Nekega oktobrskega večera se je v telovadnici Osnovne šole Spodnja Šiška zbrala nenavadno raznolika skupina ljudi. Stanovalci Stare Šiške so sedeli ob oblikovalcih, urbanistih, krajinskih arhitektih, sociologih, prometnih strokovnjakih z državne ravni, predstavnikih mestnega sveta, umetnikih in študentih arhitekture z mentorjem. Prostor, ki je navadno namenjen šolskim dejavnostim, je za nekaj ur postal odprti mestni forum. Namen srečanja ni bil zgolj predstaviti sadove dveh let ukvarjanja s projektom Superblok Stara Šiška, temveč skupaj razmisliti, kaj pomeni simulacija superbloka v konkretni soseski in kakšne možnosti ponuja za prihodnost urbanega življenja v Ljubljani.

To srečanje je bilo zaključek, a hkrati nadaljevanje procesa, ki se je v Stari Šiški začel že pred dvema letoma v okviru Evropskega tedna mobilnosti, ko je bil del Medvedove ulice začasno zaprt za tranzitni promet, ozelenjen z drevesi v koritih, obogaten z muralom, zvočno umetniško intervencijo in nizom kulturnih prireditev. Ulica se je za kratek čas spremenila v prostor srečevanja, igre, pogovora in eksperimenta. Takrat to ni bil zgolj prometni poseg, temveč preizkus drugačnega razumevanja mesta – takega, ki prebivalcev ne vidi kot uporabnike ali oviro, temveč kot soustvarjalce.

Eden izmed organizatorjev srečanja je v uvodu javne tribune to razmišljanje strnil v jasno misel:

Mesto ima pristojnosti in sredstva, toda brez sodelovanja prebivalcev je vsaka sprememba zgolj improvizacija.

Superblok je zato razumljen kot prostor učenja, preizkušnje in skupnega oblikovanja trajnostne urbane izkušnje. Prav ta poudarek na procesu, ne le na rezultatu, je bil rdeča nit večera. Vprašanje, zakaj sploh potrebujemo superblok, je v Ljubljani še vedno brez odgovora. Član uredništva časopisa PreLom Anže Zadel je opozoril, da onesnaženost zraka v mestu povzroča eno največjih zdravstvenih težav sodobnega časa. Po izsledkih raziskav je onesnažen zrak v Ljubljani celo največji povzročitelj smrti med nenalezljivimi boleznimi, mesto pa se je lani po kakovosti zraka uvrstilo na 709. mesto med 761 svetovnimi prestolnicami. Razlogov za to ni težko prepoznati. Mestno jedro je gosto pozidano, promet intenziven, zelenih površin ob cestah pa je premalo. Tam, kjer ni dreves in rastja, se ustvarjajo vroči otoki, temperatura je lahko tudi do sedem stopinj višja kot drugje, to pa neposredno vpliva na počutje, zdravje in vsakdanje življenje prebivalcev.

Rešitev, kot jo vidi Zadel, ni enoplastna, temveč se je zanjo stvari treba lotiti celostno. Ozelenitev urbanih javnih prostorov, odstranjevanje betonskih tlakov, uvajanje zelenih gred, ki zadržujejo deževnico, ter omejevanje motornega prometa so koraki, ki lahko bistveno izboljšajo kakovost bivanja. Superblok je pri tem eden izmed mogočih odgovorov, zlasti v starih, strnjenih urbanih jedrih, kakršno je tudi Stara Šiška. Pomemben element te vizije je tudi umetnost v javnem prostoru.

Čeprav je Mestna občina Ljubljana zelo zadržana do ustvarjalnih intervencij na cestiščih, izkušnje iz drugih mest kažejo, da umetnost ne prispeva le k vizualni kakovosti prostora, temveč tudi mentalno in socialno izboljšuje urbano okolje.

