Znameniti Podhod Ajdovščina, ki je bil v svojih najboljših časih poln življenja, lepih trgovin in živahnega utripa pod mestom, danes žalostno sameva: zapuščen, temačen in zanemarjen. Prebivalci se mu izogibajo, po večini vanj sploh ne zahajajo, ker lahko spust v podzemlje povzroči nelagodje. Iz leta v leto se položaj slabša. Pa vendar luč v podzemlje prinašajo ustvarjalci neodvisne kulture; podzemno mesto prebujajo z umetniškimi pobudami, ki spodbujajo k razmisleku o začasni rabi mestnih prostorov.

Na križišču Slovenske in Gosposvetske ceste se pred nami odpre javni prostor, ki je bil v zgodovini Ljubljane pomembno stičišče poti: Trg Ajdovščina, ki sta ga 18 let po osvojeni prvi nagradi na nagradnem natečaju iz leta 1970 realizirala diplomanta Ravnikarjeve šole Majda Dobravec Lajovic (1931–2020) in Janez Lajovic (1932–2024). Ureditev sta zastavila tako, da omogoča poglede proti Ljubljanskemu gradu, ki ostajajo dandanes nespremenjeni. Pogled v podzemlje pa je vse prej kot bleščeč. Gospodarski, družbeni in urbanistični posegi so ta predel popolnoma osiromašili.

Danes nas v tem pomembnem odprtem mestnem križišču pričakajo še vedno delujoče, nekdaj legendarne tekoče stopnice in stopnišči, ki nas pripeljeta v Podhod Ajdovščina. Ta je bil zgrajen že leta 1976 z zelo praktičnim namenom – omogočal naj bi predvsem varen prehod tedaj zelo prometne Titove, zdaj Slovenske ceste. Za naše čase je skoraj nepredstavljivo, da se je bilo v zlati dobi podhoda zabavneje spustiti v podzemlje, ki je v vseh letnih časih ponujalo zavetje pred vročino, pred dežjem in pred vetrom, kot pa čakati v prometni gneči pred semaforjem. V podzemlju so se bohotili številne legendarne trgovine, na primer Alpina in Peko, pa lokali in servisne dejavnosti: čevljar, cvetličar, obvezno ključavničarstvo; lahko si si kupil šolske potrebščine in šel celo na malico in sladoled. In kakšno je stanje danes? Sprememba prometa, ki je prinesla pravo olajšanje za vso Ljubljano, je temeljito prispevala k propadu podzemlja v mestnem središču. Postalo je nezanimivo za kupce in za prodajalce; ti so izpraznili prodajalne in se preselili v dobičkonosni BTC. Danes je večina trgovin in razstavnih prostorov zaprta, med njimi jih je nekaj povsem zapuščenih. Edini, ki še nasmejano poslujeta v podzemlju, sta kitajski trgovini M & Z in Star. Že leta se obljublja prenova oziroma popolna prenovitev in preureditev v minipleks mestnega kina, ki naj bi bil dodatna lokacija Javnega zavoda Kinodvor.

Videti pa je, da je gradnja minipleksa veliko bolj kompleksno arhitekturno delo, kot bi mislili, in da bo na razširjeni program Kinodvora, ki bo po besedah direktorice Metke Dariš novo medgeneracijsko kulturno središče in bo dal središču mesta popolnoma novo dimenzijo srečevanja, treba počakati vsaj še do leta 2027. Kinodvor, katerega soustanoviteljica je Mestna občina Ljubljana, je imel lani več kot 140.000 obiskovalcev in nujno potrebuje dodatne zmogljivosti, saj poleg rednega kinematografskega programa gosti tudi 13 filmskih festivalov, med njimi FeKK, LIFFE, Animateko, ki nujno potrebujejo še druge dvorane in festivalsko pisarno. »Kino za svoje nemoteno delo potrebuje predvsem temo in tišino,« dodaja Metka Dariš in se strinja, da je prostor v podzemlju za to najprimernejši. Da kina še ni, so bila kriva epidemija in določena nesoglasja glede uporabnosti projekta, težave pa naj bi bile tudi pri požarnih poteh in podobnih strokovnih zahtevah. Projekt je zdaj v fazi priprave izvedbene dokumentacije, temu bo sledila izvedba postopka javnega naročila za izvedbo gradnje. Gradnja naj bi se začela leta 2026, končala pa predvidoma leto kasneje.

V tem vmesnem času so se pobude za oživitev prostora lotili kar sami prebivalci mesta, umetnice in umetniki v okviru Produkcije Hupa. Ta je ljubljansko občino, ki je lastnica prostorov v podhodu, zaprosila za dovoljenje za začasno rabo prostorov, v katere se bo v prihodnosti naselil novi minipleks. Opustošeni, zapuščeni podzemni prostori so umetnice in umetnike spodbudili k razmišljanju, da je lahko prav njihova izložba odličen medij za vzpostavitev družbenega komentarja vloge vizualne umetnosti v javnem prostoru. Ker so se izložbe danes preselile na splet in ker klasični model izložbe v mestu izginja, saj so zavladale franšizne prodajalne hitre mode ter izrinile manjše trgovine domačih ponudnikov, so se odločili, da se bodo s projektom Izložba lotili oživitve podhoda s preobrazbo praznih izložbenih oken. Tako odpirajo prostor refleksije o sodobnem načinu komuniciranja, estetskih vrednotah in vlogi mestnega okolja kot prostora srečevanja umetnosti in vsakdanjega življenja. Lani jim je sredstva za umetniški projekt odobrila Mestna občina Ljubljana, letos pa ministrstvo za kulturo in tako je lani v podzemlju zaživel cikel razstav štirih umetnikov: Neže Knez, Ive Tratnik, Jasona Vodenice in Ines Šimunić. Letošnje vitrine zaznamujejo akademska kiparka Tejka Pezdirc, japonska ilustratorka Akiko Sato, vsestranska vizualna umetnica Inti Šraj in akademska likovna umetnica ter fotografinja Ajda Zupan. Pri zamisli Izložbe Produkcija Hupa poudarja, da želi ozaveščati mimoidoče z nujnim razmislekom o zgodovini in prihodnosti izložbenih prostorov. Opozarja, da se njene zamisli napajajo tudi iz zgodovine, saj so bili v velemestih, kot so Pariz, London, New York, Chicago, San Francisco, Rim, Firence, Milano, Tokio, že od nekdaj znani magični vnosi ustvarjalnosti, ki so snubili kupce z nenavadnimi izložbami, kjer so se odigravali celo magični miniaturni gledališki prizori.

