Z obrambo Roga se upiramo tudi politikam zategovanja pasu, gentrifikaciji, rasizmu in temu, da mesto ni vsem enako dostopno. To ni le najlepše mesto na svetu, ampak je tudi mesto razlik. Je mesto revnih in bogatih. Revni so rekli ne nekaterim načrtom mesta. Ali imamo to pravico? Da, imamo jo.
– Aigul Hakimova v Dnevniku

Tišina po »adiju« je glasna

Aiguline besede so vsekakor temelj tega besedila, a pravzaprav ga je navdihnila predstava gledališkega kolektiva v odstopu Beton Ltd. Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli, ki sem jo pred dvanajstimi leti imela priložnost gledati v Stari mestni elektrarni in se mi je takrat vtisnila v spomin kot stalen opomin na občutek, da je nekaj prisotno in to vseskozi ali vedno znova dejavno spregledam – medtem ko živim. Popotnica besedila so tudi Nevidna mesta Itala Calvina in dnevniški zapisi Emine Bužinkić v zvezi s potresom, ki je leta 2020 pretresel Siško-moslavinsko županijo z epicentrom nekaj kilometrov od mesta Petrinje, kjer se reka Petrinjčica izliva v Kolpo. Vse tri reference aludirajo na podoben občutek: nekaj neizrečenega, nevidnega, spregledanega, porušenega.

Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli že v samem naslovu, ravno tako pa tudi v svoji esenci odpira okno v prostor refleksije,  kjer se človek v svoji globoki intimi lahko končno vpraša, kaj je tisto, kar mu polzi skozi prste, tisto, kar ravno tu in zdaj pri njegovi polni zavesti in odprtih očeh potihoma in neopazno izginja; katere odločitve so tiste, ki jih sprejema, in katere tiste, ki so ga čakale ob poti, medtem ko je hitel naprej … Kaj je vse tisto, kar izgublja, medtem ko živi. Sicer izvrstna igralska ekipa zgodbo uprizori v obliki vinjet iz sedemdesetih let, dogajalni prostor je Penthouse hotel Haludovo v Jugoslaviji, ki je v tistem času Krku vbrizgal obrat v potrošništvo, kič in blišč in kjer so kasneje, med vojnami v devetdesetih letih, začasno zatočišče našli begunci iz Slavonije. Devetdeseta leta in tranzicija pa so nekaj, kar nas skupaj z igralsko ekipo pripelje v današnjost – takšno, kakršna je: kompleks Haludovo je kupil ruski investitor in danes je zgradba povsem razžrta lupina nekdanjega blišča.

Glede na stopnjo razpadanja se bo od nje treba kmalu posloviti, ji reči »adijo«, tako kot je bilo treba reči »adijo« številnim preteklim strukturam bivanja in infrastrukturam življenja, tudi nešteto tovarnam, ki so, medtem ko smo živeli, propadle v rokah stečajnih upraviteljev in bankirjev. Življenje, kakršno je, terja izrekanje neštetih »adijo« in v vsakem, ki ga izrečemo, ostane košček neizrečenega, brbotajo drobci suspenza, molka – o vsem, kar smo izgubili – v strahu, drhtenju, občudovanju, ljubezni in krivdi. Danes je novembrski dan in ti časi so predpraznični, prednovoletni in kot takšni so trenutki ambicije, a tudi refleksije – introspekcije vase in v vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli v nekem mestu, recimo mu Ljubljana, v nekem nevidnem prostoru – recimo neke tovarne – v času, ki je mesto pretresel in prinesel popoln zasuk. Ta zasuk ni le prizadel »sense of place«, torej občutenja samega mesta, temveč tudi prostor političnosti, ki se je na vse pretege trudil ustaviti izgubo in trudil narediti življenju prostor, ravno tako kot v Nevidnih mestih v zaključku dolgega pogovora Marko Polo odvrne obupanemu Kublaj Kanu:

Pekel živih ni nekaj, kar bo; če je kakšen, je tisti, ki je že tukaj, pekel, kjer bivamo vse dni, ki ga ustvarjamo s tem, da smo skupaj. Dva načina sta, da od njega ne trpiš. Prvi se z lahkoto posreči mnogim: pekel sprejeti in postati njegov del do te mere, da ga ne vidiš več. Drugi je tvegan in zahteva nenehne pazljivosti in učenja: iskati, znati prepoznati, kdo in kaj sredi pekla ni pekel, storiti, da to traja, in mu dati prostor.

