V zadnjih mesecih je Savsko naselje postalo eno od prizorišč lokalnih napetosti v Ljubljani, o katerih se največ govori. Civilna iniciativa Savsko naselje je v sodelovanju s skupnostjo Participativne ljubljanske avtonomne cone (PLAC) konec letošnjega septembra pripravila protestno akcijo, na kateri so prebivalci naselja opozorili na postopno slabšanje bivalnih razmer v njem. Med drugim so poudarili zanemarjeno infrastrukturo in pomanjkanje storitev, prometno preobremenjenost, čezmerno sečnjo dreves, zmanjševanje zelenih površin in opuščanje otroških igrišč. Poleg tega menijo, da nedavna infrastrukturna dela v okolici soseske ne upoštevajo potreb njenih stanovalcev in potekajo brez njihovega vključevanja, spremembe pa se uvajajo predvsem v korist dnevnih migracij in zasebnih investitorjev, to pa naj bi pospeševalo procese gentrifikacije.
Takšne kritike Mestne občine Ljubljana (MOL) v zadnjih letih niso nič novega, saj so podobni odzivi na prostorske posege in nastanek civilnih iniciativ postali značilen del ponavljajočega se vzorca mestnih nesoglasij (če naštejemo samo nekaj drugih letošnjih primerov: Stanežiče, Štepanjsko naselje, BS-3 …). Čeprav je vzgib za tovrstno nasprotovanje prebivalcev pogosto tudi stališče NIMBY (Not in My Back Yard; v prevodu: ne na mojem dvorišču) in je vzrok za nasprotovanje zakoreninjena odvisnost velikega deleža mestnega prebivalstva od avtomobila, ga ni več mogoče reducirati zgolj na parcialne interese peščice meščanov. Prav nasprotno, pogostost nasprotovanja razkriva globlje strukturne težave zaradi nebrzdanega nepremičninskega »razcveta« v obliki vilablokov in stolpnic ter občutka izključenosti iz odločanja o razvoju mesta. Skupni imenovalec vseh teh nesoglasij namreč ni zgolj nasprotovanje prostorskim spremembam, ki jih prebivalci zaznavajo kot škodljive, temveč tudi pomanjkanje jasne komunikacije in transparentnosti, vprašanje strokovne utemeljenosti posameznih projektov ter omejene možnosti vsebinskega sodelovanja javnosti v ključnih fazah njihovega načrtovanja.
Kaj bomo s Stolpniško?
Podobne dileme načrtovanja in upravljanja mestnega prostora postajajo vse bolj izrazite tudi severno od Savskega naselja, kjer je območje Stolpniške ulice, eno zadnjih večjih nepozidanih (javnih) zemljišč znotraj ljubljanske obvoznice. Vzhodni del območja (1,3 hektarja) je v lasti podjetja Medex, ki ima na njem proizvodnjo in za zdaj ne načrtuje selitve. Lastnik zemljišč v zahodnem delu (1,8 hektarja) pa je Družba za svetovanje in upravljanje, d. o. o. (DSU), ki jih je preko Slovenskega državnega holdinga (SDH) pridobila od nekdanje slabe banke (DUTB). Državno podjetje DSU na tem zapuščenem delu območja nekdanjega cestnega podjetja načrtuje gradnjo nove stanovanjske soseske s t. i. dostopnimi najemnimi stanovanji. Predviden kapitalski donos naj bi trenutno znašal 3,5 odstotka na leto. Pri tem zemljišča skladno z logiko tržnih mehanizmov obravnava predvsem kot naložbene nepremičnine, katerih primarni cilj je povečanje njihove vrednosti, ne pa reševanje stanovanjske krize. Tako Stolpniška ulica postaja eden izmed prvih projektov DSU, ki se umeščajo v novi zakonodajni okvir, določen z nedavno sprejeto novelo Stanovanjskega zakona (SZ 1G), ki DSU poleg oddajanja omogoča tudi prodajo zgrajenih stanovanj. Vse to pomembno preoblikuje odnos med javnim in zasebnim v stanovanjski preskrbi, o čemer bo v prispevku, ki bo v spletnem časopisu Prelom objavljen v prihodnjih tednih, obširneje pisala novinarka Monika Weiss.
Zaradi vseh naštetih okoliščin in dejstva, da se je v vmesnem času na delu tega zemljišča vzpostavil najmlajši ljubljanski avtonomni prostor – PLAC, ki je edinstveni prostor samonikle kulture in političnega samoorganiziranja – v pobudi Kaj bomo s Stolpniško? menimo, da je območje ključnega pomena za uresničevanje kakovostne javne stanovanjske politike, mestnih prostorov po meri ljudi in za širšo razpravo o vključevanju javnosti v nadaljnji razvoj Ljubljane. Pobudo sestavljamo angažirani urbanisti, arhitekti, sociologi in drugi dejavni posamezniki ter zainteresirani občani iz okolice Savskega naselja in s širšega območja. Da bi opozorili na dejanske potrebe prebivalstva, sedanjih uporabnikov in bodočih stanovalcev območja, smo se v zadnjih letih lotili skupnostnega snovanja alternativnega predloga soseske, ki bi bil ena izmed kritičnih protiuteži prevladujočim trendom investitorskega urbanizma in načinu delovanja »od zgoraj navzdol«.
Za zdaj je za celotno območje Stolpniške ulice v pripravi občinski podrobni prostorski načrt (OPPN 234: Soča J), ki bo definiral njegov prostorski razvoj in programske vsebine. Temeljno izhodišče za pripravo OPPN bo najustreznejša variantna rešitev prostorske in programske ureditve območja. Po večmesečnih prizadevanjih za bolj vključujoč razvoj Stolpniške ulice, h katerim so sodili delavnice, skupnostni dogodki, javni posveti in potujoča razstava, nas je MOL povabil k pripravi ene izmed variantnih rešitev. Kljub političnim in strokovnim pomislekom smo vabilo sprejeli in za strokovno pomoč angažirali biro MONOMO arhitekti. Pri tem smo si zastavili, da bomo, kljub časovnim in finančnim omejitvam, v izdelavo variante, pri kateri smo sodelovali, ponovno vključili čim več ljudi, celoten postopek izbire variantnih rešitev in priprave OPPN pa, kolikor bo le mogoče, odpirali širši javnosti.
