Župan Zoran Janković je 31. marca napovedal »veliko javno tribuno« o sežigalnici. Z njo naj bi utišali – po njegovem mnenju, seveda – neutemeljene očitke o netransparentnosti skoraj polmilijardnega projekta, ki Ljubljane ne bi le pahnil v dolgove, pač pa bi jo za vsaj 30 let »zaklenil« v odvisnost od kurjenja 130 tisoč ton smeti na leto; to v povprečju pomeni 14,8 tone na uro! V sredo (27. maja) je bila ta »velika javna tribuna«.

Ob pol šestih se je dogodek končal z bifejem s toplo hrano in pijačo.

No, že v uradnem vabilu ni bilo več ne duha ne sluha o čem takem, torej o odprti prireditvi za širšo javnost, na kateri bi tekla polemična razprava in mikrofon večino časa ne bi bil v rokah politikov in direktorjev občinskih podjetij. Namesto na »veliko javno tribuno« so z Mestne občine Ljubljana na začetku tedna vabili na dveinpolurni »dogodek« Odpadki, energija in zrak: kako tri mesta rešujemo skupen slovenski izziv. Zaključeno okroglo mizo z župani Ljubljane, Maribora in Celja, Zoranom Jankovićem, Aleksandrom Sašo Arsenovičem in Matijo Kovačem, pa so celo poimenovali Odločitev je sprejeta – kako naprej?.

Novinarji smo morali udeležbo prijaviti do torka do 12. ure, torej dan prej. V močno klimatizirani Katedrali, veliki dvorani Kina Šiška, je vabljene in prijavljene na ogromnem odrskem platnu ob treh popoldne pričakal estetiziran video, v katerem so nepretrgoma padale plastične vrečke, plastenke, rdeče pločevinke in druge barvaste smeti. Avditorij je bil ob postrojitvi treh županov v prvi vrsti obsijan svetlo zeleno. Program je vodil dolgoletni, zelo prepoznavni, zdaj upokojeni RTV-jevec Slavko Bobovnik. Ob pol šestih se je prireditev končala z bifejem s toplo hrano in pijačo.

Če na koncu ne bi stregli alkohola, bi vmes lahko brez težav potekala tudi revija otroških pevskih zborov, posvečena pesmim o smeteh.

Toliko o obljubljeni »veliki javni tribuni«.

In vsebina?

V dveh urah in pol dogodka je bilo le 50 minut namenjenih za vprašanja osmim povabljenim govorcem. V tem času seveda ni niti teoretično mogoče postaviti vseh ključnih vprašanj o smiselnosti načrtovanja gradnje sežigalnic.

Če preskočimo uvodne predstavitve, med katerimi se je govorilo o sežigalnicah in energetski izrabi smeti kot univerzalno »inteligentni rešitvi«, ter zaključek okrogle mize, ko so se vsi trije župani navduševali nad podporo sežigalnicam v koalicijski pogodbi nove Janševe koalicije, je ostalo približno 50 minut za vprašanja osmim povabljenim govorcem. Med to osmerico so bili trije direktorji občinskih energetskih družb, ki bi gradili sežigalnice, in enako misleča vodja oddelka za varstvo okolja na ljubljanski občini.

V 50 minutah seveda ni niti teoretično mogoče postaviti vseh ključnih vprašanj o smiselnosti načrtovanja gradnje sežigalnic v letu 2026, ko jih noče več sofinancirati niti Evropska unija in ko se jim obeta obremenitev z emisijskimi kuponi, s katero se bo v njih proizvedena toplota podražila – če omenimo le dve finančni »zadregi«, o katerih bi morali poglobljeno razpravljati med množico preostalih okoliščin in posledic, zlasti zdravstvenih.

A sredino dogajanje ni zares želelo postaviti tovrstnih vprašanj. Ko je Janković napovedal za 40 odstotkov nižje zneske na položnicah za ogrevanje, če bo sežigalnica zgrajena (mariborskemu županu se je takšna napoved vidno zdela pretvegana), od voditelja Bobovnika ni dobil podvprašanja, kdo in s čim bo odplačeval posojila za sežigalnico. Ena od različic finančne konstrukcije namreč predvideva najem kar 278,4 milijona evrov posojila, ki bi ga odplačevali 20 let, do leta 2054! Celotna gradnja sežigalnice z vsemi stroški in davki je sicer ocenjena na do 489 milijonov evrov.

Voditelj prav tako ni prekinil predstavnice ljubljanske občine med tarnanjem, da so največji krivec za slab zrak v Ljubljani pravzaprav razpršena individualna kurišča. Ni je vprašal, zakaj ta niso bila v središču županovega zanimanja zadnji dve desetletji, odkar vodi občino; in ali imajo natančne načrte, še zlasti pa vzvode, s katerimi bodo lastnike teh individualnih kurišč po dograditvi sežigalnice »prisilili« k opustitvi peči in priključitvi na toplovod.

