V preteklih tednih si je bilo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani mogoče ogledati razstavo o izbrisu in boju izbrisanih, ki je v zadnjih letih prepotovala dobršen del Slovenije. Med izbrisanimi portretiranci je tudi Zoran Tešanović, ki je vse do smrti 7. decembra 2022 bival brez stalnega prebivališča. Zadnja leta je brez elektrike preživel na obrobju Ljubljane v prikolici, ki jo je pozimi grel s stiropornimi ploščami in plinskimi bombami. Odvisen je bil od nevladnih organizacij in prostovoljcev, saj je bil slabega zdravja in se ni mogel veliko premikati.

Ko ga je direktorica Amnesty International Slovenije Nataša Posel decembra 2021 obiskala v njegovem domovanju, ji je, oblečen v dve majici, dva puloverja in zimsko jakno, povedal, da tam živi dve leti in da je pred izbrisom delal na tržnici, kjer je imel stojnici. Po 26. februarju 1992 so ga začeli preganjati in ga zaprli v center za tujce. Tam je bival skupaj z begunci. Ko so ga izpustili, se ni mogel zaposliti in ni imel dostopa niti do zdravstvene oskrbe niti do socialnih storitev. Brez kakršnegakoli dokumenta je živel 26 let. Potem je pridobil začasno dovoljenje za bivanje, ki pa ne zagotavlja vseh bistvenih pravic, kot jih status osebe s stalnim prebivališčem. Še vedno ni imel pravice do bivanja v domu za starejše.

Leta 2022 je bil Tešanović vključen v poseben postopek pridobivanja stalnega bivališča prek urada predsednika oziroma predsednice države; to je namreč ena od javnih institucij, ki lahko podajo mnenje o interesu države, da neka oseba pridobi stalno prebivališče. V zadnjih letih je tako približno 20 ljudi dobilo povrnjeno stalno prebivališče, kar je še vedno edina možnost, saj vse od leta 2013 ni v veljavi noben zakon, ki bi urejal pravice izbrisanih, to pomeni, da pravni postopek za povrnitev pravic ne obstaja, mogoč je le politični postopek prek urada predsednice države.

Po tem postopku bi do povrnjenega statusa prišel tudi Zoran Tešanović. Nataši Posel je dejal, da mora preživeti le še tisto zimo. Preživel jo je, naslednje pa žal ne. Zgorel je v prikolici. Verjetno so požar povzročile plinske bombe, ki jih je kupil malo pred tem. Če bi zdržal še približno pol leta, bi se lahko preselil v dom za starejše, saj bi bil takrat končan postopek za pridobitev stalnega prebivališča. Pokopali so ga šele pol leta po smrti, ker so morali najprej potrditi njegovo identiteto. Pokopan je v skupinski grobnici, na kateri ni njegovega imena niti imen drugih tam pokopanih.

Golobova vlada zavrnila zakon

V podobnem položaju, kot je bil Zoran Tešanović, so nekateri še vedno, zato si Amnesty International in Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije prizadevata, da bi vlada sprejela zakon, na podlagi katerega bi si izbrisani lahko v rednem postopku zagotovili povrnjen status. Tako bi dejanske možnosti za to prvič dobili tudi tisti, ki so odšli iz države, ker jim je prejšnja zakonodaja postavljala nerealne zahteve. Leta 2023 so predlog zakona v sodelovanju z uradom predsednice države pripravili Mirovni inštitut, Civilna iniciativa izbrisanih aktivistov, Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije in Amnesty International Slovenije.

Kot pravi Nataša Posel, bi njihov predlog »omogočal povrnitev statusa vsem izbrisanim ter odstranil ovire, ki so v preteklosti preprečevale mnogim izbrisanim, da bi uredili svoj status«. Navaja, da je predsednica republike 20. oktobra 2023 predlog poslala predsedniku vlade Robertu Golobu, a ga je vlada zavrnila. »S tem je reševanje izbrisanih prepustila slepim potem strokovnih delavcev v zdravstvenih domovih ali domovih za starejše, ki pa brez zakonske podlage pogosto ne morejo pomagati. Urad predsednice države je do stalnega prebivališča z mnenjem o interesu države lahko pomagal nekaterim posameznikom; tisti, ki nimajo niti začasnega prebivališča, pa brez ukrepanja vlade ostajajo v brezizhodnem položaju, popolnoma odvisni od dobre volje družin in prijateljev,« pravi Nataša Posel in dodaja, da zdaj zbirajo podpise za peticijo.

