Ko smo prvič brali Šutarjev zakon, je takoj postalo jasno, da njegova vsebina ni zgolj odziv na dogodke v Novem mestu lanskega oktobra. Nemogoče bi bilo tako kompleksen omnibus represivnih ukrepov zasnovati, spisati, medresorsko uskladiti in spraviti skozi parlamentarni postopek v pičlih treh tednih. To se ne zgodi nikoli. Zakon je moral izhajati iz osnutkov, ki so se že dlje prelagali po predalih na ministrstvu za notranje zadeve in čakali na dovolj razgreto politično ozračje, da jih bo neka vlada dejansko zmožna obravnavati. Neki policijski direktor je moral imeti že vse spisano in je le čakal, da naleti na dovolj obupanega premiera, ki bo želel pokazati narodu, da zna udariti po mizi. Zgolj zgodovinsko naključje je, da je bil ta premier Robert Golob – dejanski ukrepi so produkt daljših političnih procesov, ki so v desetletjih zaznamovali razvoj naših mest in razrednih odnosov v njih.
O okoliščinah nastajanja prvotnega besedila lahko le špekuliramo, toda izvor tistega zajetnega kosa zakona, ki določa policijska pooblastila na tako imenovanih varnostno tveganih območjih, lahko skoraj zagotovo identificiramo: pisec ni imel v mislih romskih naselij, napisal ga je z namenom, da se izpraznijo skvoti. Ko sem bral odstavke o “varnostni akciji”, pri kateri “smejo policisti z namenom preprečevanja, odkrivanja in dokazovanja kaznivih dejanj, hujših kršitev javnega reda (…) opraviti varnostno akcijo na varnostno tveganih območjih”, se mi je pred očmi takoj odvila evikcija Avtonomne tovarne Rog. Prav vse v zakonu, od “vstopa in pregleda tujega stanovanja, drugih prostorov ali prevoznega sredstva z namenom takojšnjega zasega strelnega orožja” do “odstranitve osebe in prepovedi približevanja gostinskemu obratu” zveni, kot da bi bilo pred desetletjem spisano po naročilu Zorana Jankovića, ko se je zaman trudil poiskati pravno pot do deložacije Roga. Potreba po takšnih ukrepih je nastala skupaj s potrebo kapitala, da se polasti vseh kvadratnih metrov prestolnice, ki so ostajali nedostopni tržni ekstrakciji.
Rogovski družbeni eksperiment je lahko preživel prvo desetletje gentrifikacije in turistifikacije Ljubljane prav zaradi zakonske praznine, ki je oblastem onemogočala odstranitev oseb iz prostorov brez izvršbenega akta. Ker smo se skvoterji vztrajno upirali formalizaciji svojega položaja, smo za občino ostajali pravno neulovljivi; z izvršbenikom bi lahko uradno odstranila tistih osem oseb, ki so imele priznano posest, ne pa tudi stotine preostalih uporabnikov, katerih lastniški odnos do prostorov je ostajal nedorečen. Zakonodaja enostavno ni predvidela situacije, ko posestniki nekega območja ne bi imeli nobenega formalno urejenega dogovora z lastnikom (podpisu takšne pogodbe se je sprva izogibal prav Zoran Janković, ker bi nam moral potem urediti tudi elektriko in komunalne storitve). Tako nas je župan vse do leta 2021 brez uspeha preganjal po sodiščih, dokler se mu ni končno ponudila priložnost za izredne ukrepe v izrednih razmerah koronske krize. Takrat je izpeljal deložacijo brez zakonske podlage, brez izvršbenika ali sodnega naloga. Izpeljal jo je zgolj s fizično silo svoje zasebne varnostne službe, ki je na ulice pometala speče skvoterje, nato pa se medijem in sodiščem zlagala, da v prostorih tako ali tako ni bilo nikogar.
Šutarjev zakon je moral izhajati iz osnutkov, ki so se že dlje prelagali po predalih na ministrstvu za notranje zadeve in čakali na dovolj razgreto politično ozračje, da jih bo neka vlada dejansko zmožna obravnavati.
Če bi se uboj Aleša Šutarja zgodil kako desetletje prej, Jankoviću verjetno ne bi bilo treba izvajati tako tveganih paradržavnih operacij, da iz občinske lastnine odstrani neželeno drhal. Dovolj bi bilo, da se območje razglasi za “tvegano” in da policijski komandir kadarkoli zazna “grožnjo varnosti in premoženju”, pa bi lahko z “varnostno akcijo” povsem legalno izgnali prebivalce in jim prepovedali približevanje lokaciji. Razglasitev varnostno tveganega območja je pravna čarovnija, s katero lahko oblasti izredno stanje, kakršno je vladalo med korono, na nekaterih območjih razpotegnejo v nedogled. V perverznem obratu skvoterske logike, ki začasno uporabo prostorov ob pomoči pravnih zank spreminja v trajno, so oblasti z manipulacijo zakona celotne soseske spremenile v nekakšno policijsko avtonomno cono. Da bi se investitorji lahko znebili družbenih podrazredov iz vse bolj dragocenih ljubljanskih sosesk, smo morali preiti od avtonomije organiziranja do avtonomije represivnih ukrepov.
