Koncept »sense of place« smo tako dolgo žulili, da smo prižulili njegov najsmiselnejši prevod – čut za kraj. Ta ni le vprašanje arhitekture, postavitve klopi ali grafita na steni – čeprav ima klopca tu še največ potenciala. Kraj skupaj s čutom nastane, ko prostor dobi pomen – po navadi skupnostni ali osebni – ki je, kot so nas feministke dobro poučile, političen. Metelkova je bila vrsto let paradigmatičen primer tega procesa, a zadnja leta se njena politična skupnost z eno samo samcato častno izjemo vse bolj otepa političnega delovanja tako zelo, da je po zadnjem dogajanju moč sklepati, da je območje že tretjič degradirano. Prvič že na samem začetku, ko so tam naredili kasarno, drugič, ko je klubsko dogajanje preglasilo politično, in tretjič sedaj, ko ga krasi ganz nov status nevarnega območja. Tako je to, ko je vodilna politična misel ta, da je dovolj, da nekaj že samo po sebi obstaja, ker spolzka so pota med delovanjem in nedelovanjem sile, ki le biva v prostoru – in mu kljubuje.

V devetdesetih letih je Metelkova sicer utelešala sense of place nove, samozavestne Slovenije, ki se je z izgonom vojaškega škornja želela priključiti zahodnim idealom svobode in je bila sama v celoti civilnodružbena alternativa dotedanji socialistični družbi – zato so bile kljub represiji, pritiskom in birokratskim oviram tudi tovrstne alter alternative v svojem bistvu dobrodošle. Desetletja kasneje so ne le dobrodošle, temveč tudi okronane s priznanjem v uradnih turističnih pamfletih občine. A kar je sledilo, je bilo še hujše: zadovoljevanje s tem, da Metelkovi ni treba biti nič več kot to, da pač je; imamo jo in to naj bi zadoščalo. Dovolj je bilo, da stoji sredi vse manj postsocialističnega in vse bolj gentrificiranega mesta kot nekakšno osvobojeno ozemlje, pasivno sprejema njegove odrinjene, kot eklatanten primer osrediščenja politične energije na ideal svobode in ne enakosti. To pa je, kot pravi pokojni Tonči Kuzmanić, del osnovne naloge postsocializma: razgradnja skupnosti, da bi »oblikoval« družbo.

Tri desetletja kasneje je Metelkova prostor na novo (in drugače) politizirane družbenosti, v vsej svoji (ne)moči pa je tudi izvrstno ogledalo te države, ki je postsocialistično pot na Zahod, kot kaže, končala in zdaj ne gre nikamor več. Zgolj še nepremično stoji. Tako je – če med vrsticami berete vse aktualne članke o parkiriščih, bazenih, stanovanjih in dizajnu – čut za kraj postal čut za nepremičnino. Metelkovo kot kraj še vedno imamo, a takšna, kot je, ne zadošča več, saj je v današnjem svetu relikt – ostanek časa, v katerem je bilo razmeroma lahko zunaj tržnih in državnih zakonitosti misliti ali graditi skupnost. Zdaj pa je lažje dvigniti roke, postaviti kamero in razglasiti »varnostno tvegano območje«.

Primarna (ne pa povsem osamljena) krivca sta MOL in država. Obe kažeta s prstom druga na drugo in na Metelkovo, Metelkova kaže s prstom nanju in s tremi prsti nase, markantna pa je le ena tišina – tišina občanov. Njim je lažje kazati s prstom na vse tri omenjene akterje in ves politični spekter od leta 1789 do danes kot pa priznati, da smo občani tega kraja vsi po vrsti kot skupnost odpovedali.

Pričujoča zgodba je le cyberpunk satira te odpovedi.

