja iz skupne zavesti, da živimo v časih resnih metakriz (ekološke, energetske, etične, socialne, vojne, migrantske …), ki jih je treba reševati s povsem drugimi, vzdržnimi, sonaravnimi, kulturnimi, regenerativnimi, odprtimi pristopi. Tako usklajeni in senzibilizirani odnosi na strokovnih poljih in znotraj participativne demokracije vodijo v varovanje in razvoj javnega dobra (in javnih prostorov), ne pa v špekulativne, tendenciozne zagovore partikularnih interesov.

Izvotljeni smisel in namerna slepota: hiter pregled projekta po temah

Stroka ne nasprotuje resnični prenovi tržnice, ki bi vključevala (pre)ureditev programov, talnih površin (npr. z označenimi tlorisi samostana in drugih stavb), urbane opreme ter podzemnega muzeja na območju srednjeveških vzhodnih vrat in barbakana (npr. po predlogu arhitektov Kovača in Kerševana), a garaža v to kategorijo seveda ne spada. Programsko prenovo (ki jo na MOL absurdno navajajo kot enega izmed glavnih razlogov za garažo) bi lahko že davno začeli, saj imajo upravljanje tržnice v svojih rokah. Tudi ostali smiselni vidiki prenove bi že lahko potekali, a mestna oblast trmasto in slepo, kljub prevladujočim odklonilnim stališčem vpletenih strok in javnosti, vztraja pri tem skrajno agresivnem projektu, ki je sporen prav z vseh zornih kotov.

V urbanistično-prometnem smislu je povsem jasno, da garaža v srednjeveško mestno jedro ne sodi! V duhu trajnostne mobilnosti se mora sodobni individualizirani promet ustaviti na zunanjih ali morebiti notranjih prometnih obročih (P + R, »park and ride«), od tam pa naj za dostop v mesto prevladujejo dober javni promet, kolesarjenje in pešačenje. Prav zaradi oblikovanja javnih mestnih prostorov v merilu človeka so bila dela Jožeta Plečnika leta 2021 razglašena za Unescovo, izjemno, univerzalno dediščino človeštva! Na Vodnikovem trgu pa bi »drzni snovalci prenove« promet z uvoznimi (30-metrskimi!?) klančinami pripeljali na peščeve površine tik pred Plečnikove arkade ob Zmajski most. Ali je komu mar, da bi njegova arhitektura zaradi takega posega zelo verjetno ne le na tržnici, temveč v celoti izgubila status svetovne dediščine?

V »arhitekturnem« smislu gre za najhujši možni kontrast: za vdor v najžlahtnejši in najvitalnejši del mestnega jedra z najbolj banalno, zgolj utilitarno podzemno strukturo, ki nima nobene dodane vrednosti. Med izjemno stavbno dediščino, v prostor torej, do katerega je treba pristopati skrajno spoštljivo in z veliko mero občutljivosti: med Plečnikove tržnice, stolnico, semenišče, župnišče, srednjeveške meščanske stavbe in Mahrovo hišo naj bi se v mehko sredico nekdanjega frančiškanskega samostana z njegovim križnim hodnikom, na območje najstarejših ljubljanskih pokopališč, med mnoge v grobnice pokopane žlahtne meščane umestil ogromen betonski kolos, namenjen avtomobilom. Ta bi pregreval prostor, tudi drevesa na raščenem terenu bi padla, »učinek vroče točke« bi se še povečal, hkrati pa bi ustvaril veliki jez za zaledne vode,  ki mu ne bi uspelo zadržati ali ponikati meteornih voda. Čeprav se ve, da MOL že ves ta čas, kljub večinskemu nasprotovanju stroke in prebivalcev, vodi (netransparentne) postopke s svojo sporno agendo, so pri zavarovanju tega prostora zatajili skoraj vsi odločevalci, od kulturnega in prostorskega ministrstva do Zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS), ki jim v letih, ko je bila grožnja za poseg več kot očitna, ni uspelo doseči temeljitega zavarovanja tega izjemnega kompleksa.

