Kdo ve, koliko let že železniška in avtobusna postaja kazita podobo najlepšega mesta na svetu. In kdo ve, koliko let je veljalo, da je bila Ljubljana poleg Tirane edina evropska prestolnica brez pokritega olimpijskega bazena. A svet se spreminja, razvoj gre naprej in tudi Ljubljana čisti svoje črne packe na sicer idilični podobi. Le nekaj več kot 60 milijonov evrov in prijateljstvo srbskih samodržcev ter kapitala je zadostovalo, da je na robu Tivolija zraslo nekaj izjemno svetlečega se in prav gotovo nadvse potrebnega.

Le borih 23 milijonov evrov in prijateljstvo madžarskega samodržca ter kapitala je zadostovalo, da je madžarska multinacionalka blagohotno sprejela ogromno zemljišče na elitni lokaciji, kjer rase nekaj še večjega, še svetlejšega ter še bolj nujnega in sodobnega – potniški center Emonika.

Ne le to. Ljubljana je dobila tudi nekaj, kar je za sodobnost še nepredstavljivo – časovno kapsulo.

Čez desetletja, morda stoletja bodo zanamci stopili vanjo, pred njimi se bodo vrtele slike vse od leta 1849, ko je bila postaja zgrajena. Podoba se bo do leta 2025 spreminjala tako malenkostno, da bodo komaj zaznali spremembo. Potem se bo kapsula zatresla, hokuspokus, bum tresk in pred očmi opazovalca časa se bo pojavilo nekaj, kar bo v primerjavi s tistim, kar je gledal pred tem, spominjalo na čudež. Pred očmi mu bodo zrasli hoteli, trgovinsko središče, poslovni prostori, svetleči se napisi največjih svetovnih multinacionalk … Navdušen bo nad doživetjem in ne bo mu žal niti evra, dinarja, forinta ali katerekoli valute, ki bo takrat še v obtoku, da si bo lahko ogledal ta neznanski preskok v razvoju človeških idej, tehnologije in estetike. Ampak nekatere stvari mu ne bodo šle v račun.

Ljubljana niti takrat ne bo velemesto, saj Ljubljana nikoli ne bo velemesto, zato se mu bo zdelo nenavadno, da pred seboj vidi kar dva terminala avtobusne postaje. Enega na južni in drugega na severni strani, vmes pa železniške tire in vse tiste svetleče se stavbe, ki bi prav lahko stale tudi v čislanem Dubaju. Le zakaj niso tistih nekaj deset parkirnih mest za avtobuse združili v en prostor, se bo naivno vprašal obiskovalec. V časovni kapsuli odgovora ne bo dobil in tudi ne bo se prav dolgo zadržal ob vprašanju, saj se bo hitro premikal naprej po časovni premici in že občudoval nove razvojne dosežke. Zato bomo z opombo, ki vse logično pojasni, vskočili mi.

Če bi parkirna mesta za avtobuse združili v enem prostoru, bi bilo to sila negospodarno, saj bi potem zmanjkalo prostora za celovito, sodobno in nujno potrebno poslovno središče. To bi lahko usodno vplivalo na prodajo poslovnih prostorov, kar bi utegnilo uničiti načrte o dobičku slovaškega ali madžarskega ali kateregakoli že podjetja, ki je za neznano ceno odkupilo nekaj malega zemljišča poleg železniških tirov. Tako je povsem jasno in razumljivo, da je bilo avtobusno postajo treba razdeliti na dva dela. Resda bodo morali potnice in potniki zaradi tega malo več pešačiti, potrebovali bodo tudi nekaj več časa in iznajdljivosti za prestop na mestni potniški promet, čez nekaj let pa bo treba nekje (nihče ne ve, kje) zgraditi še tretji terminal, saj se bo avtobusni promet povečeval. Ampak kaj je vse to v primerjavi z večmilijonsko, morda celo stomilijonsko izgubo, ki bi jo pretrpel investitor v poslovni center, če bi Emoniko zgradili po meri potnic in potnikov? Tako bo obiskovalec časovne kapsule, če bo kaj pozornosti posvetil naši opombi, tej logični razlagi, le razumevajoče prikimal in pomirjen korakal naprej v prihodnost.

Še bolj bo pomirjen, ko bo izvedel, da bo v zameno za 244 milijonov evrov, ki jih bo madžarski investitor za projekt celotne Emonike večinoma dobil iz evropskih sredstev (le zakaj bi brez potrebe trošil svoj denar), poskrbljeno tudi za to, da bodo celo spomeniki postali moderni, saj bodo stare zamenjali novi. Poslopje, ki je bilo vse do leta 2025 v funkciji železniške postaje in ima status kulturnega spomenika, bodo obnovili, da bo postalo hotel. Tako bo tista stara podrtija brez dodane ekonomske vrednosti postala precej bolj sodobna in privlačna stavba za obiskovalce z vseh vetrov, kot naročena za selfije in objave na TikToku. Zraven moramo v kontekst kulturne dediščine dodati še nakupovalno središče, ki jih v Ljubljani resnično primanjkuje, saj razen BTC-ja, Rudnika, Aleje in še nekaj manjših nakupovalnih površin skorajda ni mogoče najti mesta, kjer bi človek lahko zapravil denar za dobrine, ki jih potrebuje, in za tiste, ki jih ne … Če vse to seštejemo, dobimo precej večji, precej sodobnejši in privlačnejši spomenik. To ne bo le kos betona, ki ga bodo hodili gledat neki piflarji, ampak prostor na 90.000 kvadratnih metrih s svojo funkcijo: potovanja, kupovanja in poslovanja. To pa je nekaj, čemur bodo čez leta, desetletja in stoletja, ko bodo ljudje vstopali v časovno kapsulo v Emoniki, rekli kulturna dediščina.

Ko bo obiskovalec končal pot po časovni kapsuli, se bo (še posebej, če bo Ljubljančan) lahko le zahvalil vizionarstvu in dobrohotnosti madžarskega investitorja in lokalnih oblasti, ki bodo z roko v roki poskrbeli za tisto, za kar živijo veliki voditelji vse od Beograda do Budimpešte in Ljubljane – za razvoj, razvoj in razvoj!