Marx se obrača v grobu. In to že nekaj časa. Vrednost namreč že lep čas ni več v samem proizvodu, objektu, delu, izdelavi, ustvarjalnosti, trudu in infrastrukturi, temveč v potrošnikovi glavi. Proizvod je vreden toliko, kolikor je nekdo pripravljen zanj plačati. Vmes pa mono- in oligopoli, skriti za hčerinskimi in sestrskimi družbami, zvišujejo cene. Kdor misli, da si konkurirajo, je naiven. Trg je mogoče povsem fino deliti, lahko pa se skozi hotelske kartelne dogovore menedžira po želji. Brodnjak je tako ali tako »pun ko brod«, kot se reče. Podrobnosti se sicer urejajo na jahtah. Ko je konec ene krize, se zaneti kakšna nova. Sistem deluje po načelu cikličnega izžemanja: izžemajo po večini žepe, tu pa tam tudi duše ljudi, ampak vse poteka gladko, v ciklih. Eno leto farmacevtska industrija bogati na račun zdravstvene krize. Čez nekaj let energetska panoga unovči XY vojno, vojaška industrija pa, do zadnjega s. p.-ja, ves čas veselo kuje dobičke z vsakim novim spopadom. Ti se pojavljajo sporadično, nihče več ne sledi zadevam, ne ve se niti, kako dolgo bodo trajale. Le nepremičninarji vedo, da se cene – kot vedno – zvišujejo vsako tretje četrtletje, in potrpežljivo čakajo. Logistika vseskozi po malem zvišuje cene, za njo pa takoj mala in srednje velika podjetja, ki so kot čreva povezana v verigo storitvene ekonomije. Na samem vrhu je dogajanje podobno: takoj ko NLB ali Petrol trzne z zvišanjem katere od tarif, se sproži tektonski premik, ki zadene vse – od proizvajalcev in predelovalcev do dobaviteljev in špedicije. Val se zvali še čez vse vrste transporta in skladiščenja, preplavi kurirske službe in distribucijske centre, zajame zastopnike, veletrgovce, vse do zadnjega trgovca na drobno: VSI PO VRSTI DRAŽIJO. Na srečo je tale država še vedno majhna, vsi so nekako povezani: župan pokliče šolskega prijatelja, ki ima firmo, da skupaj s firmo sosedine hčerke in sina učiteljice njegovih otrok zrihtajo fasado na občinski stavbi, material naročajo prek ženine sestrične, njena tašča pa je računovodkinja. “Naj samo Pero napiše račun – bomo zrihtali.” Tako to gre. VSI V VERIGI BOGATIJO. Avti teh ljudi postajajo vse večji in večji, ni ti treba biti več tajkun, da bi imeli ti in žena, sin in hčerka ogromna vozila: v takšni bogati državi ima čim večji avto vsak – od špediterja do fasaderja prek Perota, učiteljice, sosedine hčerke, lastnika lokala in njegove tašče. Na ulicah ni več prostora. Nastopi tako imenovana kriza parkirišč. Živelj ne more parkirati, zato jezo pridno hrani in čaka na izpad interneta, da bi jo prizadevno zlil na edino brezplačno storitev, ki mu je še preostala: klic v klicni center za tehnično pomoč. Naduto in gajstno se spravi na otopele agente klicnih centrov – na te zadnje preostale delavce, ki ne izdajajo računov za storitev vestnega poslušanja. Menedžerji klicnih centrov imajo velike avte. Z agresivno trženjsko kampanjo in s poceni modemi iz Kitajske so praktično izrinili vso konkurenco, podražili pakete, nato pa še »prevzeli« konkurenčna podjetja in si izplačali 200.000 evrov bonusov in nagrad. Tam nekje na verandi v Grosuplju neki s. p.-jevec, sicer brez interneta, ploska temu uspešnemu poslovanju, predvsem, ker si tudi sam želi 200 tisočakov bonusa. Na neki drugi verandi, tokrat v glavnem mestu, neki »jugonostalgik« preklinja kasto bonus brodnjakov, oklicuje jih namreč za – pogoltneže.
