Mariborska občina se je prijavila na razpis za postavitev sežigalnice odpadkov. To je bilo storjeno brez javne razprave, samo s potrditvijo mestnega sveta, ki ga obvladuje koalicija župana Saše Arsenovića in stranke Svoboda . V ta namen sta podjetji Snaga d.o.o. in Energetika Maribor d.o.o. ustanovili novo podjetje.

Problematika odpadkov

Kot povsod se tudi pri nas soočamo s problemom odpadkov, ki bremenijo okolje. Kako rešiti te probleme, pa je seveda stvar pametnega ter človeku in naravi odgovornega ravnanja. Problem reševati s sežiganjem odpadkov je zelo neodgovorna odločitev, saj se je te težave potrebno lotiti že pri nastajanju odpadkov. Velik del le teh nastane zaradi človeške potrate in slabo zapisanih zakonov. Uporablja se dvojna ali včasih celo trojna embalaža za izdelke; veliko izdelkov je iz materiala, ki ga ni možno reciklirati; zaradi mode se zavržejo oblačila, ki so še skoraj nenošena in še bi lahko naštevali.

Drugi problem je, da tudi odpadkov, ki bi jih lahko reciklirali ali celo z majhnimi popravki ponovno usposobili za nadaljnjo uporabo, le te zavržemo in pristanejo na kupih smetišč. To je vsekakor v interesu potrošniškega kapitala. Več kot se izdelkov zavrže, več se proda novih. Tako nastaja dvojna škoda. Za nove proizvode se črpajo novi naravni viri, na drugi strani pa se ustvarjajo novi odpadki.

Tretji problem pa predstavljajo tovornjaki, ki bodo dovažali kurivo za sežigalnico in bodo tako dodali svoj prispevek k onesnaževanju z izpusti, hrupom in gnečo na cesti.

Problematika sežigalnic

EU ne podpira več sežigalnic in v pripravi je tudi zakon, ki bo z emisijskimi kuponi v prihodnje kaznoval delo sežigalnic, kar v praksi pomeni, da bomo skozi davke in prispevke vsi plačevali izpuste sežigalnic. Pomembno je tudi to, da se bo leta 2030 sprejel zakon za celotno EU in sicer se bo postavila zgornja meja onesnaženosti, kar pomeni, da zelo onesnažena mesta ne bodo več dobila dovoljenja za gradnjo objektov, ki bi onesnaževanje še povečali. Na seznamu evropskih držav in mest sta Slovenija in Maribor že na zgornji meji onesnaženosti, kar pomeni, da se verjetno projekt sežigalnice leta 2030 ne bo smel nadaljevati, tudi če bomo za to porabili več milijonov našega denarja.

Sam sežig odpadkov v sežigalnici ustvarja strupene izpuste, ki jih še tako izpopolnjeni filtrirni sistemi ne bodo odstranili (primer so avtomobilski izpusti, ki kljub vsej predpisani tehniki še vedno močno obremenjuje okolje in so strupeni). Pri izgorevanju odpadkov pa zraven CO2 nastajajo še drugi strupeni plini, ki so povzročitelji rakastih obolenj.

Zavedati se moramo, da po sežigu odpadkov ostane od 15 do 20 odstotkov pepela. To ni pepel, ki bi ga lahko raztresli po njivah in travnikih ter bi deloval kot gnojilo, ampak je izredno strupen. Potrebno ga je skladiščiti v neprodušno zaprtih kontejnerjih, saj ne sme priti v stik z vodo in zemljo, ker bi prišlo do kontaminacije, ki bi imela katastrofalne posledice za naravo in ljudi

Ljudje zmotno mislijo, da se bomo s sežigalnico v Mariboru rešili problemov z gorami smeti v Snagi, Surovini, Dinosu … Nastalo bo namreč še eno skladišče smeti, saj se morajo smeti, ko prispejo na območje sežigalnice, sortirati in pred sežigom obdelati. Torej s tem ustvarimo novo smetišče. Ker mora sežigalnica delati 24 ur na dan, 7 dni v tednu, vse leto, bo tudi v tednih in mesecih, ko vlada inverzija, delovala s polno paro in tako še dodatno onesnaževala zrak in okolje

Ko se sežigalnica umesti v nek prostor, postane njeno neprestano delovanje prioriteta za naslednjih 30 in več let. Odpadki se bodo v sežigalnico vozili z večjega dela severvzhodne Slovenije, kar pa še vedno ne bo dovolj za rentabilno poslovanje. To pomeni, da se bodo, če bo zmanjkalo odpadkov, ki se ne dajo reciklirati, začeli sežigati tudi odpadki, ki bi jih lahko reciklirali. S tem dobi industrija potrditev, da jim ni potrebno skrbeti, koliko odpadkov proizvede, saj se jih tako porabi za sežigalnico. To pa je v nasprotju s težnjo po industriji brez odpadkov (zero waste).

