Sredi Ljubljane imamo veliko in edinstveno območje narave. Meri 459 hektarjev. Obsega urejene parkovne površine, pa tudi območja skoraj neokrnjene narave. Prvič je bilo uradno zavarovano že leta 1984 z namenom ohranjanja naravne dediščine in krajinske identitete. Leta 2015 je Mestna občina Ljubljana v sodelovanju z Zavodom Republike Slovenije za varovanje narave (ZRSVN) sprejela odlok o Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib (KPTRŠH). Odlok definira varovane vrednote krajinskega parka in načine varovanja teh vrednot. Občini do danes še ni uspelo sprejeti podrobnejšega načrta upravljanja. Kljub temu je park razmeroma uspešno deloval na podlagi začasnih upravljavskih smernic vse do leta 2023, ko je v njem potekal večji golosek, opravljen izključno po usmeritvah gozdarske stroke, a brez širše interdisciplinarne strokovne presoje in kljub odkritemu nasprotovanju javnosti. Upravljavsko neurejeno stanje je prišlo še bolj do izraza ob lanskem zapletu z zavrnjenim koncertom Magnifica, prijatelja ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Oba dogodka sta predramila javnost, pa tudi župana. Ta se je zavedel, da mora upravljanje parka tudi zakonsko urediti tako, da bo – kot na vseh drugih področjih upravljanja mesta – imel popoln nadzor in s tem neovirane možnosti za uveljavljanje svojih interesov.
Krajinske parke države ali lokalne skupnosti razglasijo na pomembnih območjih narave z namenom ohranjanja naravne in kulturne dediščine, naravnih vrednot in biotske raznovrstnosti. Načrti upravljanja, ki jih morajo imeti vsi zavarovani krajinski parki, so izvedbeni dokumenti, ki na podlagi analiz stanja prepoznajo prioritete, določijo pravila in načine upravljanja, opredelijo pristojnosti vključenih deležnikov, pa tudi načine financiranja. Ker so krajinski parki kompleksni naravni sistemi, ki se nenehno spreminjajo, je v njih skoraj nemogoče določiti trajna stroga pravila. Zato je v procese upravljanja kot nadzorni organ praviloma vključen ZRSVN, ki z neodvisno interdisciplinarno skupino strokovnjakov proaktivno usmerja potrebno ravnanje.
Tako je bilo zapisano tudi v odloku o KPTRŠH vse do želenega velikega koncerta. Ta naj bi trajal dva dni, udeležilo naj bi se ga 20.000 do 30.000 obiskovalcev, priprava in pospravljanje prizorišča z velikanskim odrom, ograjo, stojnicami za hrano in pijačo ter prenosnimi stranišči pa bi trajala več kot deset dni. Strokovnjaki ZRSVN so presodili, da takšen koncert pomeni preveliko obremenitev za zavarovano naravo parka, in zanj niso izdali soglasja. Ko po pritožbi in posredovanju občine soglasja tudi v drugo niso izdali, se je župan odločil, da bo spremenil pravila in ZRSVN iz odločanja preprosto izločil. Po hitrem postopku in brez zakonsko predpisane javne obravnave je dal spremeniti odlok, tako da za pet območij znotraj krajinskega parka soglasje ZRSVN glede izvedb prireditev ni več potrebno. Kimavci županove liste in Gibanja Svobode v mestnem svetu so spremembo odloka seveda potrdili. Gibanje Svoboda je v spremembo resda dodalo navidezno varovalko, da soglasje po novem izdaja mestna služba za varovanje okolja, a iz dosedanjega ravnanja vseh strokovnih služb mestne občine je mogoče povsem nedvoumno sklepati o njihovi vprašljivi strokovni integriteti in (ne)odvisnosti njihovih odločitev.
Ob županovem nedopustnem avtokratskem posegu se je aktivirala civilna družba in s pobudo za referendum o spremembi odloka ji je uspelo postopke zavleči za toliko časa, da si je estradni umetnik premislil in koncert preselil v Stanežiče. Županu je ob pomoči prijateljev v vrhu države – sicer na srečo prepozno – uspelo izsiliti, da je ministrstvo za naravne vire in prostor razveljavilo negativno mnenje ZRSVN in kot običajno je urbi et orbi javnosti poslal jasno sporočilo, kdo je glavni. Da pa bi minister vseeno ohranil vsaj kanček lastne pomembnosti in upravičil skrajno nedopustno politično poseganje v odločitve strokovne institucije, sta se z županom dogovorila, da je res skrajni čas, da upravljavec krajinskega parka pripravi in sprejme načrt upravljanja. Smelo sta določila rok do konca leta 2024.
Do danes načrt upravljanja Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib še ni sprejet in glede na odklonilno mnenje ZRSVN, ki mora podati soglasje k predlogu, ne kaže, da se bo to prav kmalu zgodilo.
Pobudniki referenduma smo, da bi pospešili pripravo nujno potrebnega načrta upravljanja krajinskega parka, oktobra 2024 pripravili javno razpravo z vabljenimi udeleženci, katere rezultat je bil predlog usmeritev, ki bi jih bilo smiselno upoštevati pri pripravi načrta upravljanja. Predlog smo poslali upravljavcu in mestni občini.
