Praznični december je bil v slovenskem prostoru tradicionalno povezan s snežno idilo, ki jo marsikdo še vedno nosi v spominu. Bele strehe, zasneženi gozdovi in svežina hladnega zraka so bili značilni za zimski čas. Nekoč samoumevno sneženje je ustvarjalo prepoznavno podobo praznikov ter vplivalo na družabne navade in lokalno gospodarstvo, zlasti na turističnih in alpskih območjih. Sneg je bil nekoč nepogrešljiv sestavni del decembrske prazničnosti – simbol skupnosti, druženja in zimskih radosti. Danes pa nas njegova odsotnost vse bolj opominja na podnebne spremembe, ki zahtevajo razmislek, prilagajanje in trajnostne rešitve za prihodnost.

Negativne posledice podnebnih sprememb se kažejo vse leto, zlasti v obliki pogostejših temperaturnih in vremenskih ekstremov ter spremenjenega padavinskega režima. V mestih so ti učinki še okrepljeni zaradi pojava mestnih toplotnih otokov (MTO). Na pojavnost in intenzivnost MTO vplivajo tudi naravni dejavniki, kot so lega mesta (npr. kotline ali doline z manj vetra), nadmorska višina, bližina vodnih teles, smer vetrov, senčenje in količina sončnega obsevanja, vendar ti dejavniki vplivajo predvsem na jakost pojava, ne na njegov nastanek. Posledice MTO se kažejo v spremembah mikroklime, vplivih na zdravje prebivalcev, povečani rabi energije in nižji kakovosti bivanja.

Kaj so mestni toplotni otoki?

MTO so območja mest, ki so zaradi človekovih posegov v prostor in izrazitega zadrževanja toplote bistveno toplejša od obrobja, ki je bolj povezano z ohranjeno naravo. Glavni vzroki za nastanek MTO so gosta pozidava, raba temnih in neprepustnih materialov, kot sta asfalt in beton, pomanjkanje zelenih površin in drevja ter intenziven promet. Urbane površine toploto čez dan akumulirajo, ponoči pa jo oddajajo počasneje kot naravna okolja, zato temperatura ostaja zvišana tudi v nočnem času. V poletnem času so MTO še posebej problematični, saj lahko kombinacija vročinskih valov, goste urbanizacije in človeških dejavnosti povzroči temperaturne razlike tudi več kot 10 °C v primerjavi z bolj zelenimi ali obrobnimi deli mesta.

Čeprav je pojav MTO poleti najbolj zaznaven, je prisoten vse leto, tudi pozimi. Vpliva na mikroklimo, rabo energije, kakovost zraka in zdravje prebivalcev, zato je razumevanje teh pojavov ključno pri načrtovanju trajnostnih ukrepov za odpornejša in do bivanja prijaznejša mesta.

Posledice pojava mestnih toplotnih otokov za prebivalce in mesto

Poleti visoka temperatura in vročinski valovi povečujejo tveganje za dehidracijo, v skrajnih primerih se učinki kažejo tudi v višji smrtnosti prebivalstva. Pretirana izpostavljenost toplotnim obremenitvam ima številne fiziološke, socialne in zdravstvene posledice ter otežuje opravljanje vsakodnevnih aktivnosti, kot so hoja, delo in rekreacija na prostem. Najranljivejše skupine so otroci, starejši prebivalci ter osebe s kroničnimi obolenji, kot so bolezni srca in ožilja, bolezni dihal, duševne motnje, sladkorna bolezen in debelost. Najresnejši zaplet vročinskega stresa je toplotni udar, pri katerem se telo neha potiti in se ne more več učinkovito ohlajati. Telesna temperatura se lahko zviša nad 40 °C, to pa povzroči poškodbe organov in potrebna je nujna medicinska pomoč.

Kakšne so razmere v Ljubljani?

Ljubljana ima izrazit MTO; razlika med temperaturo v mestnem središču in na obrobju pogosto presega 5 °C. Tudi znotraj mestnih meja so opazne velike razlike: območja ob Ljubljanici ter v bližini večjih zelenih površin, kot so Rožnik, Grajski grič in Golovec, se bistveno manj pregrevajo kot industrijske cone, mestne vpadnice in gosto pozidana območja brez zelenja.

Pojav zimskega MTO je izrazitejši od poletnega. Ogrevanje stavb, toplotne izgube iz objektov ter gost promet pomembno prispevajo k višji temperaturi v mestnem okolju. Odsotnost snežne odeje dodatno okrepi segrevanje, saj brez bele površine, ki odbija sončno sevanje, urbane površine hitreje absorbirajo toploto. Zimski MTO pomeni, da je mesto pozimi toplejše od okolice, tudi kadar je absolutna temperatura nizka. Čeprav to zmanjšuje izpostavljenost ekstremnemu mrazu in nekoliko zmanjšuje potrebo po ogrevanju, hkrati prispeva k pogostejši megli in slabši kakovosti zraka.

