Filipika o mestu: žrtev lastne lepote

Občudovanja vredna je zmota, da ravnilo mestnega urada in njegova druščina podjetnih prijateljev lahko uspešno narišeta genius loci – dušo nekega kraja, še posebej, ko je ravnilo tu le zato, da tiska denar. S podporo poslovnih interesov gradbenih, nepremičninskih in turističnih podjetij MOL načrtuje in izvaja milijonske nepremičninske posle, razvoj opira na trženjske podobe, »duša« pa je dejansko le blagovna znamka. Dobro mesto pravzaprav nastane, ko pijani kipar pleše na trgu, ko študentje ob 23. uri še vedno sedijo na stopnicah filofaksa in ko se sosedi zberejo na klopci pred blokom. Tega pa ni mogoče kar tako vključiti v razvojni načrt.

Povprečni prebivalec bi sicer rade volje pričakoval razpršitev »zanimivosti, dobrot in ugodnosti«, ki jih projekt #najlepšegamesta obljublja, a kot potrjujejo potekajoči gradbeni megaprojekti – mestna vizija spet gladko fuša. Zunaj središča, pa tudi v samem središču je preprosto dolgčas. Resnici na ljubo, še huje je zunaj Ljubljane. Tu in tam so nekoč dejavni občani degradirani v »uporabnike storitev«, nastanjeni (ali ne) v dvodimenzionalni razglednici. Trdovratna prepričanja, da je rešitev za vitalnost mesta v nadaljnjem lišpanju, so le znak duhovne in duševne stagnacije mestne oblasti, ki občutek in doživljanje enega prostora zlepa ali zgrda obravnava kot produkt, ustvarjen za prodajo. Ključ do dobrega mesta vsekakor ni v novem asfaltu in betonu, temveč v pogumu, ki ga MOL očitno nima, da se občanom prepusti avtonomija. Duša se namreč oblikuje »od spodaj«, ko imajo občani kaj besede pri odločanju o svoji okolici, s čimer bi se gotovo zmanjšala njihova odvisnost od centra … in trgovskih centrov. Poleg očitne rešitve – zadušitve pohlepa – pa je zdravilo za dolgčas najti v mreži živahnih, mikrourbanih žarišč, ki jih sooblikujejo občani ob pomoči dolgoročne vizije razpršitve oziroma decentralizacije mesta.

Turistična iluzija …

Moram priznati, da že nekaj časa vztrajno čutim nepopisno čast, ko se podalpski direndaj pred mojimi očmi spreminja v butični muzej za kratkoročne popotnike. Priznam, imponira mi, da je pri vseh švicarskih lepotah in tajskih otokih prav Ljubljana s širokim konsenzom razglašena za neki nadstandardni raj, ki se veselo sveti na naslovnicah reklamnih brošur, namenjenih »evropskemu načinu življenja« v nizkocenovnih letalih, poleg fotk kikirikijev. Stvarnost pa je vse prej kot švicarska. Ker če je kdo menil, da so na MOL pri dosedanjem dohitevanju razvitejših že ugotovili, da ni nujno ponoviti vseh napak v razvoju, se zelo moti. Vseskozi pa se šušlja, da so župan, direktorji in razne zbornice na eni izmed svojih, z drugimi mnenji neokrnjenih procesij sklenili, da občanom Ljubljane vseeno ni treba skrbeti: občutek za prostor bo tako ali tako oblikovala turistična sezona, ki se obeta skozi vse leto.

Občutek romantičnosti Emone, tega koščka zemeljskega raja iz propagande MOL, pa je v resničnosti nekaj povsem drugega. Morda ni izrecno hohštaplersko kot drugod, ampak nič kaj romantično ni navigirati po zlaganih, plehkih in popačenih izračunih vrednosti lokalnih pijač, živil in storitev. Vse, ki so se bili pripravljeni podrediti interesom turistične promocije (beri: denarju), bi na tej točki lahko oklicali za turistična podjetja prej kot za navadne gostince, frizerje, štacune, najemodajalce. Že turistična »vstopnina« v mesto je precej neprijetno presenečenje, s svojimi šestdesetimi evri (zadnjič sem stal zraven razočaranega Kitajca, ki jih je plačal osemdeset) od Brnika do Prešerca. Vrednost tega denarja pa je vezana na kasnejši itinerar, ki zajema nič kaj preveč romantično čakanje v vrsti za burek, fotkanje lokalne pošte in konjske kljuke obrabljenih vrat knjižnice. Ljubljani sledi enodnevni obisk Bleda, nato pa Hrvaška ter razodetje, da se bolj splača obisk kateregakoli tajskega otoka. Župani, airbnbjevci in podobni pa za nedodelano vizijo mesta še naprej debelo zaračunavajo ljudem. MOL tako ni treba nič kaj posebej investirati v zgodbljenje in vsebino – folk pač pride v Ljubljano, čeprav še sam ne ve, zakaj:

»To be honest, I wasn’t very enthusiastic about going here, but it’s a place in Europe, another country very nearby my home country and I haven’t visited it. So that was the main motivation.« (2 Days in Ljubliana. Boring?)

