V zadnjih letih Ljubljana postaja vse manj prijazna do brezdomcev in odvisnikov. Teh je vse več, prostora zanje pa vse manj, saj je znano, da občina z zapiranjem parkov in podhodov, kjer razglaša varovana območja, krči njihov prostor. Preganjanje ene najranljivejših skupin v mestu ni novo, ampak ima vsaj tridesetletno zgodovino. Taubi, eden od najbolj znanih poznavalcev preteklosti ljubljanskih ulic in vodič po brezdomski Ljubljani, pravi, da bodo ljudje kljub temu vedno kje našli prostor zase, saj jih ni mogoče enostavno izbrisati, a je položaj zdaj precej drugačen kot v časih, ko je bil sam na cesti.

»V Jugoslaviji je bilo rajsko biti klošar, potem pa je kapitalizem vse uničil,« pravi Taubi in trditev tudi utemelji: takrat so bili stanovanjski bloki odklenjeni, zato so lahko brezdomci prespali v kleteh, našli kaj za pod zob, tudi prho in higienske pripomočke. »Študentski domovi so bili kot Hotel Hilton. Študentje so v skupinskih kuhinjah puščali hrano, v kopalnicah šampone, v sušilnicah obleke. Lahko si si skuhal kosilo, se oprhal, tudi prespal, zdaj pa tega ni več.« Taubi pravi, da je bila to zlata doba brezdomstva. Celo do denarja je bilo lažje priti, droga je bila bolj čista (na trgu še ni bilo sintetičnih drog, prevladovala sta alkohol in heroin), zato so zanjo zapravili manj, na cesti je bilo manj ljudi, s tem pa tudi manj konkurence za prostor in žicanje.

Taubi pravi, da so v tistih časih policisti opravljali tudi socialni delo. Resno? »Ja, pozimi so dali večino brezdomcev v zapor na Povšetovo. Obtoženi so bili brezdomstva. Ampak ta zakon je veljal le pozimi, spomladi so jih spustili,« pravi in postreže z anekdoto o eni najbolj znanih mestnih fac iz tistega obdobja, njegov vzdevek je bil Kuzla. »Policaji ga niso hoteli zapreti, zato je na Tromostovju, v centru Merkur, kjer je danes Emporium, razbil izložbo, tam pustil osebno izkaznico in počakal, da so ga odpeljali na Povšetovo.« Taubi dodaja, da je bila takrat za življenje na cesti najpomembnejša inteligenca. Bilo je je ogromno, danes pa prevladuje agresija, tako nekako kot tudi sicer v družbi.

Od »zlatih časov brezdomstva« je šel razvoj dogodkov v drugo smer. Borut Bah iz društva Stigma, ki že tri desetletja spremlja dogajanje, se spomni, da se je sredi devetdesetih let oblikovala večja scena na območju današnje AKC Metelkova in da so že takrat preganjali uživalce drog: za nekdanji Veletekstil, ob železniško progo pri Orto baru, k Mercatorju na Metelkovi in za zid, prav tako na Metelkovi. »Sčasoma so se na tej sceni začele pojavljati tudi težave z brezdomstvom, kriminalom, prostitucijo. Ampak na vseh teh lokacijah so bili uporabniki deloma skriti in neopazni za lokalno prebivalstvo.« Prelomni trenutek se je zgodil pred desetimi leti. Takrat je občina podrla znameniti zid na Metelkovi, odvisniki in brezdomci so se preselili v park Tabor, postali vidni, med meščani pa je zavladala panika. Bah se spomni, da so od takrat ukrepi večinoma šli v smeri nadaljnjega preganjanja po mestu: spet nazaj pred Mercator, v sosednje ulice in naposled v Tomanov park, »kjer so bile stvari malo bolj pod nadzorom«, a ga je občina pred letom in pol zaprla. Pravi, da so ljudje spet našli novo-staro lokacijo na AKC Metelkova, vendar opozarja, da se položaj ni uredil.

