Ljubljana je letos dobila novo razvojno vizijo, Ljubljana Supermesto 2045. V njej je veliko ciljev, ki jim je težko oporekati: mesto po meri ljudi, povezano z naravo in skupnostjo, odporno proti podnebnim spremembam, z dostopnimi zelenimi površinami, kakovostnim javnim prostorom in ohranjeno arhitekturno dediščino. Rast naj bi temeljila predvsem na prenovi navznoter, ob skrbi za odprt prostor in mestno krajino.
Mestna občina Ljubljana (MOL) ima kljub temu med aktualnimi projekti še vedno naveden Bežigrajski športni park (BŠP), ki ga vodi istoimenska družba, MOL pa je eden od treh družbenikov. Projekt BŠP je v javnosti predstavljen kot prenova Plečnikovega stadiona, v resnici predvideva obsežno novo pozidavo: nov stadion z umetno travo in VIP-tribunami, poslovne in hotelske objekte, komercialne programe ter tri do pet etaž garaže. Od sedanjih objektov bi bila ohranjena le Glorieta in stebrišče ob Dunajski cesti. Ta za kulturni spomenik uničujoča
»prenova« na srečo (še) ni uresničena.
K dolgotrajnosti postopka prispeva tudi parcela št. 312 k. o. Bežigrad, na kateri so vrtovi stanovalcev Fondovih blokov, MOL pa jo je kot stvarni vložek vložila v BSP. Ko so stanovalci ugotovili, da jim grozi izguba velikega dela zelenih površin naselja, so leta 2009 sprožili postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča. Po dveh zanje ugodnih odločbah (prvostopenjsko in višje sodišče) je BŠP z revizijo dosegel razveljavitev; vrhovno sodišče je leta 2024 zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Spor še ni končan. MOL pri tem ni zgolj pasivna opazovalka, kot družbenica BŠP je del družbe z omejeno odgovornostjo, ki se za zemljišče še naprej pravno bori, hkrati pa kot mestna oblast projekt še vedno dejavno podpira.
Projekt iz leta 2007 ni pravi odgovor za mesto leta 2026 in nikoli ni bil. To priznati ne bi bil poraz, ampak znak, da se mesto zna učiti – in prepoznati trenutek, ko je najboljša odločitev ne graditi.
Plečnikov stadion – kulturni spomenik državnega pomena, eden najpomembnejših športnih in arhitekturnih prostorov Ljubljane ter velika zelena površina sredi mesta – že 19. leto stoji za gradbiščno ograjo. Pred tem je bil skoraj 80 let živ prostor športa, prireditev, glasbe in rekreacije … Danes je javnosti nedostopen in propada.
BŠP je produkt drugega razvojnega časa, ko naj bi napredek pomenil predvsem več objektov, programov, parkirnih mest in kvadratnih metrov. Danes se moramo končno vprašati, kakšne so kvalitete obstoječega prostora in kakšne spremembe ta prostor v resnici potrebuje.
Francoska arhitekta Anne Lacaton in Jean-Philippe Vassal sta na naročilo prenove oziroma »olepšanja« trga Place Léon Aucoc v Bordeauxu odgovorila: ničesar ni treba narediti. Ugotovila sta, da trg že dobro deluje in potrebuje predvsem vzdrževanje. To ni bila odsotnost ambicije, temveč zavestna, trajnostna odločitev; včasih je najradikalneje prav ne uničiti nečesa, kar že dobro deluje.
Bi bila taka rešitev primerna tudi za Plečnikov stadion? Potrebni bi bili obnova arhitekture, sanacija poškodovanih elementov, varni dostopi in infrastruktura – potem pa odprtje vrat obiskovalcem in redno vzdrževanje zelenice. Del ureditev bi lahko izvedli kot skupnostno akcijo pod nadzorom konservatorjev.
Tako bi mesto po načelu manj je več v kratkem času znova pridobilo ohranjen, dostopen Plečnikov stadion s športnimi površinami, več kakovostnega javnega
prostora, več kakovostnih zelenih površin in višjo kakovost bivanja v soseski Fond ter bližnji okolici. Vse to brez nove pozidave in invazivnih posegov v teren, predvsem pa brez ambicij izkoriščanja spomenika za ekstremne zaslužke
Zelene površine niso prazna gradbena parcela
Živimo v času podnebnih sprememb, Ljubljana pa se v viziji Supermesta zavezuje k večji odpornosti proti njim. Naučiti se moramo prepoznati in ohraniti sedanje kvalitete prostora – od zelenic in drevja do nepozidanih odprtih javnih površin.
Zelena površina danes ni le estetska kategorija: drevesa dajejo senco, rastlinje hladi okolico, raščeni teren zadržuje padavinsko vodo, zelenje blaži pregrevanje. V času intenzivnih podnebnih sprememb in vse pogostejših vročinskih valov so takšni prostori nepogrešljiv in neprecenljiv del mestne zelene infrastrukture.
Zato Plečnikovega stadiona ne smemo obravnavati kot prazne površine, ki šele čaka, da dobi »pravo« rabo. Plečnikov stadion in njegove odprte zelene površine že imajo pomembno funkcijo. Nedopustno jih je nadomeščati z betonom in umetno travo. Nedopustno jih je v celoti pozidati, da bi postale »uporabne«. Treba je le ohraniti to, kar že imamo.
Kdo je odgovoren za sedanje stanje?
Plečnikov stadion ima zaradi izjemnega pomena za Republiko Slovenijo od leta 2009 status kulturnega spomenika državnega pomena. S tem ima zagotovljeno najvišjo raven varstva kulturne dediščine, država pa ima po ZVKD-1 pri njegovem varstvu konkretne pristojnosti in odgovornosti.