O izdelavi smo za Prelom na kratko že pisali, namen tokratnega prispevka pa je podrobneje primerjati vse tri variantne rešitve in osvetliti postopek izbire končne rešitve. Tako želimo bolje razumeti, kako se instrument variantnih rešitev v MOL uporablja kot orodje strokovne presoje razvoja mesta ter koliko omogoča nastanek bolj vključujočih razvojnih vizij. V prvem delu prispevka predstavljamo institucionalni okvir in pripravo ter izbiro variantnih rešitev. V drugem delu primerjamo tri izdelane variante za območje Stolpniške ulice na podlagi urbanističnih kazalcev, prostorske in programske zasnove ter izhodiščnih predpostavk in procesnih omejitev. Tretji del pa razpravo o sodelovanju pri pripravi variantnih rešitev umesti v širši okvir participacije v ljubljanskem urbanizmu in prihodnjih usmeritev občinskih sodelovalnih prostorskih praks. Prispevek temelji na analizi projektne dokumentacije in treh variantnih rešitev ter na intervjuju s podžupanom za področje urbanizma oziroma t. i. mestnim arhitektom Rokom Žnidaršičem.
Kaj so variantne rešitve, kdo jih izdeluje in kdo o njih odloča?
Zakon o urejanju prostora (ZUreP-3) v 64. členu določa, da so variantne rešitve ena od alternativnih oblik izdelave strokovnih podlag za pripravo prostorskih izvedbenih aktov. Strokovna rešitev, izbrana v takem postopku, je nato izhodišče za nadaljnjo pripravo prostorskega akta. Instrument variantnih rešitev se je v zadnjih letih v MOL uveljavil kot vmesni korak med idejno in izvedbeno fazo načrtovanja mestnega prostora, namenjen preverjanju različnih prostorskih scenarijev na konkretni lokaciji, še preden se oblikujejo zavezujoče določbe OPPN. Obveznost izdelave OPPN za neko območje določa občinski prostorski načrt (OPN), pobudo za njegovo pripravo dajo lastniki zemljišč oziroma investitorji. MOL nato presodi, ali je za pripravo OPPN treba pridobiti variantne rešitve.
V sklopu trenutno veljavnega OPN je obveznost izdelave variantnih rešitev opredeljena v 175 primerih, kar predstavlja 65 odstotkov vseh OPPN. Kot je v intervjuju poudaril podžupan Žnidaršič, MOL instrument variantnih rešitev razume predvsem kot orodje “pozitivne selekcije” strokovnih pristopov in mehanizem za uravnoteževanje investitorskih interesov z veljavnimi urbanističnimi merili. Osrednja značilnost postopka je namreč vnaprej oblikovana projektno-programska naloga, ki je osnovni izhodiščni okvir za izdelavo variant. Projektna naloga poleg investitorjevih ključnih vsebinskih predlogov določa ključne parametre variant – od programskih deležev, višinskih gabaritov, prometnih režimov do razporeditve javnih površin in dopustnih tipologij – ki jih določa izvedbeni del veljavnega občinskega prostorskega načrta (OPN MOL ID). Kot meni Žnidaršič, projektna naloga tako zagotavlja, da tudi zasebni projekti prispevajo k doseganju dolgoročnih razvojnih ciljev mesta.
V postopku se navadno pripravijo tri variantne rešitve. Avtorske skupine imajo za pripravo predlogov približno tri mesece časa, delo pa je finančno kompenzirano na podlagi pogodbe z investitorjem oziroma izbranim izdelovalcem OPPN, na katerega se prenesejo tudi vse avtorske pravice. Investitor ima možnost, da poleg izdelovalca OPPN (ta je najpogosteje tudi avtor ene od variantnih rešitev) izbere še drugo avtorsko skupino, MOL pa ima pravico imenovati tretjo. V praksi se pogosto zgodi, da investitorji v postopek vključijo projektantske biroje, s katerimi so že sodelovali in ki bodo v največjem obsegu uresničevali njihove interese v prostoru. Žnidaršič pri tem poudarja prizadevanja MOL, da v postopke pogosteje vključuje tudi manj uveljavljene, a strokovno kompetentne biroje, kar razume kot način ohranjanja odprtega strokovnega polja in priložnost za preizkušanje najsodobnejših pristopov v urbanizmu.
Interni predstavitvi rešitev in oddaji elaboratov sledi ocenjevanje najustreznejše variante, ki poteka na podlagi meril, določenih v projektni nalogi. Razdeljena so v šest sklopov: urbanistična, arhitekturna, krajinskoarhitekturna, okoljska, merila ekonomičnosti in skladnosti z OPN. Ko se konča prva faza, sledi še interna delavnica, ki deluje kot vmesna iteracija za usklajevanje strokovnih stališč in izboljšave rešitev pred končno presojo. O tej odločajo zaposleni na Oddelku za urejanje prostora (OUP MOL) skupaj z mestnim arhitektom in predstavnikom stroke, ki ga imenuje investitor. Mestni arhitekt naj bi v skladu s pristojnostmi poleg objektivnih strokovnih meril upošteval tudi subjektivno presojo kakovosti, vključitev investitorjevega strokovnjaka pa naj bi zagotavljala, da postopek ne upošteva zgolj investicijskih interesov, temveč tudi širša strokovna priporočila.
Z letošnjim letom se predlogi predstavljajo tudi svetom četrtnih skupnosti, kjer je območje. Žnidaršič to razume kot enega izmed ključnih elementov participacije, čeprav sveti pri izbiri najustreznejše rešitve ne sodelujejo kot soodločevalci, temveč kot posvetovalno telo.
Variantne rešitve za Stolpniško
Variantne rešitve za območje Stolpniške ulice so bile izdelane od junija do avgusta 2024. Izdelali so jih PROTIM Ržišnik Perc (ki ga je povabil DSU), Studio ARP (ki ga je povabil MOL) in MONOMO arhitekti, ki jih je angažirala pobuda Kaj bomo s Stolpniško?. Po Žnidaršičevih besedah je bil namen vključitve pobude zagotoviti “pogled od zunaj”, torej perspektivo, ki se je oblikovala med več participativnimi aktivnostmi in dogodki, kjer se je razmišljalo o prihodnosti območja. Pričakovanje MOL naj bi bilo, da bi takšna vključitev v proces vnesla drugačen, radikalnejši premislek o urbanističnih alternativah in novih tipologijah bivanja.