1990–2030: Fenomen protestnika
Iste fraze kot pred desetimi, 20, 30 leti niso več zavzemale javnega prostora, kot so si protestniki mislili, temveč so vse bolj odmevale v praznem prostoru, ki se je raztezal med oblastjo, delavci in t. i. aktivisti. Ta prostor se je leta 2010 začel širiti precej hitreje, kot se širi vesolje.
In tudi če je bilo še nekaj (lahko)miselnosti med takrat še živečimi YU-dinozavri, ki to mitično državo še pomnijo, in med YU-nostalgiki, ki bi jo radi pomnili, da jih bo svet pogoltništva počakal na njihovi poti v socializem, eko med in domače mleko, jih je svet brodnjaštva in nagrad gladko pogoltnil. Še vedno je po raznih kuloarjih slišati špekulacije, zakaj revolucija ni uspela – ali je šlo za napako v ideologiji, strategiji ali taktiki. Nekateri trdijo, da je že sam način upora proti pogoltništvu po letu 1990 de facto obstal v času pred letom 1990. Neke peticije, protesti, brez zveze.
Vsekakor je vsega tega direndaja zdaj konec. Edino, česar se še vsi spomnijo, je, da so nazadnje neki pisani študenti v množični psihozi z rdečimi zastavami krožili po mestu, se obmetavali s pamfleti, vlačili popisane stare rjuhe ter kričali nekaj za parkirišča ali proti turistom – nekaj takega. Kot da bodo zdaj turisti kar odložili kave in denarnice in rekli: »Bravo! Evo, zdaj, ko pa končno vemo, da ste tu vi – lahko gremo! Ma jaa, liiiiih, ker ste vi rekli, pakiramo nazaj za Nemčijo in bomo tudi vsem Nemcem povedali, naj sploh ne hodijo sem, nikoli več. Ker če kdo, potem Nemec razume, kaj pomeni nikoli več, heh, heh.«
Kakorkoli, Nemci in podalpski Nemci so tega daljnega leta še naprej neobremenjeno srkali kavico za takratnih pet evrov ter se lepo oblečeni in fino situirani posmehovali revno izgledajočemu življu. Business as usual. Zgodovinarji pravijo, da je tisto, kar je bilo leta 2015 šele slutiti, do leta 2030 postalo že dodobra jasno: mesto in njegovi s. p.-jevski prebivalci so zajahali val subjektivne teorije vrednosti. Vse se je začelo, ko je ob zadnjih neuspelih protestih navadna prebivalka mesta na nekem spletnem forumu proti plačljivim parkiriščem napisala: »Če ne plačam za ‘sprehod’ po lastnem mestu, se moram tja odpraviti kot revež z avtobusom ali peš.«
In takrat … je celo najbolj naivnemu EX-YU ali POST-YU aktivistu postalo jasno, kaj si opevano »ljudstvo« zares misli: z LPP se vozijo reveži.
Je ljudstvo hotelo parkirna mesta, ker so ta javno ali skupnostno dobro? Ker se ni strinjalo s požrešno antisolidarno antikomunalno politiko MOL? Ne. »Ljudstvo« pač ni hotelo biti revež. Ende.