Kdo in kako bo izvajal nadzor nad sežigalnico

V Sloveniji težko najdemo neodvisne strokovnjake, ki bi dnevno izvajali nadzor nad izpusti sežigalnice. Tako bomo prepuščeni dobri volji lastnikov sežigalnic, katerih glavni cilj je dobiček in ne zdravje ljudi.

Kako se je Mestna občina Maribor lotila projekta sežigalnice

Kot smo že v uvodu povedali, je bila to politična odločitev brez jasnih in preglednih strokovnih utemeljitev in brez seznanitve javnosti, kaj bo to pomenilo za zdravje ljudi v Mariboru in njegovi okolici. Nobene javne razprave, nobenih izračunov, brez vizije za prihodnost.

Zmedenost in nepripravljenost na projekt sta vidni tudi iz ocen vrednosti postavitve in zagona sežigalnice, saj je prvotna ocena o 60 milijonih evrov v mesecu dni skočila na dobrih 100 milijonov evrov.

Sama lokacija je v nasprotju z direktivami EU in tudi naše ustave, saj morajo takšni objekti biti oddaljeni vsaj 300 metrov zračne linije od najbližjega naselja. To na predvideni lokaciji v Mariboru ni zagotovljeno. Pravzaprav je sežigalnica predvidena v Coni Tezno, kjer je zaposlenih približno 4.000 ljudi, ki bodo dnevno izpostavljeni izpustom sežigalnice.

Ustanovilo se je novo podjetje (d.o.o.), katerega direktor je postal sedanji direktor Snage d.o.o. dr. Vito Martinčič. Torej ima sedaj dve direktorski plači. Ob njem je še direktor Energetike Maribor d.o.o. Jože Hebar. Zakaj d.o.o.? Ker na družbo z omejeno odgovornostjo, čeprav je ustanovljena z denarjem MOM, mestni svet nima več vpliva. Kljub temu bo delovanje tega novega podjetja financirala MOM (torej, mi vsi).

Stroški postavitve sežigalnice so načrtovani zelo ohlapno, saj se še do danes niso odločili, kakšen tip sežigalnice se bo postavljal. Ne ve se še, kakšna bi morala biti višina dimnika in če bo sploh možno zgraditi takšno zgradbo na predvideni lokaciji (spomnimo se na gradnjo Rotovža, kjer so ob izkopavanju naleteli na probleme).

Velik problem pri tem projektu je tudi financiranje. Že v začetku smo povedali, da EU takšnih projektov ne sofinancira več, torej se pričakuje pomoč države, za kar pa ni nobenih zagotovil. Kredit pri banki pa bo gradnjo samo podražil in ga bomo občani Maribora plačevali še leta in leta.

Propaganda MOM za izgradnjo sežigalnice

Mestni svet je na seji potrdil, da se 250.000 € porabi za propagando izgradnje sežigalnice, kar pomeni, da se bo ponovno porabil denar, ki bi ga lahko v Mariboru namenili za druge, veliko pomembnejše projekte, kot je sežigalnica.

MOM propagira:

“Da bo sežigalnica znižala stroške kurjave.”
Projekt sežigalnice bomo plačali vsi Mariborčani prek položnic (v tem trenutku približno 1.100 € na osebo, torej bo štiričlanska družina dala za izgradnjo sežigalnice približno 4.400 €). To so stroški po sedanjih ocenah izgradnje. V Mariboru in tudi v Sloveniji pa je, kot vemo, končna cena takšnih projektov v večini dva- do trikrat večja. Temu pa je potrebno dodati še stroške delovanja sežigalnice.

“Da bo manj onesnaženosti individualnih kurišč zaradi širitve toplovodnega omrežja.”
Toplovodno omrežje je v Mariboru slabo razvito, ob tem pa je potrebno poudariti, da bi bil priklop individualnih hiš zelo drag. Blokovska naselja na Taboru so delno že vključena v ta režim in kar je še bolj pomembno – ne kurijo na drva. Torej bo ta učinek minimalen.

“Da bo z delovanjem sežigalnice manj smeti.”
Povedali smo že, da se bo problema treba lotiti pri izvoru in ne na koncu.

“Delovanje sežigalnice ne bo vplivalo na zdravje ljudi in živali ter na okolje.”
Če bi bilo to res, potem na svetu nikjer ne bi bilo več smeti, ker bi se vse države lahko posluževale sežigalnic in bi se smeti skurile brez problemov.

Kot vidimo, bo sežigalnica en problem samo nadomestila z drugim. Onesnaževanje se ne bo zmanjšalo, temveč se bo nadaljevalo v drugi obliki, ki je lahko še nevarnejša od sedanje. Vedeti moramo namreč, da smo zemljo dobili samo na posodo od svojih zanamcev, ne pa v last, česar bi se morali zavedati tudi politiki, ki smo jih izvolili, da odločajo o naši bodočnosti.

Prispevek je bil v izvirniku objavljen na Rdeči pesi. Poobljavljamo ga z dovoljenjem avtorja in medija.