V Ljubljani je bilo od leta 1961 do 1970 povprečno 77 dni s snežno odejo, na prelomu tisočletja okoli 50, v prejšnjem desetletju pa le še približno. Projekcije za prihajajoče desetletje (2030–2040) napovedujejo nadaljnje zmanjšanje, morda celo na zgolj 13 dni s snežno odejo na leto.

Čeprav je zimski MTO izrazitejši, je poletni pojav MTO zaradi vročinskih obremenitev za prebivalce bistveno bolj neprijeten in tvegan. Vročinski valovi in močna osončenost povečujejo tveganje za zdravje, opravljanje vsakodnevnih aktivnosti je oteženo, splošna kakovost bivanja pa občutno slabša. Podnebne spremembe, ki že same po sebi zvišujejo osnovno temperaturo, učinek poletnih MTO še dodatno krepijo. V Ljubljani vročinska obdobja niso več omejena le na julij in avgust, temveč se pojavljajo že maja in trajajo do septembra. Povprečna poletna temperatura narašča, vse pogostejša je temperatura, višja od 30 °C in celo od 35 °C, povečuje se število tropskih noči, ko se temperatura ne spusti pod 20 °C. Med temperaturnimi ekstremi izstopa vrednost 40,2 °C, izmerjena 8. avgusta 2013. Leta 2025 je najvišja dnevna temperatura v Ljubljani že 1. junija presegla 30 °C, letni temperaturni ekstrem na postaji Ljubljana Bežigrad pa je bil po podatkih Agencije RS za okolje izmerjen 3. julija in je znašal 37,6 °C.

Kakšni so mogoči ukrepi in rešitve?

Da bi mesto postalo odpornejše proti nastajanju toplotnih otokov – ter s tem prijaznejše, bolj zdravo in prijetnejše za življenje – se je tega nujno lotiti celostno. To vključuje prostorsko načrtovanje, rabo ustreznih materialov, povečanje zelenih in vodnih površin ter spremembe v prometnih in energetskih sistemih. Za dolgoročne pozitivne učinke je nujno sodelovanje med državo, občino, investitorji, arhitekti, krajinskimi arhitekti, arboristi in prebivalci.

Zeleno načrtovanje je eden ključnih elementov pri spoprijemanju z vročinskimi valovi v mestih. Drevesa, parki in druge zelene površine z ohranjenim raščenim terenom imajo večplastne učinke na mestno okolje. Najočitnejši je hladilni učinek dreves, ki s senco preprečujejo pregrevanje površin, skupaj z drugim raščenim terenom pa preprečujejo izhlapevanje vode in tako znižujejo temperaturo zraka. Drevesa in druge zelene površine vplivajo tudi na kakovost zraka, saj filtrirajo prašne delce in absorbirajo ogljikov dioksid.

Ključne zelene površine, ki mestu dajejo značilno zvezdasto obliko, so: Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, Ljubljansko barje, Grajski hrib ter Golovec. Dopolnjujejo jih Plečnikove ureditve javnega prostora, kakovostno zasnovane modernistične soseske z razkošno odmerjenimi skupnimi zelenimi površinami, številne manjše parkovne ureditve (Severni park, Plečnikov stadion, park Zvezda, Argentinski park), drevoredi ob ulicah in cestah ter kakovostne zasaditve na zasebnih zemljiščih, ki pomembno prispevajo k oblikovanju skupnega javnega prostora.

Zeleno načrtovanje išče rešitve za ohranjanje dosedanjih zelenih površin in ustvarjanje novih. Med težjimi nalogami je ohranjanje in ustrezno vzdrževanje visokodebelnega drevja: drevesa potrebujejo prostor, vodo in strokovno nego, za to pa so nujni dolgoročno načrtovanje in stabilna sredstva. Zelene strehe in fasade ne morejo nadomestiti izgubljenih zelenih površin in raščenega terena, lahko pa prispevajo k izboljšanju nastalih razmer – vendar le, če so načrtovane sistematično in temeljijo na celostnih rešitvah, prijaznih do narave.