V zgodovini oživljanja izložb se med najustvarjalnejše zagotovo uvršča The Vanishing Lady (Izginevajoča dama), ki jo je leta 1898 ustvaril Charles Morton za veleblagovnico v Sacramentu in jo je Lyman Frank Baum leta 1900 pohvalil v knjigi o izložbah, preden je izšel njegov roman Čarovnik iz Oza. Znamenite so tudi preobrazbe izložb legendarne londonske veleblagovnice Selfridges veletrgovca Harryja Gordona Selfridgea, ki se je lotil neizprosno inovativnega trženja in ga do popolnosti izrazil v trgovini na Oxford Streetu. Selfridge, po rodu iz Amerike, je poskušal izpodbiti prepričanje, da je potrošništvo izključno ameriški fenomen. Nakupovanje je skušal spremeniti v zabavno pustolovščino in obliko prostega časa, namesto v opravilo, ter trgovski center preoblikoval v družbeno in kulturno znamenitost, ki je ženskam ponujala prostor, kjer so se lahko počutile udobno in kjer so si legitimno privoščile nakupovanje. Leta 1909, po prvem preletu Rokavskega preliva, so v trgovini Selfridges razstavili enokrilnik Louisa Blériota z imenom Blériot XI in v štirih dneh si ga je ogledalo 150.000 ljudi. Selfridgeeve izložbe so med prvo svetovno vojno prikazovale najnovejše novice s fronte. Newyorška veleblagovnica Bonwit Teller prav tako ni hotela zaostajati za evropskimi in si je leta 1929 pridobila sloves trgovine z najbolj norimi izložbami na Manhattnu. Najela je Salvadorja Dalíja, da bi ustvaril najbolj ekstravagantni izložbi, in ko je elegantni, delirantni Katalonec uresničil svoje divje zamisli ter ležal na postelji iz žarečega oglja pod »odsekano glavo in divjimi kopiti velikega somnambulnega bivola, izčrpanega od tisočletnega spanja«, so se zbrale dame, ki so menile, da sta Dalíjevi izložbi preveč ekstremni in da je treba takšne ekscese cenzurirati. V izložbe so med drugimi znanimi umetniki umetnine postavljali tudi Andy Warhol, Robert Rauschenberg in James Rosenquist. Skupina umetnikov Produkcija Hupa pri projektu Izložbe v Podhodu Ajdovščina uporabi model reprodukcije trženjske logike, vendar ga preoblikuje in nadgradi, saj ga uporabi kot kritični razmislek v javnem prostoru.

Po dobrem zgledu začasne rabe prostorov Produkcije Hupa bi lahko MOL tudi v prihodnosti, ko bo zgrajen minipleks, z odkupi preostalih praznih izložb in prostorov v podhodu ponudila neodvisnim ustvarjalcem nove prostore, da bi v njih lahko oblikovali komunikativne projekte.

Po različnih poskusih revitalizacije podzemlja Podhoda Ajdovščina bo morda prav Produkciji Hupa z idejo o dostopnosti umetnosti širši javnosti in s spodbujanjem novih načinov dojemanja umetnosti uspelo prijazno oživiti duhove mestnega podzemlja, dokler se tja končno ne naseli kino. Želja Produkcije Hupa je, da omogoči dostop do umetnosti tudi tistim, ki morda niso redni obiskovalci galerij ali muzejev, in da jim ponudi novo doživetje srečanja z umetnostjo v drugačnem kontekstu. Z umetniškimi deli v izložbah, ki raziskujejo univerzalne teme, kot so mitologija, telesnost, intimnost in prostor, bo centralno mestno podzemlje morda dobilo nov obraz mestne identitete, zagotovo pa bo to vsaj svež način začasne rabe mestnih prostorov – model urejanja, po katerem bi se lahko zgledovalo vse mesto. K rešitvi sedanjih razmer v Podhodu Ajdovščina bi najbrž lahko precej prispevala predvsem Mestna občina Ljubljana, če bi se lotila odkupa preostalih praznih izložb in prostorov, ki so zdaj v zasebni lasti in v katerih ne bo kina. Po dobrem zgledu začasne rabe prostorov Produkcije Hupa bi lahko prav MOL tudi v prihodnosti, ko bo zgrajen minipleks, z odkupi ponudil neodvisnim ustvarjalcem nove prostore, da bi v njih lahko oblikovali komunikativne projekte. Tako bi poleg kina občinstvo imelo možnost spremljati tudi neodvisno umetniško produkcijo, umetniki pa bi imeli prostor in bi dobili priložnost, da s svojim ustvarjanjem dosežejo širše občinstvo.