Pri urbanistični širitvi Ljubljane proti severu je bila ena glavnih potez dodana leta 1967 z odprtjem poslovno-trgovskega kompleksa Astra Commerce, zgrajenega po načrtih arhitekta Savina Severja (1927–2003), velikana slovenske povojne arhitekture. Druga poteza decentralizacije mesta pa je bila v celoti uresničena leta 1978, ko so na drugi strani Titove (danes Dunajske) ceste zgradili multifunkcionalni kompleks Plava laguna. Na internem natečaju je bila izbrana rešitev arhitekta Jožeta Usenika, ki je v duhu modernistične odprte zasnove projektiral celotno ureditev območja: Astro in Plavo laguno je povezal s tedaj legendarnim Linhartovim podhodom. Zamisel za stanovanjsko-poslovni kompleks Plava laguna je bila za tisti čas zelo sodobna, v skladu s svetovnimi smernicami: zanikati dediščino in tradicijo starega mesta in zgraditi ultra sodobni novum. Plava laguna naj bi postala živahno mesto pod mestom s pisano infrastrukturo, s trgovinami in servisnimi storitvami, pošto, cvetličarno, slaščičarno, menzo, banko, knjigarno, neštetimi modnimi in živilskimi trgovinami, tržnico, zelenicami in fontanami.

Program soseske Plava laguna se je do popolnosti izpeljal in dolgo je tudi zelo dobro deloval: za ta predel so bili značilni pisana atmosfera in pestro vrvenje, na ploščadi in v podzemlju. Bežigrad je tako v zlatih časih dobil svoje središče z udobno, napredno, domala luksuzno zastavljeno socialistično sosesko, ki se je postavljala z najimenitnejšim stanovanjskim blokom v značilni modri barvi, kipečim v nebo v desetih nadstropjih in s petimi vhodi. Arhitekt se je odločil za modro barvo bloka, saj je menil, da se bo najlepše zlila z barvo Kamniško-Savinjskih Alp, ki se nizajo v ozadju, na severu. Območje je tako dobilo tudi eksotično ime: Plava laguna, zapeljivo in osvežilno ime za sodoben koncept soseske, ki naj bi bila čim manj vpadljiva in čim bolj prijazna do okolja, v katero naj bi se prelivala. Med načrtovanjem projekta so arhitekti sodelovali celo z društvom distrofikov, da bi zasnovali prostore, ki bi bili preprosto dostopni invalidom. Sam kompleks naj bi ponujal razgiban prostor z različnimi ambienti, ki so prav nalašč po meri pešca in invalida.

Modri blok ima še danes razgiban in pester nabor stanovanj in ponuja vse od najmanjših garsonjer do 160 kvadratnih metrov velikih stanovanj. Velika okna, balkoni in zgornje terase še vedno ponujajo lepe poglede na mesto in na gorovje ter omogočajo kakovostno bivalno kulturo v mestu. Lepa stanovanja so v zlatih sedemdesetih letih pokupili zdravniki, politiki, inženirji, gospodarstveniki in kulturniki. Leta 1980 so poskrbeli še za popestritev kulturnega dogajanja in odprli Kino Bežigrad; ta se še vedno vztrajno bori s prinašanjem filmske kulture v zapuščeno sosesko. Stanje je namreč skrb zbujajoče. Podhod Plave lagune je postal mesto duhov. Zanemarjene tekoče stopnice so že zdavnaj zastale. Nekoč osvežujoče fontane so izgubile funkcijo. Simpatična tržnica je propadla. Servisne dejavnosti, trgovine, lokali drug za drugim zapirajo prostore in se selijo drugam. Le malokdo trdoživo vztraja v zanemarjeni temi.

Podzemlje privabi le še redkokoga. Svetli izjemi sta do invalidov prijazno podjetje Birografika Bori, ki v osrčju Ljubljane ponuja zeleno tiskarno z visoko okoljsko ozaveščenostjo in spodbuja k odgovornemu upravljanju gozdov, ter Cvetličarna Iris, ki na tej lokaciji vztraja že od leta 1976 in katere lastnica Nataša Grmek razmišlja, kako bi prirejala branje poezije, manjše koncerte in podobno, kar bi povezovalo skupnost in sosesko.

Danes si je v Plavi laguni težko predstavljati nekdanji sproščeni vrvež, pravo oazo v mestu, kjer so se pred blokom igrali, kolesarili in kotalkali otroci in kjer je zraven kina imel trgovino z galanterijo celo poslovnež Viktor Knavs, oče Melanie Trump. Celotna Plava laguna bi nujno potrebovala prenovo: strehe zamakajo, vsepovsod je zaznati razpoke, tlaki so razriti in uničeni. Petrolovi uslužbenci mirne vesti parkirajo na ploščadi, ki ni bila nikoli namenjena parkiranju. Vse investicijske in gradbene poteze se zdaj seveda nagibajo proti 90.000 kvadratnim metrom Emonike.

Poslovno-stanovanjski kompleks Plava laguna, ki je bil – povsem drugače kot Emonika – grajen v duhu kakovostne in trajnostne zasnove, bi si med velikimi potezami za ureditev mesta, razpadanjem celotnega kompleksa in čakanjem na prenovo še kako zaslužil razmislek o pobudi za začasno rešitev in ureditev. Dobro bi bilo, če bi se pri tem povezali stanovalci in uporabniki, med njimi v prvi vrsti korporacija Petrol, Birografika in MOL, ter se zavzeli za družbeno odgovorno akcijo in prispevali k revitalizaciji celotne soseske, preden jo bo pobrisal še Pingvin (okrepčevalnica na Linhartovi).