Da bi razumeli potencial in omejitve instrumenta v praksi, je najprej treba razčleniti temeljna izhodišča projektne naloge, ki okvir urbanističnega načrtovanja strukturirajo še pred začetkom samega snovanja. Projektna naloga vzpostavi tri sloje določitev: (1) splošne zahteve, povezane s programskimi deleži in komunalno opremljenostjo, oblikovane na podlagi določil OPN MOL ID, (2) podrobnejše prostorske in tehnične usmeritve za oblikovanje nove soseske in (3) investitorska izhodišča, povezana z ekonomsko učinkovitostjo območja. Žnidaršič v povezavi s tem poudarja, da naloga ne teži zgolj k maksimalnemu izkoristku območja, temveč k “maksimalnemu prispevku mestu – kakšen naj bi bil in kakšne vrednote naj bi uresničeval”.
OPN Stolpniško ulico opredeljuje kot t. i. območje mešane rabe prostora, saj ji določa namensko rabo CU (osrednja območja centralnih dejavnosti), ki omogoča kombinacijo večstanovanjskih stavb in različnih nestanovanjskih programov. Urbanistične usmeritve določajo, da morajo avtorske skupine načrtovati sosesko srednje goste zazidave, zagotoviti razmeroma velik delež odprtih bivalnih površin ter oblikovati kakovostno urejen sistem javnih odprtih prostorov in zelenih površin, ki morajo biti povezani z že vzpostavljenimi elementi mestnega zelenega omrežja (str. 12–13). Mobilnostni okvir predvideva ohranitev dostopa preko Stolpniške ulice, standardne parkirne normative ter sočasno načrtovanje rešitev, ki podpirajo trajnostne oblike mobilnosti (str. 14–15, 38–39), podane pa so tudi usmeritve za osončenje ter obvladovanje visokih temperatur. V programskem smislu naloga določa, da mora zahodni del območja poleg pritličnega programa v manjšem obsegu vključevati tudi dom za starejše občane (DSO), ki bo ena izmed osrednjih javnih funkcij predvidene soseske (str. 36–37).
Ločeno od regulativnih zahtev OPN so v projektni nalogi opredeljena še preostala izhodišča, ki med drugim odražajo tudi interese SDH/DSU. Zaradi deljenega lastništva zahodnega in vzhodnega dela območja je pričakovana etapna izvedba gradnje, smiselna pa je medsebojna navezava obeh delov. V zahodnem delu območja je tako poudarjena zahteva po zasnovi, ki bi zagotavljala fleksibilnost za nadaljnji razvoj oz. “potencialno prodajo zemljišča” (str. 36), optimizacijo izrabe kapacitet in zagotavljanje ekonomsko upravičenih izkoristkov (str. 37, 44). V programskem smislu naj bi zasnova omogočila kombinacijo “navadnih” in oskrbovanih stanovanj, ki bi dopolnjevala program DSO, ter omejenega nabora “mirnih centralnih dejavnosti” v pritličjih. Po pričakovanjih investitorja naj bi se načrtoval višji srednji razred stanovanj glede na zasnovo in velikost (str. 36–37). Če ne štejemo Medexovega proizvodnega kompleksa v vzhodnem delu območja in športnega parka zahodno od načrtovane soseske, projektna naloga ne obravnava sedanjih dejavnosti na samem območju (npr. PLAC) ali v njegovi neposredni bližini (npr. ŠD Zarja, udarniško zgrajeno in samoupravljano balinišče).
Urbanistični in programski kazalniki variantnih rešitev
V nadaljevanju bomo pokazali, kako se opisani institucionalni in regulativni okviri ter investitorska izhodišča konkretno kažejo v prostorskih in programskih značilnostih treh variantnih rešitev. Čeprav so bile variante pripravljene za celotno območje OPPN, se analiza osredotoča le na zahodni del, ki je v lasti DSU. Ta del je bil vključen v prvo fazo projektov variantnih rešitev, obenem pa je bila zanj urbanistična zasnova definirana natančneje, kar omogoča jasnejšo primerljivost med rešitvami.
Primerjava temeljnih urbanističnih kazalcev – od izrabe zemljišča, višinskih gabaritov, zasnove odprtih površin do programskih deležev in stanovanjskih tipologij – pokaže, da so vse tri variantne rešitve sicer znotraj okvirov projektne naloge, a te pogosto interpretirajo na različne načine in se od njih ponekod tudi odklanjajo. MONOMO in ARP v največjem obsegu izkoristita dopustno gostoto ter oblikujeta kompaktnejšo zasnovo, PROTIM pa zasnuje redkejšo zazidavo. Razlike v gostoti se neposredno kažejo tudi v višinski strukturi: ARP večji del predvidenega volumna soseske organizira v obliki več objektov z največjo dopustno višino, MONOMO in PROTIM pa najvišje mogoče stavbe umeščata zgolj na severni del. Večja gostota na ravni soseske naj bi sicer krepila vsakdanje socialne stike, skrajševala razdalje med vsakdanjimi dejavnostmi in zmanjševala odvisnost od avtomobila ter hkrati omogočala učinkovitejšo rabo komunalne infrastrukture in nižje stroške njenega vzdrževanja.
Te konceptualne odločitve pomembno vplivajo tudi na razmerja med grajenimi, odprtimi in zelenimi površinami, te zadnje pa na ekološko kakovost območja, sposobnost zadrževanja padavinske vode, ohranjanje biotske pestrosti in izboljšanje mikroklime. MONOMO zaradi večje gostote zazidave, dosežene z v povprečju nižjimi stavbami, sicer dosega najmanjši delež odprtih bivalnih površin; vendar ob tem ohranja tudi največ raščenega terena, kar nakazuje na tesno povezanost prostorske in krajinske zasnove. ARP, ki večjo gostoto dosega z večjim številom višjih stavb, vzpostavlja razmeroma uravnotežen odnos med odprtimi površinami in pozidavo, PROTIM pa pri razmeroma velikem deležu odprtih površin zaradi obsežnega podzemnega garažiranja dosega najmanjši delež raščenega terena in s tem tudi najmanjše možnosti za visokodebelno zasaditev.
Pomembne razlike v izhodiščni logiki posameznih variant se kažejo tudi pri programskih zasnovah in tipologiji stanovanj. MONOMO zahtevano razmerje med stanovanjskim in centralnim programom uresničuje z aktivacijo javnih pritličij, PROTIM pa večinski delež »centralnih dejavnosti« zapolni s programom DSO, čeprav ta formalno ne spada mednje. V kombinaciji z največ oskrbovanimi stanovanji to ustvarja bolj monofunkcionalen in bolj starostno specializiran profil soseske. V nasprotju s tem varianta MONOMO edina uvaja tudi študentske nastanitve, s čimer vzpostavlja možnosti za generacijsko bolj mešano sestavo prebivalstva. ARP v zahodnem delu območja programske razporeditve ne opredeli natančno. Zahtevo po vključitvi centralnih dejavnosti izpolnjuje predvsem z javnim pritličnim programom v stanovanjskih stavbah na južnem robu območja in v stavbi DSO ter z dodatnim »skupnim objektom« ob glavnem trgu.