Trenutno se Ljubljana razvija po pozitivnem načelu zgoščanja mesta navznoter, ki ohranja zelene, kmetijske in gozdne površine na mestnem obrobju. A izvajanje pozitivnega načela se je izrodilo v negativnega, saj poteka pretirano zgoščanje mesta (podprto tudi z urbanističnimi določili v Mestnem prostorskem aktu in Občinskem prostorskem načrtu), katerega namen je predvsem čim večja dobičkonosnost investicij. Povsod v mestu lahko spremljamo umeščanje prevelikih objektov na premajhne parcele in gradnjo podzemnih garažnih etaž, ki segajo do parcelnih mej, kar onemogoča ureditev kakovostnih zelenih površin in sajenje visokodebelnega drevja.

Voda je eden najučinkovitejših naravnih regulatorjev temperature. Prisotnost rek, jezer, vodnih kanalov in manjših vodnih teles dokazano zmanjšuje temperaturne ekstreme v mestih. V Ljubljani ima ključno vlogo reka Ljubljanica, vendar njeni potenciali za izboljšanje mikroklime še zdaleč niso v celoti izkoriščeni. Obrežja so pogosto namenjena predvsem rekreaciji, niso pa vključena v celovit sistem modre infrastrukture, h kateremu bi sodile sonaravne prakse, kot je ponikanje vode v ohranjen raščen teren, pa tudi tehnološke rešitve: zadrževalniki deževnice, zeleni deževni vrtovi ipd. Ti ukrepi zmanjšujejo nevarnost poplav in hkrati prispevajo k hlajenju okolja.

Na ravni posameznih stavb se počasi uveljavljajo zelene strehe in fasade ter zbiranje deževnice za zalivanje in hlajenje, na ravni mesta pa večji sistemi retenzije, namenjeni zadrževanju vode in vlage. Kopališča na prostem, fontane in ribniki lahko v vročih dneh delujejo kot naravni hladilniki mesta. Pomanjkanje modre infrastrukture postaja očitnejše v obdobjih visoke temperature in nenadnih intenzivnih padavin, ko voda z utrjenih površin hitro odteče v kanalizacijski sistem, namesto da bi jo zadržali in uporabili.

Modra infrastruktura ima tudi pomembno vlogo pri ohranjanju biotske raznovrstnosti, saj ustvarja življenjski prostor za številne živalske in rastlinske vrste. Ljubljana ima z Ljubljanskim barjem in številnimi potencialnimi lokacijami za umestitev tovrstnih sistemov izjemne možnosti, da z uravnoteženim vključevanjem vode v urbano tkivo zmanjša temperaturne ekstreme, izboljša kakovost bivanja in okrepi odpornost proti podnebnim spremembam.

Materiali, iz katerih so zgrajena mesta, odločilno vplivajo na temperaturo v urbanem okolju. Beton, asfalt in kovinske površine se hitro segrevajo, toploto pa oddajajo tudi ponoči. Trajnostni materiali ponujajo rešitve za zmanjšanje teh učinkov. Uporaba odsevnih in poroznih materialov ter svetlejših površin lahko zniža temperaturo v mestu za več stopinj, saj ti materiali odbijajo sončno sevanje in zmanjšujejo absorpcijo toplote. Vgrajevanje poroznih, prepustnih materialov za tlakovanje mestnih površin omogoča ponikanje vode in zadrževanje vlage na lokaciji.

K dodatnemu segrevanju okolice prispeva tudi široka raba energetsko potratnih klimatskih naprav, ki hladijo notranje prostore, toploto pa oddajajo v okolico. Za zmanjševanje potreb po prisilnem mehanskem hlajenju je treba objekte zaščititi pred pregrevanjem z ukrepi, kot sta energetsko učinkovita gradnja in senčenje fasad. Najučinkovitejše pasivno senčenje zagotavlja pravilno zasajeno listnato drevje, aktivno pa zunanja senčila, kot so žaluzije, rolete, naoknice ali roloji. Tudi zelene strehe in fasade z evapotranspiracijo in senčenjem zmanjšujejo toplotno obremenitev stavb. Če so izvedene sistematično in z do narave prijaznimi rešitvami, povezujejo uporabo inovativnih materialov z naravnimi procesi hlajenja ter prispevajo k izboljšanju mikroklime v urbanem prostoru.

Urbanistično načrtovanje ima pri preprečevanju MTO ključno vlogo. S smiselno razporeditvijo stavb, razgibanostjo višin objektov, primerno orientacijo ulic, ohranjanjem sedanjih in vzpostavljanjem novih zračnih koridorjev omogoča dobro prevetrenost mestnega prostora. Ti koridorji – medsebojno povezani pasovi odprtih zelenih površin, rečnih dolin, ulic in parkov – zagotavljajo dotok hladnejšega zraka v mesto in boljše kroženje zraka.

