Tretji september 2022. Lep, sončen dan. Eden zadnjih poletnih. V poslopju, v katerem je nekoč delovala menza Cestnega podjetja Ljubljana, vrvi od pričakovanja in optimizma. Približno sto mladih in malo manj mladih zagnano ureja hišo in okolico ter načrtuje, kako bo mrtvemu prostoru vdihnilo življenje. Nekateri pometajo teraso, drugi čistijo kuhinjo, tretji ugotavljajo, ali ima zgradba elektriko in vodo, peti odstranjujejo invazivne rastline, šesti preverjajo statiko, sedmi pomivajo tla, osmi pri vhodu na dvorišče razprostrejo črn napis na belem platnu – PLAC … Še isti dan se vsi skupaj pogovarjajo na prvi skupščini Participativne ljubljanske avtonomne cone. Ljubljana ima nov skvot! Odlična novica po dobrem letu in pol prebolevanja bolečine, ki jo je povzročila ljubljanska občina z rušenjem Avtonomne tovarne Rog. Malo slabša novica je, da so na odprtje prišli tudi policisti in popisali okrog petdeset ljudi. Takrat se zaradi tega ni nihče kaj preveč sekiral. Ni še bilo jasno, da bo tedanji lastnik Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB) policijski zapisnik izkoristil za tožbo proti osebam na seznamu, tudi mladoletnim in novinarjem.
Pred tremi leti in pol nihče ni niti vedel, koliko časa bo skvot obstal. Zdelo se je, da bo vsak dan, preživet pod tisto streho, zmaga, zato smo tisti, ki smo zahajali tja, delovali, kot da morda naslednjega dne ne bo. Pod vtisom represije, ki so jo 19. januarja 2021 demonstrirale združene sile Zorana Jankovića in Aleša Hojsa, se je marsikdo bal, da bo zasedbi hitro sledila deložacija. Ampak razmere so bile vendarle drugačne kot v Rogu. Ni bilo korone, lastnik prostora ni ljubljanska občina, ampak država prek DUTB in kasneje Slovenskega državnega holdinga (SDH), ravno je začela delovati Golobova vlada, ki je materializirala proteste proti Janši in zato obljubila tudi marsikaj, česar sicer verjetno ne bi: med drugim, da bo podpirala avtonomne cone. In ker je bila šele na začetku mandata, še ni bila kompromitirana z aferami in prelomljenimi obljubami. Čas za zasedbo je bil skoraj idealen, bolje rečeno, najmanj neugoden, saj še nobena oblast ni z odprtimi rokami sprejela političnega skvota. Če ga nemara je, pa sta s tem postala vprašljiva prav njegova političnost in (ne)komformizem. Čeprav se je na zunaj zdelo, da vlada podpira zasedbo, to seveda ni držalo, kar se je nekaj mesecev po odprtju potrdilo v obliki tožb. Koalicijskemu trojčku se je zaradi opisanega konteksta prijazna in tu in tam pokroviteljska drža (zdaj že znamenito Golobovo sporočilo na Instagramu) le vklopila v trenutne politične razmere.
Takoj ko je neki prostor, organizacija ali kolektiv odvisen od financiranja ali katerekoli druge vrste podpore oblasti, se izgubi naboj upora, političnost zvodeni in skvot postane le še ena od nevladnih organizacij, ki imajo sicer morda lepe namene in delajo v dobro neke skupine ljudi, a postanejo del sistema in nikoli več ne morejo biti alternativa.
Ko se oblast obnaša tako, je treba biti še posebej previden. Taktiki vladajočih sta namreč lahko dve: prva je represija in nasilna odstranitev uporabnic in uporabnikov, druga je zadušitev politične organizacije z navideznim dogovorom, ki avtonomno skupnost potisne v odvisen položaj, ji odvzame kritično ost in si jo na koncu podredi. Takoj ko je neki prostor, organizacija ali kolektiv odvisen od financiranja ali katerekoli druge vrste podpore oblasti, se izgubi naboj upora, političnost zvodeni in skvot postane le še ena od nevladnih organizacij, ki imajo sicer morda lepe namene in delajo v dobro neke skupine ljudi, a postanejo del sistema in nikoli več ne morejo biti alternativa. Podobno kot prehod iz prave politike, to je ljudske politike od spodaj, v strankarski politični menedžment pomeni, da tisti, ki je naredil ta korak, sprejme igro strankarskega političnega menedžmenta in ne more biti več njegova alternativa.
