Zakon o urejanju prostora zahteva, da vse občine v državi sprejmejo Občinski prostorski načrt (OPN). To je urbanistični dokument, ki bi moral v procesu prostorskega načrtovanja usmerjati in definirati prostorski razvoj občine. V njem so določeni cilji in izhodišča prostorskega razvoja, namenske rabe prostora ter pogoji za umeščanje posegov v prostor.
Ljubljana je Občinski prostorski načrt dobila leta 2010, nastajati pa je začel v obdobju vladavine Zorana Jankovića pod vodstvom mestnega urbanista Janeza Koželja že leta 2007. Pred sprejetjem OPN je razvoj prostora usmerjalo več prostorskih dokumentov, ki so ga urejali na različnih ravneh, vsi pa so izhajali iz dolgoročnega plana, s katerim je bila določena strategija prostorskega razvoja občine.
Koželjev prostorski načrt je bil večkrat nagrajen kot zgleden primer prostorskega načrtovanja. Uveljavil je na videz smiselno doktrino zgoščevanja mesta, ki se je manifestirala na več področjih usmerjanja prostorskega razvoja.
OPN sestavljata strateški del, sprejet leta 2010 in delno dopolnjen leta 2018, in izvedbeni del, ki je bil do leta 2022 spremenjen in dopolnjen že štirikrat. OPN je torej živ dokument, ki se nenehno dopolnjuje in prilagaja. Leta 2023 se je Mestna občina Ljubljana (MOL) spet, že petič, lotila sprememb prostorskega načrta. Dolgotrajen proces se je začel z zbiranjem pobud meščanov.
Mesto je prejelo več kot 1500 pobud za spremembe.
Po podrobni preučitvi teh pobud in razmisleku o smiselnosti njihove vključitve v dopolnjeni in spremenjeni prostorski načrt, kar je trajalo skoraj dve leti, je končno predstavilo njegov osnutek. Med mesec dni trajajočo javno razgrnitvijo, h kateri so sodile tudi štiri javne obravnave, ki so potekale v Kristalni dvorani Gospodarskega razstavišča, smo meščani lahko ponovno sodelovali s podajanjem pripomb, a tokrat le k predvidenim spremembam načrta. Tudi te pripombe naj bi bile podrobno preučene in pretehtane. O sprejetju končnega predloga spremenjenega načrta pa bo Mestni svet odločal prihodnje leto – vsekakor pred lokalnimi volitvami, saj županova lista po njih morda ne bo več imela večine v njem.
Na videz gre za res zgleden, demokratičen in participatoren proces usmerjanja prostorskega razvoja mesta, a pri podrobnejšem spremljanju postopka in pregledu vsebine sprememb načrta se postavlja veliko vprašanj. Nenavadno je, da se spremembe izvedbenega dela pripravljajo sočasno s pripravo nove prostorske strategije mesta 2026–2045, ki jo izdeluje Ljubljanski urbanistični zavod in naj bi bila zaključena do konca leta 2026. Logično bi bilo, da bi mesto najprej sprejelo in javno razgrnilo vizijo in strategijo prihodnjega razvoja in se šele potem lotilo prilagajanja izvedbenega dela prostorskega načrta.
Osnutek sprememb OPN je obsežen dokument, saj ima skoraj 700 strani. V njem so seznam pobud in odgovorov nanje, besedilni splošni del odloka, štiri priloge, med njimi tudi priloga s spremembami opisa urbanističnih določil za posamezno enoto urejanja (EUP), in obsežni grafični prikazi.
Dokumentacija je pripravljena nepregledno in je za marsikoga, ki se v njej trudi poiskati podatke, težko razumljiva. Iz pregleda seznama pobud meščanov je razvidno, da so večino zavrnili s skopimi in pomanjkljivo razloženimi odgovori.