Glede na to, da tako imenovana levosredinska vlada ni sprejela temeljnega zakona za ureditev položaja izbrisanih, ni pričakovati, da bi ga skrajno desna. Po neuradnih trditvah zamisli ni bil naklonjen tedanji minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar, bistven za nesprejetje zakona pa naj bi bil antagonizem med nekdanjim premierom Robertom Golobom in predsednico Natašo Pirc Musar.

Tako skoraj 34 let po izbrisu nekateri še vedno živijo brez statusa. Z nekaterimi imajo stik nevladne organizacije, vsi pa so v slabem ekonomskem in socialnem položaju. Kot pravi Nataša Posel, so med njimi ljudje, ki v Sloveniji živijo 60 let in več ali so se tukaj rodili, tudi starejši in bolni, ki bi nujno potrebovali oskrbo, a do nje niso upravičeni.

Kdaj bo izbris vključen v učbenike?

Poleg zakona je eno od treh glavnih področij, na katerih izbrisani bijejo boj zadnja leta, izobraževanje. Prizadevajo si, da bi izbris prišel v šolske učbenike. Ali ga bodo vključili v napovedano šolsko reformo, smo vprašali ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino, a odgovora nismo dobili. Vsaj pod to vlado je precej verjetneje, da bodo za dijake in študente edini vir izobraževanja ostale zgodbe, ki jih prek Amnesty International in angažiranih profesoric na šolah in fakultetah pripovedujejo izbrisani.

Predsednica Amnesty International pravi, da tako vsako leto pripravijo pričevanja izbrisanih za 1000 do 1500 dijakov, k temu pa je treba dodati še pričanja na nekaterih fakultetah, predvsem ob obletnicah. Vedno gre za čustveno pretresljive dogodke, ki puščajo sledi. Odzivi dijakov in študentov, ki niso obremenjeni s sovraštvom do izbrisanih iz preteklosti, so večinoma izredno pozitivni. Izražajo jezo, ker se je kaj takega lahko zgodilo in ker sami do tedaj o izbrisu niso vedeli ničesar, obenem pa pokažejo precej sočutja.

Tako je predsednik Civilne iniciative izbrisanih aktivistov Irfan Beširević na neki srednji šoli pripovedoval, kako mu je izbris vzel vse in ga pahnil v brezdomstvo. Eden od dijakov je po predavanju pristopil k njemu, mu dal piškote in mu zaželel, da ne bi bil nikoli več lačen. Irfanu so se orosile oči, dijak pa je domov odšel bogatejši za izkušnjo, na katero se bo lahko oprl v nadaljnjem življenju.

Na nekatere študentke in študente so zgodbe izbrisanih vplivale tako, da so izbris vključili v seminarske, diplomske in magistrske naloge. Veronika Kukovec in Eva Rode sta lani na Pedagoški fakulteti v Ljubljani napisali magistrsko nalogo prav o problematiki prisotnosti izbrisanih v izobraževalnem sistemu.

Na podlagi anket med učitelji, profesorji in študenti ter analize učnih načrtov sta ugotovili, da je tematika izbrisa v izobraževanju skoraj popolnoma odsotna, omenjena le obrobno brez konteksta, osebnih zgodb in refleksije ljudi, ki jih zadeva.

»Učitelji in profesorji tematiko sicer vključujejo v poučevanje, vendar jo pogosto zgolj omenijo in je ne obravnavajo poglobljeno. Študenti izbranih družboslovnih fakultet tematiko v večini poznajo, a svoje znanje ocenjujejo kot osnovno,« sta zapisali.

