Biljano Žikić, doktorico antropologije in medijskih študij, Ljubljančanke in Ljubljančani poznajo predvsem zaradi njenega dolgoletnega novinarskega dela. Štirinajst let ustvarja manjšinsko avtorsko oddajo Kontrola leta na Radiu Študent, v kateri obravnava teme s področja nekdanje Jugoslavije. V oddajo je pripeljala številne zanimive goste, poslušalke in poslušalce pa vsaka dva tedna bogati tudi s širokim in zanimivim glasbenim repertoarjem, za katerega skrbi skupaj z glasbeno urednico in montažerko Jeleno Dobrosavljević. Soustvarja tudi manjšinsko oddajo Sami naši na Prvem programu Radia Slovenija, vodi literarne projekte in programe, pogovore s književnicami in književniki, in je tudi sama pesnica. Njen pesniški rokopis Panoramska reklama je bil nedavno izbran v širši izbor za nagrado Jovana Popovića, srbske založbe Partizanska knjiga. Aktivna je kot direktorica Kulturnega centra Danilo Kiš, kjer že vrsto let razvija podporno infrastrukturo za večjezične in večkulturne avtorice in avtorje ter spodbuja kulturne prakse, ki presegajo nacionalne in jezikovne meje.

V Beogradu je najprej diplomirala iz srbskega jezika in književnosti, potem pa se je vrnila v rojstno Jagodino in začela delati na tamkajšnjem Radiu Jagodina. »Intimen prostor glasa in glasbe brez kamer me je za vedno osvojil. Radio je moja prva ljubezen,« pravi. Vendar je bilo to neposredno po tem, ko je NATO bombardiral Srbijo, časi so bili težki in od svojega dela ni mogla živeti. Ko je od gimnazijske sošolke Tanje Petrović, ki je danes predstojnica Inštituta za kulturne in spominske študije ZRC SAZU, izvedela, da v Ljubljani obstaja mednarodna fakulteta za podiplomski študij in da ponujajo štipendije za študente iz jugovzhodne Evrope, je nameravala le za dve leti v Ljubljano, da opravi magistraturo. Toda študij na Fakulteti za podiplomski humanistični študij Insitutum Studiorum Humanitatis je bil, kot pravi, sanjski z najboljšimi profesorji iz Slovenije in tujine. Slovenija ji ni bila tuja, saj je bil njen oče Slobodan Žikić skoraj štirideset let novinar beograjske Politike, nekaj časa pa tudi dopisnik iz Ljubljane, kjer so kot družina živeli konec sedemdesetih in na začetku osemdesetih letih. Ko je dobila priložnost za vpis na doktorski študij, pod mentorstvom »fantastičnih« profesorjev dr. Svetlane Slapšak in dr. Jožeta Vogrinca in ko je tukaj spoznala še sedanjega moža, sta se odločila, da tukaj tudi ostaneta.

Poleg svojega literarnega in novinarskega dela je zelo aktivna tudi pri zavzemanju za pravice manjšin iz nekdanje Jugoslavije. V zadnjem času je bila posebej dejavna v pobudi proti izbrisu volilne pravice tujcem v Sloveniji. Vrsto let pa se zavzema tudi za priznanje skupnosti nekdanje Jugoslavije kot narodne manjšine v Sloveniji. Po volitvah v Srbiji, na katerih je padel avtokratski režim Aleksandra Vučića, in pred lokalnimi volitvami, na kateri bo županski položaj skušal obdržati Vučićev prijatelj Zoran Janković, je primerjala politično dogajanje v Srbiji in Sloveniji, ki sta si precej bolj podobni, kot se morda zdi.

Poslušalci Radia Študent vas poznajo predvsem po oddaji Kontrola leta. Kako je oddaja nastala?

