Kaj je pravzaprav Center Rog? Mimoidoči bi ob pogledu na podolgovati monolit lahko odgovoril, da je to verjetno sedež kakšne nemške zavarovalnice – 9000 m2 železa, stekla in betona se vsiljuje lokalni arhitekturi kot vsadek kakšne neokolonialne korporacije, ki je ravno kupila pol države in mora nekam naseliti svoje birokrate. Obiskovalec zgradbe bi se zazrl v prazne sobane z zbirkami strojev in 3D-tiskalnikov in ugibal, da gre za nekakšen kongresni center, v katerem tehnološki koncerni ponujajo svoje prototipe na ogled bogatim strankam. Obiskovalec spletne strani center-rog.si bi iz infantilne grafične podobe, na kateri se za prostor borijo reklame za surrealistično zveneče delavnice (“Zvarimo svojo kombučo!”), najverjetneje sklepal, da gre za fiktivni projekt učenca srednje oblikovne šole, ki se uči postavljati spletne strani in je prazna okenca zapolnil ob pomoči ChatGPT.

Nič od tega nima kaj dosti smisla. Med zunanjo podobo, notranjo opremo, vsebinsko in grafično predstavitvijo ni popolnoma nobene povezave. V koncept je stlačeno vse od tapas bara do izdelovalnic keramike in počitniškega varstva za otroke, vse skupaj predstavljeno v korporativnem jeziku družbenega napredka in upodobljeno v nekakšnem pseudo-naïve art slogu. Nihče ne more zares povedati, kaj Center Rog dejansko je. Pa vendar ta betonska kocka, ki se oglašuje kot “kreativno središče”, obstaja. Ne zato, da bi imela kakšno družbeno funkcijo – da bi ljudje tam dejansko kaj ustvarjali ali preživljali čas. Tam se morda izpelje kak projekt, vanj so prisiljeni zaiti nesrečni učenci, družinski člani zaposlenih se pustijo fotografirati na kaki delavnici … a le malokdo zaide v stavbo po lastni izbiri. Kot da so vsebine tam, da zapolnijo stavbo, stavba pa zato, da zapolni parcelo. Aktivnosti Centra Rog ne moremo razumeti kot nečesa, kar bi za meščane imelo uporabno vrednost – nanj je bolje gledati kot na upodobitev mrtvih produkcijskih oblik, katerih duhovi še vedno strašijo po mestu, tudi ko je kapitalizem že izničil njihovo uporabnost.

Nekoč, precej daleč v preteklosti, se je na Trubarjevi ulici proizvajalo tisto, kar so lokalni prebivalci uporabljali. V času razmaha malega obrtništva, v romantičnem obdobju narodnega prebujanja, je bila na tem mestu postavljena usnjarska delavnica Ivana Janesha. Prav ta zgodnja podoba kapitalizma, era tako imenovane cottage industrije, v kateri so bili v ospredju vaški mojstri, mali trgovci in popravljavci s svojimi unikatnimi izdelki, še danes zaznamuje meščansko domišljijo. Mojstra pa je pri nas na prehodu v 20. stoletje izpodrinila industrijska proizvodnja: usnjarno na Trubarjevi je takrat kupil in razširil industrialec Karel Pollak, malega samostojnega obrtnika je zamenjala armada 500 proletarcev. Kapitalist industrijske dobe ni več proizvajal na drobno za lokalce, ampak množično za izvoz. S tem je tudi uporabna vrednost izdelkov postala sekundarna, pomembna je bila le še njihova menjalna vrednost. A tudi tej proizvodni obliki so bili šteti dnevi, saj je kriza med vojnama ugonobila Pollakov usnjarski imperij, industrijskega kapitalista pa je po revoluciji zamenjala socialistična država, ki je tovarno podržavila in začela proizvajati izdelek za delavske množice – kolesa Rog.

Kapitalizem se je vrnil v Ljubljano s kontrarevolucijo leta 1991, toda z njim niso prišli nazaj industrijski kapitalisti. Novi vladajoči razred si je sicer spet prisvojil velik del javne lastnine, a je ni uporabil za razvoj proizvodnje, pač pa jo je razprodal za dobiček in denar pospravil v finančni oblak. Uspešni tranzicijski mešetarji so postali finančni kapitalisti, tisti malo manj uspešni pa rentniki. Proizvodnja koles je bila zadnja stvar, ki bi jih zanimala – tovarna Rog je ugasnila že na začetku devetdesetih let. V postindustrijskih ekonomijah Zahoda namreč ni več pomembna ne uporabna ne menjalna vrednost proizvodov – kapitalisti denar plemenitijo z napihovanjem špekulativnih balonov in pobiranjem rent za rabo svoje infrastrukture. V tem procesu se je tudi industrijski proletariat v prestolnici razbil na množico prekarnih delavcev in malih podjetnikov, ki namesto dela prodajajo “storitve”, državne razvojne oddelke pa je zamenjal startup, butično tehnološko podjetje, ki poskuša k sebi pritegniti košček lebdečega finančnega kapitala. V ospredje je tako stopilo trženje, ustvarjanje videza uporabnosti izdelkov – seveda ne za lokalne potrošnike, ampak za investitorje, katerih kapital išče varna pristanišča. Nove stavbe se ne oglašujejo kot bivališča, ampak kot naložbe.

