Župan Zoran Janković je 31. marca napovedal »veliko javno tribuno« o sežigalnici. Z njo naj bi utišali – po županovem mnenju, seveda – neutemeljene očitke o netransparentnosti skoraj polmilijardnega projekta, ki bi Ljubljano ne le pahnil v dolgove, pač pa za vsaj 30 let »zaklenil« v odvisnost od kurjenja 130.000 ton smeti letno; kar v povprečju pomeni 14,8 tone na uro! V sredo (27. maja) se je ta »velika javna tribuna« zgodila.

Ob pol šestih se je dogodek končal z bifejem s toplo hrano in pijačo.

No, že v uradnem vabilu ni bilo več ne duha ne sluha o »veliki javni tribuni«, odprtem dogodku za široko javnost, na katerem bi tekla polemična razprava in mikrofon večino časa ne bi bil v rokah politikov in direktorjev občinskih podjetij. Namesto tega so z Mestne občine Ljubljana v začetku tedna vabili na dve in pol urni »dogodek« z naslovom Odpadki, energija in zrak: kako tri mesta rešujemo skupen slovenski izziv. Zaključno okroglo mizo z župani Ljubljane, Maribora in Celja: Zoranom Jankovićem, Aleksandrom Sašo Arsenovičem in Matijo Kovačem, pa so celo poimenovali Odločitev je sprejeta – kako naprej?

Novinarji smo morali udeležbo prijaviti do torka do 12. ure, torej dan prej. V močno klimatizirani Katedrali, veliki dvorani Kina Šiška, je vabljene in prijavljene na ogromnem odrskem platnu ob treh popoldne pričakal estetiziran video, v katerem so nepretrgoma padale plastične vrečke, plastenke, rdeče pločevinke in druge barvaste smeti. Avditorij je bil ob postrojitvi treh županov v prvi vrsti obsijan svetlo zeleno. Program je vodil dolgoletni, zelo prepoznaven, zdaj upokojeni RTV-jevec Slavko Bobovnik. Ob pol šestih se je dogodek končal z bifejem s toplo hrano in pijačo.

Če na koncu ne bi stregli alkohola, bi vmes lahko brez težav potekala tudi revija otroških pevskih zborov, posvečena pesmim o smeteh.

Toliko o obljubljeni »veliki javni tribuni«.

In vsebina?

V dveh urah in pol dogodka je bilo le 50 minut namenjeno za vprašanja osmim povabljenim govorcem. V tem času seveda ni niti teoretično možno odpreti vseh ključnih vprašanj o smiselnosti načrtovanja gradnje sežigalnic.

Če preskočimo uvodne predstavitve o sežigalnicah in energetski izrabi smeti kot univerzalno »inteligentni rešitvi« ter zaključno okroglo mizo, na kateri so vsi trije župani navdušeno pozdravili podporo sežigalnicam v koalicijski pogodbi nove Janševe vlade, je ostalo okrog 50 minut za vprašanja osmim povabljenim govorcem. Med to osmerico so bili trije direktorji občinskih energetskih družb, ki bi gradili sežigalnice, in enako misleča vodja oddelka za varstvo okolja na ljubljanski občini.

V 50 minutah seveda ni niti teoretično možno odpreti vseh ključnih vprašanj o smiselnosti načrtovanja gradnje novih sežigalnic v letu 2026, ko jih noče več sofinancirati niti Evropska unija in ko se jim obeta obremenitev z emisijskimi kuponi, ki bo podražila v njih proizvedeno toploto – če omenimo le dve finančni »zadregi«, o katerih bi morali poglobljeno razpravljati med množico ostalih okoliščin in posledic, zlasti zdravstvenih.

A ambicija sredinega dogodka ni bila zares odpreti tovrstna vprašanja. Ko je Janković v primeru izgradnje sežigalnice napovedal za 40 odstotkov nižje položnice za ogrevanje (mariborskemu županu se je takšna napoved vidno zdela pretvegana), od voditelja Bobovnika ni dobil podvprašanja, kdo in s čim bo odplačeval posojila za sežigalnico. Ena od različic finančne konstrukcije namreč predvideva najem kar 278,4 milijona evrov posojila, ki bi ga odplačevali 20 let, do leta 2054! Celotna izgradnja sežigalnice z vsemi stroški in davki je sicer ocenjena na do 489 milijonov evrov.

Voditelj prav tako ni prekinil predstavnice ljubljanske občine med tarnanjem, da so največji krivec za slab zrak v Ljubljani pravzaprav razpršena individualna kurišča. Ni je vprašal, zakaj ta kurišča niso bila v središču zanimanja župana zadnji dve desetletji, odkar vodi občino; in ali imajo natančne načrte, še zlasti pa vzvode, s katerimi bodo lastnike teh individualnih kurišč po izgradnji sežigalnice »prisilili« k opustitvi peči in priključitvi na toplovod.