Protesti so bili od takrat le še karikatura. Nikogar ni bilo, ki bi protestnikom pojasnil, da sprehodi od Prešerca do Trga republike z namenom, da pokažejo, da »tukaj so«, niso bili nikakršen juriš na oblast. Bili so le hoja po znanih tleh. Danes »tukaj si«, jutri pa te več ni. In res jih ni bilo. Ostali so samo kipi, da se spominjajo skoraj vsakega ljubljanskega protesta, ki se je ne glede na povod vedno znova rodil na istem mestu: pred istim posranim Prešernovim kipom. Kip ni imel nobene simbolne teže: sem so preprosto najhitreje lahko pricurljale kolone ljudi z Viča, iz Most, izza Bežigrada, iz Šiške. Protest se je vsakič začel z obrednim zastojem – nekdo je stopil na kip, razgrnil transparent, vključil mikrofon, zapel prvo pesem ali vzkliknil prvo parolo. Nato se je procesija premaknila. S Tromostovja, po Čopovi ulici in mimo tiste veličastne cevi – vrhunskega spomenika vodovodu – proti Trgu republike. Trg republike, nekoč Trg revolucije, je bil pravcati patriotski, hladen, prazen in monumentalen prostor, primeren za govore in performanse. Za zahteve vladi ali državi, za sistemske spremembe, za rušenje vlade morda, a nikoli države, nikoli sistema. Protestniki so se tako vedno postavili pred parlament, včasih pa so se – naravnani proti zvezi NATO, Ameriki, imperiju, zlu – odpravili nekaj ulic naprej, proti ameriškemu veleposlaništvu. Ves čas so se pogovarjali s fasadami, nikoli z ljudmi v stavbah. Enkrat na leto pa se je zgodil tudi prvi maj in se je protestni sprevod usmeril k Miklošičevemu parku, z namenom zahtevati delavske pravice – verjetno za delavce iz klicnih centrov. Preostalih 364 dni v tem parku ni bilo videti rdečih zastav in ni bilo slišati »Sram vas bodi« govorov. Pač, ponavljali so, da »ne bodo delali za vojne«. Big deal – če ne bodo oni, bo pa kdo drug. In tudi so, Filipinci in Pakistanci. Skratka, iste fraze kot pred desetimi, 20, 30 leti niso več zavzemale javnega prostora, kot so si protestniki mislili, temveč so vse bolj odmevale v praznem prostoru, ki se je raztezal med oblastjo, delavci in t. i. aktivisti. Ta prostor se je leta 2010 začel širiti precej hitreje, kot se širi vesolje. Praznina se je pospešeno razraščala in tudi fiksni prostori, kot so Prešerec, Kongresec, Trg republike, so bili vse bolj oddaljeni drug od drugega. Protestne zahteve skozi ta prostor niso prodirale, niso spreminjale zakonov, niso ustavljale vojn. Počasi jih je požrla puščava pozabe, nato pa še dokončni izbris davnega leta 2050.
Na to razgradnjo vpliva demokratičnih mehanizmov je že pred desetletji opozarjala neka sociologinja, ki je za primer vzela peticije, ki so v sedemdesetih in osemdesetih letih premikale tektonske plošče jugoslovanske ureditve, a so bile sčasoma degradirane na digitalni klik, ki je slabel iz leta v leto, dokler nekega lepega sončnega dne ni vznemiril nikogar več. Zato lokalna zgodovina dobro pomni zadnji takšen poskus: »parkiriščno ofenzivo« proti nekdanjemu, že zdavnaj pokojnemu, »najuspešnejšemu« županu Ljubljane, zmagovalcu v neštetih sodnih procesih, Zoranu Jankoviću. Poleg tožb so tudi referendumi in peticije proti njegovemu upravljanju mesta vsakič znali padati kot hišice iz kart. Če je kradel ali ne, antirevna nomenklatura mestnih prebivalcev vseh družbenih razredov – tisti, ki so ploskali bonusom po 200.000 evrov – mu je vedno znova privoščila še en mandat. V njihovo čast je citat ljudstva »Saj krade, ampak tudi naredi«, postal moto njegove zadnje kandidature, tik pred smrtjo. No, in tako je tudi parkiriščna peticija padla. Orodje t. i. demokracije, ki je nekoč v YU-časih pomenilo tveganje in vpliv, je v post-YU-časih delovalo kot navadna statistična motnja v birokratskem aparatu. To, kar se je razraslo po mestu, pa ni bila kriza upravljanja, ampak kriza požrešnosti in razvajenosti po eni strani in kriza možnosti političnega po drugi. A po večini je to bolelo aristotelovce in tiste, ki so se zbirali na ulicah in zahtevali prekinitev sodelovanja Slovenije v genocidu, ki ga je kdovekolikič nad Palestinci izvajal Izrael. Bili so ujeti v paradoks: večja ko je bila »mirovna volja« prebivalstva, bolj ignorantsko je bilo delovanje centrov moči. Ghosting je postal glavna taktika oblasti. In ne le ulica, temveč tudi najvišji operativni politični vrh države ni bil odporen proti tej eroziji. Učbeniki še vedno pomnijo zgodovinsko leto 2026, ki je za slovenske liberalce postalo leto streznitve: volili so eno, dobili drugo. Njihov glas je bil potrditev, da na proces ni mogoče vplivati. Začasni kolektivni občutek prevare sicer ni vodil v apatijo, temveč v razsvetljeno spoznanje, da so volitve obred brez učinka. A vsekakor nič od tega kmalu ni bilo več pomembno. Izbris 2050 je dokončno uredil zadeve. Danes tako vlada ena vlada za en narod in ne govori se o volitvah, niti o fenomenu protestnika, delavca ali socialista – bog ne daj.