Skupnost PLAC se je teh nevarnosti zavedala. Tudi o tem so po načelu horizontalne demokracije na skupščinah tekle razprave med uporabniki in uporabnicami z več izkušnjami z avtonomnimi prostori in tistimi z manj izkušnjami, a s svežimi zamislimi. Tako so se vsi skupaj učili, se organizirali, obenem pa oblikovali stališča v odnosu do lastnikov oziroma vladajočih in javnosti. Že to je bila za mlad skvot nova zmaga. A sledilo jih je še več. Vladajoči so prihajali v PLAC na pogovore, verjetno z dobrimi nameni, toda s povsem drugačno percepcijo politične stvarnosti. V skladu s pričakovanji so ponujali, da prostor lahko obstane, če se formalizira. Torej, če bi ustanovili društvo ali kakšno drugo pravno osebo, bi lahko za simbolno ceno ali brezplačno dobili prostor v najem. Mamljivo, kajne? Ja, a skupnost ni bila naivna, saj se je zavedala, da je v percepcijo vladajočih vgrajena birokracija, ki je ne moreš zamajati z dogovorom, ampak le s konfliktom. Zavedala se je, da sta se srečala svetova, ki sta lahko samo v protislovju, sicer močnejši poje šibkejšega.
Tako je pritiskala na oblast, da je ta iskala rešitve (ali se vsaj pretvarjala, da jih išče), ki bi ustrezale zahtevam skupnosti PLAC. Te so bile jasne: umik tožb in prenos zemljišča, na katerem je predvidena tudi gradnja stanovanj, na Stanovanjski sklad Republike Slovenije. Ko bi ta gradil sosesko z javnimi najemniškimi stanovanji, bi PLAC ostal del soseske, neformaliziran. Kako bi taka soseska delovala, je razvidno iz projekcije, ki jo je naredila iniciativa Kaj bomo s Stolpniško?. Kazalo je, da bodo v nasprotju s pričakovanji zahteve uresničene. V PLAC je prišel minister Luka Mesec in obljubil, da bo vlada ugodila zahtevam. Zdelo se je, da je zadeva tako rekoč končana, a izkazalo se je, da imajo – povsem nepresenetljivo – bolj kapitalistični in močnejši igralci od Mesca in Levice drugačne načrte. Minister je klonil in prelomil obljubo, ko je (prav tako že znamenito) njegov telefon čez noč obnemel. Tako PLAC ni dobil nobenega zagotovila, da bo lahko obstal. Poraz? Nikakor.
Če bi Mesec izpeljal, kar je obljubil, bi bil PLAC res v varnejšem položaju, kot je zdaj, kajti javni stanovanjski sklad je precej manj kapitalistično naravnana institucija kot SDH. Vendar s tem, ko Mesec ni izpolnil obljube, PLAC tudi ni izgubil. V resnici je spet zmagal, saj je držal svojo linijo in se od nje ni oddaljil.
Če bi Mesec izpeljal, kar je obljubil, bi bil PLAC res v varnejšem položaju, kot je zdaj, kajti javni stanovanjski sklad je precej manj kapitalistično naravnana institucija kot SDH. Njegov namen je gradnja javno dostopnih stanovanj in lahko si predstavljamo, da bi PLAC ob sodelovanju skupnosti lahko postal socialno, politično in kulturno središče soseske. Ker se ne bi formaliziral, bi ohranil avtonomijo, zanjo pa bi se moral tudi nenehno boriti, kot se bo moral vedno in v vseh situacijah. Zdelo se je, da bo PLAC dosegel še eno zmago, saj se ne bi odpovedal nobenemu od svojih načel, poleg tega pa bi dosegel pomemben politični cilj: na ogromnem zemljišču bi zrasla javna najemniška stanovanja namesto divje gradnje za bogate, kakršno v zadnjih letih gledamo v Ljubljani. Vendar s tem, ko Mesec ni izpolnil obljube, PLAC tudi ni izgubil. V resnici je spet zmagal, saj je držal svojo linijo in se od nje ni oddaljil. Pa še nikakršnega dogovora z oblastjo ni sklenil in še danes – obstaja.