Pomensko, ontološko je morda najmočnejši razlog, ki poleg zaščite vrhunske dediščine govori proti garaži pod tržnico, pietetne in etične narave. Ugrez betonskega kolosa v sredico nekdanjega samostanskega kompleksa ne bi bil le brezobziren potop v zgodovino, temveč bi se dotaknil zelo občutljivega, najstarejšega odnosa v človeški družbi: odnosa do umrlih, pokopanih prednikov. Na tem vprašanju se kulture vzpostavijo ali padejo, pa zato ni treba v prazgodovino ali do antične Antigone, ampak sežejo te etične dileme tudi v sodobni čas. Od župana bi sicer težko pričakovali ozaveščen, kaj šele kulturen odnos do pokojnih na ljubljanskem teritoriju (ve se, da pokojnikom, »ki mu niso pogodu«, ne dopusti pokopa na ozemlju MOL-a!?), kljub vsemu pa se pri tej temi čudimo odsotnosti večje ozaveščenosti pri vseh vrstah notranjih in zunanjih sodelavcev.

Socialni, ekološki, agrikulturni vidik: ne nazadnje se dotaknimo še tistega manj materialnega vidika tržnice, ki pa predstavlja najbolj vitalni, regionalni in lokalni del utripa starega mestnega jedra, torej življenja na njej sami! Vrnimo se k temeljem agri-kulture, torej k prvi med kulturami, ki nam vsem omogoča, da na tem planetu sploh preživimo. Tržnica, zasnovana po zgledu antične Agore in Stoe (ki ju je Plečnik tako izvirno in vrhunsko reinterpretiral), je prostor srečevanja in izmenjave dobrin – živilskih in tudi kulturnih, človeških nasploh. Prebivalci Ljubljane že dobro stoletje udejanjajo živo tradicijo »romanja na tržnico« (še posebej ob sobotah), kjer lahko izbirajo ne le doma pridelane, izbrane izdelke z regionalnih kmetij, temveč se srečajo z branjevkami, prijatelji ali naključnimi obiskovalci ali turisti. Kljub županovim pritiskom večina domačih prodajalcev (a ne posrednikov) nasprotuje garaži pod tržnico, zavedajoč se, da bi večletna »ugasnitev« delovanja na tej lokaciji pregnala ne le njih, temveč verjetno onemogočila tudi ponovno oživitev danes povsem žive tradicije (saj lahko predvidimo umik kupcev v nakupovalna središča).

Postavimo enačbo: na eni strani katastrofalen ogljični odtis garažnega objekta (z vsemi zelo verjetnimi hudimi posledicami za objekte kulturne dediščine vred), na drugi pa kritični čas t. i. zelenega prehoda, Novega evropskega Bauhausa, načel regenerativnega razvoja itd. Večje nasprotje si je težko zamisliti, celo v našem mestu; namesto da bi že pred leti zakopali tam, kjer bi se res lahko zgodile strukturne spremembe, torej pri poglobitvi železnice, ki bi ponovno povezala središče Ljubljane z njenim severom in zahodom, hočejo kopati tam, kjer je najmanj primerno, v sami sredici mesta.

Hkrati pa iz MOL skoraj perverzno zvenijo izjave, s katerimi se mesto še vedno prodaja kot »zelena prestolnica Evrope«, saj počne številne skoraj diametralno nasprotne reči: izpeljala je velike, nestrokovne goloseke na Rožniku – v zadnjem letu celo na erozijsko občutljivih strminah Grajskega griča, še vedno nam grozi skrajno invazivni poseg »prenove« Plečnikovega stadiona, v Tivoliju se je zgodila urbanistično, arhitekturno in materialno izjemno sporna megastruktura Ilirije in pod sabo pokopala Bloudkovo diskretno zasnovo kopališča. Vrh vsega se je pri potniškem središču Ljubljane pred kratkim začela graditi urbanistično slabo zasnovana in arhitekturno generično oblikovana, zgolj komercialna Emonika. Še slabše pa kaže s šibko, necelovito premišljenimi in načrtovanimi »novimi« železniškimi povezavami skozi mesto in okoli njega. Ali kot je že pred leti zatrdil prijatelj; kjer ni vizije, vladajo provizije! Morda danes velja še bolj v drugo smer: kjer vladajo provizije, ne more biti prave vizije (razvoja)!