Potem ko sem zaključila doktorat, sam delala kot raziskovalka, pisala akademske članke, predavala, sodelovala na konferencah, vendar službe in rednega angažmaja v akademski srenji nisem mogla dobiti. Nekaj časa sem sama financirala svoje akademsko delo, tako da sem podnevi raziskovala in pisala v čitalnici NUK-a, ponoči pa se ukvarjala s komercialnim prevajanjem. Obenem sem pogrešala novinarski adrenalin. A tu je nastopila težava, saj se ne moreš ukvarjati z novinarstvom, če ne obvladaš jezika države, v kateri živiš. Čeprav govorim slovensko, je slovenščina moj drugi jezik in moj naglas bo za vedno ostal z mano. Potem so me poklicali iz Srbskega kulturnega centra Danilo Kiš in mi ponudili delo.

V malih (manjšinskih) nevladnih organizacijah si nenehno na robu prepada, ves čas v stanju pripravljenosti na katastrofo, saj ni stabilnega financiranja, vse je vezano na kratkotrajne projekte. Ob vsem tem pa veš, da si na pravi strani, da počneš nekaj, kar te prerašča kot posameznika. Kasneje sem slučajno na radiu slišala oddajo v bosanskem jeziku na slovenski radijski postaji. To je bila oddaja Podalpski selam na Radiu Študent, ki jo je vodil Admir Baltić. Tako sem izvedela, da bi lahko v novinarstvu delala tudi v srbskem jeziku in čez čas sem na Radiu Študent začela z oddajo Kontrola leta, ki je na sporedu dvakrat na mesec, to je od leta 2012 naprej moja avtorska oddaja.

Pogovarjava se nekaj dni po Vučićevem padcu, zato je vse še zelo sveže. Ste pričakovali tak razplet?

Mislim, da si ni nihče predstavljal, da bi Vučić lahko priznal poraz. O tem sem za Kontrolo leta pred volitvami govorila z Nedimom Sejdinovićem, novinarjem tednika Vreme in odličnim analitikom političnega dogajanja, ki si kaj takega prav tako ni mogel predstavljati. Kljub temu je bil prepričan v zmago Študentske liste. Rekel je, da se bo sistem začel rušiti od znotraj, ko bo jasno, da so študenti zmagali. V institucijah je namreč veliko posameznikov, ki doslej niso mogli profesionalno opravljati svojega dela, ker je bila država ugrabljena, a bodo začeli takoj, ko bo to mogoče. In prav to zdaj gledamo: aretacije, kazenske ovadbe, tožilstvo in policija sta začela delovati, čeprav Študentska lista še ni prevzela oblasti. Vsem nam je bilo jasno, da imajo študenti ogromno podporo, a tudi, kakšen avtokrat je Vučić in kaj vse je pripravljen narediti, da bi ostal na oblasti. Kakšno uro ali manj, preden je priznal poraz, je začel zbirati policijo in »batinaše« v Ćacilendu v središču Beograda. Vsi smo to spremljali z veliko tesnobo in strahom. Slišala sem se z mamo, ki mi je rekla: »Upam, da mednarodna skupnost ne bo dovolila, da nas pobijejo.« Takšen je bil strah, takšen teror. Mirno lahko rečemo, da je šlo za okupacijo lastne države. Na srečo si je premislil in priznal poraz.

Zanimivo je, kako se je aktivirala diaspora. Kako veliko ljudi je šlo na volitve in s kakšno večino so podprli študente. Čeprav srbsko veleposlaništvo ni želelo odpreti volilnih mest v Kopru in Mariboru, je na volišče v Ljubljano odšlo ogromno ljudi. Izjemno sem bila presenečena, ko sem tisto jutro pred veleposlaništvom zagledala nepregledno vrsto. Ljudem ni bilo težko čakati po deset ur. Pogovarjala sem se z njimi, prišli so iz različnih krajev, sami so si plačali prevoz, nekateri so prišli iz nočne izmene, stali tam cel dan in se vrnili na nočno izmeno. Vsi mirni, nasmejani, nihče se ni pritoževal, neverjetna odločnost, da jim nič ne bo preprečilo glasovanja. Česa takega še nisem doživela. To je posledica dveletnega dela študentskega gibanja, ki je imelo izvrstno kampanjo. Zajeli so najrazličnejše segmente srbske družbe, od levice do desnice, od nacionalistov do anarhistov. Na prvo mesto so postavili boj proti korupciji.

