Stara Šiška nosi v sebi zanimive plasti zgodovine, ki se prepletajo s sodobnim vsakdanjikom in med Tivolijem in železniško progo ustvarjajo edinstveno vzdušje. Pogosto se sprehajam med Medvedovo in Frankopansko, Polakovo in Lepodvorsko in opazujem stare fasade in življenje na dvoriščih – obešanje perila in pletje vrtov ali preprosto klepetanje sosedov ob pomladnem večeru. V poletnih dneh je v zraku še vedno izrazit vonj po železu, po železniških tirih, po vlakih, po potovanjih. Včasih se v to vplete subtilni zvok ezana, poziva k molitvi, včasih na ves glas odmeva in hrumi glas športnega komentatorja v Tivoliju, včasih se razlega prepevanje opijanjenih veselih študentov s Kampusa. Pestro je.
Železna cesta
Že zgodaj v otroštvu so me presunile zgodbe iz Stare Šiške pisatelja in pesnika Toneta Seliškarja (1900–1969). Rodil se je na Medvedovi ulici, v družini železničarja. V Seliškarjevem času je bila Stara Šiška zelo specifičen socialni ekosistem. Življenje so narekovali ritem vlaka, para, parne lokomotive, zvok piščalk in težko delo kurjačev v “loži” (kurilnici) ali na tirih. Tukaj je utripalo železniško srce Ljubljane. Identiteta tega prej ruralnega predmestja, kjer so se raztezala polja in so stale kmetije, je bila od sredine 19. stoletja povezana z gradnjo Južne železnice, enim največjih inženirskih dosežkov habsburške monarhije. Tedaj se je začela prva korenita preobrazba Stare Šiške. Ko je proga prišla do Ljubljane, so na širnih poljih, namesto šišenskih kmetij, začeli graditi delavnice, skladišča in kurilnice. Prostora, ki ga v samem središču mesta ni bilo, je bilo tu na pretek. Železnica je ustvarjala delovna mesta in zaradi tega se je v Šiško priselilo na tisoče ljudi, med njimi tudi Seliškarjeva družina. Začela se je urbanizacija. Gradili so se domovi za železničarske družine. Seliškar, predstavnik socialnega realizma, v svojih delih ni romantično olepševal življenja ob železnici, temveč je s sočutjem opisoval revščino in hkrati poudarjal nezlomljivega duha delavskega razreda. V stanovanjskih blokih in hišah, zgrajenih namensko za železničarje, so se tkale vezi solidarnosti. Skupni čas dela in počitka, skupne skrbi in redke radosti. To tkivo medsebojne odvisnosti in opore je postalo temelj, na katerem je Stara Šiška gradila svojo identiteto – generacijo za generacijo.
Led, pivo in ritem vsakdanjika
A železnica ni bila edina, ki je oblikovala življenje v Šiški. Tu je bila tudi mogočna Pivovarna Union, ki sta jo leta 1864 ustanovila brata Kosler na strateški lokaciji, blizu tirov, ki so omogočali hiter dovoz hmelja in slada, in blizu vodnih virov ob Tivoliju, ki so bili za pivovarstvo nujno potrebni. Železnica je bila srce Stare Šiške, Union pa njena hrbtenica. Pivovarna je prinesla zaposlitev za neštete Ljubljančane (tudi do nedavnega). V tisočih lesenih sodov so vsak dan tovorili pivo Union vse do Trsta, Dunaja in celo v Egipt. Pivovarna je bila tako revolucionarna, da je imela svojo lastno električno centralo, še preden je bila Ljubljana elektrificirana. Na Unionovem vrtu, pod senco mogočnih kostanjev, nasproti pivovarne, so se srečevali vsi sloji: delavci in železničarji, sprehajalci, ki so se prišli odžejat po obisku v Tivoliju, in premožnejši meščani. Tam je na ves glas odmevala “pleh godba”, kajti Union je bil radodaren pokrovitelj kulturnih prireditev. V delavsko okolje je prinašal pridih prazničnosti, ki je bila sicer redka gostja.
Potem so bili tukaj tudi kanali z ledom in ostre zime. Moj stari oče je kot nešteto sezonskih delavcev, domačinov, okoliških kmetov in delavcev pozimi opravljal nevarno in naporno delo: na Koseškem bajerju in Ljubljanici so žagali ledene bloke, velike 120 x 14 x 20 centimetrov, in jih vozili v Unionove kleti, ki so se razprostirale pod Celovško cesto vse do Tivolija. Delo je bilo nevarno in izjemno naporno, ker so delali v vlagi in mrazu, pogosti pa so bili tudi padci v ledeno vodo. Led so potem razvažali s hladilnimi vozovi po Ljubljani in okolici, saj ga pred uvedbo električnih hladilnikov niso potrebovali le v pivovarni, ampak tudi v zdravstvu, lekarnah, trgovinah z živili, gostilnah, slaščičarnah.
Danes je od blišča stare Pivovarne Union ostalo bore malo: od leta 2022 se pivo vari v Laškem, tako da vonja slada – ki je bil tako značilen za ta predel in ga je veter raznašal vsenaokoli, težkega, a toplega, oznanjajočega sladkost življenja, radost ob pomladnem pivu, popitem na soncu, rdeča lica in potna čela, pivske klobase in sproščene poglede – ni več. Ko je leta 2021 Union ustavil proizvodnjo piva, je veliko delavcev postalo brezposelnih in skupaj z njimi je izginil tudi tisti oprijemljivi spomin na Staro Šiško. Pivnica Union s svojo visoko ograjo ni ravno namenjena sobivanju s sosesko. Pivo postaja vse bolj eksotično doživetje, ne več le poceni požirek, ki sprošča. Ostanki pivovarniškega življenja so razstavljeni v muzeju Union Experience, kaj kmalu pa bo PLU (Pivovarna Laško Union) postregla z odprtjem nove Mestne pivovarne Union. Velikansko opuščeno zemljišče PLU na območju stare pivovarne čaka nova usoda. Predvidena je gradnja nepremičnin, kakšnih, uradno ni znano.