Zato tudi ne preseneča, da se je takoj po sprejetju Šutarjevega zakona na seznamu varnostno tveganih območij znašla Metelkova – največji med še delujočimi skvoti, ki ga oblasti ne morejo zradirati na podlagi veljavnih zakonskih aktov. Če ste se spraševali, kakšno zvezo ima Metelkova z “romsko kriminaliteto” ali zakaj ni poleg nje na seznamu še katero drugo urbano središče, kjer so varnostni incidenti bistveno pogostejši, ste zgrešili poanto: ta del zakona je bil napisan točno za Metelkovo in za vse Metelkove, ki se še utegnejo pojaviti v prihodnosti. Napisan je bil, da zapolni še zadnje zakonske vrzeli v obrambi lastnine pred samoorganizacijo nižjih razredov.
Če ste se spraševali, kakšno zvezo ima Metelkova z “romsko kriminaliteto” ali zakaj ni poleg nje na seznamu še katero drugo urbano središče, kjer so varnostni incidenti bistveno pogostejši, ste zgrešili poanto: ta del zakona je bil napisan točno za Metelkovo in za vse Metelkove, ki se še utegnejo pojaviti v prihodnosti.
Ko pa že imaš priložnost povleči ekstremne poteze, je treba to priložnost maksimalno izkoristiti. Upravljavci naše varnosti so zato v metelkovsko cono vključili še nekoliko širšo okolico, v kateri naj bi veljala policijska avtonomija. V paketu so se znašli še zdravstveni dom (zbirališče džankijev!), park Tabor (zbirališče klošarjev!) in azilni dom na Kotnikovi (zbirališče migrantov!). Tako so bile zaobjete vse stigmatizirane skupine družbenih marginalcev, ki ustrezajo televizijskim predstavam o nevarnih ljudeh. Oblasti niso imele nikakršnih težav utemeljiti bizarnega policijskega poseganja v mestno jedro – za to so imele podlago v desetletjih histeriziranega medijskega poročanja o podivjanem urbanem babilonu, ki se je menda razvil okoli Metelkove. Širna Slovenija je bila že dolgo prepričana, da je Ljubljana postala nekakšna brazilska favela, polna sumljivih temnih ljudi, ki posiljujejo in ropajo sredi belega dne, te podobe pa so s pozivi policiji in občini v zadnjem času podkrepili tudi šefi metelkovskih klubov. Še Ljubljančanom samim se je uspelo prepričati, da dejansko bivajo v getu, ki mu pritičejo izredni ukrepi.
Tako so naši oblastniki v sodelovanju z mediji in prebivalci (z velikim navdušenjem je kakopak sodeloval tudi župan) ustvarili edinstveni fenomen: v slovenski prestolnici najdemo najprestižnejši geto na svetu. V ljubljanskem getu cena stanovanja krepko presega 6000 evrov za kvadratni meter. V ljubljanskem getu lahko izbiraš med množico hotelov, airbnbjev in turističnih lokalov. V ljubljanskem getu lahko spiješ kozarec prosecca na zeleni terasi kavarne SEM, od koder opazuješ družinsko idilo igrišča v parku Tabor. V ljubljanskem getu lahko obiščeš razstavo v Moderni galeriji ali si ogledaš film v letnem kinu. V ljubljanskem getu lahko na sprehodu med poslanskimi stanovanji in pravniškimi biroji srečaš ministrico za kulturo ali Slavoja Žižka. V ljubljanskem getu lahko s prijatelji do jutranjih ur žuraš na stari funk in se potem odpraviš naravnost na brunch. V ljubljanskem getu najdeš dom upokojencev, dijaški dom, osnovno šolo … Slovenija je res edinstvena država: naše varnostno tvegano območje je v resnici elitna kulturno-turistična četrt in eno najvarnejših središč v katerikoli svetovni prestolnici.
Območje varnostnega tveganja ni nič drugega kot območje, kjer so se pripadniki višjih in srednjih razredov še vedno primorani srečevati s pripadniki nižjih.
A prav ta pravna pretvorba statusa elitne četrti v status varnostno tvegane favele nam razodene širši pomen vladnih ukrepov: nikoli ni šlo za varnost ljudi, ampak za varnost investicij. Idilično vaško podobo Ljubljane, ki prinaša visoke dohodke investitorjem, lastnikom nepremičnin in menedžerjem turističnih obratov, je treba obvarovati pred kvarnimi vplivi družbenih podrazredov – tistih podrazredov, ki so jih sicer sami pognali v revščino in prekarnost, ni pa jim jih še uspelo izriniti na obrobje mesta. Območje varnostnega tveganja ni nič drugega kot območje, kjer so se pripadniki višjih in srednjih razredov še vedno primorani srečevati s pripadniki nižjih. Je območje, kjer se zmagovalcem tranzicijske loterije še ni uspelo povsem otresti neprijetnosti srečanja s poraženci … kjer imajo lahko med sprehodom na jutranjo kavo še vpogled v kaotični svet revnega migrantskega delavca, brezdomca ali narkomana. V Ljubljani ne tvegaš kaj dosti več, kot da te ob tem žalostnem razpadanju družbe zapeče vest. In vladajoči razred je trdno zavezan temu, da bo še ta zadnji bedni ostanek družbene egalitarnosti – torej egalitarnosti ulic, trgov in parkov – dokončno odpravil. Šele takrat bo Ljubljana neizpodbitno varna za kapital.