*****

»Šalala, lala, laaa … Uh, kak je težki toti novi pendrek danes, se pozna, da še nisn pomalco – se bo treba malo okrepčat, predn se začne tale petek, ne?! Evo ga, kolega bo poklico one iz centrale, da ‘ojo prišli jest pa malo šetat z nami, da neoma sama tu celi dan. Jas pa že zaj tak lačen, katenaj … A, vidi ga! Tu je to! Tukaj f tem zdravstvenem domu je šla mama na ono mamografijo, alkateje, ker jim v Maribori ni mašina delala. Kaj te jaz vem … nisem jaz šou z njo takrat, če sem biu dežuren v službi, je jamrala pol. Je pa rekla, da je f totem kafiču gazda spet podražil vse po spisku. Neki sendvič je skočo z euro osndeset – kaj te vem, kerega leta – zaj na tri pa pou. Plus kava, najmanj pet ojrof na glavo, ampak vedno, ko grem tu mimo, je skos puno – nič neom reko. Evo, že zdaj jih vidim, gledam jih, kak se gužvajo not, žabarska scena, toti ‘kulturniki’. Kaj te neja vidijo, kak je to narobe, ka delajo. Pravi mati, so ble spet enkrat tukaj s frendicami iz kemoterapije in je oni gazda menda tak gajcig, da leta in leta ni popravo vrat na veceju, niti ovih gumbov na kotličku ne. Komaj zaj je nekaj namontiro, pa fse provizoriš. Pa še kelnarji se skos menjavajo menda, pa preveč miz majo, nič nea morejo normalno delat, nonstop treba laufat gor pa dol. Zaj so še za onih pet folka, ki grejo not z računalniki, prelepli ftičnice, da mu bognedaj tote elektrike ne bojo skurli, škrtica ena. Lej, kolko je ovih kulturnikov – nič jih nea moti! Glavno, da se debele riti širijo in rasejo med posedanjem, dnarja pa je itak ko dreka al ka. A misliš, da bo kateri fstal pa reko ‘stari, popravi ta vrata, plačali smo ti’? Kje pa. Rajši bojo tiho kot miši, gledali v tiste svoje Apple ekrane pa se delali, da so nad fsem tem. To je ta njihova revolucija – da plačajo drago kavo, pol pa molčijo, ko jih nekdo lupi. In pol delajo predstave o revščini al ka te jaz vem – o, vidi ga prijatl! Ki si pa ti biu?«

»Kej zaj mali. Neoma več prekrškov za vožnjo pisala. Maš novi pendrek zaj. Sej ga neš rabo. Zaj mamo tole, ka-je-že …

»Teknologijo!« je rekel »mali«, misleč na drone, in dodal: »Ka’ ti veš, kaj ‘omo ‘meli še one ekstra kamere na uniformi al ne’omo tega ‘meli?«

»Ma, pusti zaj kamerce, igračkanje, gremo na malco.«

… in tako sta se sprehodila do bližnjega bureka dva štajerska možakarja, eden mlajši, drugi starejši, po malici pa so ju kolegi s Trdinove hitro zapustili, njiju pa je čakala naloga, ki sta se ji bila prej izogibala. In to je »čuvanje« novega varnostnega območja, pardon, nevarnega območja, takšnega, ki pritiče vsaki prestolnici. Na tem območju je bilo že v devetdesetih letih mišljeno, da bi se po izgonu vojaščine naselila policijska centrala, kar tako, skupaj z nekimi umetniki iz Mreže za Metelkovo pod taktirko TransEuropeHalles. To je nekaj evropskega. No, vmes je neka ekipa zadevo zaskvotala, pa je zadeva šla v drugo smer. Trideset let kasneje se tu sveti le še nekaj izkrivljenih lamp, ostalo čemi v temi. Zrak na dvorišču je gost, nasičen z vonjem po starem olju iz fritez nekdanje Črne kuhinje, ki sedaj živi v sajah in spominu, poceni tobaku in tistem specifičnem kislem zadahu betona, ki je desetletja pil urin in deževnico. Hipsterji bi temu rekli petrichor. Skupina ameriških turistov se s strahospoštovanjem ravno ustavlja pred vhodom v Galo. »Is it safe?« vpraša ženska v dizajnerskih pajkicah, medtem ko ji njena lokalna verzija, njena lelosi frendica, razlaga, da ni panike, moški poleg pa se vseeno tipa po žepih in preverja, ali mu tam še počiva iPhone 17. »Oh, it’s dangerously authentic,« ji odvrne pobarvani lokalec pri vhodu, ki je pet minut prej odgnal fanta iz metadonskega programa, ker mu je »delal probleme« pred vrati. Nekdaj izbrisani bosanski varnostnik tiho stoji, narisan takoj zraven lokalca, medtem ko ta pobira vstopnino za v klub. Turist ve, da teh 20 evrov ni več plačilo za glasbo. Za tistih 20 evrov je zadel tombolo in dobil pravico, da se dve uri počuti kot del lokalnega upora, ne da bi si dejansko umazal roke.