V Ljubljani vlogo “hladilnikov mesta” opravljajo obširna zelena območja Rožnika in Tivolija, Grajskega griča ter Golovca, pa tudi Ljubljansko barje, vodotoki (Ljubljanica, Gradaščica, Mali graben), parkovne površine, večji odprti prostori in premišljeno oblikovana ulična mreža.

Promet in raba energije sta poleg toplotno absorpcijskih materialov največja vira toplote v mestih. Pojavnost MTO lahko preprečujemo tudi z ukrepi za zmanjševanje motornega prometa in s spodbujanjem trajnostnih oblik mobilnosti, kot so hoja, kolesarjenje in javni prevoz. Vozila z notranjim zgorevanjem oddajajo toploto in onesnaževala, zato vzpostavljanje območij brez avtomobilov pomembno zmanjšuje nastanek MTO.

Ljubljana je na tem področju naredila pomembne korake: s sistemom BicikeLJ, zaprtjem dela mestnega središča za avtomobilski promet ter izboljšanjem infrastrukture za pešce in kolesarje. Kljub sprejeti Celostni prometni strategiji MOL 2025–2032, po kateri je trajnostna mobilnost prednostni cilj, pa je v projektih za ureditev območij Potniškega centra Ljubljana (PCL) in osrednje tržnice predvidena gradnja več tisoč novih parkirnih mest, kar bo spodbujalo prihod dodatnih avtomobilov v mesto in povečalo prometne obremenitve.

Primeri dobrih praks

Pri reševanju težav z MTO poznamo več primerov dobrih praks iz tujine:

• Singapur je znan po konceptu »mesto v vrtu«, pri katerem je zelenje sistematično vključeno v urbanistično zasnovo, tudi na strehah in fasadah visokih stavb.
• Dunaj se osredotoča na prilagajanje mestnega prostora vročinskim valovom z obsežnimi zelenimi površinami, senčenimi ulicami in programom začasno ohlajenih oziroma ozelenjenih ulic.
• Barcelona je s projektom superblokov omejila promet znotraj mestnih četrti in pridobljene površine namenila zelenju in javnim prostorom, s čimer se je lokalna temperatura znižala.
• Pariz izvaja programe sajenja dreves, ozelenjevanja šolskih dvorišč in vključevanja vodnih elementov v javni prostor.
• Stuttgart velja za zgleden primer vključevanja mikroklimatskih analiz v prostorsko načrtovanje, saj varuje zračne koridorje za dotok hladnega zraka v mestno središče.
• Los Angeles je z uvedbo svetlih streh in cestnih premazov dokazal, da je mogoče s premišljenimi materiali občutno zmanjšati segrevanje urbanih površin.

Čeprav so slovenska mesta manjša od velikih metropol, niso varna pred pojavom MTO. Zato se v Sloveniji vse bolj uveljavlja spoznanje, da je treba pri razvoju mest enakovredno upoštevati okoljske, prostorske in zdravstvene vidike ter prilagajati mestni prostor vedno toplejšemu podnebju.

V zadnjih letih se krepijo sistematična prizadevanja za zmanjševanje MTO in prilagajanje vročinskim valovom, pri čemer pomembno vlogo igrajo lokalne pobude in evropski okvir Misija 100.

• Maribor je sprejel celovit Heat Action Plan, ki temelji na toplotnih analizah, obsežnih zasaditvah dreves in naravnih rešitvah v javnem prostoru, kot so senčena avtobusna postajališča. Poseben poudarek je na zaščiti ranljivih skupin.
• Kranj je najprej ocenil ranljivost MTO in nato uvedel pilotne ukrepe na občutljivih območjih, zlasti v starem mestnem jedru, kjer je treba prilagoditvene ukrepe usklajevati z varstvom kulturne dediščine.
• Velenje obravnava vročino v okviru širšega prestrukturiranja mesta po rudarstvu: z energetsko prenovo stavb, razvojem zelenih javnih površin in povezovanjem prilagajanja podnebnim spremembam z izboljšanjem kakovosti bivanja.
• Ljubljana deluje kot strateško in povezovalno središče. Problematika MTO se vključuje v prehod v podnebno nevtralno in pametno mesto do leta 2030. Projekti, kot so SHIFT in UP-SCALE ter Info točka Misija 100, krepijo ozaveščanje prebivalcev in energetsko učinkovitost ter uvajajo ukrepe, kot so širitev zelenih površin, zelene strehe in fasade ter razvoj toplotnih kart za ciljno načrtovanje posegov.