Pri strukturi stanovanjskih tipov se izhodiščem projektne naloge najbolj približa ARP, ki predvideva večji delež večjih stanovanj, vendar za ceno manjšega skupnega števila stanovanjskih enot. V primerjavi s tem daje MONOMO prednost večjemu naboru manjših stanovanj, kar nakazuje ambicijo, da sestava stanovanj čim bolje odgovori na potrebe najranljivejših družbenih skupin na aktualnem stanovanjskem trgu in s tem, kolikor je le mogoče, prispeva k ublažitvi stanovanjske krize. Variantna rešitev PROTIM predvideva največ stanovanj, vendar njihove tipologije ne opredeli natančneje.
Zaradi vsega naštetega se razlike med variantami kažejo tudi v številu parkirnih mest in stopnji avtomobilske orientiranosti soseske. PROTIM predvideva daleč največ parkirnih mest, kar je sicer logična posledica več stanovanj, ARP pa potrebo po več parkirnih mestih povzroča z večjim številom večjih stanovanj kot preostali dve rešitvi, saj so za taka stanovanja predvideni višji parkirni normativi. MONOMO v primerjavi s tem kljub skoraj enakemu številu stanovanj kot PROTIM predvidi skoraj polovico manj parkirnih mest, kar je najambicioznejši premik v smeri trajnostne mobilnosti med vsemi tremi variantami. Trajnostna mobilnost je namreč eno izmed pomembnih izhodišč projektne naloge, saj naj bi med drugim upoštevala Celostno prometno strategijo MOL, ki “narekuje načrtovanje javnega prostora in ureditev po meri pešcev, kolesarjev in javnega potniškega prometa” (str. 39).
Primerjava urbanističnih zasnov na ravni soseske
Primerjava treh variantnih zasnov, če gledamo celotno sosesko, še jasneje razkriva različne logike zasnove, ki se kažejo v kompoziciji grajenih struktur, tipologijah stavb, razporeditvi odprtih in zelenih površin, prometni ureditvi ter raznolikosti programov.
1. Variantna rešitev avtorske skupine MONOMO arhitekti v sodelovanju s pobudo Kaj bomo s Stolpniško?
Zazidava variante skupine MONOMO je zasnovana v srednje visokih lamelah, organiziranih v polodprtih karejih s prehodi, ki oblikujejo jasne ulične robove ter (pol)javna notranja dvorišča. Morfologija ustvarja sklenjeno urbano strukturo, ki na območje uvaja novo prostorsko logiko in hierarhijo odprtih prostorov. Variantna rešitev predstavi najraznolikejši programski nabor med vsemi tremi variantami: poleg oskrbovanih stanovanj ter DSO, ki so določeni v projektni nalogi, vključuje tudi neprofitna stanovanja, stanovanjsko zadrugo, študentski dom, medgeneracijsko središče in druge skupnostne programe, ki so bili definirani na delavnicah. Taka rešitev nakazuje poskus oblikovanja generacijsko in socialno mešane ter skupnostno usmerjene soseske, ta ambicija pa je dodatno podprta z ohranitvijo avtonomnega prostora PLAC, ki ga zasnova integrira v južni del območja in poveže z ostalimi družbeno-kulturnimi, športnimi in skupnostnimi vsebinami v bližnjih objektih. Razporeditev programov upošteva načelo, da so javne funkcije umeščene v pritličja ob glavnih pešpoteh, tako da so karseda dostopne verjetnim uporabnikom, bolj »specializirani« stanovanjski programi pa so umeščeni v bivalne dele. Kljub temu so njihovi stanovalci in uporabniki še vedno vključeni v javno življenje soseske – DSO se odpira na osrednji permakulturni park in medgeneracijsko središče, oskrbovana stanovanja na manjše skupnostne vrtove in notranja dvorišča, študentski dom se povezuje s prostori za coworking, stanovanjska zadruga pa z delavnico in fablabom.
Kompaktna pozidava pomeni, da MONOMO doseže manjši delež odprtih bivalnih površin v primerjavi z drugima variantama, vendar ta primanjkljaj poskuša kompenzirati z večjim deležem raščenega terena in z najbolj neposredno navezavo na bližnji športni park. Ta povezava je omogočena tudi z zadržano prometno ureditvijo, pri kateri je dostop z avtomobilom organiziran kot zanka v obliki skupnega prometnega prostora okrog južnega dela območja. Prečna ulica med južnim in osrednjim delom deluje kot osrednji programski nosilec soseske, obenem pa razmejuje kulturno-družbene vsebine v južnem ter bivalne in delovne programe v osrednjem in severnem delu. Ta dva sta zasnovana kot pretežno nemotorizirani območji, primarno namenjeni pešcem in kolesarjem. Dovoljen je le intervencijski in dostavni promet za potrebe DSO, na celotnem območju pa velja omejitev hitrosti 10 km/h. Dovoz v podzemno garažo je urejen na južni strani območja. Podzemne garaže so manj obsežne kot pri drugih variantah, s čimer se minimizira njihov vpliv na raščeni teren. Pomemben element zasnove je tudi možnost postopne preobrazbe garaž v prostore za druge namene, skladno s smernicami projektne naloge (str. 39).
2. Variantna rešitev avtorske skupine PROTIM Ržišnik Perc
Variantna rešitev PROTIM načrtuje manj gosto in sklenjeno zasnovo. Oblikovno naj bi se navezovala na blokovsko ureditev ob Linhartovi ulici južno od območja. Stavbne volumne sestavljajo južni karejski objekt v obliki črke H, par lamelastih blokov, ki skupaj s karejem zamejuje osrednje dvorišče soseske, ter skupina samostojnih stolpičev/vilablokov na severu. Osrednje dvorišče je zasnovano kot serija organsko oblikovanih tlakovanih in zelenih površin, ki se proti severu odpirajo v večjo, a prostorsko manj definirano parkovno ureditev. Pod celotnim južnim in osrednjim delom je večja podzemna garaža, zaradi katere so skoraj vse zunanje površine urejene nad konstrukcijo kleti; raščeni teren se zato pojavlja predvsem v parkovni ureditvi in kot manjše zelene zaplate ob robovih soseske. Zazidava v primerjavi z drugima variantama ni le redkejša, ampak tudi manj dosledno oblikuje hierarhijo uličnega prostora in logiko prehodov med zasebnimi, pol-javnimi in javnimi površinami.