Nenehna pazljivost, radovednost in solidarnost pa so občutki, ki se zbudijo bodisi ob soočenju z izgubo (lastno ali tujo) bodisi ob strahu in želji, da ne izgubimo nekoga ali nečesa, kar nam je drago – oseba, čustvo, prostor, mesto, kakršno poznamo. In medtem ko tisto, kar nekomu prinaša izgubo, drugemu (po navadi bogatemu, višjemu ali povzpetniškemu razredu) prinaša dobiček. Tu so še nekateri, ki zaradi lenobe, utrujenosti ali želje po ohranitvi udobja sprejmejo pekel, tako da postanejo njegov del. Mnogi, ki so pekel nekoč videli in ki jim je udobna država tako ali drugače ustregla, pekla ne vidijo več – a občutek, ki se pri njih po navadi razvije, je občutljiv, šibak, skoraj neznaten manko nečesa, nekakšna nejasnost, konfuzija, občutek, kot da bi še nekaj moralo biti tam nekje za vogalom, pa ni in ni. Občutek, da bi se vse lahko spremenilo, če bi se le odločil – če ne bi bil tista žaba ali žabar*, ki počasi umira v topli vodi – če bi le nekaj storil, ukrenil, naredil, a nikakor ne zmore, kot da bi ga upravljala neka nevidna roka, ki ga posipa z zlatim ali belim prahom, zaradi česar pred seboj ne vidi alternativ, ne vidi možnosti, ne vidi druge možnosti, kot da v maniri »tako pač je« pohiti naprej po svoji poti. Vsi smo že vsaj enkrat slišali: »Če se me nekaj ne tiče neposredno, potem me ne zanima.« In čeprav je nevednost blaženost, se jih slej ko prej, vsaj nekaterih, vseeno začne kaj tikati neposredno, in ker po inerciji ne ukrenejo nič, obstanejo v neartikulirani jezi, frustraciji in ohromelosti. Ne da bi se vprašali, katere so odločitve, ki so čakale ob poti, medtem ko so hiteli naprej. To je ravno vprašanje, ki ga v nekoliko spremenjeni obliki postavlja tudi Calvino v Nevidnih mestih: ***

Marko vstopi v kako mesto; vidi na kakem trgu koga živeti življenje ali trenutek, ki bi mogla biti njegova; na mestu tistega človeka bi mogel zdaj biti on, če bi se bil ustavil v času toliko časa prej ali če bi se bil pred tolikim časom na kakem križišču namesto po eni poti podal po nasprotni in bi se bil po dolgi krožni poti znašel na mestu tistega človeka na tistem trgu. Iz svoje resnične ali hipotetične preteklosti je že dokončno izključen; ne more se ustaviti; mora nadaljevati pot do drugega mesta, kjer ga pričakuje druga njegova preteklost ali kaj takega, kar je bilo nemara njegova mogoča prihodnost in je zdaj sedanjost nekoga drugega. Neuresničene prihodnosti so le veje preteklosti: suhe veje.

Nekateri pa se ustavijo ali jih življenje ustavi na križišču ali v rumenem gozdu in jih namesto po eni poti pošlje po nasprotni ali neki drugi, neprehojeni poti. Na nekaterih izmed teh neprehojenih poti je človek sam, nato pa »vzdihujoč pripoveduje nekje čez veliko let: dve poti sta se v gozdu razšli in jaz, jaz sem izbral manj uhojeno, in to je bilo tako pomembno«.** Spet na drugih, nepomembnih, neznanih, manj uhojenih poteh človek tu in tam sreča neznanca in skupaj se odpravita na popotovanje. Včasih se sredi Sherwoodskega gozda ali nevidnega mesta sreča cela druščina, ki se močno potrudi …

… stati inu obstati.

Rog ali še bolje Avtonomna tovarna Rog (AT Rog) je bila velikan mastodontskih razsežnosti, nerazumljiv za nekatere, ljubljen in osovražen od mnogih, uničila pa ga je peščica. Že takoj, ko se je ob rani zori, ko je ura odbila sedem, zgodila jutranja evikcija, smo nekateri vedeli: Ljubljana ne bo nikoli več enaka. To ni nikakršen razlog za dramatičnost, pravzaprav pa je priložnost za refleksijo. Kajti povsem v redu je, da Ljubljana ne bo enaka. Težava je v tem, da bo posiljena. Ker mesto, pa čeprav je najlepše, je lahko posiljeno.