Skupno tem mestom je, da se MTO vse pogosteje prepoznava kot pomembna razvojna težava, vendar celostni akcijski načrti še nastajajo. Veliko zamisli iz preteklih akcijskih in konceptualnih načrtov že reflektirajo sedanji prostorski akti, predvsem z vidika ohranjanja in povezovanja zelenih površin. Novejše metode, kot so kartiranje MTO, digitalna orodja in participativni pristopi, še niso formalno vključene v zakonodajo ali prostorske načrte, ampak se uporabljajo kot podlaga za prihodnje planske nadgradnje.

Moč posameznika

Zakonodajni in strateški procesi so dolgotrajni, a posamezniki lahko že danes pomembno prispevamo k zmanjševanju MTO in izboljšanju bivalnih razmer. Ključ je v številnih majhnih, vendar množičnih spremembah, ki skupaj ustvarjajo merljiv učinek.

Oktobra, v mesecu prostora, je Društvo arhitektov Ljubljana v Galeriji Kresija pripravilo interdisciplinarno razstavo Vizije so 20: Pozor! Vroča točka!, ki je problematizirala pasti pojava toplotnih otokov in vročih točk v mestu. Del razstave so bile tudi intervencije v javni prostor. Opozorilne table »POZOR! VROČA TOČKA!« so bile nameščene na lokacijah z veliko pešci in kolesarji v središču mesta, ki so močno izpostavljene sončnemu pregrevanju zaradi značilnih urbanih ureditev in pomanjkanja sence. Razstavo je spremljala tudi akcija sajenja dreves, katere namen je bil ozaveščanje javnosti, da lahko vsak posameznik s svojimi dejanji simbolično in dejansko prispeva k zmanjševanju vplivov vročine ter ustvarjanju odpornejšega in za življenje prijaznejšega mesta.

»Najboljši čas za zasaditev drevesa je bil pred dvajsetimi leti. Drugi najboljši čas je zdaj.«
(kitajski pregovor)

Segrevanje stavb lahko zmanjšujemo tudi z ozelenitvijo balkonov, teras in streh, uporabo senčil, svetlejših fasad ter nočnim prezračevanjem namesto pretirane rabe klimatskih naprav. Tudi posamezna drevesa ali večje rastline v loncih prispevajo k senčenju in hlajenju zraka.

Prebivalci lahko soustvarjamo bolj zeleno mesto z udeležbo v lokalnih pobudah, sajenjem dreves, skrbjo za zelenice in podporo trajnostnim arhitekturnim rešitvam. Pomembna je tudi trajnostna mobilnost: več hoje, kolesarjenja in javnega prevoza pomeni manj prometa, manj odpadne toplote in boljši zrak.

Spremembe vrednot posameznikov in skupnosti

Zelo pomemben, a pogosto prezrt vidik razprav o mestni klimi in bivalnem okolju je sprememba vrednot ter osebnega odnosa do dreves in narave v mestu. Zavedati se je treba, da drevo ni zgolj dekorativni element ali morebitna »nadloga«. Drevesa in urbano zelenje ne zagotavljajo le senčenja in zmanjševanja MTO, temveč bistveno prispevajo h kakovosti bivanja, ohranjanju biotske raznovrstnosti, čiščenju zraka ter boljšemu duševnemu in telesnemu zdravju prebivalcev.

Ozaveščanje se lahko začne pri vsakdanjih, majhnih izkušnjah – spremljanju rasti dreves, opazovanju ptic in drugih živali, uživanju v senci ali vonju cvetočih krošenj. Tudi opravila, kot je grabljenje listja, lahko razumemo kot priložnost za sprostitev, stik z naravo, razmislek ali krepitev skupnosti. Potreben je mentalni premik, tako da bodo dolgoročne okoljske in psihološke koristi dreves prevladale nad kratkoročnim udobjem parkiranja avtomobila tik pred vhodom ali brezhibno urejenimi, a pregretimi dvorišči.

Drevesa – tudi tista na zasebnih zemljiščih – je smiselno dojemati kot skupno vrednoto, ki izboljšuje življenjske razmere širše skupnosti.

Takšen pogled spodbuja empatijo, odgovornost in skrb za naravno okolje. Ko posamezniki začnejo drevesa prepoznavati ne le kot element prostora, temveč kot živa so-bitja, ki hladijo mesto, ponujajo zavetje in omogočajo počitek, se začnejo spreminjati tudi vsakodnevne odločitve. Takšne spremembe pa dolgoročno dopolnjujejo tehnične in strateške ukrepe za blaženje MTO ter soustvarjajo bolj zdravo, prijetno in trajnostno urbano okolje.