Jazbinškov zakon: memento mori slovenskega doma

Barbara Kapelj

Na predzadnjo predvolilno soboto je središče Ljubljane dišalo po salami in po vinu. Tega so točili na vinski poti med stojnicami, kjer so se na vse kriplje pretegovali kandidati in kandidatke, ki so se potegovali za sedeže v mestnem svetu, celo za župana, in hlastno grabili še zadnji trenutek množične pozornosti. Občutek v mestnem jedru je bil arhaičen in obšla me je nostalgija po opisih semnja v humoreskah o Butalcih Frana Milčinskega. Vonj po salami se je mešal s pogledom na opite obraze in nobeden od njih ni vedel, kje je galerija Cirkulacija 2 (kamor sem vabila na svoj recital BI-RADS 5), ki životari nekaj korakov stran, v podhodu Ajdovščina. Pomislila sem, da bi to zagotovo vedel Miha Jazbinšek, arhitekt, urbanist, prvi minister za okolje in prostor samostojne Slovenije, glasbenik in neutrudni kritik mestne hiše, ki nas je zapustil 25. junija 2026. Večkrat je neuspešno kandidiral za ljubljanskega župana. A njegovo ime v vsakem domu živi bolj kot katerikoli volilni izid, saj je v pogovor o stanovanjih zapisano z besedno zvezo »Jazbinškov zakon«.

Zakon, ki je ohranil domove

Stanovanjski zakon iz leta 1991 je bil v svojem bistvu zakon o ohranitvi domov. Imetnikom stanovanjske pravice je omogočil, da stanovanje, v katerem so že živeli, odkupijo. Po njegovih besedah je šlo za približno 160 tisoč pogodb, večina jih je bila sklenjena med letoma 1992 in 1994. Kupnina je bila zasnovana tako, da je bil mesečni obrok pri dvajsetletnem odplačevanju primerljiv z najemnino, zato je sam govoril o nekakšnem “neprofitnem lizingu”. Pri izračunu vrednosti so uporabili standarde življenjske dobe: stoli se menjajo na 50 let, balkonska ograja na 20, temelji za hišo na 100. Na začetku devetdesetih let je k poceni odkupu pripomogla tudi inflacija. Jazbinšek je pripovedoval, kako je posojilo z visoko obrestno mero v nekaj mesecih postalo skoraj nepomembno. Zakon je torej deloval znotraj posebnega zgodovinskega trenutka, ki je najbrž neponovljiv.

Memento mori – spomni se, da boš umrl.

Dolgost življenja našega je kratka.
Kaj znancev je zasula že lopata!
Odprta noč in dan so grôba vrata,
al dneva ne pove nobena prat’ka,

je pisal že Prešeren (ki je bil zlasti advokat) in je star opomin, ki ga je mogoče brati tudi pri zakonih. Vsaka srečna generacija doživi svoj trenutek, v katerem ji sistem odpre vrata, in vsaka mora odstopiti prostor naslednji. Jazbinškov zakon je tak opomin: pokazal je, kaj zmore politična odločitev, in obenem, kako hitro njeni sadovi postanejo privilegij tistih, ki so prišli pravočasno.

Posebej pomenljivo je, da je Jazbinšek tik pred slovesom o zakonu govoril kot o “oporoki”. Dejal je, da je z njim popolnoma zadovoljen, ni pa zadovoljen z načinom, kako ga razlagajo. Njegov namen ni bil, da bi ustvaril stanovanjski trg, temveč da bi zaščitil ljudi, ki so v stanovanju že živeli. Tisti, ki ga danes kritizirajo, pogosto sodijo zakon po posledicah, ki jih avtor ni načrtoval. Nenavadno je, kako dobro to ustreza ljubljanski fasadi: dobro mora biti videti, o notranjosti, o tem, kdo bo zares imel streho nad glavo, pa se molči.

Posledice: država lastnikov

Posledice so vidne še danes. Slovenija ima enega največjih deležev lastniških stanovanj v Evropi, skoraj 90 odstotkov. Srečna generacija 55+ ima v lasti večino stanovanj, med mlajšimi je lastnikov manj kot 15 odstotkov. Najemni trg je ostal majhen in šibek, javna sredstva za neprofitno gradnjo pa so se leta in leta stekala v privatizacijo namesto v nove javne stanovanjske sklade. Jazbinšek je ob tem opozarjal na pomembno razliko. Po njegovem je izvirni zakon predvidel, da javna sredstva ostanejo v neprofitnem krogu, razlagalci pa so z njim ravnali neoliberalno. Neprofitnost bi morala biti pri stanovanjski gradnji tako samoumevna kot pri oskrbi z vodo: stanovanje je osnovna dobrina, ne naložbeni instrument. Opozarjal je tudi, da bi morali biti javni denar in neprofitni izvajalci podlaga za sistem, v katerem ima vsak možnost dostopa ne glede na to, ali je prišel pravi trenutek ali ne.

Ljubljanski odgovor, ki ga še čakamo

Vprašanje, ki ga prinašamo v zdajšnji čas, je preprosto: kakšen bi bil danes ustrezen Jazbinškov zakon? Mlad Ljubljančan s povprečno plačo težko privarčuje za nakup stanovanja, najem pa je drag in negotov. Ob tem imamo mesto, ki ima prostor, javna zemljišča in kulturno tradicijo, torej bi se lahko vrnili k neprofitnemu in javnemu najemnemu stanovanju, ki ga je Jazbinšek tudi sam omenjal kot vzor: mestni bloki, v katerih so skupaj živeli uradniki, glasbeniki, učiteljice in sodnice. A za to so seveda potrebni konkretni ukrepi – stalen, predvidljiv javni sklad za neprofitno gradnjo, jasna definicija neprofitnega izvajalca, varovane najemnine in prostor za nove zadružne oblike.

Ni treba ponoviti leta 1991, treba je ponoviti njegovo logiko: da je dom pravica, ne priložnost za dobiček.

Tudi zato je Jazbinškov zakon memento mori. Spominja nas, da se politične priložnosti končajo, da ljudje umirajo, zakoni pa živijo naprej. Vprašanje je le, ali bodo naslednjemu rodu odprli vrata ali pa jih bodo zaklenili.

Ob slovesu Mihe Jazbinška (1941–2026)

vir: Wikimedia Commons

Deli članek

NAZAJ
Kaj bodo s Stolpniško?