V grafičnem delu so spremembe prikazane v merilu, ki ne omogoča razumevanja dejanskih sprememb. Na območju MOL je več tisoč EUP, ki v besedilnem delu predloga niso smiselno razporejene (funkcionalna enota + številka) in je zato iskanje konkretnih sprememb sila zahtevno in zamudno. Zdi se, da je preglednost osnutka namenoma slaba, saj to omogoča vnos spornih prostorskih določil, ki jih je skoraj nemogoče opaziti.
Da gre pri spreminjanju OPN zgolj za navidezno demokratičnost, se je še posebej izkazalo na sicer presenetljivo dobro obiskanih štirih javnih obravnavah. Te so bile namenjene obravnavi sprememb v štirih mestnih predelih, ki obsegajo več četrtnih skupnosti. Vsake se je udeležilo nekaj sto meščanov. Na dvignjenem odru so ob županu sedeli strokovnjaki, ki so sodelovali pri pripravi osnutka. Razprave so se začenjale s skoraj identično predstavitvijo postopka, izhodišč in vključenih dokumentov. Vsakič so bile na hitro omenjene le večje spremembe, ki so bile predvidene v tisti dan obravnavanem mestnem predelu. Ker gre za velika območja, podrobnejše predstavitve in omembe manjših sprememb niso bile mogoče. To se je izkazalo za precejšno težavo, ko so se začela vprašanja zainteresiranih meščank in meščanov. Oglasili so se namreč le tisti, ki so imeli partikularen osebni interes in katerih pobude niso bile sprejete.
Simptomatično je, da je na vsa vprašanja in ugovore kljub pozivom publike, da želi strokovno razlago odločitev, odgovarjal izključno župan v njemu lastnem arogantnem slogu.
Pogovori so pokazali, da je prebivalkam in prebivalcem Ljubljane kljub nepreglednosti gradiva vendarle uspelo izluščiti nekaj izrazito spornih sprememb odloka. Med njimi je nedvomno ta, da je na parceli na vzhodni strani soseske BS3 dovoljeno graditi dodatne večstanovanjske objekte. Soseska se že leta spoprijema z velikim pomanjkanjem parkirnih mest, njeni prebivalci pa bijejo sodni spor za pripadajoče zemljišče, na katerem zdaj parkirajo. Na njem je MOL, podobno kot pred časom na vrtovih Fondovih blokov (polinkaj na tekst), predvidel intenzivno pozidavo. Župan kot navadno svoje odločitve ni želel spremeniti, je pa obljubil, da bodo stanovalci soseske lahko zelo ugodno kupili parkirna mesta v kleteh predvidenih novogradenj.
Meščanke in meščani, ki živijo v Štepanjskem naselju, so zgroženi opazili, da sta skozi njihovo naselje speljana dva koridorja prometnih povezav. Župan je sicer zagotovil, da predvidenih povezav ne bo, saj sta zarisana koridorja ostanek starega strateškega načrta, ki je na teh trasah predvideval tramvajske proge. Ker v novi strategiji tramvaj v Ljubljani ni več predviden – zakaj, ni pojasnjeno – tudi prog seveda ne bo. A trase so za zdaj ostale zarisane.
Ne glede na nasprotovanje civilne družbe in strokovne javnosti, predvsem zdravnikov, klimatologov in geografov, v načrtu ostaja tudi lokacija nove sežigalnice na robu Ljubljanskega barja, za katero mesto še ni pridobilo koncesije in je zaradi kotlinske lege po mnenju marsikoga povsem neprimerna. V dokument je spet vrisana trasa Tivolskega loka, ki bo za desetletja onemogočila smiseln razvoj območja nekdanje Pivovarne Union. Za razpravo o teh velikih, za mesto izredno pomembnih projektih je zmanjkalo časa.
Osnutek petih sprememb OPN prinaša tudi nekaj pozitivnih novosti. Po letih prizadevanj civilne družbe so mestni urbanisti pri nekaterih tipih stavb ustrezno zmanjšali faktor pozidanosti parcel, povečali potrebne odmike od parcelnih mej, omejili število stanovanj glede na velikost parcele, uvedli zahtevane odmike med objekti glede na njihovo višino in definirali delež zunanjih površin na raščenem terenu. Domnevamo lahko, da so se ob radikalnem in vse hitrejšem preoblikovanju nekaterih mestnih predelov zavedeli, kaj bi stara določila pomenila za kakovost bivanja in odpornost mesta proti podnebnim spremembam, če bi jih maksimalno izkoristili vsi lastniki parcel.