»Alternativa po licenci, stari,« zamrmra lokalni anarhist, ki vse to izdaleka gleda. »Metelkova je postala največja pralnica slabe vesti turistov in lokalnega srednjega razreda. V petek pridejo sem, da se napijejo ‘alternative’, v ponedeljek pa v pisarnah pišejo algoritme za Šutarjev zakon, ki nas bo profiliral do kosti. Poglej jih, meščane. Hodijo mimo s spuščenimi pogledi, kot da je policijska marica del dekoracije. Nihče več ne vpraša, ‘zakaj’. Vsi so samo srečni, da pendrek danes ni namenjen njihovemu hrbtu.« V senci, nekje med galerijo in zidom, kot brezglasna črka stojijo »Migranti«. Ves čas so tam, kot statisti v filmu, ki si ga niso izbrali. Za ozadje sicer vrtijo neko svojo muziko (vsaj to si lahko izberejo), a večinoma jim je bed, ker tu kao prodajajo neke poceni droge, ki jih itak nihče več ne uporablja, razen največji reveži. Vse ostalo v tej državi je že tako ali tako prešlo na rekordno čist kokain. A »družba« (oprosti, Tonči) je po Milanovićevem zgledu že zdavnaj sklenila, da kokain ni nevaren, nevarni so migranti, za katere je Metelkova »tvegano območje« zaradi policijske marice, ki kroži okoli Masarykove kot morski pes okoli tuna. Kot Epsteinova banda okrog otrok in manekenk? Kakorkoli. Ironija je popolna: tisti, ki so najbolj ogroženi, so v očeh zakona označeni za glavni »vir tveganja«, razni ljubitelji zobark, farmacevtk, manekenk, tinejdžerk pa so povsem v redu, ker so pač sposobni. Vso pravico imajo, da kradejo, ker delajo, in Melanija je naše gore lepi list in vsi bi radi bili bogati kot Trump, vsi, ki se s tem ne strinjajo, pa so fovš – ali nekaj takega.

»Čuj, ti povem,« je starejši odgriznil masten rob bureka in s prosto roko pokazal proti z grafiti obraslim zidovom, ki so se luščili v svetlobi zahajajočega zimskega sonca (ta del s soncem je izmišljen, sonca v Ljubljani namreč niso videli vsaj od zasedbe Metelkove, nekateri pravijo, da se je vmes ta pojav povzdignil na raven mitskega bitja). »V devetdesetih smo meli načrt. Red. Mir. Pa tisti Izraelci, ko so hodli k nam, ko smo kupovali opremo … Oni so vedli, kaj je to meja. Jasno potegneš črto pa je. Tule na tej Metelkovi bi mogla bit naša centrala, urejene pisarne, slovenska zastava na sredi dvora, ne pa ti ‘umetniki’, ki so se fselili, ko da so tu doma, zaj pa tu penzijo čakajo.« Mlajši policist je popravil težak pas, ki mu je spet zlezel čez boke. Novi pendrek ga je povrhu drgnil ob stegno. »Pa saj pravijo, da je blo takrat fse bolj sproščeno. Da so se fsi fajn meli, ko se je država delala. Melanija je takrat že šla v Ameriko, ne? Ona je vedla, kdaj spokat, da ne bo v temle dreku ostala.«

»Melanija?« se je zarežal starejši in si obrisal usta s papirnatim prtičkom. »Ona je bla pametna. Nardila je brend iz sebe. Postala je varna cona. Brez grafitov, brez umazanije. Toti tukaj pa … poglej jih. Oni bi radi, da je fse skupno, pa da nihče nea gleda, ka delajo v tistih kelerjih. Pol se pa čudijo, ko Šutar iz groba pošilja nas s kamerami.« »Mali« si je še malo popravil hlače pa na to dodal, »kak toti tukaj pravijo, da delajo za skupnost, nihče od njih pa ni nič naredo za mojo mamo«. In logično sklenil, »kak bi blo lepše, če bi se fse to podrlo pa nardilo plac za neko fejst bolnico, da bo od fse te štale fsaj kaj koristi«.

