Že nekaj tednov Ljubljano pretresata samovolja mestnih oblasti in brezbrižnost do odpora meščanov, četudi konstruktivnega. Mestna občina Ljubljana po svoje ureja parkiriščno krizo na najgosteje naseljenem območju v državi, junaško seka gordijski vozel in prinaša red ter parkirno disciplino. V imenu reda nad prebivalstvo Štepanjskega naselja pošilja redarstvo, to pa neposlušno ljudstvo neusmiljeno kaznuje in poskuša izsiliti podrejenost.

MOL svoje početje upravičuje na različne načine. Vsekakor je njen najmočnejši argument prezasedenost parkirišč v spalnih naseljih, z nesrečnim Štepanjskim naseljem vred. V prid občini gre celo sentiment prebivalcev, ki divjega parkiranja vsevprek preprosto ne podpirajo, tudi prebivalci Štepanjskega naselja težavo pomanjkanja parkirišč prepoznavajo. Ena od utemeljitev, s katerimi mestna občina upravičuje svojo redoljubnost, je tudi volja prebivalcev, sicer pri razmeroma majhnem vzorcu jasno izražena na dveh delavnicah,* ki sta ju jeseni 2025 izpeljala Inštitut za politike prostora (IPOP) in društvo Prostorož. Delavnici, na katerih so prebivalstvo Štepanjskega naselja spodbudili k izražanju pomislekov, konstruktivnih predlogov in ocene kakovosti bivanja v tem urbanističnem spomeniku, sta bili izrazito mnenjski in vsekakor se je kot najbolj žgoča za prebivalce izkazala ravno problematika mirujočega prometa, divjega parkiranja in s tem zavzemanja javnih površin.

Zato se občina brani, da zgolj uveljavlja voljo in želje ljudstva, četudi selektivno in onkraj priporočil izvajalcev delavnic samih. A kot ji je že v navadi, se je reševanja težave lotila od zgoraj navzdol – z vrha in zviška. S pozicije moči. S palico namesto s postopnim reševanjem težave, ki bi se moralo začeti z uvedbo med prebivalci najbolj priljubljenega ukrepa in izpolnitvijo obljube občine o 100 novih parkiriščih in z upoštevanjem nedvoumnih priporočil rezultatov delavnic, na katere se sklicuje. Z redom namesto s posredniško vlogo pri dogovoru z okoliškimi trgovci (katerih parkirišča ponoči samevajo). S kaznimi namesto s pogojevanjem novogradenj ob Pesarski cesti s smiselnim številom parkirnih mest. In z zaračunavanjem namesto z ureditvijo avtomobilu konkurenčnega javnega prevoza, neprekinjenih in varnih kolesarskih povezav, kultiviranja infrastrukture in razmer, v katerih bodo prebivalci in delavci v mestu avtomobil zavestno pustili doma ali ga celo opustili.

Agresivno in represivno se je še enkrat postavila nad iste ljudi, ki so še decembra zbirali podpise in jo opozorili, naj premisli oziroma zadrži svoje poteze, jo pozivali, naj z njimi začne dialog tudi zaradi nerešenega vprašanja lastništva nekaterih parcel s parkirišči. Toda dialoga ni; župan gre celo tako daleč, da rešitev vidi v tem, da ljudje preprosto prodajo avtomobile. A vendarle so prebivalci Štepanjskega naselja pokazali, da takšnega Teksasa ne bodo sprejeli kar tako.

Res je, da jih je MOL ujela nepripravljene, nepovezane, fragmentirane in jih s svojo držo in tem, kako se je stvari lotila, ujezila, vsekakor pa jih ni utišala in jih ni zvabila na parket ulične agresije. Po nekaj šokantnih tednih so stekli treznejši postopki. Po tistem uličnem sestanku z županom kar sredi parkirišč in prazni obljubi novih sestankov zdaj sledi pravni boj. Prebivalci so že vložili motenjsko tožbo zoper občino z namenom zadržanja na novo vzpostavljene ureditve. Poleg tega je pred dnevi stekla pobuda za razglasitev urbanistične zasnove Štepanjskega naselja za kulturni spomenik. Pobuda za Štepanjsko naselje pa je v hitrem času za več kot 100 odstotkov presegla potrebno število podpisov za verjetno njihovo najmočnejše pravno sredstvo – zbor občanov po 45. členu Zakona o lokalni samoupravi – ki ga mora zdaj župan Janković sklicati v 30 dneh. Torej ne sestanek na parkirišču ali neka neuradna tribuna z mikrofonom, občini se obeta obvezujoč instrument lokalne samouprave, ki ga bo morala obravnavati enakopravno in ne represivno, s tako ljube ji pozicije moči.

Tako bistvo tega članka ne bo izpostavljanje MOL in njenih rabot, ključno naj bo samoorganiziranje. Občinsko ravnanje je v Štepanjskem naselju spodbudilo odziv, ki pa mu, žal, preostane zgolj delovanje v odgovor, post festum.

Občinski režim je v tem primeru doživel prvi resnejši upor, verjetno najmočnejšo prebivalsko pobudo v mestu, a naj bo saga s parkirišči preostalim v mestu v poduk in za zgled. Vsekakor so najmočnejše orožje v boju proti samovolji oblasti povezovanje, participacija in delovanje na mikroravni, od sosedske ravni navzgor do soseske in četrtne skupnosti, ki na neki točki trči ob interese kapitala in oblasti. Zato se, draga someščanka, vključuj, povezuj s sosedi, z drugimi meščankami, sodeluj pri pobudah, povzdigni svoj glas, še preden se zgodijo agresivna dejanja oblasti. Vsekakor se pošast gentrifikacije pod krinko delovanja v korist občank ne bo ustavila v Štepanjskem naselju, zato je treba že danes na okope, treba je gojiti preventivno delovanje in medsebojno povezovanje, participativno lokalno samoupravo. Nujno je zavedanje dejstva, da bo jasno izraženo mnenje že v času priprave potez mestnih oblasti težje zlorabljeno, kot je bilo v Štepanjskem naselju. Občinski (parkirni) režim je šele dobro začel lomastiti po ljubljanskih soseskah, zato pozor! In v skupni boj.