 

Vodja projekta Sanja Simić je na tribuni podrobno predstavila, kako se je ideja superbloka v Stari Šiški udejanjila v praksi. Lanski pilotni projekt je naletel na številne omejitve, med drugim tudi na zavrnitev talnega murala, ki naj bi vizualno umirjal promet. Namesto tega so organizatorji med koriti z drevesi postavili kolaž, ki so ga otroci takoj posvojili kot prostor za igro. Lokalna podjetja in gostinski lokal so sodelovali in obratovali tudi v nedeljo, ulica je zaživela s koncertom in druženjem, zvočna instalacija pa je v urbanem okolju ustvarila simulacijo žive narave. Pomembna podrobnost, ki jo je poudarila Sanja Simić, je bila, da so otroci na koncu prireditve sodelovali pri pospravljanju prostora in s tem že zgodaj prevzeli del odgovornosti za skupni prostor.

Letos je projekt pridobil dodatna sredstva v okviru Mreže za prostor (Podnebne akcije), kar je omogočilo zasaditev več dreves in izvedbo dodatnih delavnic. Prebivalci so z lepilnimi folijami skupaj ustvarili talni mural, ki je povezal prostor med dvema drevoredoma, drevesa pa so bila pridobljena s sponzorsko donacijo drevesnice Pro Horto. Ambicija organizatorjev je jasna: projekt želijo ponavljati vsako leto in postopoma doseči trajno spremembo prometne ureditve po načelu superbloka. Medvedova ulica je namreč ob prometnih zastojih na Celovški cesti neupravičeno preobremenjena, čeprav bi bila lahko uporabljena za povsem drugačen namen.

Pomemben del letošnjega programa je bila delavnica izdelave merilnikov kakovosti zraka.

Udeleženci so se seznanili s prototipom merilnika Javnos, ki meri delce PM 2,5 in PM 10 ter omogoča nadgradnjo z merjenjem ogljikovega dioksida, temperature in tlaka. Vodja delavnice Jurij Podgoršek je poudaril, da merilnik deluje neodvisno od delujoče internetne infrastrukture, saj ustvari lastno lokalno omrežje, do katerega lahko dostopa vsak, ki se mu približa. Posebnost projekta je njegova popolna transparentnost. Koda je javno dostopna, prav tako vsi sestavni deli. Cena merilnika znaša okoli 40 do 50 evrov, to pomeni, da si ga lahko privošči skoraj vsaka skupnost.

Delavnica ni bila zgolj tehnična, temveč je bila predvsem politična gesta v najboljšem pomenu besede. Sporočilo je bilo jasno: prebivalci niso le pasivni prejemniki okoljskih politik, temveč lahko postanejo aktivni mestni znanstveniki, ki merijo, opazujejo in s podatki argumentirano sodelujejo v razpravah o prihodnosti prostora. Dva merilnika sta bila že nameščena, eden na dvorišču, obrnjenem stran od prometa, in drugi na Medvedovi ulici, kjer je promet gost. V prihodnje želijo organizatorji merilnike postaviti na več različnih mikrolokacijah, da bi začeli zbirati obsežnejše podatke o okolju, kjer državna agencija ARSO ne izvaja meritev, in tako graditi zbirko skupnostnih okoljskih podatkov.

Razprava na okrogli mizi, ki je sledila, je pokazala, da v Stari Šiški obstaja močna želja po skupnem prostoru, ki ni ne zasebni prostor ne mestni park, temveč nekaj vmesnega, bolj domačega in skupnostnega. Ena izmed stanovalk je poudarila, da notranje atrije sicer že uporabljajo, vendar bi si želeli tudi odprt javni prostor, kjer bi se lahko srečevali lokalci.

Drugi stanovalec je spomnil, da načrti izpred dvajsetih let kažejo ulico brez parkirišč in z veliko več zelenja, kar dokazuje, da današnje pobude niso radikalne, temveč prej uresničevanje dolgo zapostavljenih vizij.

V razpravi se je večkrat postavilo vprašanje hitrosti in varnosti prometa. Eden izmed udeležencev je opozoril na študije iz tujine, ki kažejo, da zmanjšanje hitrosti na 30 kilometrov na uro voznikom ne prinese realne izgube časa, saj je povprečna hitrost v mestih tako ali tako majhna. Sanja Simić je dodala, da so prehodi za pešce na Celovški cesti izjemno problematični, saj so intervali za prečkanje kratki, avtomobili pa pogosto vozijo tudi skozi oranžno ali rdečo luč. Takšni primeri opozarjajo, da prometna ureditev ni zgolj tehnično vprašanje, temveč neposredno vpliva na občutek varnosti pešcev.

