Ob nedavnem uspehu civilne pobude z zbranimi podpisi za občinski referendum o urejanju problematike parkirnih mest v »najlepšem mestu na svetu« hitro ugotovimo, da je šlo pri županovem provociranju z »absolutnim referendumom, če zberejo podpise,« in končnem umiku odloka o parkirnih mestih za še en umetniški performans Mestne občine Ljubljana na temo navidezne resničnosti.
Pod bleščečo PR-fasado se skriva neusmiljen uradniški aparat, ki meščane posluša zgolj in izključno, kadar ti ploskajo njegovim odločitvam.
Gre za uveljavljeno ravnanje šestkratnega župana Mestne občine Ljubljana, ki z glasovalnim strojem v mestnem svetu in dobro razvejeno mrežo t. i. pozitivnih ljudi iz ljubljanskega gospodarskega in družbenega okolja že leta uspešno ohranja iluzijo demokratičnega dialoga z meščankami in meščani.
Pod to bleščečo PR-fasado se skriva neusmiljen uradniški aparat, ki meščane posluša zgolj in izključno, kadar ti ploskajo njegovim odločitvam. Ko pa se civilna družba dejansko organizira, prebije birokratski zid in z več tisoč podpisi neposredno ogrozi županov absolutizem, župan preprosto zvrne šahovnico.
Navidezna resničnost
Dejansko bi lahko upravljanje mesta primerjali s partijo računalniške igre SimCity, v kateri župan upravlja mesto po svojih željah in ob ljudskem nasprotovanju enostavno izklopi opozorila in prezre rdeče utripajoče ikone nad nezadovoljnimi soseskami. Če se digitalni meščani kljub temu preveč upirajo in grozijo, da bodo pokvarili popolno vizijo, župan ne sede za mizo in ne išče kompromisov, temveč preprosto zamenja pravila.
Župan je preprosto pritisnil na gumb »prekliči potezo«, umaknil odlok in igro arogantno resetiral na izhodišče pod cinično pretvezo, da nam bo s tem prihranil milijon evrov davkoplačevalskega denarja.
Točno to smo videli pri parkirnem referendumu, ko je pritisk ljudskega upora presegel kritično mejo in zapretil, da bo uničil njegov zmagovalni niz. Župan je preprosto pritisnil na gumb »prekliči potezo«, umaknil odlok in igro arogantno resetiral na izhodišče pod cinično pretvezo, da nam bo s tem prihranil milijon evrov davkoplačevalskega denarja. A drugače kot v računalniški igri se resničnost tu ne konča. Župan je preprečil uradni napis Game Over na voliščih le zato, da bo lahko kmalu pritisnil Play Again in ista parkirna pravila meščanom vsilil prihodnjič, ko ne bodo več pozorno gledali v zaslon.
Ne govorimo samo o parkiriščih, temveč tudi o kanalu C0, kjer se z birokratskim drobljenjem projekta mimo zdravstvene stroke gradi kanalizacija neposredno čez pitno vodo; o množičnem sekanju dreves na Rožniku, ki ga oblast priročno upraviči s kupljenimi študijami; in o nasilnem nočnem prevzemu tovarne Rog, s katerim so prostor za elitno prenovo in kapital sčistili kar specialci. K temu moramo dodati še dolgoletno pravno in finančno izčrpavanje branilcev Plečnikove tržnice in prebivalcev Fondovih blokov, pri čemer občina z neomejenim davkoplačevalskim proračunom na sodiščih bije vojno proti lastnim občanom.
Da bi meščani ob tem ostali mirni, se jim vrže nekaj drobtinic s participativnim proračunom, ki deluje zgolj kot lažni demokratični peskovnik za izbiro klopic ali pitnikov, vso to iluzijo popolnosti pa na koncu izdatno spolira občinsko glasilo Ljubljana, ki je – natisnjeno z našim denarjem – uporabljeno izključno kot propagandni stroj za pranje možganov in utišanje sleherne kritike.
Bistveni razlog za uspešnost take politike je asimetrija moči, s katero si mestna občina, ki je glavni financer lokalne civilne družbe, kritike in nasprotnike najpreprosteje podredi z močjo kapitala. Če ta v nekaterih redkih primerih ne deluje, je tukaj še vedno priročna medijska ofenziva, s katero občina nasprotnike najprej diskreditira z neprimernimi oznakami, ki spodkopavajo njihovo kompetentnost oziroma upravičenost do sodelovanja, nato pa jih izključi iz odločevalskih procesov.
Pri tem pomagajo tudi občinska sponzorstva in razpisi, s katerimi se utiša velika večina kulturnikov, nevladnikov, športnikov in drugih družbenih kolektivov, saj z odkritim nasprotovanjem občinskim (iskreno povedano, županovim) zamislim tvegajo oznako “persona non grata”.
Kdo je zares proti?
Tej popolni politični premoči pa se žal ne podreja zgolj utišana civilna družba, temveč pred njo nemočno ali celo preračunljivo kleca tudi politična opozicija – mestna in državna.
Za župana je ideološka fronta najljubša predvolilna dimna zavesa: kadarkoli se pojavi nevarnost, da bi se volivci pred oddajo glasu začeli resno ukvarjati z uničevanjem narave, gentrifikacijo ali spornimi aneksi, se razprava priročno preusmeri na temo druge svetovne vojne.