Ta varianta poudarja prednosti bolj odprte prostorske strukture, kot so večja zračnost, odprte vedute proti zelenemu športnemu parku in Kamniško-Savinjskim Alpam ter večja raznolikost stavbnih tipologij. Na programski ravni pa je rešitev PROTIM razmeroma homogena; poleg DSO (ki je zaradi boljše dostopnosti umeščen na jug območja) in oskrbovanih stanovanj prevladujejo klasična stanovanja, (nedefinirane) centralne dejavnosti pa so umeščene zgolj v pritličja južnega objekta, kar soseski daje dokaj izrazit rezidenčni značaj. Prometna zasnova predvideva dovoz z vozili po podaljšani Stolpniški cesti z južne strani, vzdolž zahodnega roba območja. T. i. interna cesta deluje kot skupni prometni prostor in poteka vse do severnega dela območja, kamor je umeščena še ena podzemna garaža. To sicer učinkovito rešuje težave z mirujočim prometom na ravni uličnega parterja, vendar obenem poveča frekvenco motoriziranega prometa na tej osi, preko katere poteka najkrajša povezava med sosesko in športnim parkom. Peš povezave so zato kljub manjši hitrosti vozil in prednosti pešcev ponekod manj neposredne in varne.
3. Variantna rešitev avtorske skupine ARP Studio
Variantna rešitev ARP izkazuje dobro umeščenost v širši urbani kontekst, saj se oblikovno in strukturno smiselno navezuje na sedanja zelena, športna in stanovanjska območja v okolici, pa tudi na predvidena. Stavbna struktura variante temelji na nizu samostoječih širokih blokov, umeščenih vzdolž zahodnega roba območja, in na nizu ozkih blokov vzdolž vzhodnega. Na zahodu se proti športnemu parku zaradi boljših pogledov in neposrednejših povezav členi. Med obema vrstama blokov se v smeri S–J odpira večji odprt prostor, ki se na obeh straneh steka na osrednja trga in tvori osrednjo »zeleno os« soseske. V severnem delu je umeščen večji objekt DSO z oskrbovanimi stanovanji. Linearna morfologija variante ustvarja bolj uniformno, mrežno zasnovano organizacijo odprtega prostora s prečnimi peš povezavami, ki razmejujejo javno (športni park), pol-javno (osrednji prostor) in zasebno (atriji) in se nadaljujejo do ključnih programov v okolici območja.
Programska struktura je opisana kot raznolika, saj jo sestavljajo različni javni programi: od trgovine, kavarne, pisarne za coworking do večnamenskih prostorov. V elaboratu so ti programi sicer shematsko prikazani, a njihova točna razporeditev ni popolnoma definirana; razbrati je mogoče zgolj, da so javni programi omejeni na pritličje večstanovanjskih stavb ob južnem trgu ter v pritličnem objektu, ki stoji ob severnem trgu in bi se lahko uporabljal kot večgeneracijski center. Preostali programi naj bi se pridružili šele v drugi fazi, ko bi bila ob trgu zgrajena večnamenska poslovna stavba. V primerjavi z varianto MONOMO se ARP manj osredotoča na socialno mešanje prebivalstva, saj bi iz odločitve o načrtovanju večjih stanovanj in njihovega tipa (npr. dupleksi, atrijska stanovanja, terasna stanovanja), lahko sklepali, da je rešitev bolj namenjena zadovoljevanju potreb višjega srednjega razreda.
Prometna zasnova upošteva standardno logiko normativov: dostopna cesta tako kot pri varianti PROTIM poteka po podaljšani Stolpniški ulici, po kateri sta organizirana tudi oba glavna dovoza v podzemne garaže. Tudi v tem primeru je cesta od južnega dovoza namenjena izključno potrebam DSO in njegovih obiskovalcev, intervenciji in dostavi. Takšna zasnova sicer omogoča najbolj pragmatičen prometni režim in enostaven dostop do DSO, vendar obenem privablja intenzivnejši motorni promet, to pa vzpostavitev varnih peš povezav med sosesko in športnim parkom omeji le na nekaj prehodov za pešce. Variantna rešitev sicer predvideva, da se bo prometni dostop do DSO v prihodnosti uredil tudi s severne strani oziroma s Kranjčeve ceste, kar bi dostopno cesto vzdolž soseske skoraj popolnoma razbremenilo prometa. Podzemna garaža v južnem delu je razmeroma obsežna, vendar pretežno umeščena pod stavbne volumne, kar pomeni, da je večinski del odprtih površin oblikovan nad raščenim terenom in omogoča bolj ekstenzivno zazelenitev.
Proces izbire najustreznejše rešitve
Variantna rešitev ARP je bila na koncu izbrana kot najustreznejša in kot izhodišče za pripravo OPPN. Po Žnidaršičevih besedah naj bi bila ta varianta nekakšna “srednja pot” in naj bi bila od drugih dveh boljša predvsem zaradi “nagnjenosti k inovaciji tipologij, skrbi za javni prostor in njegovo artikulacijo, redukciji prometnih površin in ozelenjevanju mesta”. S tem naj bi bolje upoštevala strateške cilje in ključne vrednote mesta. Odločitev je bila sprejeta po predstavitvah predlogov na OUP MOL in po dodatni interni delavnici, na kateri so se podrobneje preučevale posamezne variantne rešitve ter možnosti dopolnjevanja.
Nekaj mesecev po delavnici je potekal tudi sestanek s predstavniki DSU in izdelovalcev OPPN (PROTIM Ržišnik Perc), pri čemer dodatni argumenti drugih sodelujočih akterjev o nekaterih spornih vidikih izbrane rešitve – npr. čezmerna razvejenost prometnih površin in pomanjkljivo definiran javni program – niso izraziteje vplivali na usmeritev procesa. Kmalu po tem sestanku je na MOL potekal še dodatni usklajevalni pogovor, a nanj avtorska skupina MONOMO in predstavniki pobude Kaj bomo s Stolpniško? nismo bili več vabljeni.
