Petega aprila 1986 je imela skupina Laibach koncert v zadružnem domu na Humu v Goriških brdih. London, Dunaj, Budimpešto, Beograd, lokacije svojih prejšnjih in prihodnjih koncertov, je avantgardna in za režim odklonska skupina zamenjala za dvorano med vinogradi in redko poseljenimi vasmi. Humski zadružni dom je bil širše znan kot prostor najboljših petkovih zabav, diskov, ki so do danes ostali v zavesti lokalne skupnosti. Grafit „vsak patk disko“ ob bližnji cesti je pričal o vplivu te lokacije v skupnosti.

Pred kratkim je občina škarpo obnovila, nekdo pa je kmalu zatem obnovil tudi grafit. Skoraj štirideset let po legendarnem obdobju zadružnega doma na Humu in Laibachovega koncerta njegova vloga v družbi ni pozabljena.

Morda je bil zadružni dom na Humu izjemen po tem, da mu je uspelo z Laibachovim koncertom združiti odročno, lokalno in centralno, mednarodno, a je hkrati enak vsem drugim zadružnim domovom, ki so bili jedro kulture, druženja in zabave v bolj ali manj odročnih krajih po Sloveniji. Več kot 330 zadružnih domov, zgrajenih po vsej republiki, je vzpostavilo javno infrastrukturo, ki je živa še danes.

Postavitev zadružnih domov in njihov namen kažeta na cilje reorganizacije povojne Jugoslavije v decentralizirano državo, ki skuša zagotavljati enakomeren družbeni in geografski razvoj.

Eden od namenov gradnje zadružnih domov je bil omogočiti vzpostavitev družbenega in kulturnega jedra skupnosti, ki so bile oddaljene od urbanih središč. Projekt gradnje se je začel leta 1947 z zveznim dekretom, ki je predvideval gradnjo več kot 500 domov po Sloveniji. Mreža zadružnih domov ni bila zasnovana le kot temeljni kamen agrarne reforme, s katero naj bi okrepili prehransko oskrbo porušene Jugoslavije, ampak tudi kot podporna infrastruktura, ki naj bi izboljšala kakovost življenja v odročnih delih države. Z zadružnimi domovi so prišli v odročna naselja knjižnice, koncerti, kino, izobraževanje, druženje, trgovine in hkrati elektrika – pa prve sodobne sanitarije in druge tehnične izboljšave. Postavitev zadružnih domov in njihov namen kažeta na cilje reorganizacije povojne Jugoslavije v decentralizirano državo, ki skuša zagotavljati enakomeren družbeni in geografski razvoj.

Izbiro lokacij, tipskih načrtov in načina izvedbe ter izvedbo samo so opravile skupnosti, od spodaj. Gradnji so se pridružile še druge organizirane skupine, kot so bile Antifašistična zveza žena, mladinci in drugi. S prostovoljnimi urami so podpirali gradnjo tudi industrijski delavci in delavke v mestih. Projekt gradnje domov je tako zemljepisno in družbeno zajel tako rekoč vso tedanjo republiko.

V več kot sedemdesetih letih delovanja zadružnih domov se je projekt izkazal za uspešnega in potrebnega. Velika večina zadružnih domov še deluje, čeprav se danes pogosteje imenujejo kulturni ali vaški domovi. Njihova vloga v agrarni reformi je že v nekaj letih povsem odpadla, ohranilo in okrepilo pa se je njihovo mesto središča kulture, druženja in ustvarjanja.

V vsem tem času je veliko vasi, kjer stojijo zadružni domovi, ostalo odročnih in težje dostopnih. Nekateri kraji so z leti pridobili osrednejšo vlogo, posebno, če so postali središča novonastalih občin ali pa se je njihova obrobna lega spremenila z rastjo mest in so postali del predmestja ali mesta samega. Prav takšna je zgodba zadružnih domov v Ljubljani.

Zadružni domovi so postali del mesta, vendar so hkrati trdno zasidrani v ožji, krajevni skupnosti. Svojo nekdanjo vlogo – podpiranje kmetijstva – so zamenjali za podporo organizaciji lokalne politične ravni in trenutnim potrebam lokalne skupnosti.