Velika večina pobud, ki so prispele na poziv MOL konec leta 2023, se je nanašala na spremembo namenske rabe zemljišč. Lastniki parcel in potencialni investitorji si seveda želijo nezazidljiva zemljišča spremeniti v zazidljiva in jim tako za nekajdesetkrat zvišati ceno. Izvorna težava izhaja iz premalo domišljene odločitve nekdanjega mestnega urbanista o nujnosti zgoščevanja mesta, saj ta ni vključevala ustreznih nadzornih mehanizmov in je zato spodbudila nesluten razmah nepremičninskih špekulacij, ki jih mesto ni nikoli niti poskusilo omejiti. V Ljubljani imamo tako že dolga leta »pobudniški« urbanizem. To pomeni, da se prostorsko načrtovanje prilagaja željam investitorjev: številne pobude za spremembo namenske rabe zemljišč v zazidljiva MOL sprejme. (Kako in kje se bo izpeljal v okoljskem poročilu zahtevani omilitveni ukrep nadomestitve kmetijskih zemljišč z novimi, še ni povsem jasno.) Občina tako omogoča in spodbuja pohlep.
V Ljubljani imamo že dolga leta »pobudniški« urbanizem. Prostorsko načrtovanje se prilagaja željam investitorjev: številne pobude za spremembo namenske rabe zemljišč v zazidljiva MOL sprejme. Občina tako omogoča in spodbuja pohlep.
Zagreb, na primer, ima v prostorskem načrtu jasno zapisano, da je sprememba namenske rabe zemljišč mogoča le izjemoma, izključno takrat, ko prinese javno korist. V tem kontekstu je simptomatična javna izjava direktorja republiškega stanovanjskega sklada Črtomirja Remca, da je pridobivanje gradbenih dovoljenj v Sloveniji razmeroma predvidljivo: zaplete se le, če kdo želi graditi na zemljišču, ki ni namenjeno gradnji. Če torej direktor pomembne državne institucije vidi spremembo namenske rabe le kot administrativno oviro za izvajanje nepremičninskih investicij, je jasno, da smo tudi na področju, kjer imata država in mesto legitimno in legalno možnost uveljavljanja prevlade javnega interesa nad interesom posameznika, popustili vplivu kapitala in omogočili neobvladljivo korupcijo.
Povsem očitno je, da pomembne urbanistične odločitve v mestu že dolgo sprejema župan. Kakšna sta njegov vpliv in moč v vseh sferah politike in družbe, sta jasno pokazala naslovnica in veliki intervju v nedavni Sobotni prilogi Dela, ki ga je vodil odgovorni urednik vseh Delovih izdaj in je bil objavljen prvo soboto po tem, ko je v javnost prišla informacija, da je specializirano javno tožilstvo zahtevalo sodno preiskavo župana. Ta naj bi bil osumljen sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje, dajanja podkupnine, napeljevanja k zlorabi položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti.
Dejstvo je, da v današnjem, izrazito neoliberalno usmerjenem času prostorsko planiranje ustvarja “vrednost” prostora na papirju. Praviloma ima od tega dobiček zasebni kapital, splošna kakovost bivanja postaja popolnoma nepomembna, javna sfera pa krije stroške nadgradnje javne infrastrukture in potencialne škode. Če se torej zavemo, da pomenijo vsako novo zazidljivo zemljišče, vsako povečanje faktorja izrabe in vsaka dovoljena dodatna etaža predvsem omogočanje dodatnih zaslužkov lastnikom kapitala in praviloma ne prinašajo javne koristi, smo sposobni na spremembe in dopolnitve Občinskega prostorskega načrta in način njihovega sprejemanja pogledati z drugega zornega kota.