Variantna rešitev MONOMO je bila sicer prepoznana kot kakovostna, zlasti zaradi raznolikosti tipologij in programov ter jasne konceptualne logike, vendar je bila kot ena izmed težav poudarjena gradnja študentskega doma, ki ga projektna naloga ne predvideva. Predlog ohranitve PLAC-a in preostale prostorske ter programske rešitve, ki naj bi prispevale k bolj vključujoči, skupnostno naravnani in okoljsko bolj trajnostni soseski, niso bile podrobneje komentirane. Žnidaršič sicer poudarja, da po njegovem mnenju ta variantna rešitev ni bila dovolj drzna in je bila kljub nekaterim odmikom od izhodišč projektne naloge še vedno preveč »ukalupljena« v veljavne regulativne in normativne okvire:
Pričakoval sem, da bo ta avtorska skupina [MONOMO op. a.] v ta proces vrgla “bombo” […]. Tudi če programsko-projektna naloga izkazuje neko konservativnost, bi se dalo skozi razvoj tipologij in zasnovo soseske omogočati tudi drugačne oblike bivanja in uporabe prostora, ki se dajo kasneje uresničiti na različne načine. In to je temu predlogu manjkalo.
Strukturne omejitve postopka variantnih rešitev
Postopek variantnih rešitev v MOL je pomemben korak naprej v primerjavi z ustaljenimi postopki priprave prostorskih aktov, saj načeloma omogoča temeljitejše strokovno preverjanje različnih urbanističnih scenarijev in zmanjšuje tveganje, da bi razvoj mestnih območij določali zgolj parcialni investitorski interesi. Kljub temu se vzporedno izrisujejo tudi številne strukturne omejitve tega instrumenta – na ravni strokovno-proceduralne izvedbe in na ravni vključevanja javnosti.
Analiza primera Stolpniške ulice razkriva, da se potencial variantnih rešitev dejansko uresničuje le deloma. Projektna naloga, ki je osrednje izhodišče postopka, sicer deklarativno izhaja iz ciljev “kvalitetne in za življenje prijetne stanovanjske soseske” ter “velike mere fleksibilnosti zasnove” (str. 36), vendar sočasno ne vzpostavlja resnično odprtega razvojnega okvira, saj je velik del ključnih odločitev določen že vnaprej. Čeprav OPN sam po sebi ni nepremostljiva omejitev, saj so njegova določila v postopku priprave OPPN lahko predmet prilagoditev (npr. z lokacijsko preveritvijo), imaginacija vseh treh variantnih rešitev poteka znotraj vnaprej determiniranega prostorskega in programskega okvira. Postopek tako ne ustvarja možnosti za preizpraševanje konceptualnih izhodišč in radikalnejše preverjanje alternativnih urbanističnih scenarijev, temveč omogoča predvsem permutacije vnaprej določenih volumetričnih, tipoloških in programskih konfiguracij.
K temu dodatno prispevajo tudi pričakovanja (državnega) investitorja, ki dopuščajo možnost prodaje javnega zemljišča in predvidevajo umestitev stanovanj višjega srednjega razreda za oddajanje (ter prodajo) in urbanistično zasnovo, s katero bo omogočena predvsem ekonomska učinkovitost območja. V takem okviru so eksperimentalne oblike bivanja, neprofitne ali zadružne tipologije ter skupnostni programi a priori omejeni, vloga dosedanjih praks in skupnosti pa neprepoznana. V tem smislu instrument variantnih rešitev težko deluje kot korektiv investitorskih interesov, temveč še naprej reproducira sedanjo razvojno logiko, ki prostor obravnava predvsem kot investicijski vir, ne kot družbeno dobrino. Zato institucionalna racionalnost postopka pogosto zaide v protislovje z deklariranimi cilji trajnostnega, vključujočega in socialno pravičnega urbanizma ter hkrati oblikuje podlago za ozke in potencialno vprašljive interpretacije javnega interesa.
Podrobnejši prikaz diagrama: Slika 29.
Javni interes kot ozko strokovno merilo
Posebej zahteven je postopek variantnih rešitev zaradi vprašanja javnega interesa, ki je v slovenski zakonodaji eno temeljnih meril prostorskega in urbanističnega načrtovanja. Razumevanje javnega interesa je ne le v slovenskem prostoru, ampak tudi v širšem evropskem že dlje predmet strokovnih polemik, saj gre za koncept, ki ga različni akterji interpretirajo na različne, med seboj pogosto nezdružljive načine. Intervju z Žnidaršičem ponazarja, da MOL javni interes v postopku variantnih rešitev razume predvsem kot skupek urbanističnih, arhitekturnih in okoljskih meril in izhodišč, podanih v regulativnih okvirih: “Mi [javni interes] uveljavljamo predvsem skozi merila in vsebino programsko-projektnih nalog, kjer so te vrednote jasno zapisane, pa tudi skozi okvir OPN, kjer poskušamo čim bolje artikulirati vrednote mesta in njegovega dolgoročnega vzdržnega razvoja.” K temu podžupan dodaja, da je po njegovem mnenju tudi pri DSU mogoče zaznati zavedanje o pomenu javnega interesa. Tak način obravnave sicer krepi strokovni nadzor nad procesom, a obenem razumevanje javnega interesa lahko zoži bodisi na prostorsko-formalna vprašanja (vezana na regulativne okvire MOL) bodisi na ekonomsko racionalnost, ki odslikava vrednote in poslanstvo DSU (npr. ohranjanje oziroma povečanje donosnosti naložbenih nepremičnin in potencialna prodaja zemljišča).
V takem interpretativnem okviru pa ostanejo premalo obravnavani predvsem tisti elementi javnega interesa, ki se nanašajo na socialne potrebe, skupnostne prakse ali kulturno-družbene dejavnosti in druge nekomercialne vsebine, ki jih strokovna merila le stežka zajamejo.
Primer Stolpniške ulice to razkrije še posebej jasno. Žnidaršič na primer poudarja, da je bila v postopku variantnih rešitev izbrana “srednja pot”, ki naj bi najbolj ustrezala strokovnim merilom. Vendar se pri tem izgubi širša razprava o tem, kakšna soseska bi bila dejansko v interesu sedanjih in prihodnjih uporabnikov in stanovalcev območja; kdo bo tam sploh živel in deloval; katere dejavnosti bodo omogočale skupnostno življenje; kateri prostori in prakse naj bi bili ohranjeni in kateri vzpostavljeni na novo; kako in kdo jih bo upravljal; in kako točno bo soseska največ prispevala mestu in njegovim prebivalcem? V tem se kaže pomembna razlika med deklarativnimi merili projektne naloge in mestne oblasti (kakovost, inovativnost, podnebna odpornost, trajnostna mobilnost itd.) ter dejanskimi odločitvami, ki jih v postopku izbire usmerjajo predvsem izvedbena pragmatika, ekonomska predvidljivost in investitorske preference.