Fenomen (ljubljanskega) burgerja
Evropa ponosno trdi: Slovenija je lobby našega hotela s petimi zvezdicami.
Piše se leto 2150. Prebivalci so vsi od prvega do zadnjega main character, čemur se je včasih sicer reklo narcisoidna motnja. Sobota. Radijski UI-spiker govori o dnevu zmage proti komunizmu in levičarjenju: »Prva avgustovska sobota v Ljubljani ni več zgolj navaden dela prost dan, temveč skrbno kurirano vzdušje svobode. Danes je naše mesto burgeraj svobode. Je varna cona, ki nima industrije in umazanije. Ljudje so zdravi ali mrtvi in zato nimamo bolnišnic. Le še nekaj hiralnic je skritih v puščavski notranjosti države. Vsi že vedo vse, zato smo šole predelali v fitnese. Ni več siren. Po mestu se ne vozijo več grozni avtobusi z reveži in čistilci, saj vsa dolgočasna dela opravljajo roboti, ki se obenem nikoli ne pritožujejo. Zato nam vlada Vlada družbenega miru in lahko rečemo, da se je ljudstvo končno osvobodilo dela in revščine. Slovenci smo bogati, Slovenec je končno postpodjetnik, uresničitelj svojih tisočletnih sanj.« A UI-spiker še vedno ni idealen in pozabil je povedati, da je v trenutku, ko se je »ljudstvo« osvobodilo dela, približno polovica tega ljudstva spakirala kufre in odšla iz mesta na vas, kjer je zacvetel subvencionirani ekoglamping. Naprej v razvoj! Evropskemu planu za Balkan je končno uspelo. »Pridni« so deželo zapustili. Mojstri tudi. Rudniki in vode so izčrpani, ostal je le še puščavski del na notranji strani in mediteranski na drugi. Albanija, Črna gora, Hrvaška ter delci Slovenije in Bosne so skupaj z Grčijo in Italijo vozli v vojaškem paktu, pa tudi v mediteranskem turističnem bazenu storitev. Večinoma vodijo orožarski, hotelirski in storitveni biznis: kasetne bombe, droni, lepotne operacije, fitnesi in nekatere lepotno-zdravstvene storitve za ostarele. Cene so še bolj prilagojene svobodni domišljiji – če je ura fitnesa ocenjena na 50 ali 200 evrov, bo že tako in nekdo bo to plačal. V notranjosti države, v puščavskem delu, je le vzdrževalna infrastruktura – domovi za najuspešnejše ostarele, hiralnice za manj uspešne uspešneže (z manjšim bonusom), tu pa tam kakšna tovarna orožja in električnih avtov, kjer roboti delajo po licenci. Ljubljana je v tem puščavskem delu. V njej so ostali samo nekateri nouveau riche (new money) priseljenci, ki jih zdaj skupaj s prameščani kličemo burgerji. New money priseljenci delajo za vnuka pokojnega Jankovića in ga tudi volijo. Njihovih imen nihče ne pozna, včasih pa jih najdemo na lastniškem listu kakšnega biznisa precenjenih izdelkov in storitev. Medtem vsem dobro znani prameščanski burgerji živijo od oprane vesti in denarja. Vsi so lepi. Po pravilu se neradi ukvarjajo s premičninami, so pa zato lastniki nepremičnin. Država je zanje izbrisala vse davke, ker so izjemni uspešneži in ker že desetletja peljejo Slovenijo v sam vrh uspešnih držav EU. Končno, pravijo evropski mediji, bo po dolgi zgodovini prednjačenja na lestvici samomorilnosti ta postpostsocialistična država uspešna še na kakšni drugi lestvici. Evropa ponosno trdi: Slovenija je lobby našega hotela s petimi zvezdicami.