Ljudje so videli krvava stopala mladih, ki so pešačili po vsej državi, hodili od vasi do vasi. Videli so, kako so jih policisti mučili, pretepali in zapirali. Ljudje so vse to gledali in strah se je počasi začel umikati tistemu pravemu, trmastemu ’inatu’. Takšne odločnosti, da bodo naredili vse, kar je v njihovi moči, da Vučić odide, brez enega samega incidenta, nisem videla niti v času Miloševića.

Izjemno sem bila presenečena, ko sem tisto jutro pred veleposlaništvom zagledala nepregledno vrsto. Ljudem ni bilo težko čakati po deset ur.

Gibanje je zelo heterogeno, na protestih smo videli tudi simbole, za katere bi bilo bolje, da jih tam ne bi bilo. Ampak zdi se, da vsi čakamo na obsodbo nacionalizma, priznanje genocida v Srebrenici, nasprotovanje poveličevanju Ratka Mladića …

Pogosto se postavljajo ideologija vprašanja. Nekatere motijo trije prsti, druge zastave itd. Res je, da smo lahko slišali nacionalistične parole, a smo slišali tudi druge, levičarske. Študente je podprlo izjemno veliko levičarjev, pravih levičarjev, med njimi ljudje, ki so svoja življenja posvetili boju proti nacionalizmu. Vsi, ki so bili proti Miloševiću, so danes proti Vučiću. Gre za izjemno heterogeno skupino, kar pomeni, da so v njej tudi druge ideologije, a to je bil edini možen način organizacije, ki je lahko dosegel Vučićev padec. Pomembno je tudi, da so študenti vključili bošnjaško manjšino iz Novega Pazarja, kjer prvič ni zmagala bošnjaška politična stranka. Torej, niso se odločali na podlagi etničnosti, temveč državljanstva. V srbskem parlamentu bo poslanka s hidžabom, Sanela Ramadanović. To je neverjeten uspeh študentskega gibanja. Na začetku smo bili skeptični, a so odlično vodili boj. Zdaj so politični unikum v svetu.

Kaj od študentskega gibanja pričakujete zdaj?

Vse so dosegli brez političnih profesionalcev, brez vodij. Še vedno ne obstaja obraz gibanja, še vedno se o vsem dogovarjajo na plenumu. Mislim, da bodo nadaljevali s tem načinom dela. Pripravili so več sto strani dolgo strategijo, povzetek je javno dostopen. Verjamem, da imajo zelo dober plan. Mislim, da tisti, ki so bili izbrani v parlament, ne bodo odločali sami. To je kolektivni boj, kolektivno odločanje in kolektivno znanje. Politični teoretiki pravijo, da se je kaj takega zgodilo prvič. Vseh 250 ljudi z njihove liste je izbral plenum, to je povsem nov moment v zgodovini Srbije in Evrope.

Lahko državo vodijo na tak način, prek plenumov?

Verjamem, da lahko. Ampak treba je vedeti, kaj so prioritete. Pod Vučićem je bilo skorumpirano vse – sodstvo, državno tožilstvo, policija, mediji, vse državne institucije. Mislim, da obstaja zelo dober načrt, kako to urediti. Najprej so na vrsti mediji. Videli smo že opravičilo javne televizije v Vojvodini in prve odstope z vodstvenih položajev. Enako je na RTS-u. Regulatorni organ REM je začel postopek proti televiziji Informer, ki je bila propagandno orodje režima in je sejala sovraštvo in agresijo vsak dan. Vsak dan smo priča aretacijam in kazenskim ovadbam vodečih v različnih institucijah, čeprav študentska lista še niti ni prevzela oblasti.

Kaj naj bi sledilo po medijih?

Sodstvo, policija, potem vse ostalo. Dela bo ogromno, saj je država uničena. Vučić je za sabo pustil pogorišče, nič ne funkcionira, in študenti so pred težko nalogo, saj bodo morali državo dvigniti iz pepela. Obseg korupcije ter podrejenosti države enemu človeku in eni politični stranki je bil neverjeten. Gre za dobesedno ugrabitev države in vseh njenih institucij.

