Na obče čudenje glinenih golobov »mednarodne javnosti« se je planiška Slovenija 30 let po osamosvojitvi kratko malo preimenovala v Švico in s pridobljeno močjo odpravila prav vse vlake. V njej zdaj končno živi samo en razred, to je razred lastnikov (podjetij, BMW-jev in tesel ter elitnih ali luksuznih stanovanj). Ti sicer delajo v panogi nabijanja cen reklam, kulinaričnih »doživetij« in svetovalnih storitev, v prostem času pa odpirajo in zapirajo fiktivna podjetja in oddajajo jugoslovanska stanovanja kot luksuzna, sami pa glempajo. (Jugoslavijo smo tokrat omenili, a je ne bomo nikoli več, saj je v novi davčnooazni, svobodogovorni in podjetni Švici to prepovedana beseda.) V tej planiški Švici pa vsak mesec samo za en dan oživi povsem drugačen razred – smrtniki. Razred smrtnikov se ločuje na reveže in povprečneže. Na velik šok turistov, ki so se že dodobra navadili, da so edini, ki fotografirajo križišče in stavbo pošte, se na ulice prestolnice, Lovejane, vsakega 15. v mesecu množično izstreli smrtniška raja in zblojeno tava po pločnikih v zapopadenem stanju blažene anksioznosti – verjetno od vseh kav, ki si jih ravno na tisti dan lahko privošči. Razen tega prav posebnega dne so si smrtnikovi dnevi na las podobni: skadi čik in spije kavo, se namuzne in odpravi skozi vrata nekam v neznano. Nihče jih ne vidi in ne sliši; govori se celo, da se skrivajo v predorih pod mestom.

A medtem ko so reveži skriti v predorih, povprečnežem prav nič ne manjka: vsak dan je priložnost in oni jo zgrabijo. Največji blagoslov je vožnja z LPP-jem, ki pride približno vsakih 20, 40 ali 58 minut. Čakajoč z ukleščenimi ishiatičnimi živci in vratovi, omrtvičenimi od buljenja v digitalni zaslon, ki dolžnost informiranja neredko zamenja s črnim ekranom misterioznosti, se LPP-ju ob prihodu na postajo obvezno najprej poklonijo, na kolenih, ter ponižno prosijo, da jih sprejme. Včasih to ni mogoče, kajti na avtobusu so reveži in potem ni prostora. Včasih pa se LPP-ju ne ljubi ustaviti ali odpreti vrat, še posebej, kadar smrtnik zgreši odrejeno postajališče in si drzne upati na vstop celih 20 centimetrov naprej od Europlakatovega svetišča. Ko jim vendarle uspe, ko pa res rata, je ta avtobus pravi leteči skiro: z njim reveži in povprečneži dirkajo po asfaltu, sekajo smog, letijo višje od vseh rumenih stolpnic, od mafijskih milijonov, ki se jim tu reče »gradbeni žerjavi«. Povprečneži si na avtobusu mislijo, da jih vsi gledajo, celo lastniki vila blokov. Škoda, da jih plavalci iz novega, grdega sivega bazena lahko gledajo, sami pa iz letečega LPP-ja vidijo le črno mrežico kričeče reklame na oknu. Ko smrtnik neha upati, da bo skozi črne luknjice videl, kje je, se mu šele zares odpre svet domišljije. Kot zvezdniški športnik se lirično zahvaljuje za prevoz, za prelet čez nagnetene podhode in šampionsko maha z medaljo. Ta se sveti kot zlati groš, ponosnega in duhovno okrepljenega smrtnika pa glava za čuda kar odpelje v nekdanje čase izobilja – ko je imel fićkota. V fićkotu je prav tako letel, peljal je nekdanje sosede in prijatelje smrtnike, ki so zdaj že vsi hladni in pokojni. V sanjah se mu veselo smejijo, on pa se jim, utrujen in zaspan na avtobusnem sedežu, smeje nazaj, medtem ko se LPP prebija skozi lovejansko meglo.

Žive smrtnike, ki delajo v fabriki, vrtcih, čistilnicah in hiralnicah, tako najdemo le še v konzervah LPP ali pod zemljo.