Tudi drugih podobno relevantnih vprašanj podpornikom gradnje sežigalnic ni bilo. Recimo: Zakaj EU več ne financira sežigalnic? Mar se ne bomo s sežigalnicami in 30-letno koncesijo zaklenili v odvisnost od kurjenja odpadkov in se zavestno odpovedali njihovemu zmanjševanju, saj sežigalnica za svoje delovanje in rentabilnost zahteva nenehen dotok novih odpadkov? Bomo s sežigalnico rešili problem tovornjakov, ki zdaj odvažajo smeti na kurjenje v tujino, po morebitni izgradnji sežigalnice pa se bo število njihovih že zdaj pogostih dnevnih dovozov smeti iz raznih delov Slovenije na Barje še povečalo? Kaj bi lahko naredili na zmanjševanju količin odpadkov s slabo milijardo evrov, ki bo šla za novi sežigalnici v Ljubljani in Mariboru?

Po drugi strani pa so na odgovor napeljujoča in po mnenju voditelja »zdravorazumska« ali »preprosta« – v bistvu pa nestrokovna – vprašanja dobivali redki sogovorniki, ki sežigalnicam nasprotujejo.

Zdravnica dr. Metoda Dodič Fikfak je izpostavila, da že zdaj zaradi treh polutantov (dušikov dioksid, prašni delci PM 2,5, ozon) v Ljubljani letno umre od 300 do 500 ljudi in da so to nepotrebne smrti.

Zdravnica dr. Metoda Dodič Fikfak je uvodoma povedala, da so zdravniki Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana in Zdravniške zbornice Slovenije odločno proti gradnji sežigalnice v Ljubljani in kot argument nanizala zdravstvene statistike: med drugim uradne izračune, ki izhajajo iz (ne)kakovosti zraka in kažejo, da že zdaj zaradi treh polutantov (dušikov dioksid, prašni delci PM 2,5, ozon) v Ljubljani letno umre od 300 do 500 ljudi. »To so nepotrebne smrti«. Voditelj je ni prosil za podrobnejša pojasnila zdravstvenih statistik in specifik Ljubljane, recimo o številu srčnih kapi ali pogostosti otroške astme. Prav tako je ni vprašal o raziskavah vplivov sežigalnic na zdravje v tujini, kjer te že obratujejo.

Jo je pa vprašal: ali res meni, da je večina od petsto sežigalnic po Evropi na okoljsko primernejših lokacijah, kot bi bila v Ljubljani; in če sta država in občina tehnološko sposobni kontrolirati izpuste. Dodič Fikfak je lahko le odgovorila, da ni strokovnjakinja za to področje in da zato na ta vprašanja ne more odgovoriti. Bobovnik je kljub temu vztrajal in vprašal, kje v Sloveniji bi s sežigalnico naredili najmanj škode, če bi bilo to morda na Primorskem? Dodič Fikfak se je odzvala, da ne more odgovoriti in opozorila, da so zdravniki od ministrstva za okolje, prostor in energijo izrecno zahtevali, da se pri podelitvi koncesij za sežig odpadkov upoštevajo meteorološki in geografski pogoji konkretnih lokacij, zlasti prevetrenost in kotlinska lega, že obstoječe breme onesnaženosti in gostota prebivalstva. A koncesiji za novi sežigalnici se ne obetata na najprimernejših lokacijah, temveč na lokacijah, ki sta najbolj zainteresirani – v Ljubljani in Mariboru.

Iz občinstva so bila dovoljena zgolj štiri vprašanja, vsakemu pa naj bi bile namenjene štiri minute. Kljub temu je voditelj predstavnico okoljevarstvene organizacije Umanotera ustavil po dobri minuti in pol s pokroviteljskimi besedami: »gospodična, dovolj bo«.

Iz občinstva so bila dovoljena zgolj štiri vprašanja, vsakemu pa naj bi bile namenjene štiri minute. Kljub temu je voditelj predstavnico okoljevarstvene organizacije Umanotera ustavil po dobri minuti in pol s pokroviteljskimi besedami: »gospodična, dovolj bo«. Medtem ko je Karlu Lipiču iz tako imenovane Zveze ekoloških gibanj Slovenije dovolil, da zdravnico Fikfak neutemeljeno obtoži pretiravanja, s čimer naj bi povzročala gospodarsko škodo, in pristranskosti, ker naj bi po drugi skoraj nič naredila na področju neioniziranih sevanj in vplivov 5G omrežja.

Velika javna tribuna se je torej izkazala za veliko nejavno farso.

Dejanski javni dogodek se je odvil pred Kinom Šiška uro pred to farso. Civilna iniciativa Kakšno mesto hočemo? je skupaj z zdravniki in okoljsko stroko je na novinarski konferenci izpostavila več vprašanj v javnem interesu, kot smo jih kasneje slišali v dveh urah in pol. Ter sklenila s pozivom: »Civilna družba in stroka pozivata vodstvo Mestne občine Ljubljana, naj nemudoma ustavi netransparentne postopke, predstavi celovito presojo vplivov na okolje in ekonomsko analizo ter začne odprt dialog s prebivalci za izbiro rešitev, ki ne bodo ogrožale zdravja ljudi, okolja ter življenj naslednjih generacij.«