Ampak prej ali slej bo morala na vrsti priti tudi ideologija, odnosi z Bosno in Hercegovino, Hrvaško …

Gre za izjemno heterogeno skupino, kar pomeni, da so v njej tudi druge ideologije, a to je bil edini možen način organizacije, ki je lahko dosegel Vučićev padec.

Za ideološke razprave bo čas po tem, ko bodo državo spet postavili na noge. Seveda se nas veliko boji, da bo takrat prišlo do trenj. Ampak gibanje sem razumela na način, da so študenti prišli zato, da zrušijo avtokratskega vladarja, da državo spet postavijo na noge, jo vrnejo državljanom, po tem pa organizirajo svobodne volitve in odprejo možnost svobodnega javnega pogovora in razprave. To je izvrstno razložil Refik Hodžić v članku Studenti i strah od slobode. Zapiše, med drugim, da najpomembnejša sprememba, ki jo je študentsko gibanje prineslo Srbiji, ni povezana z volitvami ali političnimi programi, temveč s tem, da je sto tisoče ljudi kljub nasilju, represiji, strahu in propagandi spoznalo, da lahko ne glede na narodnost ali politično prepričanje stopijo skupaj kot državljani ter da lahko spreminjajo družbo. Za resnično soočenje s preteklostjo potrebujemo institucije, izobraževanje, medije, javni prostor, medčloveške odnose in politično kulturo, v kateri imajo ljudje možnost kritično preizpraševati podedovane narative o preteklosti, pravi Hodžić. Ne bi se mogla bolj strinjati. In upam, da bo sprememba v Srbiji prinesla prav to.

Kljub temu bodo prišli dogodki, ko se tem vprašanjem ne bodo mogli izogniti. Na primer obletnica genocida v Srebrenici. Takrat se bodo morali izjasniti.

Ideološke razlike v gibanju so ogromne in upam, da bodo našli način, da ne bo vse razpadlo. Bistveno vprašanje je, kako ljudi povleči iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, v katerih še vedno živijo, in začeti novo poglavje. Ti študenti se takrat še niso niti rodili. Veliko jih o razpadu Jugoslavije in vojnah, ki so sledile, ne ve ničesar, ker se o tem v šoli ne učijo. Te stvari se omenjajo predvsem v medijih, a seveda na napačen način, v smislu »mi smo žrtve, drugi so krivi za vse«. Naj povem en primer. Na volišče sem šla s sinom. Hotel je dvigniti tri prste – palec, kazalec in sredinec, ker je bila študentska lista na glasovnici pod številko tri. Rekla sem mu, naj treh prstov ne kaže na tak način, pa mi je odvrnil, zakaj ne, saj vsi kažejo tako. Ni vedel, kakšen zgodovinski pomen imajo trije prsti, tako kot tega ne vejo številni drugi študenti. Razložila sem mu, da trije dvignjeni prsti za mnoge ljudi v Srbiji simbolizirajo pripadnost srbski narodni identiteti, za študente in podpornike študentske liste pa znak tri na glasovnici, vendar so ta simbol med vojnami v devetdesetih letih uporabljali srbski vojni zločinci, ki so ubijali in mučili civiliste in da jaz iz spoštovanja do žrtev in drugih narodov na tak način ne bom iztegovala treh prstov. Potem je sin rekel, da tudi sam ne bo dvigoval treh prstov. Torej, zamudili smo, da bi otrokom razložili, kaj to pomeni. V Srbiji nikoli ni bilo možnosti za soočenje z vojnami in zločini v devetdesetih letih. Prav tako ni bilo odprtega javnega prostora za kritično razpravo o preteklosti, razen v obdobju od padca Slobodana Miloševića do umora Zorana Đinđića leta 2003. In danes študenti prepevajo »Tri poljupca hoću ja« in ob tem kažejo tri prste, ker podpirajo študentsko listo in se veselijo, da so po dveh leti boja zrušili diktatorja.

