Krajinski parki so zaščitena območja narave, ki jih države ali lokalne skupnosti razglasijo predvsem z namenom ohranjanja naravne in kulturne dediščine, naravnih vrednot in biotske raznovrstnosti. V Ljubljani leži edinstven krajinski park, ki sega povsem v mestno središče in je že več kot dvesto let priljubljeno sprehajališče meščank in meščanov. Uradno ime Krajinski park Tivoli Rožnik in Šišenski hrib (KPTRŠH) je dobil pred 40 leti, ko ga je Mestna občina Ljubljana razglasila za naravno znamenitost. V njem so urejene parkovne površine, kulturni spomeniki, površine in objekti za šport in rekreacijo, veliko večino pa predstavlja precej neokrnjen gozd. V krajinskem parku, ki je esencialni del mesta, se odvijajo najrazličnejši, tudi zelo obiskani dogodki. Po zadnjem zares velikem žuru leta 2014, ki je v parku pustil precejšnje posledice, je mestna uprava spoznala, da je potrebno način upravljanja in uporabe parka skrbneje regulirati. V sodelovanju z Zavodom republike Slovenije za varovanje narave (ZRSVN) je pripravila in leta 2015 sprejela Odlok o Krajinskem parku. V njem so podrobno definirane varovane vrednote in načini njihovega varovanja. Določa, da je za vse večje posege in dogodke v krajinskem parku potrebno pridobiti soglasje ZRSVN, nacionalne institucije, znotraj katere deluje mnogo strokovnjakov različnih strok, ki skrbijo za varovanje narave na celotnem področju države. Zavod je žal, glede na obsežno, odgovorno in vse bolj pomembno vlogo, ki jo opravlja, finančno in kadrovsko močno podhranjen, kar zaenkrat sicer še ne vpliva na njegove profesionalne aktivnosti. Njegova podhranjenost pa kaže na iskrenost politike, ki javno sicer prepoznava in poudarja nujnost varovanja in ohranjanja narave, a v svojem ravnanju, v želji ustreči željam različnih interesnih skupin, delovanje zavoda pogosto razume kot motečo oviro.

Odlok o KPTRŠH je zgledno pripravljen dokument, ki ustrezno obravnava vsa relevantna izhodišča, pomembna za uspešno sonaravno vzdrževanje parka. Zahtevano soglasje ZRSVN se je v letih od uveljavitve odloka izkazalo za izrazito smiselno. Krajinski park je namreč kompleksen živ organizem, za katerega je nemogoče zelo podrobno definirati pravila. Razmere v parku se namreč konstantno spreminjajo in le interdisciplinarna skupina strokovnjakov, ki park dobro pozna, se nanje lahko sproti smiselno odziva. V odloku je bilo predvideno tudi sprejetje načrta upravljanja krajinskega parka, ki naj bi predvsem podrobneje opredelil razmerja, postopke in pristojnosti deležnikov in s tem omogočil njihovo optimalno sodelovanje pri soupravljanju. Ker se je kmalu izkazalo, da so pričakovanja zainteresiranih strani glede prihodnjega razvoja območja zelo različna, načrt upravljanja v predvidenem roku ni bil sprejet. Leta 2018 so bile zato sprejete in uveljavljene začasne upravljavske smernice, ki so kljub formalnemu prenehanju veljavnosti leta 2023 do izsiljene spremembe odloka uspešno služile svojemu namenu.

Krajinski park je – z izjemo nerazumne in nikoli smiselno pojasnjene obsežne sečnje dreves v letu 2023 – deloval brez večjih zapletov . Vse do letošnje pomladi, ko se je pomemben ljubljanski estradni umetnik, ki o plesu v Tivoliju prepeva v eni od svojih zimzelenih skladb, odločil, da bo 30-letnico svojega delovanja obeležil z velikim komercialnim dogodkom v Tivoliju.

Dogodek naj bi trajal dva dni, skupaj s pripravo in pospravljanjem prizorišča, namestitvijo in demontažo odra, tribun, sanitarij, kioskov s hrano in pijačo in ograditvijo prireditvenega prostora pa skoraj dva tedna. Obiskalo naj bi ga med 20 in 30 tisoč obiskovalcev. Strokovnjaki ZRSVN so ocenili, da je takšen dogodek za krajinski park prevelik in da vanj iz različnih razlogov ne sodi. Organizator dogodka, ki je že začel prodajati vstopnice, se je na odločitev pritožil. Zavod je ponovno preučil prijavo in še enkrat zavrnil izdajo soglasja. Takrat se je v reševanje svojega estradnega prijatelja javno vključil tudi ljubljanski župan, povsem nevajen, da mu kdo upa kljubovati. Javno je sicer večkrat izjavil, da odločb ZRSVN ni prebral, kljub temu pa je ocenil, da je njegovo ravnanje in delovanje nestrokovno. Svojim strokovnim službam je naročil, da pripravijo spremembo Odloka o KPTRŠH, ki je bila pripravljena brez zakonsko zahtevane strokovne presoje in brez javne razprave. Županova večina v mestnem svetu pa je spremembo po hitrem postopku tudi sprejela.