Rožnati spomenik

Očitno bo preteklo še veliko časa, preden se bodo dijakinje in dijaki ter študentke in študenti sistematično učili o tem birokratskem etničnem čiščenju, toda izbrisanim je že uspelo doseči tretji cilj. Pred tremi leti je bil postavljen spomenik izbrisanim, stoji pa na mestu, kjer so se ti nekoč organizirali – v Socialnem centru nekdanje Avtonomne tovarne Rog, ki jo je 19. januarja 2021 Mestna občina Ljubljana ob pomoči svojih varnostnikov nasilno (in nezakonito) izpraznila ter kasneje porušila in zgradila Center Rog.

Ko je občina izbrisanim ponudila, da bi spomenik stal v sedanjem Parku izbrisanih, jih je postavila v neugoden položaj. Če bi zavrnili ponudbo, bi se odpovedali dolgoletnemu cilju številnih izbrisanih prebivalcev, o katerem sta govorila že Aleksandar Aco Todorović in Mirjana Učakar. Če bi jo sprejeli, bi tvegali delno apropriacijo njihovega boja in legitimacijo nelegitimnega Centra Rog, lahko bi sprožili trenja znotraj skupnosti, ki vrsto let podpira izbrisane, pa tudi druge izkoriščane in pregnane. Odločili so se, da ponudbo sprejmejo, kar je nekaterim izbrisanim pomenilo več, drugim manj.

To sem spoznal med pogovori z njimi, ko sem opravljal raziskavo za knjigo Tega se ne da izbrisati. Iz njih lahko sklepam, da je doživljanje spomenika pogojeno z razrednim položajem izbrisanih. Tako je na primer gospa, katere pokojni mož je bil izbrisan in je na koncu dobil povrnjen status, spomenik doživela kot nekaj izredno pozitivnega, kot katarzo. Druga sogovornica, ki še vedno nima povrnjenega statusa in temu primerno živi v težjih življenjskih razmerah, je rekla, da se ob spomeniku počuti, »kot bi ji še enkrat pljunili v obraz, saj postavljajo spomenik, preden so nam vrnili pravice«. Ker je velika večina izbrisanih, ki so ostali v Sloveniji, dobila povrnjen status, predvidevam, da večina pozitivno doživlja spomenik, a zagotovo ne vsi.

Različno se je odzvala tudi aktivistična skupnost. Prav gotovo je bilo ob odkritju spomenika boleče spremljati govor župana Zorana Jankovića, ki za boj izbrisanih ni naredil nič, je pa izbrisal prostor njihovega delovanja in prostor drugih iniciativ in oseb v Avtonomni tovarni Rog.

Čutiti je bilo, da se je v skupnost naselilo nelagodje, ki ga je simbolizirala tišina. Zdelo se je, da so se aktivistke in aktivisti znašli pred bolečo dilemo, a da iz globokega spoštovanja izbrisane in njihov boj še vedno podpirajo.

Šestega junija letos se je na spomeniku znašla rožnata barva. Izkazalo se je, da ne gre za napad desničarjev, saj je na deseto obletnico prvega poskusa evikcije Roga akcija aludirala na rožnati bager, ki je takrat postal simbol upora. Sledilo je besedilo Anarhistke Spomenik izbrisanim je moral »spregovoriti«, ki je razložilo kontekst uspele in neuspele nasilne evikcije, nelegitimnost Centra Rog, nekaznovanost za izbris, manipulativne obtožbe o vandalizmu spomenika itd. Predvsem pa je spregovorilo o boleči dilemi in nožu, ki ga skupnost nosi v srcu. S tem ko so bile besede o bolečini izrečene, pa so se že začele preobražati in dobivati potencial za gradnjo nečesa novega.

Ne nazadnje napeljujejo k zamisli: ob naslednji obletnici naj sledi enaka akcija, rožnata barva pa naj ostane na spomeniku (to lahko zahtevajo njegovi avtorji); skupaj z bagrom naj poleg »simbola uspešne obrambe avtonomije Roga, skupnostne moči in veselega upora« (p)ostaneta tudi simbol skupnega boja za pravice izbrisanih.

»Maske so že zdavnaj padle. Izbrisa ne bomo nikoli pozabile_i, kaj šele oprostile.«