Mesta ne gre nikdar zamenjevati z govorom, ki ga opisuje. (Italo Calvino, Nevidna mesta) ***

In ker same besede nikoli ne zajamejo celotnega pomena, je torej pomen mesta nekaj, kar moramo vedno znova interpretirati. Mesto je samo po sebi navadna  interpretacija in  možnost. Poleg tega, da je možnost, je tudi rutina in ritual, doživetje in občutek: nekaj kar je sebe toliko časa ponavljalo kot mesto, da je ravno to tudi postalo. Tudi za Ljubljano so značilni zanjo unikatni kulturno-infrastrukturno-ekonomski (zeleno ali pametno mesto), administrativno-politični (prestolnica), estetski (najlepša) in vojaškozgodovinski elementi kontinuitete (Jazon in zmaj), zaradi katerih je mesto. Mesto je tako tudi vsa njegova zgodovina, ki performira svoj spomin. Je tudi kolektivni spomin, vrisan v skupno vednost vseh živečih, ki so se kdaj nanj sklicevali kot na mesto. Ni pomembno, ali si njegov meščan ali nisi. Vsekakor pa se mesto ne glede na tisoč in eno kontinuiteto vseskozi spreminja. Ravno tako kot spomin: tisti, ki kaj pozabi ali si zapomni, s tem ustvarja svoj svet. Lahko bi rekli, da si tako vsaka generacija gradi neko svoje idealno mesto. A nekaj, kar je za nekoga ideal, je lahko za drugega distopija. Kar je raj za eno generacijo ali mestno oblast, je lahko pekel za naslednjo.

»Mesto ne pove svoje preteklosti, ampak jo vsebuje kot črte na dlani«

Spomnimo se na primer fotografij internetnih skupin, ki pomnijo: »Stare razglednice iz Ljubljane, Zagreba …« Gre za skupine, v katerih ljudje objavljajo slike ali razglednice nekega mesta, ki je zdaj bolj ali manj prepoznavno samo zaradi tega, ker stoji na istem mestu kot tisto, ki je že vpisano v spominu ali nostalgiji, ker nosi isto ime. Že nekaj časa je tako videti razglednice Ljubljane s tramvajem, po mestu pa neredko slišati, da bi ljudje spet radi imeli tramvaj, a mestna oblast noče za to niti slišati. Iz iskrene želje prebivalcev mesta ne govori samo nostalgija, temveč potreba po nekakšni drugačni, smiselnejši ureditvi mestnega prevoza, ki bi kljub višjim začetnim stroškom implementacije dejansko dolgoročno dobro delovala in zadovoljevala potrebe ljudi. Z avti se navsezadnje po večini vozijo premožnejši, na avtobusu pa vedno videvam le študente, babice, dedke in Balkance. Vprašanje je samo, katera mestna oblast bo prisluhnila trenutnemu, aktualnemu manku: ljudem manjka učinkovit mestni prevoz, sedanji župan pa postavlja hotele in fontane, da bo »lepo«.

Teh šlamparij je mestna občina ponovila toliko, da je sčasoma postalo očitno, da projekt najlepša Ljubljana ni prav dosti drugačen od projekta, ki so se mu vsi posmehovali – Skopje 2014. Le da je Skopje šlo v neoklasicizem, Ljubljana pa v neoliberalizem. Oboje je kič, zakoreninjen v politični agendi, a Skopje je vsaj, resnici na ljubo, kičeraj za rajo. Med sprehodom po neoklasicističnem mestnem središču, ko začne dan prehajati v noč in se prižgejo vse mogoče baročne lučke ter vključijo marmorne fontane, se ulice in trgi napolnijo s prodajalci in preprodajalci na sivo in črno. Vsi pisani in vsi si ob uri, kot po nenapisanem dogovoru, vljudno prisvojijo košček javnega prostora za začasno tržnico: na majhnih scefranih preprogah in improviziranih stojnicah razstavijo svoje prikupne umetnine, trdo prigarane, ustvarjene ali prešvercane predmete, začnejo peči hrano in tako »odprejo štacuno«. Zadnjič sem tam stala in dolgo, dolgo opazovala, kako neki tridesetletni fant z očitno motnjo v razvoju pripravlja stojnico, kako »gradi« piramido iz bombončkov. Drugega za drugim jih je počasi, pozorno, previdno in nežno, z dvema prstoma urejal v – kot se mu je zdelo – popolno strukturo, čeprav je imel vseskozi težave, ko je hotel, da se bombonček prime, in je moral pogosto pobirati padle vojščake, pisane ovitke s tal. Cena bombončka je bila drobiž, recimo pet centov, a trdno se je držal točnega zneska, in kdor mu je želel dati več, je moral vzeti tudi več bombončkov. Fant nikakor ni pustil, da bi mu dali ves drobiž iz denarnice, ne da bi vzeli ustreznik zneska v bombončkih. To pa je zgodba o dostojanstvu, ki je vsak ne razume.

