Pred volitvami priporočamo v branje dva odlična prispevka. O volitvah kot disciplinskem mehanizmu je za Disenz pisal tudi naš kolumnist Miha Blažič – N’toko. O javnomnenjskem inženiringu v slovenski politiki pa na svojem blogu In media res Boris Vezjak.
“Če kaj, nam meseci pred volitvami kažejo, kako izpraznjena lahko postane parlamentarna demokracija, ko ni soočena z nobenimi zunanjimi pritiski. Saj ste videli soočenja. »Najpomembnejšo odločitev naših življenj« bomo sprejemali na podlagi butastega resničnostnega šova, v katerem se poskušajo predstavniki različnih frakcij kapitala s površinskimi kulturnobojnimi slogani dobrikati senzibilnostim neodločenih volivcev. Volilni izidi so danes v celoti odvisni od manipulacij oglaševalskih podjetij, ki poskušajo zajahati spletne algoritme z različnimi marketinškimi prijemi – strateško plasiranimi vsebinami in oglasi, ki targetirajo pozornost gledalcev v upanju, da se bo čim več potrošnikov iz baze »neopredeljenih« v ključnem trenutku spomnilo simpatičnega nasmeška, provokacije ali aferice. In zunaj tega butastega resničnostnega šova, ki ni nič drugega kot tekmovanje med kravatami, frizurami in »vpogledi v osebna življenja« preko neznosno izumetničenih IG reelsov, nimamo nobene moči odločanja. Še huje: dejansko si drugih oblik političnega odločanja sploh ne znamo več zamisliti.
Seveda ne moremo biti presenečeni, da so se tej igri prilagodili poklicni politiki. Presenetljivo pa je, da tisti del civilne družbe, ki se prezentira kot branik demokracije pred avtoritarizmom, ni zmožen nobene kritične analize tega intelektualnega poniževanja volivcev. Prav nasprotno: meščanska civilna družba si je zadala nalogo, da bo vulgarnemu šovu poskušala dati patino strokovne legitimnosti. In tako smo dobili fenomen tematskih predvolilnih soočenj, kjer različni civilnodružbeni akterji zastavljajo vprašanja kandidatom ter na tej osnovi podajajo ocene strankarskih programov. Vrhunec te prevare so novonastali rituali, ko se politiki pustijo izprašati kar na Trgu republike, kot da bi šlo za naravni podaljšek protestnega gibanja. Sporočilo teh predstav je: »Glejte, politiki vam odgovarjajo, ljudstvo ima moč! Demokracija deluje!« Pustimo ob strani, kako neverjetno dolgočasno je to neskončno nizanje geekovskih vprašanj, na katera vse stranke odgovarjajo z istimi generičnimi odgovori, na podlagi katerih nastanejo razpredelnice z »ocenami programov« … čisto vse faze te procedure bi lahko opravil ChatGPT in nihče ne bi opazil razlike. Bolj povedno je to, da nevladniki z izvajanjem takšnih vaj sebe postavljajo za ljudske arbitre demokracije, nekakšno predvolilno zvezo potrošnikov, ki neukim množicam tolmači kompleksno strankarsko ponudbo in jim pomaga informirano izbrati kandidata, ki najbolj ustreza njihovim ideološkim preferencam. Na ta način vzdržujejo fantazijo, da lahko zaželene politične izide izberemo izmed različnih ponudb na trgu kandidatov, kot bi izbirali med vrstami testenin v supermarketu – vidite, za vsakega se nekaj najde, samo pejte volt!
Človeku ni treba biti politolog, da bi razumel, kako malo zveze ima to z resničnimi razmerji moči v naši družbi.”
- Miha Blažič, Volitve kot disciplinski mehanizem
“(a) Empirični podatki »post-poll« raziskav posredno potrjujejo, da ankete vplivajo na taktično glasovanje. Nadalje, da (b) taktično glasovanje zmanjšuje strankarsko pluralnost. Sklepamo tudi, da (c) primeri Janković, Čeferin in Golob kažejo, da lahko ankete delujejo kot mehanizem političnega lansiranja. Kot četrto lahko ugotovimo, da (d) obstajajo dvojne vloge raziskovalcev in zato njihova vpetost v interesne strukture vzbuja dvom o popolni nevtralnosti. Kot peto lahko ugotovimo, da (e) transparentnost objav pogosto ni zadostna, da bi si ustvarili povsem neodvisno presojo.
Če je leta 2022 taktično glasovanje v parlament posedlo pet strank, se zastavlja vprašanje: bo prihodnjič, morda ne nujno na teh volitvah, še kakšno manj? In če tudi jih bo, si moramo tega želeti? Večina kritik javnomnenjski raziskav se vrti okrog nekonsistentosti izmerjenih podatkov in ne glede na to, ali so ti res prirejeni ali ne, je skoraj nemogoče dokazati, saj si javnomnenjske hiše vedno metodološko zavarujejo hrbet. Zadosten razlog za preizpraševanje javnomnenjskega inženiringa slovenske politike je Valiconova ‘post-poll’ anketa o taktičnem glasovanju, ki ga usmerjajo ravno javnomnenjske ankete in ki dokazano ogroža strankarsko pluralnost.”