Stvar je že odpihnilo tako daleč, da sem se zadnjič vračal po Slomškovi domov in slišal enega Irca, kako pravi drugemu, da »tu ni nič za počet: vse spi ob 22. uri«. Seveda nimata kam iti, še najmanj pa lahko, tako kot doma, spontano zaideta v točilnico. Tam, od koder prihajata, se ljudje preprosto odpravijo, tudi ob 21., 22. ali 23. uri ponoči, malo tavajo in sproti odkrijejo kak star, nov ali prikrit pub. V Ljubljani pa razen dveh lokacij skorajda ni več kavarn, v katere občan lahko kar tako spontano gre – vsaka želja po srečanju s prijatelji terja načrt in dogovor: kje točno in kdaj točno. Še celo kafane so strogo specializirane: ena je dobra za špricerje, druga za sladoled, tretja za sončne dneve. Tudi za kavo specializiranih je nekaj trgovin kavarn. In kar vse so nekako v strogem središču; tja, kamor gredo turisti, pa vse manj hodijo domačini. Skratka, vsa čast turistom. Če prihajajo iz kakšnega večjega mesta, je Ljubljana zanje zelo verjetno dokaj duhamorno okolje. Obenem jih utesnjujoča urbanistična podoba mesta kot plašnice za konje rine, da vidijo le pred sabo – nič kaj preveč vstran. Kamorkoli pogledajo, jim nekaj prefinjenega, a manj premišljenega zastre pogled, zato raje sploh ne gledajo več nikamor, razen v telefon.

… in posledice za občane

Zdaj, ko smo postavili diagnozo, je smiselno strniti, da »sense of place« ni le občutek tega, kje sem, ampak tudi, kakšen je ta prostor zame in kakšen sem jaz v njem. Stroga regulacija gibanja in generičnost vsebin pa pomenita tudi, da se občani nimajo za kaj preveč zadrževati na javnem prostoru. Tako bodo lepo »po alpsko« hodili le od točke A do točke B: disciplina »Alpenpot« tako obstaja z intenco, funkcijo in jasnim namenom. Po možnosti se gre z avtom, mogoče na kolesu, nikakor pa ni dovoljeno nepotrebno in brezciljno ustavljanje, posedanje na pločniku, druženje na ulici. Premikanje po mestu mora biti gladko in rutinsko, kot na avtopilotu. Centri za orientacijo in pozornost v možganih občanov si lahko spočijejo, saj udeleženci prometa obstajajo vsak v svojem svetu. In individualizem cveti.

Vinjeta o ljubljanskem individualizmu: postaja LPP Gosposvetska ob 18.30

Avtobus se komaj izogne divjajoči bemfli, za volanom katere je neki sinček ali sonček. A najhujše šele prihaja.

Hidravlika končno zaškriplje in na pločnik pljusknejo prvi penziči, za vstop se komolči nova runda.

Takrat z desne prifrči kolesar in terja umik vseh, ker 1 > 30.

Pingvini z busa se zdrenjajo, zabrundajo, okrog njega se sveti slogan: NI MOJ

PROBLEM.

Upokojenka se pri sestopu skobaca, razširi oči: pecikl je nevarnejši zanjo, kot je njena mlahavost zanj.

Železna kobila goni, se ne ozira.

Peciklu se pač mudi. Za njim že prihaja naslednji.

Ko babici končno uspe stopiti na tla, se začne zapleten ples mišic in živcev. Nemi pogovor možganov in mišic je nadvse poveden glede občutka hoje po mestu:

Mehanoreceptorji v stopalu, vezeh in sklepih ob prvem stiku s podlago pošljejo signal v možgane. Ta signal ne sporoča le »stopila sem«, ampak poda natančne informacije o podlagi, na primer: »stopila sem na majhen oster kamen pod 15-stopinjskim kotom«. Receptorji pošiljajo in možgani prejemajo množico podatkov o položaju sklepov, (ne)stabilnosti telesa in značilnostih površine. Mišični odziv je prav tako kompleksen: namesto da bi se aktivirale le večje, površinske mišice, kot se to dogaja pri hoji po ravnih tleh, se pri hoji po razgibanem terenu takoj vključi celoten jedrni sistem: stopala se skrčijo, da lahko prsti »primejo« teren, kar krepi stopalni lok – in preprečuje ploska stopala. Stabilizatorji gležnja in podkolenske mišice dinamično prilagajajo položaj sklepa, mišice jedra pa stabilizirajo trup, da preprečijo padec. Pomembna je tudi obremenitev skeleta. Medtem ko se pri hoji po ravnem asfaltu kosti obremenjujejo in obrabljajo v predvidljivih vektorjih, pri razgibanem terenu delujejo večsmerne sile. To sproži biološki odziv: kostne celice migrirajo na mesta obremenitve in gradijo novo tkivo ter vzdržujejo gostoto kosti. Hoja po razgibanem terenu je tudi vrhunska vadba za občutek položaja telesa v prostoru, saj je zanjo potrebna popolna sinhronizacija telesa in okolja. Takšen je občutek, ko se stopala dotikajo trave, peska, prodnatih tal, skal, gričevnatih terenov, mokrišč, stezic, lesa, kamna, makadama … (na primer)

Biti na preži, da ne bi zvil gležnja, ni prijetneje le za stopala in hrbet. Izboljša koordinacijo, ravnotežje in kognitivne funkcije. Enak učinek imajo tudi gužve pred burekdžinicami, skriti parkci in zapuščeni vrtovi, sušenje cunj pred blokom, posedanje na pločniku, kič, šund, travestije – kot impulzi preprečujejo otopitev čutov, spodbujajo nevroplastičnost in krepijo občutek pripadnosti prostoru, mestu in sobivajočim. V nasprotju z vročim asfaltom, ki ga povsod vliva MOL.

Corpus delicti konfliktnih interesov

Razumljivo je, da si občan, ki redko kdaj zagleda svobodo med plehom, podhodi in rumenimi stolpnicami, zaželi tudi kaj drugega. Da opolnoči ne hodi po temnih, pustih ulicah, ampak da ga zapelje glasba, ki prihaja izza odškrnjenih vrat kafane, da zavoha jedi z nočnih stojnic ali iz nočne trgovine, ki jo vodi priseljenka in v kateri se skupina ljudi smeje okrog improvizirane mize. Da mu pod nosom zadiši po uličnih (pre)prodajalcih, slabih, dobrih in brezplačnih koncertih, skvotih, spontanem druženju na raznih prizidkih. Tako kot hoja po razbrzdani krajini tudi sprehod po takšnem razgibanem mestu ohranja človeka budnega. Kozmopolitska mesta vzdržujejo »budnost« predvsem tako, da se ponašajo z več »centri« in da sta številnost in kakovost vsebin enaka na obrobju, nekje vmes in v središču – saj ni vse vredno obiska stisnjeno v strožje središče. Zakaj bi bila življenjskost Bežigrada odvisna od Plave lagune, ki je odvisna od dveh kavarn, ki ne obratujeta v nedeljo? Čemu je družabno življenje Šiške omejeno na dokaj drage koncerte v lokalu, ki zunaj koncertnega sporeda zamre po 23. uri? Vič nima ničesar. Javnih prostorov za druženje (tudi ob deževnih nedeljah ponoči) tako rekoč ni, kaj šele poljavnih prostorov, v katerih občanu ne bi bilo treba plačati že samo za to, da se lahko v njih zadržuje: podnevi, ponoči in za konec tedna – neomejeno. Kakršna je bila recimo tovarna s pretečenim rokom trajanja.

Ker pa ni verjetno, da bo odslej gradnja osmišljena in obrzdana, je rešitev hočeš nočeš decentralizacija vsebin: javni prostori, bistroji, 24-urne knjižnice, kioski, knjigarne kavarne, skupnostni centri ipd. Ker stara Ljubljana preprosto nima prostorov, niti vsebin, ki jih mladi potrebujejo, bi bilo pri novem transportnem centru smiselneje kot tržna stanovanja zgraditi študentska stanovanja in skupnostne mladinske domove ter uvesti navedene vsebine. Pustili pa bi lahko tudi nekaj praznih prostorov za henganje, DIY, študij, vaje za bende, ples in cirkus, kar bi se ujelo z bližnjo Metelkovo. S tem ko bi bili mladi nastanjeni neposredno zraven železniškega prevoza, bi se vsaj delno razbremenil tudi mestni avtobusni prevoz. S takšnim duhom v tem delu mesta bi razširili dogajanje in živahnost v smeri otopelega Bežigrada in Plave lagune. Škoda, da MOL predstavlja načrtovanje mesta kot hudo matematiko, ki naj je občani v svoji preprostosti pač ne bi bili sposobni doumeti. Matematika pa se zdi preprosta: kjer se ljudje počutijo dobro, tam je tudi duša mesta. Vse drugo je lepa, a dolgočasna razglednica, v kateri se duša in telo skrčita in otopita.