Ko je ljubljanska občina pod županom Zoranom Jankovićem pred desetletjem pretežno z evropskim denarjem zgradila največje odlagališče odpadkov v državi, Regijski center za ravnanje z odpadki RCERO na Ljubljanskem barju, kjer so lani sprejemali že odpadke iz 56 občin ali tretjine Slovenije, je bilo verjetno le še vprašanje časa, kdaj bo sledila sežigalnica teh odpadkov. Lepše rečeno, »objekt za termično obdelavo odpadkov«.
No, zdaj smo na tej točki. Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo, ki ga vodi minister Svobode Bojan Kumar, je na začetku avgusta objavilo javni razpis, s katerim bo podelilo tri 30-letne koncesije za letni sežig skupno 140.000 ton komunalnih odpadkov. Ob tej »javni gospodarski službi« pa bodo koncesionarji lahko na leto sežgali še 80.000 ton drugih odpadkov, torej skupaj kar 220.000 ton. Čeprav ima razpis formalna merila in bo odprt do 9. februarja prihodnje leto, so tri »ciljane« lokacije že znane: Celje, kjer je že sežigalnica odpadkov, naj bi dobilo zeleno luč za sežig 40.000 ton odpadkov, Maribor za 50.000 ton in Ljubljana za kar 130.000 ton odpadkov. Teh 130.000 ton pomeni v povprečju 356 ton na dan, kar je, za občutek, v grobem teža približno 35.600 navadnih avtomobilskih pnevmatik, ki bi bile, če bi jih razvrstili v 10 krat 10 metrov velik kvadratni prostor, zložene v 32 metrov visok stolp.
»Ta sežigalnica bo na Barju. Bo najbolj varna,« je na novinarski konferenci 12. avgusta letos napovedal ljubljanski župan Zoran Janković. In dodal, da bo imela dimnik »nad toplotno inverzijo«, ki bo rešil težavo kotlinske lege Ljubljane, in da bodo v njej kurili izključno »domače« smeti. »Vse tiste, ki so proti sežigu, pozivam, naj povedo, kaj bodo naredili s svojimi smetmi,« pa je njegov novi piarovski »argument« za utišanje vsakršnih pomislekov.
Stvarnost je seveda bolj zapletena. Dodeljevanje koncesij za sežig odpadkov, ki je okoljsko in zdravstveno obremenilna dejavnost, so zadnja leta kritizirali zlasti zdravniki, med njimi vodilni toksikologi, pulmologi in pediatri na UKC Ljubljana. Opozarjali so, če poenostavimo, da je zrak v Ljubljani že izjemno obremenjen, kar potrjujejo tudi mednarodne lestvice: na julija letos objavljeni lestvici Evropske agencije za okolje je Ljubljana na 709. mestu med 761 mesti! Poleg tega so poudarjali napačen vrstni red pri podeljevanju koncesij:
Država bi po mnenju zdravnikov morala najprej najti najprimernejše lokacije za sežigalnice na podlagi več meril, od okoljskih do javnozdravstvenih, nato pa na najprimernejših lokacijah začeti pogovore in podeliti koncesije. Namesto tega je za koncesijo zdaj dejansko odločilen interes županov, vse ključne okoljske presoje pa šele sledijo!
Javne razprave, kaj z odpadki in ali si res želimo graditi sežigalnice, pri nas ni bilo in je tudi ni – ne strokovne ne politične. Spomniti se moramo, da je bianko menica v obliki politične podpore gradnji sežigalnice v Ljubljani ena od glavnih zavez koalicijske pogodbe, ki sta jo na ravni mestne občine že decembra 2022 podpisali Lista Zorana Jankovića in vladna stranka Gibanje Svoboda. Da bo ministrstvo, ki ga vodi minister Svobode, zdaj podelilo koncesijo za sežigalnico Ljubljani, je tako vsaj nehigienično, videz političnega kupčkanja je očiten.