Sprehodila sta se mimo Galerije Alkatraz. Starejši je z nogo brcnil prazno pločevinko, da je odmevala, udarjajoč ob stari beton nekdanje kasarne. Ta zvok – votel in hladen – je bil za policista zvok prostora okrog njiju, ki zanju ni imel nobene vsebine. Metelkovci pa so v prazni srebrni pločevinki, ki je odskakovala po pločniku, videli mini verzijo robokopov, kako – prazni vsebine – poskakujejo po tleh. Kolikokrat so zaman tudi sami klicali policijo, ko so zadeve ušle nekoliko izpod nadzora. Kriv je itak sistem, a ne, so se metelkovci tudi zadnjič strinjali na skupščini. Sicer »sistem« že nekaj časa pronica skozi ploščice vsakega kluba, ki je zvišal vstopnino, ampak saj ne morejo umetniki brezplačno delati. Država jih tako ali tako ne podpira. Če ne ona, jih bo trg oziroma »mi« in naš trg brez zgodovinskega spomina – so modro sklenili.

»Veš, ka noben ne šteka pri vsem skup?« je rekel starejši policist, ko sta stopila pod nadzorno kamero, ki je brnela nad vhodom. »Da so toti ludi tukaj mislili, da so svobodni, ker so skvotali kasarno. Ampak kasarna vedno ostane kasarna. Lahko prefarbaš zidove, ampak disciplina se prej al’ slej vrne. V devetdesetih smo jim pustili, da so se igrali, ker smo ‘meli druge probleme. Izbrisane pa to,« je pomenljivo poudaril, kako on obvlada družboslovne izraze, medtem ko je s pestjo zmečkal papir od bureka. »Danes pa ‘mamo teknologijo, ki nea rabi pendreka, da te vdari. Samo tvoj obraz prebere, pa si že v restu al’ pa zgubiš socialko.«

»In kje smo mi v tem?« je vprašal mlajši, ko je prvič zares pogledal v objektiv kamerice na svoji uniformi.

»Kdo, midva?« se je grenko nasmehnil starejši. »Midva sva tista, ki paziva, da tale nevarna cona ne uide izza ograje. Ampak pravi čuvarji so oni tam zunaj, na Prešernovem in v blokih. Tisti, ki so nas poklicali, pol pa zaprli okna. Tisti, ki so se odpovedali temu mestu, da bi imeli mir pred umazanijo. Midva samo čistiva, kar so oni že zdavnaj odpisali. Midva sva doma v razsulem Mariboru ali Sevnici, ti se ne spomniš, kak je b’lo med tranzicijo: nič šihtov, razpad sistema, še zdaj mor’š na šiht v Avstrijo. Tu pa sva zadnja luknja na piščalki, ki brani njihova stanovanja za po pet jurjof na kvadrat.«

V tistem se iz Gale Hale usuje oblak dima. Basi tonske vaje zatrobijo naravnost v obraz »varnostnemu območju« in policistoma v brk. »Varnostno tvegana cona, pa ja de!« se je zarežal panks s preluknjanim ušesom in v roki stisnil pivo, ki ga je ravnokar kupil na bližnjem Petrolu, ker je v klubih »drago za crknt«. Okoli njega so se kot duhovi narahlo premaknili turisti ali migranti – saj je vseeno – ki so v rokah držali svoje droge (telefone) in se prekladali sem ter tja, kot bi bili v muzeju na prostem, ne pa na različnih bregovih socialnega prepada. »Seven euros for a hardcore show? In Berlin is cheaper!« je na drugi strani Mete negodoval tip s fensi očali, ko je gledal sicer vsem dobro znanega, a njemu popolnoma neznanega varkota na vratih Menze pri koritu. »Pa kaj ti je, stari, sedem je poceni, v Gali je danes dvajstka, ker je kao neka večja fešta,« mu je kar po domače odvrnil starejše sorte študent, ki je pred tem pri istem varkotu poskušal z žicarijo priti do vstopnice. »Solidarnost pa te scene, veš, kako je. Treba je plačat najemnine, pa tele varkote, pa vse te nove fore, da nam sploh pustijo dihat.«

