Zadnje desetletje in več se v Ljubljani govori o varni sobi za injiciranje drog. Po mnenju strokovnjakov za zmanjševanje škode bi takšen prostor resnično potrebovali, še posebej, odkar je leta 2016 občina zrušila znameniti zid na Metelkovi, za katerim so se zbirali odvisniki. Po tistem so se uporabniki drog selili po različnih delih Ljubljane, oblasti so jih preganjale in jih še vedno preganjajo. Čeprav je jasno, da bi takšen prostor dobro vplival ne le na življenje odvisnikov, ampak tudi drugih prebivalcev, saj bi bilo konfliktov manj, se je saga dolgo vlekla, zdaj pa naj bi se počasi končala. Zadnja leta so se vrstili številni sestanki, posveti, konference, na katerih smo slišali veliko opozoril o pomembnosti varne sobe, a je v Ljubljani še do danes ni. Medtem jo je prehitela Nova Gorica, kjer so varno sobo odprli jeseni 2023, to pa je očitno vplivalo tudi na razvoj dogodkov v prestolnici. Ministrstvo za zdravje je izbralo izvajalca projekta, društvo Šent, kar pomeni, da bo glavno mesto najkasneje do leta 2028 dobilo varno sobo. Če bo šlo vse po načrtih, seveda.
Da je varna soba nujno potrebna, se strinjajo tako rekoč vsi, ki se zavzemajo za dobrobit odvisnikov. Temu pritrjuje tudi profesorica na Fakulteti za socialno delo Amra Šabić, ki pravi, da mesto potrebuje več storitev za najranljivejše prebivalke in prebivalce, vzpostavitev varne sobe pa je po njenem mnenju ključen ukrep za zmanjševanje škode. »Varna soba bi lahko imela več pomembnih učinkov, predvsem bi zmanjšala uporabo na javnih prostorih, predoziranje, težave zaradi odvrženega pribora in podobno. Z vidika uporabnikov pa vsekakor zagotavlja varen prostor, stik z zdravstvenimi in socialnimi službami, ki je prvi korak do zdravstvene oskrbe, socialne podpore in morebitnega vključevanja v zdravljenje,« pravi in dodaja, da varna soba sama po sebi kljub temu ne more rešiti težav, povezanih z brezdomstvom in odvisnostjo, saj je lahko učinkovita le, če je povezana z drugimi storitvami.
Da je varna soba nujno potrebna, se strinjajo tako rekoč vsi, ki se zavzemajo za dobrobit odvisnikov.
V tujini poznajo številne primere dobre prakse. Prvo varno sobo so odprli leta 1986 v Bernu v Švici. Kot v enem od poglavij knjige Odprta scena piše Borut Bah iz društva Stigma, so že nekaj let pozneje ugotovili, da ima mesto manjše stroške z zdravstvom, da so ulice postale varnejše in da je uporaba drog manj vidna. Nato so varne sobe zrasle po številnih drugih mestih, po Bahovih podatkih jih je leta 2018 delovalo že 90 v 60 mestih v sedmih evropskih državah: Nizozemski, Nemčiji, Franciji, Danski, Španiji, Luksemburgu in Belgiji.
Voljčeva komisija upočasnila proces
Za varno sobo v prestolnici se Bah bori že od leta 2004, ko je Stigma na urad za droge oddala prvo ponudbo za verifikacijo programa, a pravi, da se je »prvi večji premik zgodil leta 2012, ko so se na pobudo Stigme in Zveze nevladnih organizacij spremenili členi kazenskega zakonika, ki urejajo vprašanja drog. Torej bi že od leta 2013 program pod določenimi pogoji lahko obstajal.« V skladu s tem se je Stigma že leta 2015 prijavila na razpis ministrstva za zdravje, dobila nekaj sredstev in pričakovala, da bo lahko po opravljenih birokratskih postopkih začela izvajati program. Vendar je sledil zaplet, zaradi katerega se je odprtje varne sobe odložilo za več kot desetletje.