Za gradnjo sežigalnic navijajo tudi interesni centri, kot je Zbornica komunalnega gospodarstva Slovenije, ki poudarja »nevzdržno odvisnost« od sežigalnic zunaj države, torej nestabilnost in nesamozadostnost, ki pa je za Slovenijo sicer značilna tudi na več življenjsko pomembnejših področjih, denimo pri hrani. Lani smo bili z zelenjavo samooskrbni le 37-odstotno, s sadjem pa celo le 27-odstotno, toda kljub temu resne sistemske rešitve za to skrb zbujajoče stanje, ki traja že leta, ni. Seveda to ni utemeljitev in ne poziv, da enako sistemsko zanemarimo tudi področje odpadkov: nasprotno, ukrepanje je nujno. A namesto sežigalnic bi v 21. stoletju morali v ospredje postaviti načrt za zmanjševanje odpadkov. Torej, kako do minimuma zmanjševati količine odpadkov, ki jih ni mogoče predelati. »Rešitev za odpadke ni to, da jih zažgeš, ampak da jih ne proizvedeš. Smo majhna država, to bi morala biti prednost. Zelo učinkoviti smo pri ločevanju odpadkov in to učinkovitost bi bilo treba zdaj prenesti na radikalno zmanjšanje odpadkov, zlasti teh, ki jih ni mogoče predelati,« je nedavno v Mladini opozoril fizik Griša Močnik, dekan novogoriške Fakultete za znanosti o okolju in član Podnebnega sveta. Dodal je, da bo na koncu seveda vedno ostalo nekaj smeti in da bo za te ostanke nazadnje treba najti rešitev. »Da pa pri nas kot rešitev zdaj nastaja konceptualno ogromen projekt, ki v svojem bistvu generira potrebo po odpadkih, je norost.« Po Močnikovem mnenju je torej kritična zlasti popolna odsotnost razprav o tem, kaj vse je treba narediti, da sežigalnice ne bi potrebovali: »Ni izračuna življenjske dobe ob vzporednih scenarijih zmanjšanja generiranja odpadkov. Še več, odpadki na prebivalca rastejo.«
Pomembno je še eno dejstvo, na katero pa je treba nujno pogledati tako, da pogledamo čez mejo. Pri nas šele razpisujemo koncesije za sežiganje odpadkov za prihodnjih 30 let, v Evropi pa že narašča odpor do sežigalnic. Med pomembnimi razlogi je spoznanje, da pretvorba odpadkov v energijo vendarle ni bistveno čistejši in za zdravje boljši način proizvajanja energije kot raba fosilnih goriv. »Komunalni odpadki so pogosto slabo sortirani, to pomeni, da se z njimi sežge veliko plastike na osnovi fosilnih goriv,« je bruseljski Politico konec julija povzel stanje, ki ga pri sežigalnicah v Evropi zaznavajo okoljske organizacije. Politico je poudaril množični odpor, na katerega je nedavno naletel župan Rima Roberto Gualtieri, ki želi južno od Rima zgraditi megasežigalnico za sežig 600.000 ton odpadkov na leto: zbranih je bilo več deset tisoč podpisov prebivalcev, ki nasprotujejo projektu. Podoben odpor zaznavajo v Franciji. Hkrati imajo v več evropskih državah, ki dosledno izvajajo zelene politike, številni že zgrajeni obrati za »pretvorbo odpadkov v energijo« že težave s pomanjkanjem odpadkov; zgolj dansko ministrstvo za okolje poroča o 700.000 tonah presežnih zmogljivosti. Politico opozarja na še en vzorec: ker so se evropski skladi že pred leti skoraj povsem umaknili iz sofinanciranja gradnje sežigalnic, so se za projekte zadolžile občine ali regije, zdaj pa jih pesti veliko finančno breme odplačevanja dolgoročnih posojil.
Kako namerava Ljubljana oziroma kako nameravajo občinska podjetja finančno zapreti sežigalniški projekt, še ni jasno. Šlo naj bi za približno 200 milijonov evrov, zaradi načrtovanega megadimnika na posebni barjanski podlagi in drugih specifik »mestne gradnje« pa verjetno še več.
Za gradnjo odlagališča RCERO je bilo že pred desetletjem porabljenih 155 milijonov evrov, od tega je bilo 61 odstotkov ali 77,5 milijona evrov nepovratnih sredstev iz kohezijskega sklada EU.
Bomo brez razprave o drugačnih možnostih dopustili še eno okoljsko in finančno breme za prihodnje rodove? Civilna družba in okoljske organizacije, ki nasprotujejo sežigalnici v Ljubljani in želijo začeti razpravo o dolgoročnejšem upravljanju odpadkov, so na preži, a še brez potrebne koordinacije in skupnih akcij. Prva večja odprta javna tribuna se napoveduje že v drugi polovici septembra, prva pomembnejša točka vključitve v formalni proces pa bo ob umeščanju sežigalnice v občinski prostorski načrt. Okoljski pravnik Aljoša Petek iz PIC je nedavno na vprašanje, ali se utegne s sežigalnico zgoditi isto kot s kanalom C0, zatrdil, da ne: »O tem sem prepričan. Mislim, da smo na drugi točki v družbeni stvarnosti in da je zdaj bistveno težje, da bi projekt gladko tekel naprej.«