Nekje čez in v prvem štuku so »stari mački« v pisarnah pisali dopise za javnost o tem, kako so edino pribežališče za odrinjene, in naštevali svoje grehe, kot takrat, ko so med kovidom odrinjene zavračali. Medtem pa je mimo njihovega okna priletel papirnati avionček, na katerem je nekdo z lično pisavo napisal: »Zdržite, z vami smo! #Solidarnost«, spodaj pa pripel bankovec za pet evrov. To je bil vrhunec skupnostne pomoči tisti teden – nihče ni vprašal, ali kdo potrebuje mizarja, da bi popravil vrata, ali če bi ustanovili zadrugo, nihče ni ponudil rok, da bi skupaj zgradili vzporedno gospodarstvo. Raje so vsi po vrsti, od radikalnih levičarjev do salonskih socialistov, kolektivno sklenili, da je njihova zgodovinska naloga predvsem ta, da Metelkovo pustijo pri miru. Spodaj pa so »navadni obiskovalci« samo pospešili korak. To je tista točka, ko razpad vsi vidijo, a se med zidovi premikajo s tiho vljudnostjo obiskovalcev galerije, saj vedo, da je vse skupaj le še razstavni eksponat. »Poglej jih, evropljane, kulturnike,« je zamrmral migrant, ki je hkrati prihajal s Kotnikove in iz Gabona. Posedal je s prijateljem na prizidku, na senčni strani metelkovskih lamp, in opazoval skupino hipsterjev, ki so se ob steni prepirali o gentrifikaciji in popivali. »Zanje smo instalacija. Policija nas vidi kot profil, grožnjo, ti tukaj pa kot dokaz, da so še vedno ‘alternativa’. Ampak nihče te ne vpraša, ali si jedel,« je pokomentiral. Frend je zamenjal komad na starem samsungu in z nogo pomendral umazano fuzbalsko žogo. »Jebi ga, stari. Instalacije ti ni treba vprašat, a je lačna.« Zdelo se je, da je Metelkovo v tem trenutku skupaj držala le še trma vseh njenih obiskovalcev. Takšna, kot je, niti ni potrebovala več tiste »civilnodružbene enotnosti« (oprosti, Tonči) iz devetdesetih let, čeprav je takrat, tako kot zdaj, sovražnik nosil uniformo. Le da je zdaj malo bolj mnogoter. »Varnostna cona?« je ponovil nekdo iz teme in pljunil na tla. »Edina nevarnost tukaj je, da bo Metelkova postala tako draga, da si je niti tisti, ki so jo zasedli, ne bodo več upali obiskati. Vsi bodo samo kolektivno glasovali za izbiro najlepšega filtra na telefonu, s katerim bomo dokumentirali ta razpad.«

V klubu pa sta policista ravno končala debato o postsocialistični tranziciji na Štajerskem.

»Čuj, poglej toti zaslon,« je starejši dregnil mlajšega in pokazal na majhen terminal, ki mu je visel na prsih. Piskati je začelo. Tisto suho, tečno piskanje, ki ga slišiš v bolnišnicah, ko gre kaj narobe.

Terminal je utripal rdeče. Kamera na uniformi je iz množice ljudi pred klubom izrezala obraz. Ni bil obraz džanksa, migranta, levičarja ali panksa. Bil je obraz punce, ki bi lahko bila manekenka. Visoke ličnice, mačkast pogled, lasje, zalizani nazaj – tisti »high-fashion« videz, ki ga vidiš v revijah.

»Match 87 %,« je zamrmral mlajši. »Tipologijo maš nastavljeno na ‘tuje elemente’. Ka te je zdaj to ujelo? Toto punco? Pa saj zgleda ko iz reklame za kozmetiko.«

»To je to, vidiš,« je starejši stopil korak bližje. Pendrek mu je nihal ob stegnu kot nihalo na uri, ki odšteva zadnje minute svobode. »Algoritem ne išče umazanije. Algoritem išče odstopanje. Ta mala je preveč čista za tale plac. Preveč lepa. Preveč …« Basi tonske vaje so potihnili.