Fenomen statistov
Po mnogih letih so se v Ljubljani oglasile sirene. V času enega samega utripa srca so burgerji postali tujci v lastnih nepremičninah. V tistih nekaj minutah, ko je Ljubljana obstala v vročinski tišini, se je subjektivna teorija vrednosti zrušila sama vase.
Tu pa tam slovensko prestolnico razveseli odlok, da občina potrebuje statiste za potrebe evropske kinematografije, ki prikazuje tukajšnji način življenja. Pet zvezdic. Varnost, udobje in bogastvo nacij. Ko pridejo filmske ekipe, občina aktivira poseben sistem, ki z vasi pripelje t. i. nekdanje lokalce z avtobusi. Avtobusov drugače ni več videti po mestu, saj vozijo le na posebno zahtevo župankovićev (v čast kultnemu županu se je tako za vselej preimenovala pozicija prvega menedžerja mesta), ko je treba pripeljati opremo, ekolaboratorijsko hrano ali lokalce statiste. Statisti so sicer živi ljudje – niso roboti. So ljudje, ki pa so zaradi robotov osvobojeni dela, a ker nimajo niti glampinških subvencij niti zemlje, so odvisni od ruralnega in urbanega rentnega aparata države, pardon, lobby–ja. Ker nimajo dela oziroma služb ali nepremičnine, so vpoklicani, da glumijo, da delajo. Se pa štempljajo, s čimer dobijo podaljšane dneve v stanovanju, ki so ga nekje najeli prek spletne platforme. V glavnem mestu so seveda lahko samo, če so del filmskega seta. Glumijo pa, preprosto, vse tiste, ki predstavljajo evropski način življenja: od quirky študentov, poslovnežev, pekov, lokalnih ekscentrikov in emancipiranih žensk vse do prepirljivih parčkov (za dnevno količino drame). Načeloma so statisti vpoklicani ob določenih urah, drugače so pospravljeni v kontejnerje na robu stavb, kjer se senca kakšnega luksuznega butika sreča z vročino asfalta. V ospredju so mize, kjer posedajo pravi burgerji, ki se po navadi »sončijo« na pločniku in zviška gledajo na ruralno puščavsko Slovenijo, češ da je nazadnjaška, ker nima Wolta. Some things never change.
Kakorkoli, tokrat se v glavnem mestu dogaja nekaj drugega, nekaj posebnega. Mestna občina je kot po navadi z odlokom dala dovoljenje, da se posname film. Snemali so ga na vrhuncu poletja, ko je mesto krasila tista tipična tiha, ritmična ljubljanska lepota, sladek skupek dolgčasa in komforta. Le tu in tam je bilo slišati neki bager, kako podira drevo, ali mešalec betona za betoniranje luknje na mestu štora. Burgerji so cveteli: »Končno je Ljubljana urbana. Končno je moderna, očiščena vse golazni, mirna. Naši burgerčki se lahko igrajo na mikro- in makroplastičnih igralih, ki jih je neka ‘frendova frendica’, dizajnerka, ustvarila in izstavila račun, s takimi lepimi krasnimi petimi nulami, skladno s teorijo imaginarne vrednosti. Ah, nato je sosed, izvajalec, dodal še svoj račun pa svoje nule, tako malo za foro, bratranec projektant pa svoje.« Hobi burgerjev je bil, da po hotelskem službenem kosilu dodajajo anekse z nulami. Jankovićev prapravnuk, mestni veleburger županković, je že tako ali tako vse odobril. Ti postopki so postali standardni del mestne kulise: vsak dan so veselo cingljali kozarci in občinski burgerji so večkrat prasnili v smeh.