Vučić ima tudi v Sloveniji svoje privržence, župan Ljubljane Zoran Janković rad pove, da sta prijatelja, tudi s premierjem Janezom Janša sta si vsaj po ideologiji in načinu vladanja blizu …

Janša ni tako odprto govoril o tem prijateljstvu z njim kot Janković, a je njuna politika zelo podobna. Ne razumem, zakaj povezave slovenskih politikov z Vučićem mediji tako malo problematizirajo. Vsi vemo, kdo je Vučić, in če ti je tak človek prijatelj, potem je to zelo problematično. Če je Vučić njegov prijatelj, potem Janković podpira avtokratski režim, ki je poveličeval vojnega zločinca Ratka Mladića. Novinarji bi morali Jankovića več spraševati o tem. Srbski raziskovalni medij Krik in slovenski Oštro sta razkrila, da je Jankovićev sin prijavljen na naslovu Vučićevega ’kuma’ in da je dobil srbsko državljanstvo. To bi vsekakor morala biti pomembna tema volilne kampanje.

Velja nekakšno javno prepričanje, da diaspora, ki ji je Janševa vlada odvzela volilno pravico (tistim, ki nimajo državljanstva, ampak samo stalno prebivališče v Sloveniji), v Ljubljani voli za Jankovića. Menite, da to drži?

Mislim, da to absolutno ni res. Petindevetdeset odstotkov ljudi je na srbskem veleposlaništvu v Ljubljani glasovalo proti Vučiću – to so ljudje, ki so pobegnili od režima v Srbiji. Oni vsekakor ne bi glasovali za Vučićevega prijatelja. Zanimivo je tudi, da skozi ves dan, ko smo stali pred veleposlaništvom, Janković ni prišel mimo, Luka Mesec in Anton Rop pa sta.

Petindevetdeset odstotkov ljudi je na srbskem veleposlaništvu v Ljubljani glasovalo proti Vučiću – to so ljudje, ki so pobegnili od režima v Srbiji. Oni vsekakor ne bi glasovali za Vučićevega prijatelja.

Bližajo se lokalne volitve. Ljudje s poreklom iz drugih republik Jugoslavije ste v Sloveniji nepriznana manjšina. Kaj pričakujete od župana? Kaj naj bi naredil za vas?

Isto kot za vse druge prebivalce: želimo imeti možnost za dostojno življenje. Da lahko živiš od svoje plače, da imaš streho nad glavo, da imaš poceni in učinkovit mestni promet, da si lahko v centru privoščiš kavo. Zdaj je vse predrago. To je prva stvar. Drugič pa, da se sankcionirajo nestrpnosti, sovražni govor. To se je povsem razpaslo. Tujcem so vzeli volilno pravico, omejujejo zaposlovanje tujcev, slišala sem, da bodo skušali omejiti tudi tuje študente. Pri tem lahko mestna oblast veliko naredi. Ljubljana je nedvomno večetnično, večkulturno in večjezično mesto. To je dejstvo. Potrebno je le, da mestna oblast to prizna in se začne v skladu s tem obnašati. Velikokrat za pozitiven primer jemljemo newyorškega župana Mamdanija, ki svoje prebivalce nagovarja tudi v španščini. Podobno bi lahko bodoči ljubljanski župan prebivalce nagovarjal v bosanskem, srbskem, hrvaškem, črnogorskem in albanskem jeziku. Pogledati bi lahko šel, kako ta skupnost živi, jo vprašal, kaj potrebuje, in jo obravnaval enako kot Slovence. Etnična pripadnost ne pomeni nič. To, da je Janković Srb, ne pomeni nič. Tako kot nič ne pomeni, da sta Srba Stevanović ali Vučić. Pristop, da se na podlagi narodnosti odločiš za karkoli, je nesmiseln.

Zadnje tri, ki ste jih omenili, verjetno ne povezuje, da so Srbi, ampak njihovi interesi.

Tako je. Interes je najpomembnejša nacionalnost.

Kako pa je s priznanjem statusa narodne manjšine ljudem iz nekdanje Jugoslavije? Verjetno tega ne moremo pričakovati v času Janševe vlade. Ampak vi se za to zavzemate že vrsto let. Na kateri točki so vaša prizadevanja?