Punca je pogledala naravnost v policijski objektiv. Ni trznila. V njenem pogledu je bila ista hladna odsotnost, ki jo je Melanija – kljub lastnemu protestiranju še vedno slovenske gore list – izpopolnila do umetnosti. To ni bil obraz nekoga, ki živi v tem kraju, to je bil prostor – hladen in nedostopen. Ljudje, ki so stali naokrog, so opazovali z varne razdalje. Za zdaj nihče ni stopil korak naprej. Za zdaj nihče ni vprašal, kaj se dogaja.

»Gospodična, osebno, prosim,« je komaj spesnil starejši, ker mu je ravno zdrsel kos bureka izza zoba in ga popraskal po grlu, a glas je vseeno strokovno posnemal uradnost. Štajerski postsocialistični naglas se je skril za masko pooblastil.

»Na kakšni podlagi?« je vprašala. Glas je imela visok in piskav, a brez čustev, kot bi brala navodila za uporabo hladilnika.

»Šutarjev zakon. Profilacija varnostnega tveganja v coni A. Vaš obraz ne ustreza okolju. Preveč ste … sumljivi za ta del mesta ob tej uri.«

»Jaz? Kaj pa vidva?« je vprašala in jima vrnila žogico. Zrak okoli njih je obstal. Zazdelo se je, da je prav vsa Gala Hala, Metelkova, vsa Ljubljana utihnila. Le panks je astmatično zakašljal.

»Jaz sem tisto, kar ste hoteli, da to mesto postane,« je tišino prekinila punca in policistu v roko potisnila kartico, ki ni bila navadna biometrična osebna izkaznica. Bila je črna, brez imena, brez številk, brez naslovov – samo s čipom, ki je na policijskem terminalu sprožil serijo zelenih kljukic.

Terminal je zasvetil: Match 100 %, nato pa še zavreščal – Target identified: Model Citizen.

Policist se je popraskal po glavi: »Prvo je svetilo rdeče, zdaj pa kar zeleno. Hm.« Obrnil je terminal k sebi in nato pomeril še v druge obiskovalce kluba, da preveri, ali dela. Škatla je začela utripati rdeče. Iz žepa je vzel še svojo kartico in jo podtaknil pod nos terminalu. Kljukice so se vse po vrsti pobarvale rdeče. Vsi so nemo gledali. Oblak dima v klubu je zbodla neka živčnost, napetost, morda celo kolektivna paranoja. Mlajši policist se je začel potiti. Nekaj ni štimalo. Kot kaže, ni bilo več pomembno, »kdo je riso grafite«, »kdo je piso peticije« in »kdo je f kelerju pil pivo brez davkov ali kradel bicikle«. Zdaj sta kar naenkrat onadva problem, ali kako. Njuna nervoza je valovila skozi vrsto ljudi, ki so nemo stali naokoli. Le nekateri obiskovalci so se zameštrali, zasrbele so jih pete, a tudi oni so ostali kot pribiti na mestu. »Jaz sem samo logični zaključek vaše tišine,« je rekla punca. »Zadnjih deset let ste vsi skupaj gledali v tla, ko so odvažali vaše sosede, zdaj pa bi radi, da vam razložim, zakaj algoritem ne mara vaših obrazov? Občani tega mesta so me sami narisali, ko so solidarnost zamenjali za nadstandardno spanje s talnim gretjem.« Skozi vrata se je iz daljave zaslišala vesela muzika. Golica, ki jo je od nekod prinesel veter.

Punca je še bolj zalizala lase nazaj. Obraz je imela popolnoma gladek, koža se je svetila, kot bi se na njenih ličnicah zrcalil celoten kaos tega mesta: azbestna streha tovarne Rog, cote družin iz Kolizeja, betonske razvaline Stožic, razrezane osebne izkaznice izbrisanih … porušene hiške, popadani cegli – a vse to se je v njenem obrazu pretopilo v urejeno idilo. V tistem trenutku se je mlajši policist zdramil. Ta scena se mu je zdela nekam znana. Hitro jo je prepoznal iz interaktivne reklame slovenskega startupa, ki dela v Trumpovem Gaza Cityju kot »ambasadorka čiste Slovenije«. Starejši kolega je bil že nekaj časa tiho. Videti je bilo, kot da jo je prepoznal že prej. Zmomljal je le en mrk »Grema» in ji stlačil kartico nazaj v roke.