V zadnjih letih so brezdomci izgubili tudi druga skrita mesta, na primer Avtonomno tovarno Rog, Cukrarno, Kolizej in nazadnje podhoda Ajdovščina in Plava Laguna, zato zdaj Bah opaža več ljudi okoli Stigminega dnevnega centra v Zupančičevi jami in na Navju. »Scena se torej spreminja, odgovornim pa zaradi specifike te populacije ne uspe, da bi ljudi lokacijsko odrinili na obrobje mesta. Brezdomci in uporabniki so vezani na bližino mestnega središča, kjer je lažje zaslužiti kak evro, kjer se lahko družijo, kjer je ne nazadnje tudi substitucijska terapija in vsi drugi programi. Dnevni centri daleč od mestnega središča trenutno v Ljubljani ne bi delovali,« pravi Bah.

Rušitev zidu na Metelkovi je bila povod za izid publikacije Odprta scena (2021), ki jo je skupaj z Vero Grebenc uredila profesorica na Fakulteti za socialno delo Amra Šabić. V knjigi več avtorjev, poznavalcev ljubljanske scene, analizira položaj, ki pa se je od tedaj le še stopnjeval v še bolj intenzivno socialno čiščenje mesta. Amra Šabić je do teh procesov kritična. Nesprejemljiva se ji zdi stopnja, ki jo je dosegla gentrifikacija. »Ne le da za nas meščane velja vse več omejitev, ki otežujejo vsakdanje življenje, poteka tudi zelo očitno čiščenje vseh tistih, ki kvarijo podobo mesta. V tem smislu je zapiranje podhodov in onemogočanje ljudem, ki živijo na samem robu družbe, da bi se vsaj začasno zaščitili pred vremenskimi razmerami, nesprejemljivo,« pravi. Opozarja, da mesto vse bolj sledi logiki »upravljanja vidnosti« socialnih problemov – a če problem ni več viden, še ne pomeni, da ga ni.

S tem je povezana represija. Poleg preganjanja iz podhodov in parkov je eden zadnjih represivnih ukrepov novi zakon o javnem redu in miru, s katerim so se povečale kazni za brezdomstvo, obenem pa so se pooblastila za pisanje kazni s policije razširila na mestno redarstvo. Kazni za spanje na javnih krajih (na primer na hodnikih, v stanovanjskih blokih, kleteh, parkih, na avtobusnih in železniških postajah) so se zvišale na sto do 150 evrov. Zakon tudi razširja seznam mest, prepovedanih za spanje. Mestno redarstvo je letos obravnavalo deset takšnih prekrškov, policija pa sedem od 28. januarja do 24. maja.

Amra Šabić ta ukrep vidi kot dodatno kriminalizacijo brezdomstva in revščine ter socialne izključenosti, saj sankcionira posledice socialnih stisk in ne vzrokov. »Če kdo spi na ulici, berači, se zadržuje v podhodu ali uporablja javni prostor za preživetje, je to posledica pomanjkanja. Ko država na to odgovori z globami in dodatnim nadzorom, poveča stigmatizacijo.« Težava torej ni v brezdomcih in odvisnikih, ampak v pomanjkanju programov in ne dovolj široki podpori, ki bi, kot pravi Amra Šabić, morala biti razpršena po različnih delih mesta, saj bi se tako zmanjšala koncentracija ljudi na nekaterih točkah, s tem pa bi se zmanjšali tudi vidnost in konflikti z okolico.