Vsa zagotovila MOL-ove »stroke«, da do poškodb na objektih ter težav z vodami (ki proti Ljubljanici pritiskajo z Grajskega griča in okolice) nikakor ne more priti, so seveda bolj »pobožne želje« oz. tendenciozno zavajanje. Geo- in hidromehanik z dolgoletnimi bogatimi izkušnjami (tudi v tujini) zatrjuje, da na tako težek teren za gradnjo, kot je na tej lokaciji, v življenju še ni naletel. Resne poškodbe na semeniščnem objektu, ki v knjižnici premore tudi vrhunske Quaglieve freske, pa tudi na Plečnikovih arkadah ob Ljubljanici, so se pokazale že med gradnjo Mesarskega mostu.

Takšna vrsta posega se v razviti Evropi danes ne bi mogla zgoditi, vse »primerjave«, ki se skušajo uporabiti za njen zagovor, pa so skoraj povsem neprimerljive z večplastno in kompleksno naravo Vodnikovega trga in deplasirane – tako po lokacijah, bogastvu dediščine, razlogih za poglobitev, tehničnih okoliščinah gradnje, socialni dinamiki v prostor. Dve primerljivi garaži (čeprav v manj občutljivem kontekstu) so pred nekaj leti sicer začeli graditi v Novem Sadu, a sta obe na okoliških objektih povzročili resne razpoke, prodiranje vode itd., pa še končani nista. Medtem politika v mestu, ki je bilo s porušenim nadstreškom in žrtvami jeseni povod za velike študentske proteste v Srbiji, napoveduje še garažo pod osrednjo (Ribjo) tržnico (!?), prebivalci pa so se že povezali v civilno iniciativo, da bi jo ubranili!

Predstavniki stroke, ki tak poseg zagovarjajo, odražajo po eni strani zelo šibko in plitko kulturno zavest, po drugi strani pa naivno prepričanje, da je mogoče v tako občutljivem kontekstu vse natančno predvideti, zadostiti bistvenim lastnostim zgradb in pravilom stroke ter se pri tem še izogniti hujšim posledicam invazivnega posega.

Boljša možnost: garaža pod grajskim hribom

Resni strokovnjaki se zavedamo, da za garažo pod tržnico obstaja nesorazmerno boljša možnost: garaža pod grajskim hribom (primerljiva bi bila s tisto v Salzburgu)! Zasnova zanjo je bila pripravljena in predstavljena že pred nekaj leti, v tekmi primerjalnih kategorij pa tisto pod tržnico prekaša tako rekoč v vseh parametrih, saj:

• ne bi posegla v izjemno kulturno dediščino okoli Vodnikovega trga;
• s klančinami ne bi posegla v odprti prostor za pešce pred Plečnikovimi arkadami (se pravi, v Unescovo dediščino);
• bi tržnica nemoteno (ali le z minimalnimi zastoji v primeru prenove tlakov in drugih potrebnih posegov) delovala še naprej;
• je geologija grajskega griča za poseg ugodna;
• med gradnjo mehanizacija ne bi povzročila hudih težav s hrupom, vibracijami, prašenjem;
• garaža v hribu ne bi posegla v lastniška razmerja;
• bi bistveno bolj celovito in radialno napajala celotno srednjeveško mestno jedro;
• bi ponujala občutno več parkirnih mest in bi bila ekonomsko nesorazmerno cenejša od predlagane, za katero so ocene za parkirno mesto že zrasle v vrtoglave višine!

Ljudje in strokovnjaki jasnega uvida in dobre volje se zaradi vsega napisanega še vedno entuziastično borimo za prave rešitve in za-upamo, da bodo – kot v primerljivi bitki »med Davidom in Goljatom« – navsezadnje zmagale pravica, resnica in lepota!