Vse to se je v naši propadli tovarni na Trubarjevi izrazilo tako, da je zemljišče samo postalo predmet hazardiranja in mešetarjenja. Država ga je vrnila nekdanjim lastnikom, občina pa kupila od njih za bistveno več od tržne vrednosti – po nekaterih ocenah je nepremičnino preplačala za 9,5 milijona evrov. Posel je bil s tem pravzaprav že uspešno izpeljan, saj so v podmizni preprodajalski igri z javnim zemljiščem zaslužili vsi igralci. V naslednji fazi je nastopilo trženje – občina je namreč poskušala v mesto privabiti investitorje in zvišati ceno okoliških nepremičnin z obljubo bleščeče, z javnim denarjem zgrajene nove stavbe, ki naj bi spremenila podobo okolice. Nikoli ni bilo pomembno, kaj v tej stavbi dejansko bo – uporabna vrednost proizvoda je za mešetarja sekundarna stvar, na prvem mestu je obet prihodnje profitabilnosti. Edini, ki jih je zanimala uporabna vrednost prostora, so bili skvoterji: generacija prekarnih kognitivnih delavcev, študentov in družbenih marginalcev, ki so se pred turbulencami te nove ekonomije zatekli v zavetje na smrt obsojene tovarne.

V teh okoliščinah je nastal Center Rog – 27-milijonska javna investicija, katere namen je po županovih besedah “dvigniti ceno nepremičnin v okolici za 50 odstotkov in narediti iz Trubarjeve ekskluzivno lokacijo”. Povedano drugače: to ni več stavba, to je finančni instrument, orodje za pospešitev gentrifikacije – spreminjanje novih kosov Ljubljane v donosne naložbene assete, kamor lahko bogataši varno naložijo svoje presežke. Center Rog stoji sredi prestolnice kot orjaški analogni NFT, betonski bored ape, absurden in infantilen finančni produkt, ki ne služi ničemur drugemu kot špekulacijskim igram v času, ko kapital nima boljših destinacij.

A tako kot je krščanstvo na vsakem novo koloniziranem ozemlju v svoje obredje integriralo elemente lokalne poganske kulture, so poznokapitalistične ekonomije ohranile elemente vseh preteklih oblik proizvodnje, četudi le v obliki turistične znamenitosti. Tako v Centru Rog najdemo elemente iz vseh njegovih zgodovinskih obdobij, a v povsem abstrahirani obliki: malo obrtništvo brez svobodnega mojstra, industrijo brez množične proizvodnje, butično prodajo brez kupcev, startup brez vlagateljev, družbeno ozaveščenost brez družbenih akterjev, skupnostni prostor brez skupnosti. Vsi ti elementi so le migetajoči utrinki spominov na romantične čase, preden so developerji s Trubarjeve izrinili male obrtnike in trgovce, razpršili delavce in izgnali skvoterje. Da bi se ustvaril privid kontinuitete, mestni projektanti na ruševinah nekdanje Ljubljane ohranjajo nekakšno kvaziekonomijo.

Sprehodite se okoli Centra Rog in napnite ušesa. Slišali ne boste ne otrok, ne muzike, ne ptičev, ne pasjega laježa. Okolica se izdaja za mestno sosesko, a je oropana vseh zvokov, barv in vonjav … Pomanjkanje senzoričnih dražljajev nas napada, kot bi bili sredi kake fantazijske scene Lynchevega filma ali kot bi tavali v 3D-renderju arhitekturnega načrta. To je mrtev prostor, antimesto, ki zgolj pozira kot habitat za živa bitja. Tudi ljudje, ki vstopijo v stavbo Centra Rog, so za njenimi steklenimi zidovi videti kot razstavni eksponati, makete pravih ljudi, ki jih je arhitekt iz Shutterstocka vstavil v podobo projekta, preden ga je oddal naročniku. Ta distopična zgradba je morda najpopolnejša, najbolj izčiščena arhitekturna manifestacija poznokapitalističnih procesov, v katerih je uporabna vrednost izdelkov povsem odstranjena in obstajajo zgolj še kot finančni produkti za špekulacijske igre. V tem primeru je predmet špekulacije mesto samo.