Narava kot privilegij
Mene je v ta del Ljubljane privabila predvsem bližina Tivolija, Šišenskega hriba in Rožnika. Kot večina Šiškarjev se zavedam, da imamo absolutni privilegij, ko se lahko čez cesto zakadimo v popoln mir krajinskega parka z neštetimi sprehajalnimi potmi, z več kot osemdesetimi drevesnimi vrstami, v divji gozd sredi urbanega tkiva, v katerem lahko srečamo raznorazne biotske vrste, kjer skačejo ne le divji zajci in plavajo potočni raki, ampak se v miru celo sprehajajo srne. Poleg tega me je prepričal prav ta preplet delavske zgodovine in gozda, ki se razprostira na pragu prestolnice. Čeprav je Stara Šiška, tako kot vsa Ljubljana, pod vse močnejšim investicijskim pritiskom in so v zadnjih letih tu zrasli številni novi stanovanjski objekti in celo stolpnica ter velikanski Lidl, ki je požrl majčkeni Mercator, je še vedno čutiti, da smo varni v predmestju. Notranja dvorišča so ozelenela, ob nizkih hišah so urejeni vrtovi in rastejo drevesa. Droben pridih ruralnega se še občuti. Biti blizu mesta in hkrati dovolj oddaljen, je osvobajajoče. Do kdaj še?
Tudi Muze so si izbrale Staro Šiško
Iz leta v leto opažam, da Stara Šiška rada privablja najrazličnejše profile ljudi, zadnja leta pa postaja prava meka za kulturne delavce. Tukaj je celo mednarodni center Hare Krišna, ki vsako nedeljo gosti mini festival in pripravlja sprevod “Hare, hare”, vedno znova prinaša sončnost v godbi in plesu, ki se steka čez Tivoli. Spomladi, ko se odprejo okna, se iz številnih stanovanj sliši preigravanje instrumentov. Ni naključje, da so prav tu nekoč ustvarjali skladatelj Lucijan Marija Škerjanc, pisatelj France Bevk in legendarni kantavtor Tomaž Pengov. Tradicija ustvarjalcev med prebivalci se nadaljuje: odmaknjeni od najhujšega mestnega vrveža so tu glasbeniki, igralci, lutkarji, slikarji, vizualni umetniki. Letos pa je nasploh radostno, saj se lahko pohvalimo z dvema znamenitima prebivalkama, resničnima zvezdama, prav na sveže okronanima Prešernovima nagrajenkama: Matejo Bučar, dolgoletno koreografinjo in plesalko, letošnjo prejemnico Prešernove nagrade za življenjsko delo, in Tino Vrbnjak, igralko SNG Drama, dobitnico nagrade Prešernovega sklada.
Opus Mateje Bučar je “nekaj povsem izjemnega v našem prostoru”. Čeprav je leta 1980 postala članica baletnega ansambla SNG Opera in balet Ljubljana, kjer je nastopala dobra tri desetletja domala v vsaki baletni predstavi, se je kmalu po ustanovitvi pridružila Plesnemu teatru, kjer se je lahko preizkušala v avtorskem oziroma koreografskem delu. Zanimale so jo osnovne materialnosti, kot sta prostor, ki ga lahko razumemo kot telo, in telo, ki ga lahko razumemo kot prostor. V svojih delih se je pogosto ukvarjala z vprašanjem, ali mi premikamo prostor in stvari ali se nemara prostor giblje okoli nas. Zanimalo jo je tudi, kdaj se tega prepletanja zavedamo in kdaj ne. Prostor je razumela kot fizični, mentalni, fantazijski ali intimni. Ko si zaradi pomanjkanja sredstev ni mogla privoščiti najema dvoran in izdelave scenografij, je projekte iznajdljivo umestila v javne prostore, na ceste, v podhode, na klopce. Pri tem je v javni prostor vgradila predstave, ki niso ovirale običajnega mestnega utripa. Njeni plesalci so koreografirano prečkali cesto v Zeleni luči, vlekli kovčke skozi mesto.
Premikanje prostora
Prav v tem vidim zamisel, kako bi lahko oplemenitili svojo četrt in ji včrtali kulturno središče, ki je bilo zdaj že dve leti zapored uspešno začrtano s “premikanjem prostora”, ko je bil del Medvedove ulice začasno zaprt za tranzitni promet, ozelenjen z drevesi v koritih, oplemeniten z zvočno umetniško intervencijo, z muralom in nizom kulturnih prireditev. S “premikanjem prostora” bi se lahko poklonili našim zvezdam, izjemnim ustvarjalkam, kot se je Jože Plečnik poklonil skladateljem – z Alejo zvezd. Zavedno bi prepletli prebivalce in pomembne kulturnike v novo sobivanje, v nov poligon, ki bi obudil kulturniškega duha, ki ga je s “pleh godbo” in kulturnim programom osmišljal kulturni prostor okoli pivovarne že konec 19. stoletja. Aleja bi lahko postala prostor premika, prostor koreografije, prostor srečevanja in prostor pogovora. Prebivalcem bi omogočila novo razumevanje mesta. Kulturna četrt bi dobila svoje središče: preobrazba ulice bi lahko tkala nove vezi solidarnosti, povezovanja, igre in sožitja ter ponudila možnost za nadgradnjo srečanj v skupnost.