Le kdo se na drugi strani sprehaja in kupuje bombončke, pečeno koruzo, kostanj, sladkorno peno, nezapakirane, doma narejene sladice, sveže pečene arašide, sončnična, bučna in druga semena ter neskončno množico svetlečih, zibajočih se igračk iz Turčije ali Kitajske? Promenadno, dostojanstveno in ponosno se sprehajajo in kupujejo po večini – reveži. Tisti živelj, ki si ne more privoščiti bleščeče minimalističnih restavracij in potovanj, na primer v Slovenijo, lahko pa gre na sprehod, na večerni kórzo skozi skopsko marmorno, veličastno, stiroporno središče, v čangšlang oblekah, s hrustljavimi in ploščatimi frizurami, polnimi amonijaka od barv, ki se za drobiž prodajajo v škatli v trgovini z živili ter sperejo z glave že, medtem ko njegovi otroci v trenirkah tekajo mimo invalidov. Ti se tudi narišejo v živahnem mestnem središču, na skopskem Kamenem mostu, sedijo na tleh z odprtimi ranami na odrezanih, krvavih in gangrenskih udih ter z velikimi tumorji in različnimi izrastki – in prosjačijo tik ob skupini Romov vseh starosti, ki veselo muzicirajo, medtem ko iz ozadja prodira glas iz mošeje, iz bližnjih kafan pa izumetničeni pop.

Skopje je torej res neoklasicistični Disneyland, a Disneyland za ljudstvo, Ljubljana pa je neoliberalni, korporacijski kičeraj – Disneyland za turiste. Z generično »moderno« arhitekturo in komercialnimi površinami, ki le simulirajo svetovljanskost, edina svetovljanskost je v tem, da Rusinja ali Ukrajinka Elizaveta Romanova iz Kamnika ali z Brezovice z osnovnim vložkom 7500 evrov vodi program spaja in fitnesa v Intercontinentalovi stolpnici (in kot kaže, hkrati ima zaposlene in jih nima ter ne odgovarja za obveznosti družbe, zakaj pa bi). Oba primera uporabljata arhitekturo kot površinski okras, ki zakriva politično vsebino, le da Skopje ustreza nacionalističnim in nižjerazrednim publikam, Ljubljana pa kapitalu. Seveda, če bi ljudi vse po vrsti vprašali, ali bi bili raje revni ali bogati, bi drug za drugim odgovorili, da bi bili raje bogati. Razlikovali bi se le v tem, ali bi junaško zdržali namerno slepoto in blaženo nevednost – ter bogateli na račun drugih, jadrali preko trupel, plavali v opranem denarju ter se z balonom napihnjenih cen izdelkov in nepremičnin vozili na večerjico za dva na Ljubljanskem gradu – ali ne.

__________________________

* Ljudski vzdevek za Ljubljančana.

** Robert Frost, Neprehojena pot, slovenski prevod dostopen na strani: http://www.glasslovenije.com.au/verweb/Misli/text/bjulavg/pesem.htm; Kot opomni pesnik in prevajalec Marjan Strojan, Robert Frost je znan po misli, da je poezija tisto, kar se izgubi v prevodu. Več v: https://www.rtvslo.si/kultura/knjige/pesniki-se-tako-kot-matematiki-po-neki-doloceni-starosti-ne-naucimo-vec-veliko/358269 

*** Italo Calvino, Nevidna mesta, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 1990, prevedel Srečko Fišer