Ministrstvo za zdravje je zahtevalo (nezavezujoče) mnenje Komisije za medicinsko etiko pod vodstvom Božidarja Voljča, ta pa je kar leto in pol obravnavala vlogo. V tem času se je financiranje projekta končalo, zato varne sobe niso odprli. Voljčeva komisija je nato izdala negativno odločbo z utemeljitvijo, da bi delovanje varne sobe pomenilo »posredno sodelovanje v prepovedani dejavnosti«, kar je pristojnim institucijam ponudilo dodaten alibi za zavlačevanje. Etična komisija se je tako postavila nad zakon, saj je bil takrat kazenski zakonik že spremenjen, na kar je že poleti 2018 opozarjal predstavnik ministrstva za zdravje, takratni direktor direktorata za javno zdravje Jože Hren, ki je podobno kot Bah poudaril, da 187. člen zakonika izključuje kriminalizacijo, ko gre za ravnanje po programu zdravljenja odvisnosti ali nadzorovano uporabo drog.
Kljub mnenju komisije je Stigma znova poskusila, a neuspešno. Za obdobje 2022–2025 se je prijavila za projekt (za varno sobo za snifanje drog, pod vplivom bojazni dela strokovne javnosti, da bi pri injiciranju lahko prišlo do smrti) in spet dobila sredstva. A kot pravi Bah, občina ni bila pripravljena sodelovati, isto se je ponovilo na razpisu za obdobje 2026–2028, pri katerem je ministrstvo kot pogoj za prijavo postavilo sodelovanje z občino in zdravstvenim domom. »Stigma je od obeh, ljubljanske občine in Zdravstvenega doma Ljubljana, prejela negativno mnenje, da z nami ne moreta sodelovati, tako da projekta nismo mogli niti prijaviti.« V občinskem oddelku za zdravje in socialno varstvo sicer pravijo, da s tem niso prekinili sodelovanja s Stigmo pri drugih projektih, prav tako ne izključujejo sodelovanja v prihodnje, medtem pa višina financiranja iz občinskega proračuna več let ostaja enaka.
Skupni projekt društva Šent, Mestne občine Ljubljana in Zdravstvenega doma Ljubljana, po katerem naj bi varna soba v Ljubljani začela delovati do leta 2028, je bil nazadnje uspešen na razpisu ministrstva za zdravje.
Nevladnih organizacij, ki bi bile pripravljene prevzeti tak projekt, ni veliko, a se je v zadnjih letih na razpise za varno sobo prijavljalo tudi društvo Šent, ki ima prav tako dolgoletne izkušnje dela z odvisniki. Uspešno je bilo pri prijavi na razpis ministrstva za zdravje za odprtje varne sobe v Novi Gorici in jo je novembra 2023 skupaj s tamkajšnjo občino in zdravstvenim domom tudi odprlo v dnevnem centru, ki ga je upravljalo že pred tem. Ljubljanska občina trdi, da so te izkušnje glavni razlog, da je skupaj z zdravstvenim domom na razpisu za obdobje 2026–2028 privolila v sodelovanje s Šentom in ne s Stigmo. Skupni projekt društva Šent, Mestne občine Ljubljana in Zdravstvenega doma Ljubljana, po katerem naj bi varna soba v Ljubljani začela delovati do leta 2028, je bil nazadnje uspešen na razpisu ministrstva za zdravje.
Varna soba preprečuje smrti
Čeprav strokovnjaki pravijo, da Ljubljana in Nova Gorica nista najbolj primerljivi glede na število in potrebe uporabnikov, bo Šent lahko vsaj nekatere izkušnje iz Severne Primorske prenesel v prestolnico. Pri tem mu bo pomagala evalvacija, ki jo je opravil konec leta 2025. Kot pravi vodja Šentove novogoriške enote Luka Mrak, je bilo v varno sobo, v kateri delata medicinska sestra in socialna delavka, v tem času vključenih 107 različnih uporabnikov, 46 od njih (do letošnjega avgusta pa 73) je uporabljalo droge, in sicer več kot 400-krat. V varni sobi so opravili več kot 6600 različnih storitev, prednjačila je psihosocialna podpora, izvajali pa so tudi testiranje substanc za ugotavljanje prisotnost neznanih snovi, izmenjali sterilne materiale za uporabo drog, obveščali, imeli razbremenilne pogovore, zdravstveno svetovali, izvajali oskrbo ter opravljali zagovorništvo odvisnikov in spremljanje v druge ustanove.
Leta 2024 je zaradi uporabe drog v Sloveniji umrlo 87 ljudi (70 moških in 17 žensk), kar je največ doslej.