Ne verjamem, da je priznanje narodne manjšine možno pod katerokoli vlado. Ker so razne skupine to ničkolikorat poskušale doseči, preko posebnega zakona ali spremembe ustave, a niso uspele. Slovenska družba ni zrela za to, izgovarjajo pa se na avtohtonost. Lahko se dotakneva referenduma o volilni pravici tujcev na lokalnih volitvah. Grozno je, če po 24 letih eni skupini ljudi vzameš volilno pravico. Zato sem pričakovala, da se bo to vprašanje dotaknilo več državljanov. Do ljudi iz drugih republik nekdanje Jugoslavije so stereotipi še vedno močni. Država je v izobraževanju prebivalcev naredila premalo, da na ljudi, ki prihajamo iz drugih republik Jugoslavije, ne bi gledali kot na nižja bitja ali drugorazredne državljane. Še posebej čudno je, da država temu ni posvetila večje pozornosti glede na to, da je izbris slovenska travma, najhujša stvar, ki jo je država naredila drugim narodom. Organizacije iz nekdanje Jugoslavije so bile vedno revne, marginalizirane, dobivale so le minimalna sredstva. Dolgo sem v tem in vidim, da je to slaba strategija, danes vsi vidimo njene posledice. Če bi vlagali v manjšinske organizacije, bi lahko te izobraževale celo družbo o strpnosti, medkulturnem razumevanju, skupnem življenju – da se kaj takega, kot je izbris, ne sme več zgoditi. Ampak očitno se to lahko zgodi, saj smo imeli pri odvzemu volilne pravice enak diskurz: »zakaj ne vzamejo državljanstva, pa bodo lahko volili«. Nekoč pa so govorili: »pa bi vzeli državljanstvo in ne bi bili izbrisani«. Pri tem se pozablja, da so postopki za pridobitev slovenskega državljanstva dolgotrajni, dragi in komplicirani. Tudi institut stalnega prebivališča prebivalcem po zakonu zagotavlja določene pravice, med katerimi je bila tudi volilna pravica na lokalnih volitvah. Minilo je več kot 30 let, spremenilo se ni nič.

Na kakšen način se danes odraža nestrpnost?

Ljudje se bojijo govoriti jezike nekdanje Jugoslavije. Poznam gospo, ki dela v trgovini in ne sme z mano govoriti v srbščini, lahko pa govori angleško. Druga gospa je na družbenih medijih napisala, da dela v šoli, na kateri se je z enim od staršev pogovarjala v srbščini. Ravnateljica ji je dala opomin pred odpovedjo pogodbe, ker da je uradni jezik slovenščina. Da ne govorim, kakšne grozote so pisali po družbenih omrežjih, ko smo se v referendumski kampanji zavzemali za ohranitev volilne pravice. Ali pa kaj vse je doživela Flurina Ametaj, samo zato ker je po poreklu Albanka, sicer pa izjemna strokovnjakinja, medkulturna mediatorka in magistra socialnega dela, ki kandidira na lokalnih volitvah v Celju. To je bilo večdnevno spletno in medijsko nasilje izključno zaradi porekla. Na srečo jo je podprlo veliko organizacij civilne družbe. Skozi kampanjo proti izbrisu volilne pravice tujcem smo se manjšinske skupnosti povezale in vzpostavile močno mrežo.

Kaj bi se spremenilo, če bi dobili status manjšine?

Italijanska in madžarska skupnost imata svoje programe na TV Slovenija, podstrani na MMC, mi iz bivše Jugoslavije, ki nas je največ, imamo pa eno televizijsko in eno radijsko oddajo vsakih štirinajst dni. Ustvarjalci teh oddaj smo sramotno podplačani, vsak trenutek nas lahko ukinejo. Če bi bili manjšina, bi imeli zagotovljen program v teh jezikih. Da ne govorim o financiranju organizacij. Potem bi organizacije reagirale ob vsakem nestrpnem govoru, izobraževale bi v šolah, organizirale prireditve. To bi pripomoglo k odprtosti cele družbe. Kako se je slovenska družba senziblizirala z LGBT skupnostjo? Tako da so aktivisti vrsto let delali z ljudmi. Na enak način bi morali delovati tudi priseljenski in manjšinski aktivisti ter organizacije. Težava je v kroničnem podfinanciranju teh organizacij in njihovem pretežnem usmerjanju v folklorne dejavnosti. Dokler pripravljamo čevapčiče, bureke in baklave, smo dobrodošli. Ko pa se vključimo v politiko, smo deležni napadov desničarjev.