Stadion je danes v lasti družbe BSP, večinski delež v družbi ima zasebno podjetje Elektronček Joca Pečečnika, 28 odstotkov MOL in 13 odstotkov Olimpijski komite Slovenije. Ne gre torej le za konflikt med zasebnim investitorjem in državo, v zgodbi sodelujeta tudi dve javni instituciji, ki bi morali v prvi vrsti varovati javni interes. Pa ga žal ne.
Težava projekta BŠP je, da je javni interes varovanja dediščine postal talec investicijskega projekta. Ohranitev spomenika v njegovi celovitosti bi morala biti izhodišče projekta, ne pa krinka za brezmejne apetite kapitala.
Statusa spomenika državnega pomena država ne more slovesno razglasiti, nato pa se ob konfliktu z lastniškim interesom umakniti. Če ji ne uspe zaščititi Plečnikovega stadiona – kaj potem ta status sploh pomeni?
Država – zelo slab zgled
Država s svojim ravnanjem s spomeniki državnega pomena daje zgled vsem drugim lastnikom kulturne dediščine. Če ji skoraj 20 let ne uspe zaščititi takšnega spomenika, je težko pričakovati, da bo zasebni lastnik varovanje dediščine razumel kot skupno vrednoto.
Statusa spomenika državnega pomena država ne more slovesno razglasiti, nato pa se ob konfiktu z lastniškim interesom umakniti. Če ji ne uspe zaščititi Plečnikovega stadiona – kaj potem ta status sploh pomeni? Ob ugotovitvi, da varstva pri sedanji lastniški ureditvi ni mogoče zagotoviti, so mogoče in potrebne tudi radikalnejše poteze.
Odgovornost in možnosti države
Ustava RS v 73. členu določa, da država skrbi za ohranjanje kulturne dediščine. ZVKD-1 pri spomenikih državnega pomena omogoča predkupno pravico in tudi razlastitev za odškodnino, kadar ohranitve ali dostopnosti ni mogoče zagotoviti drugače. Država torej ima zakonske mehanizme za rešitev položaja.
V preteklosti je že razmišljala o odkupu in se s Pečečnikom pogajala, vendar dogovor ni bil sklenjen. Pečečnik je za zemljišča zahteval 18 milijonov evrov. Državna cenitev iz leta 2023 je vrednost ocenila na 11,7 milijona evrov, cenitev BŠP na 18,6 milijona, tretja, ki jo je naročila MOL, pa na 18,1 milijona evrov. Seveda je interes družbe BŠP iztržiti čim višjo vrednost. MOL pa očitno ne deluje kot neodvisen varuh javnega interesa, temveč izključno kot partnerica zasebnega investitorja, kar se kaže tudi v njenem ravnanju. Razlika med državno in drugima dvema cenitvama je več kot šest milijonov evrov, država pa odkupa nazadnje ni izpeljala.
Po skoraj 20 letih statusa quo bi država že lahko presodila, da javnega interesa varstva spomenika v sedanji lastniški ureditvi ni mogoče zagotoviti, in uporabila zakonski mehanizem razlastitve za odškodnino. V postopku razlastitve bi bila močnejši akter pri pogajanjih in tista, ki postavlja pogoje. Argumentov ima več kot dovolj. S tem bi prevzela dejavno vlogo pri varstvu spomenika.
Državna cenitev iz leta 2023 je vrednost ocenila na 11,7 milijona evrov, cenitev BŠP na 18,6 milijona, tretja, ki jo je naročila MOL, pa na 18,1 milijona evrov. Seveda je interes družbe BŠP iztržiti čim višjo vrednost. MOL pa očitno ne deluje kot neodvisen varuh javnega interesa, temveč izključno kot partnerica zasebnega investitorja, kar se kaže tudi v njenem ravnanju.
Plečnikov stadion kot preizkus za Supermesto
Plečnikov stadion lahko s prevzemom lastništva reši država. Lahko pa je stadion prvi pravi preizkus resnih namenov MOL pri uresničevanju lastne vizije Supermesto 2045.
Za to bo potreben radikalen miselni preskok. Pred skoraj 20 leti je bila zarisana prihodnost, v kateri bo stadion prezidan z velikim kompleksom. Danes je v bistveno slabšem stanju kot pred zaprtjem – zapuščen, propadajoč, zanemarjen, še vedno nedostopen javnosti in neprenovljen. Ampak za zdaj je še.
Čas je, da si zanj zamislimo drugačno prihodnost. V njej ni še ene hotelske stolpnice.
Ni velikanske garaže. Ni trgovskega in zabaviščnega centra. Ni novih poslovnih objektov. Ni z umetno travo prekritega igrišča in VIP-tribun. Je pa Plečnikov stadion. So velike zelene športno-rekreativne površine. So bujna drevesa. In je čudovit prostor v objemu mojstrove arhitekture, odprt za vse. Čas je, da se spet naučimo ohranjati, popravljati, odpirati in pustiti živeti.
Mesto ni boljše zato, ker je v njem več stavb, ampak zato, ker bolje uporablja in ohranja kakovostne prostore, ki jih že ima. Projekt iz leta 2007 ni pravi odgovor za mesto leta 2026 in nikoli ni bil. To priznati ne bi bil poraz, ampak znak, da se mesto zna učiti – in prepoznati trenutek, ko je najboljša odločitev ne graditi.
Supermesto prihodnosti ne bo mesto, ki bo znalo graditi največ in najvišje, ampak prepoznati, česa ne potrebuje in kaj je treba ohraniti. Prav Plečnikov stadion – ohranjen, obnovljen in odprt – je lahko najboljša priložnost, da Ljubljana pokaže, da je novo razvojno logiko pripravljena uresničiti.