Za pet lokacij v Krajinskem parku, med katerimi je seveda tudi prizorišče nesojenega koncerta, sprememba odloka spreminja pravila na način, da za prireditve na njih ni več potrebno pridobiti soglasja ZRSVN. Mestni svetniki Gibanja Svoboda, ki jim je zaradi tako eklatantnega primera vmešavanja politike v strokovne odločitve in evidentne županove samopašnosti vsaj malo nerodno, so dodali amandma, ki predvideva, da bo o dogodkih na teh lokacijah v bodoče odločal mestni oddelek za varovanje okolja. Jasminka Dedić, takrat še mestna svetnica, je, ogorčena nad osupljivim ravnanjem mestne uprave, skupaj s še nekaterimi opozicijskimi svetniki podala predlog za izvedbo občinskega referenduma. Ker je bilo iluzorno pričakovati, da bi mestni svet ta predlog sprejel, je predlog za izvedbo referenduma podala tudi civilna družba s 170 podpisniki. S tem je bila začasno zadržana uveljavitev spremembe odloka. Estradni umetnik pa se je, užaljen zaradi zapletov, medtem odločil, da bo dogodek organiziral v Stanežičah. A župan ni odnehal. S svojim vplivom, ki očitno sega v sam vrh države, je izsilil, da je ministrstvo za naravne vire in prostor kot drugostopenjski organ ugodilo pritožbi organizatorjev in dogodek dovolilo. To je storilo s katastrofalno slabo spisano odločbo, v kateri je nejasno citiralo abotne argumente pritožnikov, ki so jih mediji z veseljem povzeli. Odločitev sicer ni več vplivala na lokacijo izvedbe dogodka, je pa prinesla vsaj kanček zadoščenja županu in njegovim sledilcem.

Zavedajoč se majhnih možnosti, da bi pobudniki uspeli zbrati zadostno število podpisov podpore referendumu, župan zbiranju podpisov ni nasprotoval. Zakonodaja za to področje je namreč napisana tako, da vpliv civilne družbe na odločitve politike močno omejuje. Župan, proti kateremu se je v tem primeru organizirala civilna družba, da bi branila javno korist, ima absolutno diskrecijo pri določitvi vseh rokov (začetek in čas trajanja) za zbiranje podpisov v podporo referendumu. Potreben odstotek zbranih podpisov je na lokalni ravni še enkrat višji kot na državni: 5 odstotkov volilnih upravičencev. V Ljubljani to pomeni približno 12.200 podpisov podpore, kar je bilo v omejenem 5-tedenskem roku praktično neizvedljivo. To pojasnjuje tudi zanemarljivo število dosedanjih pobud za razpis občinskega referenduma. Kljub spremembi zakona o referendumu in ljudski iniciativi, ki uzakonja možnost elektronskega zbiranja podpisov, niti na ministrstvu za javno upravo niti na upravnih enotah niso bili prepričani, če je podpise tudi na lokalni ravni možno zbirati v elektronski obliki. Ob prijazni pomoči zaposlenih na upravnih enotah je kljub mnogim nerazumljivim omejitvam zbiranje podpisov vendarle steklo, pobudnikom pa je uspelo zbrati malo manj kot 10 odstotkov potrebnih podpisov.

Ne glede na neuspešnost pobude za referendum je imelo prizadevanje civilne družbe vendarle nekaj pozitivnih posledic. Dosegla je, da se je sporni in potencialno škodljiv dogodek odvil na drugi, primernejši lokaciji. Javno je opozorila na nesprejemljiv diktatorski način upravljanja mesta. Izpostavila je servilnost mestnih in državnih strokovnih služb.

Tem sicer večinoma ne moremo oporekati strokovnosti, a se nikakor ne moremo zanašati na njihovo integriteto, ko bi morale nasprotovati županovim impulzivnim odločitvam. Znova se je izkazalo, da se namesto z argumentiranim zagovarjanjem strokovnih meril pogosto ukvarjajo z opravičevanjem razlogov za strokovno slabo domišljene in vprašljive ukrepe. S sprotnim obveščanjem medijev je delovanje civilne družbe spodbudilo tudi javno debato o vodenju mesta in prihodnosti krajinskega parka. Ponovno je opozorilo na spregledano dejstvo, da zakonodaja sicer načelno predvideva vključevanje javnosti v procese odločanja o pomembnih odločitvah, a hkrati dopušča, da politika to dosledno zanemarja in javnost pripusti šele, ko so odločitve že sprejete. Opozarjanje na nedopustnost nezakonitega spreminjanja odloka pa je intenziviralo tudi proces priprave načrta upravljanja krajinskega parka. V strokovni odbor, ki usmerja njegovo vsebino, sta bila na predlog civilne družbe vključena tudi dva neodvisna strokovnjaka. V proces priprave načrta pa tudi v sam proces upravljanja bosta poskušala vključiti različne vidike pomena parka za mesto, predvsem pa se bosta zavzemala za aktivno vključevanje meščank in meščanov v odločanje o njegovem upravljanju, rabi in prihodnjem razvoju.

Kot v mnogih podobnih primerih se je ponovno pokazal problem organiziranosti civilne družbe. Povsem jasno je, da razpršene iniciative brez ustrezne organiziranosti, ki vključuje tudi financiranje, kljub prepričljivim strokovnim argumentom ne morejo vplivati na s strani kapitala izsiljene politične odločitve. Rešitev seveda ni v organizaciji novih političnih strank, ampak v vzpostavitvi organiziranega sistema civilne družbe, ki bi ob vsakokratnem problemu uspela porajati zadostno množičnost, da je oblast ne bi mogla preprosto ignorirati in bi bila tako prisiljena vstopiti v proces deliberativnega odločanja. To je namreč ob trenutni ustavni ureditvi edini način, da se v neoliberalno kontaminirani družbi začnejo dosledno uveljavljati resnično demokratični procesi.