Kot pravi Urška Smerkolj iz Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote, brezdomci kazni, ki jim jih pišeta policija in redarstvo, nikoli ne bodo plačali, z naraščanjem dolgov pa je motivacija, da bi si človek našel delo, še manjša, saj bi zaposlitvi sledile izvršbe. »Strinjamo se, da tako prenočevanje ni ne primerno ne dostojno. Spet pa je tu vprašanje: kje pa naj potem spijo? Menimo, da je pošteno, da država in mestna občina najprej odgovorita na to vprašanje. Ko bomo nekomu lahko rekli: ’Glej, tukaj ne moreš spati, tam je prostor zate,’ se s kaznimi najbrž ne bo treba več ukvarjati,« meni. Razmere na terenu so takšne, da bi lahko policija in redarstvo napisala še veliko več kazni. Zgolj v eni noči je Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote naštelo 30 oseb, ki so spale po avtobusnih postajališčih, dvigalih, na Žalah, v grmovju, v čakalnicah, na vlakih, raziskava Kraljev ulice pa kaže, da na cesti in v tako imenovanih bazah (zapuščenih zgradbah) vsak dan spi približno 180 ljudi.

Amra Šabić poudarja, da je v tem trenutku še večja težava postopno uničevanje programov zmanjševanja škode, saj nekatere nevladne organizacije, ki izvajajo nizkopražne programe, ostajajo brez sredstev oziroma z manjšimi sredstvi ali pa imajo težave s prostori, zato opozarja na nevarnost ukinjanja storitev, ki so doslej delovale. Stigma na primer že vrsto let doživlja pritožbe sosedov in pritiske, naj ne deluje v njihovi soseski, podobno so nazadnje stanovalci – v duhu vsesplošnega preganjanja brezdomcev – zahtevali izselitev iz bloka tudi od društva Kralji ulice oziroma njegovega najemodajalca.

V dnevni center Kraljev ulice vsak dan prihaja okrog 200 ljudi in zadrževali so se na klopcah pred zgradbo, zato tam ni manjkalo konfliktov in hrupa. Kdor je že kdaj bil v dnevnem centru, ve, da ta niti približno nima prostora za toliko ljudi, a ti vse bolj množično prihajajo tja, verjetno tudi zato, ker jih vsepovsod podijo. Kot pravi predsednica društva Hana Košan, so se z leti potrebe v mestu povečevale, kapacitete (storitve in prostori) pa ne, dokler niso razmere postale nevzdržne, zato so spori s prebivalstvom izbruhnili tudi v tem delu mestnega središča. Da bi jih ublažili, je občina odstranila klopce pred dnevnim centrom. Zdaj se ljudje tam ne zadržujejo več, spori s stanovalci so se s tem umirili, to je prineslo mir in čas za bolj poglobljeno obravnavo posameznih socialnih težav, v zraku pa ostaja vprašanje, kaj bo prinesla prihodnost.

V vedno bolj ranljivem položaju so tudi nevladne organizacije, ki morajo nekako blažiti posledice pomanjkanja prostorov, obenem pa lahko vsak trenutek dobijo najemodajalčevo obvestilo o odpovedi pogodbe. Bah je pri tem pokazal na še eno sistemsko težavo: nevladne organizacije prostore večinoma najemajo na trgu, ponekod v tujini pa prostore za izvajanje programov zagotavljata država in mesto, ki kot financerja postaneta neke vrste partnerja v programih – tako bi po Bahovem videnju moralo biti tudi pri nas.

Položaj brezdomcev in odvisnikov je torej skrb zbujajoč. Postavlja se vprašanje, kaj storiti. Občina se rada pohvali, da gradi zavetišče. Vsi sogovorniki se strinjajo, da bo to dobrodošla pridobitev, a da nikakor ne more zadovoljiti vseh potreb. Občina napoveduje, da bo zavetišče avgusta v upravljanje izročila društvu Kralji ulice. Hana Košan pravi, da bo hiša odprta ves čas in stanovalcem čez dan ne bo treba zapustiti sobe, kot je veljalo do zdaj. Skušali bodo vpeljati svojo filozofijo programa nastanitvene podpore »resettlement«: brez izključevanja – razen zaradi najhujšega nasilja – in z namenom, da bi bilo tovrstno bivanje le prehod k naslednjemu koraku pri ponovnem vključevanju v družbo.