Nihče jih, skratka, ne vidi, zato so ulice glavnega mesta končno lepe in čiste. Lovejana je pač »pocket-size« in ne more biti kar tako za vsakogar. Pod zemljo naj ostanejo kelnarji s tistega Titovega juga, filipinske sestre, ki jih je pripeljal Lukec, Indijci iz skladišča, Šrilančani s komunale pa še kakšen Iračan ali Maročan – to je tako ali tako isto. In tako ali tako vsi spijo v isti otroški sobi, na pogradih – kako kjut. Smrtniki iz konzerve v svet poleg vsakega 15. v mesecu stopijo le še takrat, ko prestopijo z avtobusa na avtobus. A le na Bavarskem dvoru, ker so tako določili Veliki urbanisti. Bavarski dvor je za smrtnike dolgočasna nujnost, nikakršno »urbano« vozlišče ni. Srhljivo stisnjen med megalomanske stolpnice, kjer mimoidoči delujejo še najbolj podobni algoritmično generiranim NPC-jem, je ta dvor pravzaprav porta v mavzolej lovejanskih ulic. Te pa so stisnjene ravno prav, da zastrejo pogled, zakrijejo razgled, odpravijo prostranstvo. Po njih vsi hodijo in gledajo naravnost predse, kot konji s plašnicami. Na Bavarskem dvoru ne operira navadna policija, ampak 16-letniki v »bomberkah in bulerjih«. Njihov vprašalnik zajema poizvedbo, kaj smrtniki tam sploh počnejo (ali posiljujejo ženske) in kdaj gredo nazaj pod zemljo (od koder so prišli). Zato je smrtnikom včasih težje čakati 26 in 47 minut na divji LPP. Notranjost LPP-ja je prelep lunapark. Svetijo in bleščijo se nohti študentk, odsevajo goli gležnji študentov, sije horoskop na zaslonu, lesketajo se neonske reklame in cirkončki na telefonih. Gre za dialektiko (pod)zemeljskega raja: zgoraj v smogu se šopirijo zlate stolpnice, spodaj pa se v pozelenele obraze smrtnikov svetijo zasloni. Kakorkoli. Danes je ta dan! Pri postaji Žale smrtnik kar izstopi v svet in pomaha pokojnim tovarišem. »Grem js na ta naš burek,« jim še navrže in ta misel ga požgečka. Za vogalom bo zavohal praženo čebulico, poperček … pa še z vilicami in nožkom …

Iz sanjarjenja o fino popopranem govejem mesu in mastni skorji se zdrzne ob vlažnem, zadimljenem, pudrastem glasu radijskega spikerja: »Poročilo o najbolj krvavem boju doslej – boju za burek: tovariški duh je ujet v prometu. Predvideva se, da se je zataknil nekje okrog zelenice nasproti savske pumpe. Oblasti so se odločile, da je rešitev turbo krožišče namesto tamkajšnjega bureka. Zelenico so zavzele horde neprilagojenih smrtnikov in drugih teroristov, ki bodo burek branile pred bagri.« Naš smrtnik se ob teh besedah zruši. Zravna se s tlemi in obleži s široko odprtimi očmi. Medtem ko smrtnik mrtvuje nižje od smoga, tudi radio zamre. Sliši se le še zvok mimo letečih BMW-jev in tesel s po le enim potnikom. Nihče ne vidi smrtnika, kako leži ob cesti, ker se jim pač mudi v službo. Mimo pripelje tudi LPP, ampak tudi tale ima črne mrežice.

Zgodba, ki se konča s smrtjo smrtnika in tudi radia, oriše povsem spregledan dejavnik prostora, znan kot čut/občutek – ali smisel – za prostor/mesto. Ponazori, da Ljubljana tega občutka nima, zato pa je tudi videti kot pomanjšana različica katerega koli drugega srednjeevropskega mesta.

Poleg razrednega čiščenja, sterilizacije mesta in amputacije prostorov sta glavni težavi hiperprodukcija dolgčasa in smrt duha.

Drugače od zahodnoevropskih generičnih igrišč so recimo zapuščena baraka, skriti kotiček ali zaraščen vrt prostori domišljije, nujni za kritično mišljenje, radovednost, človečnost. Luknje in izbokline na cesti ter neasfaltirane površine so do stopala prijaznejše kot raven beton. Les je očesu domačnejši kot pločevina. In lokalci najbolje vedo, kaj njihov okoliš potrebuje. Politika se tega zaveda, zato spreminja demografijo: eno sorto lokalcev pošilja pod zemljo, drugo pa nad smog – v zlate stolpnice in vila bloke.

Pri produkciji prostora in njegove vsebine je poleg smisla ključen občutek za prostor v odnosu do življenja, ki ga obdaja. Za pregnani razred smrtnikov burek, pumpa, kiosk in pošta niso le storitveni obrati, ki se lahko preprosto prestavijo kam drugam ali kar opustijo. A za vladajoči razred lastnikov in nanje ekonomsko vezanih členov so to zgolj nevidne in irelevantne storitve, tako kot so nevidni tudi smrtniki v avtobusih; če pa so nevidni, jih ne bo nihče pogrešal. Gre za »izkustvene in izrazne načine, kako kraje poznamo, si jih predstavljamo, hrepenimo po njih, jih čuvamo, se jih spominjamo, živimo in se zanje borimo«. Ni tako težko: vse, kar potrebujemo, je že tu, samo pustiti mu je treba živeti.

Lp, smrtniki