Participacija kot informiranje, ne kot soustvarjanje
Še izrazitejše so omejitve postopka v razumevanju participacije javnosti. V Sloveniji še vedno prevladuje prepričanje, da participacija procese načrtovanja upočasnjuje in po nepotrebnem zapleta. A številne izkušnje kažejo ravno nasprotno – zgodnje vključevanje javnosti zmanjšuje možnost nesoglasij, krepi zaupanje med deležniki in praviloma vodi v dolgoročno vzdržnejše prostorske odločitve, ki so povrhu sprejete hitreje kot v postopkih, kjer je javnost vključena šele proti koncu. Kljub temu se zdi, da MOL participacijo še vedno razume predvsem kot komunikacijski izziv, ne kot vsebinsko in strukturirano sodelovanje z javnostjo pri oblikovanju ključnih izhodišč in odločitev. Zato jo tudi v svojih postopkih urejanja prostora še naprej obravnava zgolj kot tehnični postopek in (v najboljšem primeru) dopolnilo strokovnemu delu, ne kot njegovo integralno sestavino ali izhodišče.
Projektna naloga za variantne rešitve za Stolpniško ulico tako ne predvideva nobene oblike vključevanja javnosti, časovni in finančni okvir pa praktično onemogočata izvedbo kakovostnih participativnih rešitev. Pri strokovnem participativnem delu so namreč potrebni poglobljena analiza raznolikih, medsebojno povezanih dejavnikov, kontinuirana terenska prisotnost in razumevanje specifičnih lokalnih potreb. Le pod takšnimi pogoji lahko nastanejo strokovno dovršeni predlogi, ki so obenem kontekstualno občutljivi, družbeno ter okoljsko inovativni in procesno dovolj premišljeni. Tudi iz intervjuja s podžupanom je mogoče razbrati, da MOL postopke variantnih rešitev obravnava kot izključno strokovno vprašanje, sodelovanje javnosti v procesu zasnove predloga pa se zoži na obveščanje svetov četrtnih skupnosti. Četudi imajo ti možnost podajanja mnenj, nimajo nikakršnega vpliva na merila, izhodišča ali končno izbiro variante. Preostali kanali vključevanja javnosti v postopku priprave OPPN so omejeni na javno razgrnitev, a ta sledi šele, ko so ključne odločitve že sprejete. Takšen model participacije je zato še naprej bliže obveščanju kot dejanskemu soodločanju, bliže konzultaciji kot soustvarjanju.
Podobno omejen položaj je imela v postopku variantnih rešitev za Stolpniško ulico vloga pobude Kaj bomo s Stolpniško?, ki je bila po podžupanovih besedah v proces vključena kot “pogled od zunaj”. Čeprav je varianta, pri kateri smo v pobudi sodelovali, neposredno črpala iz predlogov, oblikovanih na podlagi več samoorganiziranih participativnih aktivnosti, njihova vsebina pri ocenjevanju ni bila obravnavana kot relevantna dodana vrednost. Tako so bili evalvirani le oblikovni, prostorski, programski in tehnični parametri končnih rešitev, ne pa proces njihovega nastanka, ki v sodobnih urbanističnih praksah postaja vse pomembnejša prvina strokovne presoje.
Žnidaršič pri tem sicer priznava, da na ravni participacije v urbanizmu v MOL “prostor za izboljšavo vedno obstaja”. Po njegovem mnenju pa naj bi bil večji izziv od pripravljenosti občine na sodelovanje prav vprašanje, ali se je kdo sploh pripravljen dolgoročno angažirati ter to delo opravljati znotraj redne zaposlitve v mestni upravi. Ključni omejitveni dejavnik naj bi bila, kljub pripravljenosti zaposlenih, torej predvsem odsotnost ustreznega kadra. Vendar se zdi, da odgovornosti za pomanjkanje ustreznih participativnih pristopov vseeno ne nosi zgolj stroka.
Poleg realnih institucionalnih omejitev in kadrovskih primanjkljajev je pomemben del težave tudi neambicioznost mestne uprave.
To se je potrdilo pri sodelovanju v procesu izdelave variantnih rešitev, saj so uslužbenci OUP MOL sami priznali, da občina trenutno nima ne operativnih ne strateških načrtov za vzpostavitev novih participativnih praks, kaj šele za reformo lokalne samouprave na področju urejanja prostora po zgledu progresivnih evropskih mest (npr. Barcelone, Bologne ali Zagreba). Takšne spremembe naj bi bile po njihovem mnenju pri nas izvedljive šele v prihodnjem desetletju, kar jasno kaže na odlaganje sistemskih izboljšav ter odsotnost kakršnekoli urgentnosti za konkretne premike v smeri bolj vključujočega urbanističnega načrtovanja in upravljanja mesta.
Neenaka obravnava civilnih akterjev
V zadnjih letih so se v MOL vendarle zgodili nekateri pozitivni premiki. Pri projektih mehke urbane regeneracije (npr. »superbloki« in projekt Zunaj) se je uveljavilo sodelovanje z nevladnimi organizacijami, ki omogoča profesionalizirano, časovno razširjeno in finančno podprto izvajanje participativnih procesov. To je pomemben napredek, saj participaciji zagotavlja možnosti, ki jih mestna uprava sama ne zmore zagotoviti. A tak model prinaša tudi tveganja: institucionalizacija sodelovanja z izbranimi NVO lahko vodi v neenakomerno obravnavanje formalnih in neformalnih civilnodružbenih akterjev ter v postopno depolitizacijo lokalnih prostorskih pobud brez naslavljanja strukturnih (ne)ravnovesij moči. Sprejemljivejše oblike participacije »od spodaj navzgor« (npr. placemaking, taktični urbanizem, začasna raba) se postopno integrirajo v institucionalne okvire načrtovanja, politično izrazitejše manifestacije pravice do mesta (grafitiranje, začasne zasedbe, protesti, skvotiranje) ostajajo nelegitimne, nezaželene, marginalizirane in preganjane.