Svetnik četrtne skupnosti Saša Đorđević je poudaril, da lahko četrtne skupnosti sicer prijavljajo pobude za manjša ozelenitvena dela, vendar so večje prometne spremembe v pristojnosti mestne občine. Opozoril je tudi na nesorazmerje v financiranju, saj bo v Celju občina četrtnim skupnostim namenila po 30.000 evrov za pilotne projekte, MOL pa za podobne pobude namenja le 6000 evrov, kar je po besedah Sanje Simić manj, kot so vložili v projekt v Stari Šiški.

Okrogla miza s strokovnjaki je razširila razpravo in jo umestila v širši kontekst. Marko Peterlin z Inštituta za politike prostora IPoP je pojasnil, da ideja superbloka izhaja iz Barcelone, a ima korenine tudi v modernističnih konceptih sosesk, kjer tranzitni promet poteka po glavnih cestah, notranje ulice pa so razbremenjene in namenjene lokalnemu življenju. Tadej Žavcar je poudaril, da je ključna razlika med superblokom in območjem umirjenega prometa v tem, da znotraj območja promet sploh ni dovoljen, razen za nujne službe, za kar so potrebna tudi ustrezna orodja nadzora.

Maja Simoneti z IPoP je dodala, da so ulice že same po sebi potencialni javni prostori in da ni vedno treba ustvarjati novih parkov ali trgov. Če se voznikom ponudi predvidljivo okolje, se poveča varnost in odpre več prostora za ljudi in zelene oaze. Maša Cvetko iz Prostoroža je poudarila pomen začasnih ureditev, za katere dajo pobudo lokalne skupnosti, saj s tem odpade velik del odpora. Takšne ureditve je treba pustiti dovolj dolgo, jih opazovati in evalvirati, šele nato pa preiti v trajnejše rešitve.

Okoljski sociolog Blaž Križnik je opisal dogajanje v Barceloni, kjer je bil prvi superblok deležen močnega odpora, a se je po nekaj letih izkazalo, da si nihče ne želi vrnitve stare ureditve. Arne Vehovar iz iniciative Ljubljana odprto mesto (LOM) je opozoril, da Ljubljana nima močne tradicije življenja na ulicah, kar pa je hkrati priložnost, da se ulice ponovno programirajo in se jim vrne družabna funkcija. V tem pogledu je Stara Šiška nekoliko bolj hvaležna, saj tam že obstajata lokalna dinamika in odprtost do umetniških intervencij.

Razprava se je dotaknila tudi vprašanja upravljanja in politične volje. Peterlin je poudaril, da se mora mestni svet odločiti za vzpostavitev struktur, ki omogočajo zaznavanje, oblikovanje in izvajanje tovrstnih pobud. Đorđević je opozoril na problem obveščanja in pomanjkanje lokalnih medijev, ki bi o takšnih projektih poročali. Več stanovalcev je omenilo, da sestanki četrtnih skupnosti niso dovolj javno napovedani, to pa zavira sodelovanje.

Kljub nerešenim vprašanjem je bilo razpoloženje ob koncu večera prežeto z optimizmom. Superblok v Stari Šiški se je izkazal za več kot prometni eksperiment. Postal je platforma za umetnost, skupnost, učenje in pogajanje o prihodnosti mesta. Pokazal je, da trajnostne urbane spremembe niso zgolj plod velikih infrastrukturnih projektov, temveč dolgotrajnih procesov sodelovanja, v katerih prebivalci prevzamejo aktivno vlogo.

Simulacija superbloka je dokazala, da je mogoče o mestu misliti in ga graditi skupaj z ljudmi, ne zgolj zanje. Če naj Ljubljana resno stopi na pot zelenega in pravičnega urbanega razvoja, bo morala takšne procese prepoznati, podpreti in jim zagotoviti dolgoročno stabilnost. Stara Šiška je pokazala, da je to mogoče. Zdaj je vprašanje le, ali je mesto pripravljeno poslušati.