Generalna skupščina Združenih narodov je leta 2022 uvedla 30. marec kot mednarodni dan brez odpadkov (Zero Waste Day), da bi po vsem svetu spodbudila zasledovanje ciljev trajnostnega razvoja do leta 2030.

Mestni svet Mestne občine Ljubljana je že leta 2014 sprejel Strategijo na področju ravnanja z odpadki za obdobje 2014–2035 (Zero Waste – Brez odpadkov). 8. septembra 2014 je Ljubljana vstopila v evropsko Zero Waste mrežo in tako postala prvo evropsko glavno mesto, vključeno v omenjeno mrežo. S tem je Ljubljana opustila načrte o sežigalnici, kajti strategija Zero Waste se zavzema za vzpostavitev krožnega gospodarstva in ne vključuje odlaganja ali termične obdelave odpadkov v nobeni obliki.

Kljub temu se je pred dobrim mesecem Mestna občina Ljubljana (MOL) prijavila na razpis okoljskega ministrstva za izbiro koncesionarjev za izvajanje javne službe sežiganja odpadkov. Tako smo Ljubljančanke in Ljubljančani, kljub strateškim zavezam in razvojnim usmeritvam prehoda v družbo brez odpadkov, ponovno soočeni z možnostjo izgradnje sežigalnice komunalnih odpadkov. Ob tem se odpirajo številna pereča vprašanja, na katera (še) nimamo izčrpnih odgovorov, med drugim:

• Kakšen bi bil dolgoročni vpliv sežigalnice na ravnanje z odpadki in na vzpostavitev krožnega gospodarstva?
• Kakšen bi bil vpliv sežigalnice na kakovost zraka v Ljubljani in njeni okolici?
• Kakšne bi bile posledice sežiga komunalnih odpadkov in komunalnega blata na zdravje lokalnega prebivalstva, zlasti ranljivih skupin
• Kakšna bi bila srednjeročna in dolgoročna ekonomika takšnega infrastrukturnega projekta, ob upoštevanju stroškov emisijskih kuponov (EU ETS)?
• Kolikšen bi bil dejanski potencial pretvorbe odpadkov v energijo pri zmanjševanju toplogrednih plinov in prehodu v podnebno nevtralnost?

Posebej zaskrbljujoče je dejstvo, da MOL ne upošteva opozoril dela zdravstvene stroke, ki že dalj časa opozarja na vplive onesnaženega okolja na zdravje in izraža pomisleke glede umeščanja sežigalnice v urbano okolje. Takšni infrastrukturni projekti lahko namreč predstavljajo dodatni vir obremenitev okolja, zato je nujno, da se njihova upravičenost preveri na podlagi celovitih in neodvisnih strokovnih analiz.

Več civilnodružbenih inciativ, nevladnih organizacij, neodvisnih strokovnjakinj in strokovnjakov ter posameznih političnih akterjev se je povezalo v skupno pobudo, ki se ne strinja z odločitvijo, da je za reševanje problema odpadkov najboljša rešitev izgradnja sežigalnice. Njen namen je osvetliti ključna odprta vprašanja, spodbuditi strokovno razpravo ter predstaviti možne alternativne pristope. V luči tega je pripravila 10 ključnih argumentov za nujnost transparentnega in participativnega procesa odločanja, ki bodo predmet javnih razprav v prihodnjih tednih in mesecih:

1. Ljubljana ima že danes obremenjen zrak
   Zdravniška združenja že dlje časa opozarjajo, da je onesnažen zrak povzročitelj mnogih kroničnih bolezni in prezgodnjih smrti ter pomembno vpliva na kakovost življenja. Ljubljana se zaradi kotlinske lege in prometnih obremenitev že danes sooča s povišanimi koncentracijami delcev PM10 in PM2,5, ki pogosto presegajo priporočene dopustne vrednosti Svetovne zdravstvene
   organizacije, zato je vsak dodaten vir škodljivih izpustov izjemno problematičen. Zdravniki opozarjajo, da so zdravju škodljive že dopustne vrednosti, profesor Griša Močnik pa poudarja, da niso vsi prašni delci enako škodljivi in da so izpusti iz sežigalnic zaradi svojih fizikalnih in kemičnih lastnosti še posebej škodljivi.
2. Sežigalnica ni edina rešitev za ravnanje z odpadki
   Evropska zakonodaja jasno določa hierarhijo ravnanja z odpadki: preprečevanje nastajanja odpadkov, ponovna uporaba in recikliranje imajo prednost pred sežigom. Pred tako veliko investicijo v potencialni vir dodatnega onesnaženja je treba argumentirano dokazati, da so bile vse druge možnosti resno pretehtane in da je izbrana rešitev optimalna z vidika varovanja okolja in zdravja lokalnega prebivalstva.
3. Velike sežigalnice ustvarjajo odvisnost od odpadkov
   Sežigalnice potrebujejo stalno količino gorljive frakcije. Če se količina odpadkov zmanjša, se pojavi pritisk po uvozu odpadkov ali zmanjšanju recikliranja, da bi bilo delovanje sežigalnice rentabilno, kar zgovorno potrjujejo primeri mnogih sežigalnic v tujini. Izgradnja sežigalnic je torej v nasprotju s splošno sprejeto usmeritvijo v zmanjševanje količine odpadkov.
4. Sežigalnica je investicija, ki bo določala sistem ravnanja z odpadki za desetletja
   Koncesije za opravljanje gospodarske javne službe sežiganja odpadkov bodo podeljene za obdobje 30 let. To pomeni, da se država s to odločitvijo zavezuje določenemu modelu ravnanja z odpadki za več generacij.
5. Osrednja sežigalnica bo namenjena sežigu odpadkov iz skoraj polovice Slovenije
   V njej se bodo sežigali odpadki iz Osrednjeslovenske, Gorenjske, Goriške, Obalno-Kraške, Notranjsko-Kraške in Zasavske regije; količina sežiga v okviru koncesije bo 86.000 ton letno, maksimalno pa 130.000 ton letno. Predviden je tudi delni sežig komunalnega blata iz čistilne naprave v Zalogu. Zelo verjetno znotraj področja, ki ga bo sežigalnica pokrivala, obstajajo lokacije, ki so geografsko in meteorološko manj sporne.
6. Ekonomika projekta ni dovolj transparentna
   Investicija je trenutno ocenjena na približno 300 milijonov evrov, vendar javnost nima jasnega vpogleda v celotne stroške projekta: financiranje, obratovanje, ravnanje z ostanki sežiga in morebitna finančna tveganja.
7. Vprašljivo je izhodišče, da bo centralna sežigalnica zmanjšala neto količino škodljivih izpustov, ter da se bodo znižali stroški toplotne energije za končne uporabnike. Takšen idealen scenarij predvideva, da bo centralna naprava nadomestila veliko število slabo nadzorovanih individualnih kurišč. Izračun stroška sežigalnice še ne upošteva zelo verjetne uvedbe emisijskih kuponov tudi za sežig odpadkov, ne upošteva finančno zahtevne izgradnje razvejanega toplovodnega omrežja in pričakuje, da bodo končni uporabniki pripravljeni prevzeti nezanemarljiv strošek financiranja priključkov.
8. Projekt zahteva celovito presojo vplivov na zdravje
   Presoja vplivov na okolje mora vključevati tudi vplive na javno zdravje, saj emisije pomembno vplivajo na kakovost zraka v urbanem okolju. Zato je nujen javni nadzor izsledkov presoj. Postopki, ki bodo potrebni, pa ponujajo priložnost, da država spremeni sistem, ki financiranje priprave celostnih presoj vplivov na okolje nalaga investitorju ter tako izdelovalce presoj izpostavlja konfliktu interesov. To pa poraja dvome o verodostojnosti in nepristranskosti njihovih poročil.
9. Tovrstni strateško, okoljsko in prostorsko izredno zahtevni projekti zahtevajo široko javno razpravo
   Sežigalnica ni zgolj infrastrukturni objekt, temveč poseg v razvojno strategijo mesta. Odločitev mora temeljiti na transparentnosti vseh postopkov, na odprti javni razpravi in doslednem vključevanju neodvisnih strokovnjakov ter sodelovanju prebivalcev pri končnih odločitvah.
10. Odločitev mora temeljiti na dolgoročnem javnem interesu
    Pri odločitvah o ravnanju z odpadki in s tem povezanimi vplivi na zdravje in okolje ne gre zgolj za tehnično rešitev, temveč za vprašanje, kakšen razvojni model mesta želimo v prihodnjih desetletjih. Razprava o sežigalnici ni vprašanje »za ali proti tehnologiji«, temveč vprašanje lokacije, dolgoročnega modela ravnanja z odpadki, vpliva na zdravje in transparentnosti odločanja. Takšna odločitev zahteva širok družbeni dialog in strokovno utemeljene odgovore.