»Takoj,« je zasikal malemu.

»Fanta,« ju je v tem hipu ustavila punca s tonom, ki bi lahko prodajal zavarovanja, banane ali sadni jogurt. »Brez skrbi. Šutarjev zakon ni narejen za vaju ali zame. Narejen je za tiste, ki že tako ne morejo plačati 20 evrov za vstopnico.» Nato je iz žepa potegnila majhen razpršilec in z njim poškropila zadimljeni zrak okoli policistov. Zadišalo je po sveže pokošeni slovenski travi in brezogljičnem gorivu iz auspuhov, ki so jih naredili migranti v Revozu, pri ta drugi nevarni slovenski coni. »To je novi projekt MOL,« je nadaljevala s filmskim nasmehom. »Imenuje se ‘Metelkova: The Experience’. Čez tri mesece bomo vse te grafite zamenjali z digitalnimi projekcijami, ki se spreminjajo glede na razpoloženje iz objav na Instagramu turistov, ki smo jih prek GPS-sistema locirali v naši vseslovenski prestolnici. Namesto postpunka bomo vrteli lo-fi hip hop beats for studying and suppressing dissent. Vstopnica bo brezplačna za vse, ki imajo več kot 800 točk socialnega kredita. Vsi terminali bodo utripali zeleno.«

Starejši policist je debelo gledal. Njegov pendrek se je nenadoma zdel kot muzejski eksponat, kmečko orodje iz srednjega veka. »Pa kaj bo s totim folkom tukaj?« je zavpil in pokazal na panksa, ki se je do takrat že dodobra izkašljal, zdaj pa je poskušal zliti zadnjo kapljico iz piksne v grlo.

»Oh, njih bomo obdržali,« se je zasmejala gospodična. »Ampak samo kot relikte, kot umetnost, kot artefakte, holograme. Nekako tako, da čim manj smrdijo, porabijo čim manj elektrike iz vtičnic in po možnosti nikoli ne protestirajo. Metelkova bo končno postala cona, popolnoma avtonomna od stvarnosti.« Policista sta gledala, kako se je punca lahkotno sprehodila mimo varnostnika, lokalca, panksa, skupine hipsterjev, Američana in pajkic lelosi. Terminal je izpisal zadnje sporočilo: Varnost vzpostavljena. In se izklopil. V ozadju se je poleg Golice spet zaslišal metelkovski bas.

»Kera je te to bla?« je zadihal mlajši, ko sta se usmerila nazaj tja, kjer sta prej jedla burek (še vedno ne vesta, da se temu placu reče »ledvičke«). »Je bla sploh prava ženska al’ ona mlada Melanija iz reklame od Trumpa?«

»To ni nobena reklama, mali. Tak pri’e. V devetdesetih smo uvažali izraelske tanke, zdaj pa uvažamo njihovo tehnologijo. Ta lepa punca … ona je Metelkova.« V tem hipu je nekdanjo kasarno okronal pravi spektakel: brezemisijski ekoognjemet z droni, ki je na nebu izpisal »Tu je Slovenija«, nato pa puff! – izginil, kot da ni bilo nič, in senčno stran lamp je pogoltnila lunina svetloba.

Starejši je pogledal svoj novi pendrek. Zdel se mu je lažji kot prej. Ker je vedel, da ga kmalu ne bo več potreboval, saj »tud totih na Metelkovi itak kmalu ne bo več«. Ostali bodo le še obrazi, ki so algoritmu všeč. Nato je pogledal svoje roke, kot da je preverjal, a so to iste roke, ki so fotru v garažo nesle tisto neko primitivno orodje, ko je bil mali. Spraševal se je, kaj vse so te roke izpustile, medtem ko so se trdno držale ukazov.

»Čuj,« ga je predramil mlajši, »a misliš, da je Melanija kdaj jedla burek s sirom?«

Starejši ga je samo debelo pogledal, zahotelo se mu je pljuniti na tla, pa se je spomnil, da je policist: »Melanija ne je bureka. Burek jema midva.«