Zanimivo, da je na primer v Srbiji slovenska manjšina priznana.

Pa ne le v Srbiji, ampak v vseh državah nekdanje Jugoslavije.

Zelo dobro poznate tako slovensko kot srbsko politiko. Ali lahko primerjate Vučićev in Janšev način vladanja?

Ko opazuješ, kaj počne Janša, kako govori, kako se obnaša, kakšne zakone sprejema, kakšne poteze vleče in na kakšen način gradi svojo politično osebnost, vidiš ogromno podobnosti. Ko so s pomočjo Dušana Smodeja napadli Luko Mesca, sem takoj videla srbsko situacijo in Branislava Lečića. Ista metoda. Ko je bil Lečić obtožen za posilstvo, je postal član Vučićevega SNS in začel blatiti njihove politične nasprotnike, sojenje pa se sploh še ni začelo. Zelo podobno je organizirano spletno nasilje. Srbski režim je imel svoje spletne bote, ki jih je plačeval. Odpirali so po več profilov samo za blatenje političnih nasprotnikov. Podobno je danes v Sloveniji. Mladina in RTV Slovenija sta poročala o tem, kako nastaja in se vzdržuje »klet« za spletne obračune. Ko sem podprla Flurino Ametaj z objavo na facebooku, se je vsulo več kot 500 komentarjev v kratkem času, velika večina sovražnih, jasno je bilo, da gre za organiziran spletni napad. Enako poteka tudi razširjanje sovraštva do drugih narodov in manjšin. Opažam, da je v Sloveniji ljudi vse bolj strah kritizirati oblast in se izpostaviti. To je zelo nevarno. In to je prvi znak, da imamo avtoritarno oblast, ki ne prenaša kritik. V Srbiji smo videli, kako lahko en človek uniči demokratične institucije, spreminja javni diskurz, razširja sovraštvo, tako da prevzame medije. To je treba ustaviti na začetku, ker se sicer režim razvije do točke, ko ne moreš storiti ničesar več. Ko imaš strankarske institucije, je konec. Takrat ne moreš verjeti ne sodstvu, ne policiji, ne javnemu mediju, nikomur. Tudi v šolstvu strokovnost ne pomeni nič, ampak samo pripadnost stranki.

Zdaj govorite o Srbiji ali Sloveniji?

Tako o Sloveniji kot Srbiji. Če govorimo o Sloveniji: v strokovnem svetu za reorganizacijo šolstva so ljudje, kot je Aleš Primc, ki nimajo nobene veze s šolstvom.

Opažam, da je v Sloveniji ljudi vse bolj strah kritizirati oblast in se izpostaviti. To je zelo nevarno. In to je prvi znak, da imamo avtoritarno oblast, ki ne prenaša kritik.

Si je mogoče vse sisteme in podsisteme podrediti v enem mandatu?

Če se bo nadaljevalo s takšnim tempom, Slovenija ne bo več družba, kot smo jo poznali doslej. Recimo, da je en mandat prelomna točka, dva mandata pa bi pomenila konec. Slovenija je na poti v avtokratski režim, ki bo ukradel državo, če bo obstal. Bogastvo Slovenije je močna civilna družba, ki ima znanje in izkušnje, prav tako sindikati. To je ključnega pomena. Milošević in Vučić sta z demonizacijo takoj napadla civilno družbo in opozicijo. Opažam, da se tudi v Sloveniji govori o nesposobni opoziciji, da so vsi isti, kar je nevarno. V Srbiji je bila opozicija tako demonizirana, da iz opozicije sploh nisi mogel delovati. Ljudje so povsem izgubili zaupanje vanjo, a na srečo se je potem odprl prostor za študente.