Junija vsako leto poteka v Savljah v Ljubljani tako imenovano posavsko štehvanje – tradicionalna etnološka prireditev ljubljanskega Posavja. Štehvanje je glavna točka vaškega praznika, ko fantje na neosedlanih konjih z jeklenimi kiji poskušajo razbiti leseni sod, postavljen visoko na drogu. Kdor hitreje zbije sod na tla, je zmagovalec. Prireditev je registrirana kot nesnovna kulturna dediščina in jo pripravlja Kmečka strojna skupnost Savlje-Kleče, ki ima sedež v prosvetnem domu (kakor se imenuje zadružni dom v Savljah) in to stavbo z dvoriščem uporablja za organizacijo prireditve in lokacijo spremljajočih dogodkov.

Savlje in Kleče so ob začetku gradnje zadružnih domov imele izrazito vaške značilnosti, podobno kot Zadvor, Bizovik, Polje, Zadobrova, Zalog, Gunclje, Črna vas, Črnuče in ostala manjša vaška naselja tik ob Ljubljani. Danes so neločljiv del Ljubljane kot predmestja, ki morda le še v zasnovi poselitve ohranjajo vaške značilnosti. Kljub temu se je kmetijstvo ohranilo – morda celo bolj kot v kakšnih odročnejših krajih – a se je preusmerilo v preskrbo za prebivalce mesta in okolice.

Zadružni domovi so postali del mesta, vendar so hkrati trdno zasidrani v ožji, krajevni skupnosti. Svojo nekdanjo vlogo – podpiranje kmetijstva – so zamenjali za podporo organizaciji lokalne politične ravni in trenutnim potrebam lokalne skupnosti. Prostori se oddajajo društvom, trgovinam in knjižnicam, občasno gostijo šole in vrtce ob prenovi lastnih objektov, v dvoranah pa poteka kulturni program ali športne aktivnosti. Prostore upravljajo večinoma krajevne skupnosti, ki se lahko zaradi poznavanja okolice dobro odzivajo na potrebe in želje.

Zadružni oziroma Prosvetni dom Savlje-Kleče izrazito kaže pomembnost tega, da ima lokalna skupnost možnost lastnega oblikovanja dejavnosti in s tem odzivanja na živost ter prisotnost raznolikih interesov in različnih skupnosti. Številni zadružni domovi so prostori lokalnih ljubiteljskih gledališč, zborov in drugih kulturnih dejavnosti. Le redki pa lahko podpirajo nesnovno etnološko dediščino z dolgo tradicijo. Z ohranjanjem kmetijskega gospodarstva v Savljah in Klečah se vzdržuje tudi plast običajev, ki so drugod izgubljeni. Skupnost je tista, ki s svojim delovanjem ohranja običaje, a hkrati člani skupnosti potrebujejo materialne, prostorske možnosti, ki dopuščajo druženje, izvajanje aktivnosti, priprav, hranjenje orodja in opreme za izvedbo prireditev. Zadružni domovi so kot javna infrastruktura, kot notranji javni prostori tisti, ki omogočajo ali vsaj olajšajo skupnostim, da se same vzpostavljajo, posameznikom in posameznicam pa, da skupnosti vzpostavljajo okoli enakih interesov ali potreb.

Zadružni domovi so in morajo ostati javni prostor, fizična javna infrastruktura, namenjena ne eni skupnosti, temveč več skupnostim hkrati, ki se same odločajo, kaj želijo biti in kaj početi.

Kraja Hum in Savlje-Kleče nimata veliko skupnih imenovalcev, razen tega, da v obeh stoji zadružni dom. Hum je bistveno bolj odročen, na zahodnem robu države, sredi vinogradov, Savlje in Kleče so enostavno dostopne, del glavnega mesta države, a hkrati tudi sredi njiv. Zadružna domova sta v danih trenutkih in v vseh teh letih kot javna infrastruktura opolnomočila skupnosti in posameznike ter posameznice, da so lahko v sebi krepili ali odkrivali in razvijali svoje interese in identiteto ali pa medse vabili zunanje skupnosti – tuje in bližnje. Ključno v obeh primerih je, da je skupnost sama upravljala (in skrbela za) javni prostor zadružnih domov in sama ustvarjala ter izvajala programe, prek katerih se je vzpostavljala, krepila in na novo odkrivala.

Zadružni domovi so in morajo ostati javni prostor, fizična javna infrastruktura, namenjena ne eni skupnosti, temveč več skupnostim hkrati, ki se same odločajo, kaj želijo biti in kaj početi. Zato morajo ostati široko odprti in javni, saj se bodo le tako lahko postavljali po robu naraščajočemu zapiranju v miselne okove algoritmov in izmišljenih resnic.