Tudi drugih podobno relevantnih vprašanj podpornikom gradnje sežigalnic ni bilo. Recimo: Zakaj EU sežigalnic ne financira več? Mar s sežigalnicami in 30-letno koncesijo ne bomo postali odvisni od kurjenja odpadkov in se zavestno odpovedali zmanjševanju količine teh, saj sežigalnica za delovanje in rentabilnost potrebuje nenehen dotok novih odpadkov? Bomo z njo rešili problem tovornjakov, ki zdaj odvažajo smeti na kurjenje v tujino, ali se bo po morebitni postavitvi sežigalnice število že zdaj pogostih vsakodnevnih dovozov smeti iz različnih delov Slovenije na Barje še povečalo? Kaj bi za zmanjševanje količine odpadkov lahko naredili s slabo milijardo evrov, ki bo porabljena za novi sežigalnici v Ljubljani in Mariboru?

Po drugi strani pa so redki sogovorniki, ki sežigalnicam nasprotujejo, morali odgovarjati na k odgovoru napeljujoča in po mnenju voditelja »zdravorazumska« ali »preprosta« – v bistvu pa nestrokovna – vprašanja.

Zdravnica dr. Metoda Dodič Fikfak je izpostavila, da že zdaj zaradi treh polutantov (dušikov dioksid, prašni delci PM 2,5, ozon) v Ljubljani letno umre od 300 do 500 ljudi in da so to nepotrebne smrti.

Zdravnica dr. Metoda Dodič Fikfak je v uvodu povedala, da zdravniki Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana in Zdravniške zbornice Slovenije odločno nasprotujejo gradnji sežigalnice v Ljubljani, in v utemeljitev nanizala zdravstvene statistike: med drugim uradne izračune, ki izhajajo iz (ne)kakovosti zraka in kažejo, da že zdaj zaradi treh polutantov (dušikov dioksid, prašni delci PM 2,5, ozon) v Ljubljani na leto umre od 300 do 500 ljudi. »To so nepotrebne smrti.« Voditelj je ni prosil za podrobnejša pojasnila zdravstvenih statistik in posebnosti Ljubljane, recimo, koliko je srčnih kapi ali kakšna je pogostost otroške astme. Prav tako je ni povprašal o raziskavah vplivov sežigalnic na zdravje iz držav, kjer te že obratujejo.

Jo je pa vprašal, ali res meni, da je večina od 500 sežigalnic po Evropi na okoljsko primernejših lokacijah, kot bi bila v Ljubljani; in ali sta država in občina tehnološko sposobni nadzorovati izpuste. Dr. Dodič Fikfak je lahko odgovorila le, da ni strokovnjakinja za to področje in da zato na ta vprašanja ne more odgovarjati. Bobovnik je kljub temu vztrajal in vprašal, kje v Sloveniji bi s sežigalnico naredili najmanj škode, ali bi bilo to morda na Primorskem. Zdravnica se je odzvala, da ne more odgovoriti, in opozorila, da so zdravniki od ministrstva za okolje, prostor in energijo izrecno zahtevali, da se pri podelitvi koncesij za sežig odpadkov upoštevajo meteorološke in zemljepisne razmere na konkretnih lokacijah, zlasti prevetrenost in kotlinska lega, breme že dosedanje onesnaženosti in gostota prebivalstva. A koncesiji za novi sežigalnici se ne obetata na najprimernejših lokacijah, temveč na lokacijah, ki jima je največ do tega – v Ljubljani in Mariboru.

Iz občinstva so bila dovoljena zgolj štiri vprašanja, vsakemu pa naj bi bile namenjene štiri minute. Kljub temu je voditelj Slavko Bobovnik predstavnico okoljevarstvene organizacije Umanotera ustavil po dobri minuti in pol s pokroviteljskimi besedami: »gospodična, dovolj bo«.

Iz občinstva so bila dovoljena zgolj štiri vprašanja, za vsako pa naj bi bile namenjene štiri minute. Kljub temu je voditelj predstavnico okoljevarstvene organizacije Umanotera ustavil po dobri minuti in pol s pokroviteljskimi besedami: »Gospodična, dovolj bo.« Karlu Lipiču iz tako imenovane Zveze ekoloških gibanj Slovenije pa je dovolil, da zdravnico Dodič Fikfak neutemeljeno obtoži pretiravanja, s čimer naj bi bila povzročala gospodarsko škodo, in pristranskosti, ker naj po drugi strani ne bi bila naredila skoraj nič na področju neionizirajočega sevanja in vplivov omrežja 5G.

Velika javna tribuna se je torej izkazala za veliko nejavno farso.

Dejanska javna tribuna je potekala pred Kinom Šiška uro pred to farso. Civilna pobuda Kakšno mesto hočemo? je skupaj z zdravniki in okoljsko stroko na novinarski konferenci navedla več vprašanj v javnem interesu, kot smo jih kasneje slišali v dveh urah in pol. Ter sklenila s pozivom: »Civilna družba in stroka pozivata vodstvo Mestne občine Ljubljana, naj nemudoma ustavi netransparentne postopke, predstavi celovito presojo vplivov na okolje in ekonomsko analizo ter začne odprt dialog s prebivalci za izbiro rešitev, ki ne bodo ogrožale zdravja ljudi, okolja ter življenja prihodnjih rodov.«