Leta 2024 je bilo v program izmenjave sterilnega pribora v Novi Gorici vključenih 61 oseb. Za primerjavo: po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) je bilo v istem letu v program izmenjave sterilnega pribora v Ljubljani vključenih 892 oseb, v vsej državi pa 1387. Zadnja statistična ocena števila oseb, ki si injicirajo droge v Ljubljani, je iz leta 2020, šlo pa naj bi za približno 1250 oseb. Za Novo Gorico in celotno državo tega podatka NIJZ nima. Ima pa podatke o smrtnosti od leta 2008 do 2024. Leta 2024 je zaradi uporabe drog v Sloveniji umrlo 87 ljudi (70 moških in 17 žensk), kar je največ doslej in približno 50 več kot na začetku spremljanja. Mrak pravi, da je prav varna soba skupaj z zdravilom naloksonom najučinkovitejši ukrep za preprečevanje predoziranja in s tem smrti.
Po njegovih besedah so se uporabniki v program vključevali postopoma. »Najprej so uporabljali predvsem druge storitve in tako spoznavali nove strokovne delavke. Sčasoma so pogosteje začeli uporabljati tudi storitev nadzorovane uporabe drog,« pravi in dodaja, da uporabniki poročajo o sprejetosti in zaupanju. Pogosteje uporabljajo sterilni pribor, vse več jih razmišlja o zmanjšanju ali opustitvi uporabe drog. Spremenile so se tudi njihove življenjske okoliščine, saj so si nekateri ob pomoči zaposlenih uredili socialne in zdravstvene pravice, stalni naslov, se vključili v druge oblike pomoči, nekateri pa se spet izobražujejo ali delajo.
Tako je varna soba pripomogla k nekaj pozitivnim življenjskim zgodbam. Mrak je omenil moškega, ki je bil vse od začetka zelo dejaven pri opremljanju prostorov, med obiskovanjem programa pa se je začel zanimati za nadaljevanje študija in se tudi vpisal na fakulteto. »Postopoma je nehal uporabljati storitve programa, vendar nas še vedno občasno obvešča o napredku pri študiju. Takšne zgodbe so za vse nas posebej dragocene.«
Iščejo lokacijo v Ljubljani
Dragocene bodo tudi za vzpostavitev varne sobe v Ljubljani. Mrak pravi, da pogovori z občino in zdravstvenim domom potekajo, a da bodo morali obdelati še številna vsebinska in organizacijska vprašanja ter razširiti dialog na strokovne institucije, civilno družbo in sofinancerje. Med drugim še ni znano, kje bo varna soba. Strokovnjaki pravijo, da bi bilo najbolje, če bi jo vzpostavili, kjer se odvisniki že zdaj zadržujejo v večjem številu, na primer v katerem od delujočih dnevnih centrov ali zdravstvenem domu na Metelkovi, s čimer se strinja tudi Amra Šabić, ki pravi, da imajo v nekaterih državah, kot sta Portugalska in Švica, v zavetiščih za brezdomce tudi varne sobe. Pri tem opozarja na podatek o precej večji koncentraciji odvisnikov v Ljubljani kot v Novi Gorici in kompleksnejše okolje, zato programa ni mogoče preprosto prenesti. »Ljubljana bo veliko večji organizacijski, strokovni in konec koncev tudi politični zalogaj,« pravi, Bah pa dodaja, da bi bilo zamisli za delovanje ljubljanske varne sobe bolje črpati pri nekaterih primerljivejših evropskih mestih.
»Ljubljana bo veliko večji organizacijski, strokovni in konec koncev tudi politični zalogaj kot Nova Gorica.«
– Amra Šabić
Tudi na občini se strinjajo, da bi bilo varno sobo najbolje vzpostaviti tam, kjer se uporabniki drog zadržujejo že zdaj. »Za začetek se nagibamo k vzpostavitvi ene varne sobe. Ne izključujemo možnosti, da bi se v prihodnje pokazala potreba po drugačni organizaciji oziroma več lokacijah,« pravijo. Mrak dodaja, da bi po idealnem scenariju že zdaj vzpostavili več varnih sob v dnevnih centrih in zavetiščih, saj bi s tem dosegli razpršenost in vključenost varnih sob v že delujoče programe, vendar je to glede na omejene finančne in organizacijske zmogljivosti označil za utopijo. Za zdaj je v igri več lokacij, ki naj bi jih občina v kratkem obiskala skupaj s Šentom, jeseni pa načrtujejo tudi ogled primerov dobre prakse v tujini.