Ker nas novembra čakajo lokalne volitve, je državnozborska koalicija Zoranu Jankoviću še eno zmago praktično že prinesla na pladnju. Z odpiranjem občutljivih zgodovinskih vprašanj – kot je sprejetje zakona o pokopu sodelavcev fašističnih in nacističnih sil iz druge svetovne vojne – je ponovno odprla tisto ideološko fronto, na kateri je lokalni hegemon najmočnejši in ki njegovo bazo pred odhodom na volišča vedno znova poenoti.
Za župana je to najljubša predvolilna dimna zavesa: kadarkoli se pojavi nevarnost, da bi se volivci pred oddajo glasu začeli resno ukvarjati z uničevanjem narave, gentrifikacijo ali spornimi aneksi, se razprava priročno preusmeri na temo druge svetovne vojne. Tako se župan zlahka znova preobleče v branika pravih vrednot in strne svoje vrste, vse aktualne afere in ugrabljena lokalna demokracija pa preprosto izginejo v dimu zgodovinskih bitk.
Vendar se v senci tega ideološkega teatra prebuja drugačna, prava opozicija, ki tej farsi ne naseda. To niso tradicionalne stranke in populistične liste, s katerimi župan že leta pleše uigran politični valček in ki jim ta kulturni boj prav tako ustreza za mobilizacijo lastnih vrst. Prava nevarnost za njegov absolutizem so tisti, ki neizprosno držijo ostro vsebinsko linijo: zelene in transparentne liste, mlada podnebna gibanja, stanovanjski aktivisti in predvsem samoorganizirane civilne pobude na terenu.
To so ljudje, ki na soočenja ne prinašajo zgodovinskih knjig, temveč podatke, urbanistične akte in dokaze o uničevanju prostora. Zanje so ideološke bitke preteklosti povsem nepomembne ob tem, da si v sedanjosti ne morejo privoščiti najema stanovanja v lastnem mestu, in ob grožnji, da bo v prihodnosti iz njihovih pip tekla s fekalijami onesnažena voda. Ko posamezni neodvisni svetniki kirurško secirajo netransparentnost proračuna, ko naravovarstveniki z lastnimi telesi branijo drevesa pred motorno žago in ko meščani pred upravnimi enotami rušijo parkirne odloke, županov PR-aparat ostane brez orožja. Teh ljudi namreč ne more popredalčkati kot nazadnjaške fašiste ali strankarske vojščake.
Njegova največja mora pred novembrskimi volitvami tako ni tradicionalna desnica, iz katere se napaja, temveč tista nepopustljiva civilno-politična fronta, ki odklanja pogovor o letu 1945 in ga sili v polaganje računov za leto 2026. V trenutku, ko razprava preide z ideološke ravni na dejanske cene stanovanj, zabetonirano naravo in zlorabljeno demokracijo, se bleščeča fasada sesuje, za njo pa ostane le še goli pragmatizem kapitala.
O absurdnosti izbire
Županova navidezna resničnost deluje zgolj toliko časa, dokler ji to s svojo pasivnostjo dovolimo. Kot dokazujejo zmage civilnih pobud na terenu, ta absolutistična ureditev še zdaleč ni neprebojna.
Pred vrati so torej novembrske volitve in ključno vprašanje ni več, s kakšnimi PR-triki bo oblast poskušala ohraniti primat, temveč ali se bo tiha večina meščanov še naprej strinjala z vlogo nemočnega statista. Cena za tlakovane ulice in nekaj novih mostov je postala absurdno visoka. Plačujemo jo z uničevanjem javnega prostora, z nevzdržnimi najemninami, ki iz mesta izrivajo mlade in domačine, ter predvsem s popolno razgradnjo demokracije. Mit o nezmotljivem menedžerju, ki »sicer malo vzame, a tudi nam kaj da«, je postal le še ciničen izgovor za ohranjanje politične apatije in udobja oligarhije.
Kot dokazujejo zmage civilnih pobud na terenu, ta absolutistična ureditev še zdaleč ni neprebojna. Njena največja šibkost je prav tista neposredna, organizirana akcija meščanov, pred katero oblast vedno znova panično beži in zapira vrata magistrata. Županova navidezna resničnost deluje zgolj toliko časa, dokler ji to s svojo pasivnostjo dovolimo. A ta prebujena politika od spodaj se ne sme ustaviti zgolj pri uličnem pritisku – nujno se mora pretopiti v konkreten volilni izid.
Volitve so ključen, vendar le eden izmed korakov na tej poti, ki mora nadgraditi in politično unovčiti dosedanje dosežke neposrednih akcij. Ko bomo novembra stopili pred volilne skrinjice, z oddanim glasom naša naloga ne bo končana, saj bo neprestano organiziranje na terenu nujno tudi po volitvah. Na voliščih pa preprosto ne smemo dopustiti, da nam namesto rešitev za prihodnost znova vsilijo ideološke duhove preteklosti. Upravljanje prestolnice ni računalniška igra, v kateri lahko oblast ob vsaki napaki in ljudskem uporu preprosto resetira rezultat.
Čas je, da meščani nehajo igrati po pravilih oligarhije in z novembrskimi volitvami kliknejo na tisti pravi, dokončni »Game Over« ter z nadaljnjim aktivnim političnim delovanjem svoje mesto končno vzamejo nazaj.