S stanovalci bo delalo 12 do 15 zaposlenih, ki se bodo ukvarjali z individualnimi težavami. V spodnjem delu bodo krizne namestitve za krajše obdobje (do 64 mest, do osem ljudi v sobi), v zgornjem bodo samostojne enote za srednjeročno bivanje (do 36 mest), podobne bivalnim enotam, a z lastnimi kopalnicami. Prostora bo torej za največ sto ljudi, kar glede na podatek, da jih je brez strehe nad glavo vsaj okrog 180 (pri čemer je treba dodati, da do vseh z raziskavo verjetno niso prišli), še zdaleč ne rešuje težave brezdomstva v mestu. Še toliko bolj, če upoštevamo, na kar opozarja Urška Smerkolj, da je na tem mestu že delovalo zavetišče, ki do dograditve novega začasno deluje na Povšetovi, zato ne gre za povsem nove kapacitete. Bo pa v zavetišču enkrat več postelj, kakor jih je bilo nekoč, ko je bilo – vsaj uradno – na voljo 46 mest (28 za celodnevno oskrbo in 18 v prenočitvenem delu). Tudi standard bivanja v novogradnji bo precej višji.

Hana Košan se zaveda nevarnosti novega zavetišča, predvsem morebitne prevelike centralizacije in napačnega vtisa, da bodo s tem težave rešene, kar bi lahko zavrlo že tako capljajočo stanovanjsko politiko. Kralji ulice se namreč še naprej zavzemajo za to, da bi morali ljudje živeti v stanovanjih, ne v zavetiščih. Predsednica društva zato poudarja, da je treba iskati tudi trajnejše stanovanjske rešitve, krepiti programe in jih razpršiti na več lokacij, nehati preganjati ljudi z javnih prostorov, skrbeti za dnevne centre in odpirati nove.

Urška Smrkolj pričakuje kratkoročno pozitivne učinke, dolgoročno pa se boji, da bi se brez dobrih strategij prepad med družbo in ljudmi z njenega roba še poglobil. Nevarnost, da bi se to zgodilo, vidi v prevelikem številu oseb na enem mestu, zato opozarja, da je dnevnih centrov premalo. »Centralizacija tako težavne skupine ljudi na enem mestu ni strokovna in deluje kot tempirana bomba, ki jo bo mogoče obvladovati le z zelo jasnimi pravili in redom. To pa po drugi strani pomeni, da bomo kmalu spet imeli veliko posameznikov, ki v zavetišče ne bodo mogli, saj ne bodo sposobni upoštevati osnovnih zahtev,« pravi. In dodaja, da nekateri že zdaj ne morejo prenočevati v zavetiščih, ker ni prostora, ker imajo prepoved ali ker so tujci. Hana Košan po drugi strani zatrjuje, da bodo še naprej upoštevali načelo nizkega praga, torej ne bo strogih ukrepov, ki bi izključevali. Po njenih besedah ne bo niti zavračanja ljudi pod vplivom drog in teženj po prisilnem zdravljenju, čeprav je bilo to mogoče slišati v krogih socialnega dela.

Kakorkoli že, »zlate dobe brezdomstva« še dolgo ne bo nazaj. Če pomislimo na sicer ustavljen ukrep poseganja v denarno socialno pomoč po tako imenovanem Šutarjevem zakonu in koalicijsko pogodbo nove vlade, ki napoveduje nove posege v denarno socialno pomoč, je jasno, da je duh časa povsem drugačen, kot je bil v Taubijevih dneh na ulici, in da se obeta še težja prihodnost. A Taubi pravi: »Mi smo kot virus. Razširimo se in ne moreš nas ustaviti.« Ljudje bodo torej ne glede na vse ostali. Vprašanje pa je, ali bodo živeli v vsaj približno dostojnih razmerah in ali jih bo družba dvojno kaznovala za njihov položaj, ki je produkt prav te družbe.