Priprava načrta upravljanja se je začela z oblikovanjem strokovnega odbora, ki naj bi usmerjal oblikovanje vsebin načrta. Na sestanku pri županu je civilna družba predlagala, da se v odbor vključijo tudi neodvisni strokovnjaki, ki naj bi razširili njegove strokovne pristojnosti, hkrati pa bi zagovarjali javni interes. V prvotni sestavi so bili namreč le z občino povezani posamezniki. Župan je od predlaganih štirih neodvisnih strokovnjakov blagohotno pripustil le dve strokovnjakinji: dr. Lučko Kajfež Bogataj in dr. Majo Simoneti, ki v sedemčlanskem odboru dejansko nista imeli možnosti vplivanja na vsebino. Dr. Kajfež Bogataj je po izstopu iz odbora zamenjal dr. Andrej Lukšič z namenom, da spodbudi dejavno vključevanje javnosti v pripravo končne vsebine dokumenta in odločanje o njej. V več kot polletnem obdobju priprave osnutka načrta so se člani odbora sestali le dvakrat. Dr. Simoneti pravi, da je bilo vsebinske razprave malo in da vsebinske pripombe neodvisnih strokovnjakov večinoma niso bile upoštevane.
Da bi se izognili pomislekom o izključenosti uporabnikov parka iz priprave načrta, so bile januarja 2025 organizirane tri javne delavnice, na katerih smo udeleženci lahko podajali predloge in želje glede načinov uporabe in upravljanja parka, vključenosti uporabnikov v odločanje in morebitnih dodatnih vsebinah. Udeležba na delavnicah je bila dobra in podanih je bilo veliko smiselnih predlogov. Žal pa velike večine predlogov ni bilo mogoče zaslediti v osnutku načrta upravljanja, ki je potihoma prišel v javno razpravo na začetku junija. V času javne razgrnitve sta potekali tudi dve delavnici, na katerih so pripravljavci predstavili osnutek. Žal sta bili predvsem zaradi izjemno slabega obveščanja (vabljeni nismo bili niti udeleženci januarskih delavnic) zelo slabo obiskani.
Osnutek načrta je obsežen dokument, ki po mnenju strokovnjakov Luke Šparla, dr. Maje Simoneti in Alje Grošelj iz ZVRSN še ni primeren za implementacijo. Očitajo mu predvsem pomanjkljivo prepoznavanje in oblikovanje jasnih izhodišč in prioritet, na podlagi katerih bi določili cilje. Dokument je nepregledno strukturiran in zaradi tega slabo razumljiv in praktično neuporaben. Posamezna področja upravljanja so različno podrobno obdelana. Ponekod so usmeritve preohlapne in tako prepuščene različnim interpretacijam in manipulacijam. Zdi se, da so nedoslednosti v dokumentu puščene namenoma.
Osnutek se ne ukvarja s problemom spremembe odloka in ne definira pristojnosti akterjev, vključenih v upravljanje. Dosedanjim petim lokacijam, na katerih se lahko pripravljajo prireditve – med te so vključene tudi povsem komercialne dejavnosti, na primer snemanje reklam in promocija izdelkov – je dodanih še 11 potencialnih novih. Osnutek sicer predvideva, da bo za spremembo statusa dodatnih novih lokacij treba spremeniti odlok o krajinskem parku. V tem vodja oddelka za varovanje narave na MOL Nataša Jazbinšek Seršen ne vidi nobenega težave, saj naj bi bil odlok »živ dokument, ki se prilagaja potrebam, ki se pokažejo skozi uporabo parka«. To mnenje jasno kaže na prioritete mestne uprave, ki ne prepozna primarnega pomena ohranjanja narave v mestu, ampak vidi v krajinskem parku še neizkoriščen potencial za komercialno izrabo javnega prostora. Nekonsistentnost osnutka se kaže tudi v tem, da se ob zavzemanju za zmanjšanje prometa na območju parka (pri čemer se razmišlja celo o možnosti zapore Večne poti) ne opredeli do gradnje velike garažne hiše pri živalskem vrtu. Glede na cilje celostne prometne strategije mesta je namreč gradnja garažne hiše na tej lokaciji izrazito sporna.
Predvsem pa sta priprava osnutka načrta in njegova vsebina ponovno opozorili na demokratični primanjkljaj v sodobni slovenski družbi. Ta je v Ljubljani zaradi županovega razumevanja lastne vloge in jasno izražene pozicije – La cite, c’est moi – še posebej velik.
Javnost je bila v pripravo načrta sicer formalno vključena z možnostjo podajanja predlogov, ni pa imela nikakršne možnosti soodločanja o vključenosti teh predlogov v dokument, niti ji niso bili pojasnjeni razlogi za večinsko neupoštevanje njenih predlogov.
Sodelovanje javnosti pri upravljanju krajinskega parka je v osnutku načrta sicer predvideno, a so načini vključevanja premalo definirani. To bo nedvomno pomenilo, da pri pomembnih odločitvah ne bo imela nikakršnega vpliva, kot ga ni imela niti do zdaj.
Razumljivo je, da uradnikom, ki na ministrstvih in občinah skrbijo za oblikovanje in pripravo predpisov, ni do tega, da bi se v njihovo delo vmešavala strokovna in laična javnost s svojimi predlogi in pobudami, saj jim to delo zapleta, zavlačuje postopke in jih lahko celo ovira pri izpolnjevanju dodeljenih nalog. Razumljivo je tudi, da se odločevalci dosledno izogibajo upoštevanju načel, ki jih glede vključevanja javnosti v pripravo predpisov predvideva že leta 2009 sprejeta Resolucija o normativni dejavnosti, saj bi to lahko privedlo do tega, da ne bi mogli uveljavljati lastnih partikularnih interesov. Nerazumljivo pa je, da kot družba še naprej dopuščamo netransparentno in pogosto koruptivno delovanje institucij. Potrebujemo široko javno razpravo o stanju demokracije in uvedbi nujno potrebnih sprememb v smeri upoštevanja načel neposredne demokracije, participacije in deliberativnega odločanja. Zavedati se moramo, da je Tivoli skupen. Pravico imamo zahtevati možnost, da soodločamo o njegovi prihodnosti.