Ampak civilna družba je bila vedno močna tudi v Srbiji?

Bila je, ampak je izčrpana in demonizirana. Vedno ji je režim očital povezave s tujino, z ZDA, Nemčijo. Najhujša beseda je bila Soroš, že v času Miloševića.

Aktivni ste tudi na sindikalnem področju. Pred pol leta ste šli v delavski boj za oddajo Sami naši, ki jo je mogoče poslušati na Radiu Slovenija 1.

Oddaja se predvaja od leta 2016, namenjena je vsem skupnostim nekdanje Jugoslavije, zanjo se je leta in leta trudilo veliko ljudi. Uredniki so število predvajanj s štirih na mesec zmanjšali na dve. Drugi problem je, da so naši honorarji nespodobno majhni. Povezali smo se s sindikatom Zasuk, imeli smo tiskovno konferenco, razgovore, pogajanja. Na koncu žal nismo dosegli zahtev, so se pa odgovorni začeli več pogovarjati z nami. Zahtevali smo Zasukovo minimalko, ki je zakonsko določena. Na primeru te oddaji se vidi odnos družbe, RTV in politike do manjšin. Včasih je vse skupaj enostavno ponižujoče.

Kljub temu, da ste podplačani, ste v prvih vrstah, ko je treba braniti RTV Slovenija.

Drži. RTV ima eno veliko težavo, to so zunanji sodelavci. Ti zahtevajo svoje pravice na sodišču, kar zahteva veliko denarja za odvetnike. Ne vem, zakaj raje ne plačajo sodelavcev, kot bi jih morali, namesto da plačujejo za odvetniške stroške. Že deset let nam na mesec, dva ali tri podaljšujejo pogodbe. To je sramota za RTV. Ne vem, kdaj bodo to uredili. Ljudje delajo leta, ne da bi jih zaposlili niti pošteno plačali. Javni zavodi bi morali skrbeti za visoke delovne standardne. Seveda pa se bomo borili za RTV, saj vem iz Srbije, kako je, ko izgubiš javno televizijo. In tudi sindikat Zasuk je bil v prvih vrstah za obrambo RTV-ja.

Se kot manjšinka počutite tudi v novinarski srenji?

Vsekakor. Ker delam v manjšinskih oddajah. Nimamo nagrad za manjšinsko novinarstvo, smo neopazni, na novinarske festivale nas ne vabijo. Če si manjšinec, si marginaliziran. Za mainstream smo nevidni.

Nimamo nagrad za manjšinsko novinarstvo, smo neopazni, na novinarske festivale nas ne vabijo. Če si manjšinec, si marginaliziran. Za mainstream smo nevidni.

Kakšen pa je odziv Društva novinarjev Slovenije in Sindikat novinarjev Slovenije?

Sem članica Sindikata novinarjev Slovenije, ki je bil vedno tu za nas. Društvo novinarjev Slovenije nas podpre, če jih pokličemo, sami pa se ne spomnijo na nas. Če bi v okviru njihovega festivala imeli kakšno delavnico ali pogovor o manjšinskih zadevah, bi bilo seveda super, ampak tega ni. Mogoče se odpre kaj v prihodnosti, morda se zavejo, da smo tudi mi tukaj.

Do kolikšne mere moramo ločevati novinarstvo in aktivizem in koliko se lahko prepletata?

Novinar mora zastopati glasove tistih, ki imajo manjšo moč v družbi oziroma katerih glas se ne sliši. Predstavljati mora humanistične principe. Ne morem vzeti najprej izjave od študenta, potem pa od Vučića, avtokrata, ki bi moral biti v zaporu. Zakaj bi se pogovarjala z njim? Princip uravnoteženosti mi je tuj. Kot novinar moraš znati oceniti, kaj je v redu in kaj ne, ter publiki omogočiti, da pride do informacij, ki ostajajo skrite. Zdi se mi, da je raziskovalno novinarstvo bolj razvito v Srbiji kot v Sloveniji. Pogrešam medije, kot so Krik, Birn, Cins, Cenozolovka, Radar in podobne, ki so v Srbiji naredili ogromno.«