A tokrat je bilo res vroče poletje, čas, ko so burgerji večinoma na morju, MOL pa za Evropo snema filme. In ta film je bil nekaj prav posebnega. V mestu so morali za namene preventivne izobrazbe mladih iz protikomunizma poustvariti vzdušje »mračnih časov preteklosti«, ta grdi čas pred osvoboditvijo od dela, ko so neki »delavci« sedeli po klopcah, jedli mastne bureke ali odpirali folije sendvičev in diskontnih jogurtov. Pa še protesti so bili baje takrat. Zato so, temu primerno, vpoklicali statiste iz najbolj oddaljene puščavske občine, Osilnice, potomce nekdanjih aktivistov s črne liste. Videti je bilo kot odlična priložnost. Mestne oblasti so računale, da se bodo Osilničani v vlogi dobro znašli, hkrati pa se jim bodo tako podaljšale naročnine na stanovanja v Osilnici. Vsi udeleženci so zavzeli položaje. A v tistem trenutku, ko je režiser zavpil »Akcija!«, je ura pokazala 12 in v čipih zmedenih Osilničanov je zašumelo: Napaka 404: ponižnost ni najdena. Čip, kot se je kasneje izkazalo, ni bil v statistih samo zato, da bi jih nadzoroval, ampak da bi zatiral njihov genski spomin. Ko pa se je v mestu betonskih lepot temperatura zvišala nad 50 stopinj, je hlajenje čipov odpovedalo. Osilničani so pozabili piti vodo, jebiga.
Štala. »Pospravljeni« levičarji so se vrnili skozi pravnuke. Statisti niso stopili proti Prešernovemu spomeniku, da bi tam obredno zastali. Obrnili so se proti kameram in senzorskim stolpom. Eden od njih, potomec nekoga, ki je nekoč v daljnem letu 2024 pisal grafite o svobodni Palestini, je počasi, z robotsko natančnostjo, ki mu jo je še po malem vsiljeval čip, slekel kostum revnega študenta. Pod njim ni bilo ničesar, razen zategnjene kože in na njej tetovaže stare kode. Tresel se je. Namesto datoteke Ljubljana_Sentiment_2150.exe je naložil YugoBalkan_General_Strike_FINAL.v7. Osilničani so se odzvali. Sredi snemanja na Tromostovju so nehali igrati »uboge reveže« in se nenadoma postavili v vojaško formacijo. Jurišali niso na parlament, ker je ta tako ali tako prazen muzej, ampak so vdrli v strežnike, ki upravljajo nepremičninske listine. Začeli so zloglasno »razlastninjenje«. Vse tiste pametne ključavnice na luksuznih stanovanjih burgerjev, vsi tisti digitalni sefi s kriptozlatom so začeli piskati. Sistem jih je prepoznal kot »vdore«. Po mnogih letih so se v Ljubljani oglasile sirene. V času enega samega utripa srca so burgerji postali tujci v lastnih nepremičninah. V tistih nekaj minutah, ko je Ljubljana obstala v vročinski tišini, se je subjektivna teorija vrednosti zrušila sama vase. Stanovanje na Čopovi, vredno deset milijonov burger kovancev, je v hipu postalo – čuj to – navadno stanovanje. Veliki sistemi (banke, hoteli, infrastruktura) so prenehali biti zasebni in so postali družbena lastnina. Cene osnovnih laboratorijskih živil so postale fiksne in nizke, luksuznega blaga (nakita, dragih ur) pa ni bilo več, saj so se sredstva usmerila v stanovanja za lokalne Filipince in sredstva za pogozdovanje. Edino, kar je na tisti dan v Ljubljani še imelo vrednost, sta bili globoka senca in pitna voda. Marx se je v grobu, končno, nehal obračati. Morda se je celo za trenutek hudomušno nasmehnil.