Rezultat te drže so več kot tri leta in pol delovanja skupnosti. V tem času se je veliko spremenilo. Mladoletni, ki jih je ob odprtju popisala policija, so zdaj polnoletni; PLAC je postal eno od središč alternativne kulture: v nekdanji menzi je potekalo krepko več kot tisoč prireditev; spletle so se nepreštevne vezi, ki so pripeljale do ustvarjalnosti na vseh mogočih področjih, od ljudskih odnosov do umetnosti in politike ter rokodelskih veščin; v njem so svoje mesto našli mnogi, za katere ga v sijočem središču ni; goji se sodelovanje aktivistk in aktivistov različnih generacij; politično se je v tem prostoru izobrazila celotna generacija mladih, številni med njimi sicer nikoli ne bi prišli v stik s politiko itd. Kako pomembno je imeti tak prostor, smo najbolj občutili, ko ga ni bilo – po rušitvi Avtonomne tovarne Rog. Brez skupnega prostora namreč povezovanje v skupnost ni mogoče. Zato je PLAC izjemnega pomena za Ljubljano.
PLAC je torej zgodba o uspehu. A kaj sledi? Koliko časa bo še obstajal?
Odgovor na to bi lahko bil: Nič ni večno, niti nihče od nas, saj smo vsi vsak dan bližje smrti. Morda ta ugotovitev komu zveni fatalistično, a je v resnici nasprotna temu. Rahlja strah in jemlje stvari takšne, kot so: avtonomijo nam bodo vedno skušali jemati, ohranjati pa jo je mogoče le z neprestanim delovanjem, bojem. To je tudi vse, kar ljudje lahko naredimo. PLAC je vedno bil in vedno bo ogrožen, le vrsta grožnje se spreminja. Glede na to, da je pred vrati začetek sodnega procesa in da se obetajo veliki premiki v vodenju države, je mogoče predvidevati, da bomo počasi s prijaznih teženj po podreditvi prešli k nasilnejšim metodam, ki se utegnejo stopnjevati glede na to, koliko odtenkov desne bo v novi vladi. Zato bodo potrebne tudi drugačne metode odpora.
Če obstaja dovolj dolg in poglobljen proces, skozi katerega smo se borili za pravično stvar, smo že zmagali. Zato PLAC ne more izgubiti.
Če zaprem oči, že vidim: po Linhartovi v spremstvu varnostne službe vozi bager, zavije levo mimo teniških igrišč, nadaljuje in pri balinarskem igrišču zavije desno. Varnostniki skušajo podreti dvoriščna vrata. Zaklenjeno. Hodijo okoli zemljišča, a nikjer ni luknje v ograji, skozi katero bi vstopili. Medtem kakšnih petsto ljudi – vsi tisti, ki so redno hodili v PLAC – postavi živi ščit in čaka na akcijo. Začne se prerivanje, večurni boj. Varnostniki naposled le prebijejo ščit, bager zapelje na dvorišče, šofer se začne pripravljati na rušenje. Zdi se, da bo kmalu vsega konec. Potem se združena ekipa ljubljanskih feministk odloči, da je dovolj zajebancije. Vržejo se pod bager, voznik osupel zategne ročno zavoro in pobegne iz kabine, medtem ko ena od feministk skoči na sedež in iz volana vzame ključ, v režo pa zlije nekaj lepljivega. Varnostniki prestrašeni stečejo za voznikom, barva na bagru se iz rumene začne spreminjati v rožnato.
Ne vem, ali se bo kaj podobnega uresničilo. Vem pa, da drži, kar sta že davno zapisala Darja Lamovec in Vito Flaker: vsaka akcija je uspešna! Če obstaja dovolj dolg in poglobljen proces, skozi katerega smo se borili za pravično stvar, smo že zmagali. Zato PLAC ne more izgubiti. Ali kot pravi moj prijatelj iz Sarajeva: »Nafaka* je v gibanju.« Jaz bi dodal, da je nafaka v specifični vrsti gibanja, imenuje se delovanje.