Posebej nazoren primer teh napetosti v kontekstu Stolpniške ulice je vprašanje ohranitve avtonomnega prostora PLAC, ki uporablja zapuščeno stavbo menze propadlega cestnega podjetja. Med SDH/DSU in uporabniki tega prostora poteka spor, ki izhaja iz podedovanih tožb DUTB zaradi domnevnega motenja posesti ob zasedbi stavbe leta 2022. Komunikacija med stranema je minimalna, različni pa sta tudi njuni viziji razvoja območja. PLAC ima podporo neodvisne umetniške scene, angažirane civilne družbe ter posredno tudi ministrstva za kulturo in ministrstva za solidarno prihodnost, ki avtonomne cone prepoznavata kot legitimne oblike političnega in kulturnega delovanja zunaj institucionaliziranih okvirov. V postopku variantnih rešitev je zgolj varianta MONOMO predlagala ohranitev oziroma integracijo prostora v novo sosesko kot enega izmed njenih družbeno-kulturnih stičišč. Čeprav je bil njegov obstoj posredno prepoznan z vključitvijo pobude Kaj bomo s Stolpniško?, v kateri sodelujejo tudi njegovi uporabniki, se zdi, da takšen predlog do zdaj ni bil obravnavan kot realna možnost.
Žnidaršič v tem primeru odgovornost preusmerja na DSU, ki naj “ne bi imel pravne podlage” za ohranitev avtonomne cone, ter na pristojni ministrstvi, ki v zvezi s tem vprašanjem kljub načelni podpori ostajata pasivni. A treba je poudariti, da sam postopek variantnih rešitev ni bil zasnovan tako, da bi prepoznal skupnostni, kulturni in politični potencial PLACa , niti da bi omogočal resen razmislek o njegovi vključitvi v prihodnji razvoj območja. Takšna drža torej razkriva strukturno omejenost tega, kako se MOL loteva razvoja mesta, v katerem se formalne zahteve, strokovna merila in izvedbeni pogoji pogosto postavljajo nad družbeni pomen skupnosti, prostorov in dejavnosti, ki že obstajajo.
Stolpniška kot ogledalo ljubljanskega urbanizma
Primer Stolpniške ulice potrjuje, da instrument variantnih rešitev prinaša pomemben formalni napredek v ljubljanski urbanizem, saj razširja strokovni nabor možnosti in omogoča primerjalno vrednotenje različnih urbanističnih scenarijev. Hkrati deluje kot opomnik, da se njegove omejitve posebej jasno pokažejo v primerih, ko gre za območja na strateško pomembnih lokacijah, zemljišča v javni lasti, državne investitorje ter projekte ter projekte z izrazitimi dolgoročnimi družbenimi učinki, kjer bi bilo upravičeno pričakovati širše in bolj vsebinsko razumljeno pojmovanje javnega interesa. V teh primerih postopek, namesto da bi deloval kot resnično odprt okvir za raziskovanje alternativnih prostorsko-programskih konceptov, postopkov in tipologij, večidel ostaja ujet v že vnaprej določene parametre projektne naloge, izhodišča OPN in investitorske cilje. Rezultat so variantne rešitve, ki predvsem permutirajo veljavne normativne, tipološke in programske vzorce, ne pa vizije, ki bi lahko bistveno preizprašale konvencionalne razvojne modele ali odgovorile na najizrazitejše potrebe skupnosti in mesta kot celote. S tega vidika postane jasneje, da postopek variantnih rešitev kljub strokovni ambiciji in uspešnosti pogosto reproducira logike, ki zaznamujejo tudi druge procese urbanizma v MOL: ozko interpretacijo javnega interesa, prevlado izvedbene pragmatike in investitorskih prioritet ter omejeno razumevanje participacije.
V pobudi Kaj bomo s Stolpniško? se zavedamo, da tudi variantni rešitvi, pri kateri smo sodelovali, ni povsem uspelo preseči institucionalne logike postopka in ujeti pravega ravnotežja med upoštevanjem obveznih izhodišč in preseganjem njihovih omejitev. Kljub temu je varianta MONOMO ob upoštevanju vseh strokovnih kazalnikov in meril skušala preseči dane okvire tam, kjer so participativne aktivnosti prepoznale največji potencial: z ohranitvijo avtonomnega prostora PLAC in prilagojeno ponovno rabo nekaterih industrijskih objektov, z uvedbo neprofitnih, zadružnih in študentskih stanovanj, z razpršitvijo raznolikih javnih in skupnostnih programov, z omogočanjem dobre hodljivosti in kratkih poti ter zmanjševanjem odvisnosti od avtomobilov in krepitvijo biotske pestrosti. Ti vidiki pa pri ocenjevanju niso bili prepoznani kot relevantni, prav tako ni bilo upoštevano, kako so nastali. Razlika med deklariranimi vrednotami projektne naloge in dejanskimi odločevalskimi merili torej nakazuje, da težava ni (le) v posameznih urbanističnih rešitvah in pristopih, temveč tudi v strukturni logiki postopka samega, pri kateri družbeni, skupnostni in okoljski učinki ter interesi ostajajo sekundarnega pomena.
Primer Stolpniške ulice razkriva, da instrument variantnih rešitev, čeprav oblikovan z namenom krepitve strokovnosti in upoštevanja javnega interesa, v trenutni institucionalni konfiguraciji težko preseže prevladujočo paradigmo investitorsko naravnanega urbanizma »od zgoraj navzdol«, v katerem se odločitve sprejemajo znotraj ozkih institucionalnih okvirov.
Če želi MOL razviti bolj vključujoč, demokratičen in dolgoročno vzdržen model urbanističnega razvoja, ne bo dovolj le izboljšanje tehničnih postopkov in »outsourcanje« participacije NVO. Potrebna bo sistemska preobrazba urejanja prostora, v kateri bodo instrumenti, kot so variantne rešitve, razširjeni z mehanizmi, ki prebivalcem in stroki omogočajo učinkovitejše sooblikovanje izhodišč, meril in razvojnih vizij mesta ter javnih projektov – in to že v zgodnjih fazah nastajanja.
Le tako participacija ne bi bila razumljena zgolj kot občasni projektni dodatek, ampak kot sistemska komponenta urbanizma, generator pravičnih in strokovno upravičenih prostorskih in vsebinskih sprememb ter orodje za povečanje demokratičnosti mestnega upravljanja z decentralizacijo odločevalske moči. Tudi tam, kjer se lokalni interesi morda ne ujemajo vselej s širšimi razvojnimi cilji mesta, bi večja odprtost in dialoškost povečali legitimnost prostorskih odločitev.
Primer Stolpniške ulice tako deluje kot ogledalo širših razmer v ljubljanskem urbanizmu, saj kaže, da brez resne demokratizacije postopkov, jasnejše artikulacije javnega interesa in dejanskega vključevanja prebivalcev niti sofisticirani strokovni instrumenti ne morejo preprečiti ponavljanja nesoglasij, kakršna že leta spremljamo v Savskem naselju in drugod po mestu.